15. 5. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa Odvetniška družba B., o. p., d. n. o., Z., na seji senata 24. aprila 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 135/2005 z dne 8. 11. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Delovno sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek pritožnika za razveljavitev odločbe delodajalca z dne 9. 11. 1999 o razporeditvi na delovno mesto, ovrednoteno s količnikom 3,00, ter zahtevek, da ga je delodajalec dolžan razporediti na ustrezno delovno mesto s količnikom 5,30 in mu izplačati razlike v plači od januarja 2000 do plačila. Zahtevku za plačilo 573 nadur je ugodilo, zavrnilo pa je zahtevek za plačilo nadur v presežku glede 685 nadur. Zoper odločitev sta se pritožili obe stranki. Višje delovno in socialno sodišče je pritožbo pritožnika v delu, ki se nanaša na odločitev o zavrnitvi zahtevka za razveljavitev odločbe o razporeditvi, zavrnilo. Pritožbi obeh strank zoper odločitev o plačilu nadur pa je ugodilo. Izpodbijano sodbo je v tem delu razveljavilo in v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zoper zavrnilni del drugostopenjske sodbe je pritožnik vložil revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo. Strinjalo se je z ugotovitvijo nižjih sodišč, da pritožnik z ukazom z dne 8. 9. 1997 ni bil razporejen na delovno mesto s količnikom 5,30, da so mu bile z ukazom naložene le dodatne naloge in da mu je za opravljanje teh nalog pripadala nagrada v višini razlike med koeficientom, to je plačo, ki je pritožniku pripadala za redno opravljeno delo, in koeficientom 5,30. Ker pritožnik z izpodbijanim sklepom delodajalca ni bil razporejen na nižje vrednoteno delovno mesto, ni prišla v poštev določba 78. člena Zakona o policiji (Uradni list RS, št. 49/98 in nasl. – v nadaljevanju ZPol), da bi obdržal količnik za izračun plače, ki ga je imel na prejšnjem delovnem mestu.

Pritožnik se z odločitvijo Vrhovnega sodišča ne strinja. Zatrjuje kršitev 14. in 22. člena Ustave. Meni, da je zmotno materialnopravno stališče Vrhovnega sodišča, da v obravnavani zadevi ni šlo za premestitev. Navaja, da je po ukazu z dne 8. 9. 1997 opravljal drugo delo na drugem delovnem mestu za drugo (višje) plačilo za časovno neomejen čas. Ker je bil z izpodbijanim sklepom delodajalca razporejen na nižje vrednoteno delovno mesto, meni, da zanj velja 78. člen ZPol. Ob tem navaja, da je v reviziji opozarjal, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem dveh prič, ki bi lahko izpovedali o tem, kam in za koliko časa je bil razporejen ter kako se mu je plača obračunavala. Sodišče pa teh dokazov ni izvedlo in zato kršilo načelo kontradiktornosti postopka. Prav tako meni, da ga je sodišče obravnavalo drugače od njegovih poklicnih kolegov, ker je imel dejansko pridobljene pravice, ki pa niso bile formalizirane v ustreznem aktu. Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavno pritožbo sprejme, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Vrhovnemu sodišču v ponovno odločanje.

B.

Ustavno sodišče se v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati v presojo materialnopravne ali procesnopravne pravilnosti izpodbijane sodne odločbe in tudi ne v dokazno oceno sodišča. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v rednem sodnem postopku. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

Za presojo Ustavnega sodišča bi lahko bil torej pomemben očitek o neizvedbi predlaganega dokaza. Iz pravice do izjavljanja po 22. členu Ustave namreč med drugim izhaja, da sodišče ne sme zavrniti dokaznega predloga stranke, če za to niso podani ustavno sprejemljivi razlogi. Ustavno sprejemljiv razlog za neizvedbo dokaza pa je gotovo podan, če dokaz ni relevanten, torej če je namenjen ugotavljanju dejstva, ki za odločitev v obravnavani zadevi ni odločilno. Glede na pravno stališče sodišča, po katerem v obravnavnem primeru ni šlo za razporeditev na nižje ovrednoteno delovno mesto, ker pritožnik z ukazom z dne 8. 9. 1997 ni bil razporejen na delovno mesto s količnikom 5,30, ampak so mu bile z ukazom samo naložene dodatne nove naloge, izvedba dokaza z zaslišanjem dveh prič (glede tega kam, za koliko časa je bil pritožnik razporejen in kako se mu je plača obračunavala) ne bi mogla vplivati na odločitev sodišča. Zato z neizvedbo tega dokaza sodišče ni prekršilo procesnih jamstev iz 22. člena Ustave.

Pritožnik zatrjuje tudi kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave. Vendar je očitek pritožnika, da je sodišče v njegovem primeru drugače uporabilo materialno pravo in ga zato drugače obravnavalo od njegovih poklicnih kolegov, neobrazložen, zato ga Ustavno sodišče ni moglo obravnavati.

Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan