Jedro

S fiktivnim potrdilom o priglasitvi del ni bilo odločeno o zadevi, zato takšno potrdilo nima značaja upravne odločbe in zato tudi obnova postopka ni možna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi F.S. in odpravila sklep Sekretariata za družbeno planiranje in gospodarstvo občine z dne 12.10.1993 (1. točka izreka) ter zavrgla predlog tožnika J.L. za obnovo postopka fiktivnega potrdila na podlagi 4. odstavka 62. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju: ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86, Uradni list RS, št. 26/90, 48/90, 18/93 in 47/93) v zvezi z zgrajeno ograjo na zemljišču parc. št. 1377 (2. točka izreka). V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da je investitor z vlogo z dne 16.2.1989 "zaprosil za dovoljenje" za postavitev sporne ograje. Po takrat veljavni določbi 4. odstavka 62. člena ZUN bi pristojni organ moral izdati potrdilo po 2. odstavku oziroma odločbo po 3. odstavku tega člena v 30 dneh po vložitvi pravilno sestavljene priglasitve. Ker organ prve stopnje ni izdal potrdila niti odločbe, s katero bi izdajo potrdila zavrnil, se je po zakonu štelo, da so priglašena dela dovoljena. Takšno fiktivno potrdilo pa ni upravni akt, zato ga v upravnem postopku s pravnimi sredstvi ni možno izpodbijati in tudi obnova postopka ni možna.

Tožnik v tožbi navaja, da mu kot lastniku sosednje parcele ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku, čeprav mu ta pravica gre. Zato je podan obnovitveni razlog za obnovo postopka iz 9. točke 249. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Čeprav organ prve stopnje v zadevi postavitve sporne ograje ni izdal formalnega akta, je tudi fiktivno potrdilo šteti za odločbo v smislu 3. odstavka 62. člena ZUN, na podlagi katere je bila investitorju dovoljena gradnja ograje. Ker je na prvi stopnji bilo odločeno o gradnji sporne ograje (fiktivno potrdilo), je ta organ tudi pristojen za odločanje o obnovi. Investitor sporne ograje je bil F.S. st. in se nanj nanaša tudi fiktivno potrdilo. Pritožbo je vložil F.S. ml., torej neupravičena oseba in zato bi tožena stranka morala pritožbo zavreči. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Prizadeta stranka F.S. v odgovoru na tožbo poudarja, da je on lastnik zemljišča parc. št. 1377 in 1379 in tudi investitor sporne gradnje. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Pritožbo je res vložil F.S., za katerega tožnik zatrjuje, da ni aktivno legitimiran v tej zadevi, ker je investitor sporne gradnje F.S. st.. Toda po presoji sodišča v zadevi niti ni pomembno, če je morda dela res priglasil F.S. (pritožnikov oče z enakim imenom), ampak je bistveno kdo je lastnik obravnavanega zemljišča, le-ta pa je aktivno legitimiran za obrambo svojih interesov v postopku. Na podlagi listin v upravnih spisih zlasti zemljiškoknjižnega izpiska št. 1130/91 z dne 12.8.1991 pa je tožena stranka utemeljeno štela, da je pritožnik lastnik zemljišča parc. št. 1377, zato je ta tožbeni ugovor neutemeljen.

O tožnikovem predlogu za obnovo postopka je odločal organ prve stopnje, pred katerim je bil končan postopek v zadevi priglasitve spornih del (1. odstavek 255. člena ZUP). Tožena stranka, ki je odločala o pritožbi zoper sporni sklep je v skladu z določbo 1. odstavka 242. člena ZUP smela o stvari odločiti drugače, kot je odločil organ prve stopnje, zato tudi ta smiselno zatrjevana kršitev pravil postopka ni podana.

Tožnik ne izpodbija ugotovitve obeh organov, da je F.S. z vlogo z dne 16.2.1989 "prosil" za izdajo dovoljenja za postavitev sporne ograje ter, da organ prve stopnje v roku 30-ih dni po vložitvi vloge ni izdal potrdila in tudi ne odločbe, s katero bi izdajo potrdila zavrnil (2., 3. in 4. odstavek 62. člena ZUNPP). Zato je pravilna ugotovitev, da se je v skladu s takrat veljavno določbo 62. člena zakona štelo, da so dela dovoljena oziroma, da je izdano (fiktivno) potrdilo. Vendar je zmotno stališče tožeče stranke, da gre za upravno odločbo. S tem fiktivnim potrdilom namreč po vsebini ni bilo odločeno o zadevi. Zato je pravilen zaključek tožene stranke, da to fiktivno potrdilo nima značaja upravne odločbe. To pa pomeni, kot to pravilno ugotavlja tožena stranka, da takšnega potrdila ni mogoče izpodbijati v upravnem postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi (223. in 1. odstavek 249. člena ZUP). Ker torej obnova postopka v tej zadevi po zakonu ni možna, je tožena stranka z izpodbijano odločbo pravilno odpravila sklep prve stopnje o dovolitvi obnove postopka in predlog za obnovo zavrgla.

Izpodbijana odločba je torej zakonita, zato je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče določbe ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.