Jedro

Prikaz konkretnega dogodka o okoliščinah oškodovančevega napada in obsojenčeve obrambe, na podlagi katerih zagovorniki sklepajo na neogibnost obdolženčeve obrambe in hkrati zanikajo tudi njeno prekoračitev, po vsebini pomeni zatrjevanje drugačnega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v pravnomočni sodbi. Razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni predmet zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega M.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Obsojeni M.B. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena v zvezi s 3. odstavkom 11. člena Kazenskega zakonika (KZ), za katero mu je bila izrečena pogojna obsodba ter ob uporabi omilitvenih določil določena kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Obsojencu so bili naloženi v plačilo tudi stroški kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper navedeno sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka v znesku 80.000,00 SIT.

Obsojenčevi zagovorniki so dne 10.4.2001 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavljajo razloge "po 1. odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku" in Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sodbi spremeni in obsojenca oprosti obtožbe ali pa ju razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Vrhovna državna tožilka B.B. je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovorila (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagala, da jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno. Navaja, da je neutemeljena trditev vložnika zahteve, da naj bi bilo dejanje storjeno v silobranu, saj tako iz spisa kot iz obrazložitve obeh sodb jasno izhaja, da ni šlo za silobran in da je obsojenec meje silobrana prekoračil v trenutku, ko je z dejanjem nadaljeval, kljub temu, da je oškodovancu že iztrgal motiko, ga zbil na tla in tako od sebe že odvrnil napad. Tudi kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi bila v tem, da sodišče do različnih pogledov obeh postavljenih izvedencev medicinske stroke ni zavzelo stališča, ni podana, saj ugotovitve obeh izvedencev niso v nasprotju in so skladne. Ob upoštevanju, da se v spisu nahaja izjava oškodovanca, dana policistom, do katere je bilo sodišče kritično, pa zatrjevanje v zahtevi, da v spisu ni pisne izjave oškodovanca, ne vpliva na obsojenčeve pravice iz 5. člena ZKP, saj sodišče na to ni oprlo svoje odločitve.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po navedbah vložnika zahteve naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno v silobranu, kar pa ni kaznivo dejanje, zaradi česar bi moralo sodišče obsojenca oprostiti obtožbe na podlagi 1. točke 358. člena ZKP.

Oškodovanec je izzval dogodek in prvi napadel obsojenca, tako da je z motiko zamahnil proti njemu in s tem ogrozil njegovo življenje. Proti takšnemu protipravnemu napadu, ki je presegal intenziteto obsojenčeve obrambe, se obsojenec po mnenju zagovornikov ni mogel braniti drugače, kot da je uporabil fizično silo, iztrgal oškodovancu motiko, jo vrgel stran in se branil z golimi rokami ter si na ta način rešil življenje.

Kršitev kazenskega zakona bi bila podana, če bi sodišče ob dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo, kazenski zakon napačno uporabilo ali če ga sploh ne bi uporabilo (372. člen ZKP). Prikaz konkretnega dogodka o okoliščinah oškodovančevega napada in obsojenčeve obrambe, na podlagi katerih zagovorniki sklepajo na neogibnost obdolženčeve obrambe in hkrati zanikajo tudi njeno prekoračitev, po vsebini pomeni zatrjevanje drugačnega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v pravnomočni sodbi. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo (sodišče druge stopnje je tej oceni pritrdilo), da se je bil obsojenec upravičen braniti pred oškodovančevim protipravnim napadom, dokler je ta napad trajal. Ker pa obsojenec, ki je bil zaradi oškodovančevega ravnanja razburjen in jezen, ni prenehal pretepati in brcati oškodovanca, ko je ta onesposobljen že ležal na tleh in ni bil več napadalec, je po mnenju nižjih sodišč s svojim nadaljnjim ravnanjem meje neizogibne obrambe močno prekoračil. Zagovorniki torej v tem delu zahteve za varstvo zakonitosti uveljavljajo razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni predmet tega izrednega pravnega sredstva (2. odstavek 420. člena ZKP).

V okviru kršitev določb kazenskega postopka zagovorniki nižjima sodiščema očitajo, da nista zavzeli stališča oziroma, da sta očitno spregledali, da se izvedenski mnenji v bistvenih točkah razlikujeta (zagovorniki s tem v zvezi obrazloženo opozarjajo na razlike, ki se nanašajo na "pravno kvalifikacijo poškodb", oceno teže in načina nastanka posamezne poškodbe ter vpliva poškodb na oškodovančevo zdravje). "Protispisen" pa naj bi bil po njihovem mnenju zaključek prvostopenjske sodbe, da sta izvedenski mnenji skladni glede načina in sredstev, s katerimi so bile poškodbe prizadejane in da poškodbe, ki jih je utrpel oškodovanec, nikakor niso samo posledica padca oškodovanca na trda tla, kot se je zagovarjal obtoženec. Ta ugotovitev sodbe naj bi bila v očitnem nasprotju z listinami in izpovedbo izvedenca dr. J.S., zaradi česar zagovorniki menijo, da je podana tudi kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Sodišče prve stopnje je v zadevi odredilo dva izvedenca medicinske stroke - dr. J.S. in dr. I.K.; oba izvedenca je na glavni obravnavi tudi zaslišalo. Iz mnenj obeh izvedencev izhaja, da so lahko posamezne poškodbe tudi posledica padca, da pa so bile večinoma prizadejane z udarci z roko oziroma pestjo in z brcami. Čeprav zagovorniki to izrecno zanikajo in prvostopenjskemu sodišču s tem v zvezi očitajo protispisnost, je bila takšna tudi ocena izvedenca dr. J.S. v njegovem pisnem mnenju (l. št. 46 do 47). Tam je med drugim navedel, da so poškodbe delno lahko nastale zaradi padca, da pa so bile "z največjim delom povzročene z delovanjem sile s strani druge osebe z določeno intenziteto, takšne poškodbe pa lahko nastanejo z udarci roke ali noge". Oba izvedenca sta bila enotnega mnenja tudi glede učinka poškodb; tudi dr. J.S. je namreč na glavni obravnavi (l. št. 95) izrecno navedel, da je bila zaradi poškodbe reber oškodovančeva zmožnost za delo začasno znatno zmanjšana (in ne le začasno delno zmanjšana, kot netočno povzema njegovo mnenje vložnik zahteve). Drži, da so v pisnih izvedenskih mnenjih obstajale določene razlike oziroma neskladja, vendar jih je prvostopenjsko sodišče z zaslišanjem obeh izvedencev odpravilo in pravilno ugotovilo skladnost njunih ugotovitev glede bistvenih vprašanj: s čim in na kakšen način so bile poškodbe prizadejane, kot tudi glede njihovega učinka na oškodovančevo zdravje in njegovo delovno zmožnost. Ta učinek pa je bil takšen, da opravičuje njihovo pravno opredelitev kot hudo telesno poškodbo. O slednjem se je bilo dolžno izreči sodišče, ne pa izvedenca, zato je zagovornikovo poudarjanje razlik v izvedenskih mnenjih glede pravne opredelitve kaznivega dejanja pravno nepomembno. Zaradi navedenih razlogov po mnenju Vrhovnega sodišča niso podane procesne kršitve, na katere se v zahtevi sklicujejo zagovorniki.

Ostala obširna izvajanja v zahtevi za varstvo zakonitosti, čeprav se zagovornik pri tem sklicujejo na kršitev postopka, je treba oceniti kot drugačno zatrjevanje dejstev, kot so bila ugotovljena v pravnomočni sodbi in s tem uveljavljanje razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ga, kot je že bilo omenjeno, s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno uveljavljati.

Pomisleki v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja (ti se poleg že navedenega nanašajo tudi na zmožnost oškodovančeve hoje po poškodbi do doma, na oceno verodostojnosti prič in na pravilnost ocene, ali je bil oškodovanec sploh poškodovan v času obravnavanega dogodka), niso vzbudili precejšnjega dvoma, ki bi bil podlaga za razveljavitev pravnomočne sodbe po uradni dolžnosti (427. člen ZKP).

Ker Vrhovno sodišče po navedenem ni moglo upoštevati ali pritrditi nobenemu od razlogov, uveljavljanih v zahtevi za varstvo zakonitosti, jo je v celoti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Obsojenec je v skladu z določili 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP dolžan povrniti stroške postopka, nastale z izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnino v znesku 100.000,00 SIT, ki je bila odmerjena v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP.