Jedro

Ker predlagana dokaza, tudi če bi bila izvedena, ne bi mogla odločilno vplivati na presojo odločilnega dejstva, z njuno zavrnitvijo sodišče ni kršilo obsojenčeve pravice obrambe.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. J.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 120.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Kopru z dne 17.6.2002 je bil obs. J.K. spoznan za krivega kaznivih dejanj nasilništva po 1. odstavku 299. člena ter zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po 2. odstavku 201. člena KZ. Po 51. členu KZ mu je bila izrečena pogojna obsodba, v njej pa določeni posamezni kazni, za prvo dejanje sedem mesecev in za drugo dejanje pet mesecev zapora, nato pa po določbi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ določena enotna kazen enajst mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojencu bila naložena povrnitev stroškov kazenskega postopka in plačilo povprečnine v znesku 80.000,00 SIT. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 4.12.2002 deloma ugodilo zagovornikovi pritožbi in deloma tudi po uradni dolžnosti spremenilo prvostopno sodbo v izreku pod točko 2 z nadomestitvijo datuma "30.8.1996" z datumom "4.12.1996", sicer pa po 1. odstavku 49. člena KZ v določeno enotno kazen zapora vštelo čas odvzema prostosti obsojencu, ki je trajal od 31.8.1999 od 12.45 ure do 1.9.1999 do 13.08 ure. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik E.D. iz P., je dne 21.8.2003 priporočeno po pošti vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka (11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP) in drugih kršitev ZKP (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP) ter kršitve KZ. Predlaga, da Vrhovno sodišče napadeno sodbo spremeni in obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da obtožni predlog zavrne oziroma skrajno podrejeno razveljavi sodbi prve in druge stopnje ter zadevo vrne v ponovno sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva ni utemeljena, ker kršitvi zakona, ki ju uveljavlja zahteva, nista podani. Predvsem sodišče druge stopnje je v zvezi z enakimi ugovori obdolženca temu pojasnilo, kako je bil upoštevan zaznamek o opravljeni intervenciji in kakšne dokaze in iz katerih razlogov jih je sodišče upoštevalo. Sodišče ni kršilo zakona, če predlaganih dokazov ni izvedlo, dokazni postopek pa je izvedlo v obsegu, ki je zadosten za ugotovitev oziroma zaključke v zvezi z dejanskim stanjem. Glede dejanskega stanja je temelj ugovorov obdolženca v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti, kajti meni, da ugotovitve sodišča niso utemeljene in da niso podani znaki kaznivega dejanja nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ. V zvezi z dejanskim stanjem pa zahteve za varstvo zakonitosti sploh ni moč podati. Glede drugega kaznivega dejanja je prav tako sodišče druge stopnje že pojasnilo ugovore v zvezi z zastaranjem. Na to je sodišče pazilo po uradni dolžnosti in v okviru dopustnih rokov oziroma čas, ki spada v obdobje, ko ravnanje obdolženca ni zastaralo, spremenilo, s čimer ni kršilo zakona. Trditev, da ravnanja, za katera je bil obdolženi obsojen, niso bila storjena v času, kot ga navaja obtožba, pa je v sferi dejanskih okoliščin, ki jih ni mogoče izpodbijati oziroma uveljavljati napačne ugotovitve v zvezi z njimi. Sodišče je tudi pravilno ugotovilo čas storitve kaznivega dejanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve izrecno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Vendar pri tem ne obrazloži, s katero izmed v tej določbi predvidenih oblik je sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka. Zato zgolj načelno uveljavljane kršitve sploh ni mogoče preizkusiti. Glede na pravilno razlago določbe 1. odstavka 424. člena ZKP, po kateri se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus kršitev zakona, na katere se sklicuje njen vložnik, namreč ne zadostuje le navedba kršitve, temveč jo je treba vselej ustrezno obrazložiti.

V zahtevi za varstvo zakonitosti je postavljena trditev, da je sodišče postopalo v nasprotju z določbama 17. člena in 3. odstavka 16. člena ZKP. V bistvu pa je iz zahteve, ko v nadaljevanju s prikazovanjem, da je obsojenec na glavni obravnavi predlagal vpogled v uradni zaznamek o opravljeni intervenciji z dne 30.8.1999 in zaslišanje policista, ki je sestavil zaznamek in opravil razgovor z Z.K., mogoče sklepati, da očita sodišču, da je z neizvedbo teh dokazov prekršilo obsojenčevo pravico obrambe.

Zagovornik je ob predložitvi obsojenčevega pooblastila, ki ga je sodišče prejelo dne 12.2.2001 (l. št. 81), predlagal tudi izvedbo navedenih dokazov. Iz zapisnika o glavni obravnavi dne 10.1.2000 (l. št. 106) je razvidno, da se je obsojenec skliceval na dokazne predloge z dne 13.6.2000 (l. št. 71), na že podani dokazni pisni predlog pa tudi njegov zagovornik. Na glavni obravnavi dne 20.5.2002 sta obsojenec in zagovornik vztrajala pri dokaznih predlogih. Nato je sodišče zavrnilo njihovo izvedbo. V sodbi je sodišče prve stopnje zavrnitev dokaznih predlogov obrambe obrazložilo in zaključilo, da je na podlagi izvedenih dokazov dejansko stanje v celoti razjasnjeno. V pritožbi, ki jo je vložil zagovornik zoper sodbo sodišča prve stopnje, je očital sodišču, da je uradni zaznamek z dne 30.8.1999 "izpustilo od ocene", čeprav je to dokaz in sestavni del ovadbe.

Sodišče druge stopnje je takšno navedbo pritožbe presodilo z vidika postopanja sodišča, ki tega zaznamka na glavni obravnavi ni prebralo ter zato ni bilo podlage za njegovo oceno in tudi z vidika vprašanja, ali lahko sodišče opre sodbo na policijski uradni zaznamek o razgovoru z osebami, v obravnavanem primeru z ošk. Z.K. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je prvostopno sodišče okoliščine in dejstva o oškodovankinih zaznavah in njenem ravnanju v kritičnem času ugotavljalo na z zakonom predpisan način, in sicer z zaslišanjem Z.K., njenega sina M. in s preizkusom njunih izpovedb z zagovorom obsojenca ter z listinskimi dokazi. Takšna presoja je pravilna in povsem skladna z naziranjem, da je treba vselej dati prednost neposrednim dokazom, kot je storilo v tem primeru sodišče. Tako se pokaže kot pravilna odločitev sodišča, s katero je zavrnilo izvajanje predlaganih posrednih dokazov. Kot sledi iz zahteve, njen vložnik prikazuje, da bi bila z izvedbo navedenih dokazov ovržena ocena verodostojnosti izpovedbe Z.K., ker bi z njimi bilo potrjeno, da po dejanju ni bila prestrašena in ne ogrožena. Sodišče je v skladu z očitkom, opisanim v 1. točki izreka pravnomočne sodbe, zaključilo, da je obsojenec z ugotovljenimi ravnanji povzročil prestrašenost in občutek ogroženosti pri Z.K. in sinu M.K. Toda način izvršitve tega dejanja ne temelji le na izpovedbah oškodovanke in njenega sina, temveč na povsem stvarnih dokazih, na zapisniku o ogledu kraja dejanja, potrdilu o zasegu predmetov ter na opozorilu, ki ga je na list papirja zapisal oškodovankin sin. V takem položaju se pokaže, da predlagana dokaza, tudi če bi bila izvedena, ne bi mogla odločilno vplivati na presojo sodišča, da je obsojenec s svojim ravnanjem povzročil, da sta se Z.K. in M.K. počutila prestrašena in ogrožena. Zato z zavrnitvijo dokaznih predlogov sodišče ni kršilo v zahtevi navedenih zakonskih določb, ki so vplivale na zakonitost pravnomočne sodbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti v nadaljevanju trdi, da kaznivo dejanje nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ sploh ni podano, ker ni šlo za resno grožnjo, ki bi bila objektivno zmožna, da doseže ogroženost drugega. Ko takšno stališče utemeljuje, navaja, da izpovedbama Z. in M.K. ni mogoče verjeti ter ocenjuje ravnanje Z.K. ob intervenciji policije. S temi navedbami ponuja lastno oceno ugotovljenih dejstev in verodostojnosti izvedenih dokazov. S tem pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Enako velja tudi za navedbe, s katerimi zahteva problematizira čas storitve kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po 2. odstavku 201. člena KZ. Čas storitve tega kaznivega dejanja je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo ter navedlo, na katere dokaze se je pri tem oprlo in kako jih ocenjuje. Sodišče druge stopnje je soglašalo s temi ugotovitvami, za katere je tudi samo navedlo razloge. Istočasno je ugotovilo, da je kazenski pregon za obdobje od 30.8.1996 do 4.12.1996 absolutno zastaral ter je zato iz izreka sodbe sodišča prve stopnje izpustilo navedeno časovno obdobje in s tem odpravilo kršitev kazenskega zakona. Z navedbami zahteve, ki opozarjajo, da je ostalo nedokazano, ali so se dogodki res zgodili, da ni dokazov, da naj bi obsojenec v inkriminiranem obdobju ravnal tako, kot mu je očitano in da je podan dvom, da se je nasilje dogajalo tudi po 30.8.1996, njen vložnik izpodbija v nasprotju z določbo 2. odstavka 420. člena ZKP s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. J.K. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa.