Jedro

Tožena stranka je dokazala obstoj organizacijskega razloga, to je spremembo organizacije in razporeditev tožničinega dela med preostale zaposlene, zaradi česar je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. To pa je utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. V konkretnem primeru tudi ni šlo za navidezno spremembo organizacije dela, s katero bi tožena stranka zgolj želela prikriti drug razlog za odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, katero je dne 4. 10. 2013 tožena stranka podala tožnici, nezakonita ter tožnici delovno razmerje pri toženi stranki na njeni podlagi ni prenehalo in traja še naprej, vse do dneva odločitve sodišča prve stopnje in da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od prenehanja delovnega razmerja dalje do odločitve sodišča prve stopnje priznati vse pravice iz delovnega razmerja in ji za čas od prenehanja delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje plačati plačo, kakršno bi prejemala, če bi bila zaposlena in sicer v višini 6.666,93 EUR mesečno, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. dne v mesecu do plačila ter od te plače plačati vse davke in prispevke v skladu z zakonom in da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati denarno odškodnino v višini 103.308,48 EUR v 8 dneh od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila, pod izvršbo in znesek 6.600,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 10. 2013 dalje do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka II izreka ).

2. Zoper sodbo (pravilno: izpodbijani del sodbe, saj za pritožbo zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka nima pravnega interesa) se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožnica in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži, da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni pojasnilo, zakaj ni izvedlo večine s strani tožnice predlaganih dokazov. Že na naroku za glavno obravnavo dne 30. 6. 2014 je pojasnila, da predstavlja zavrnitev oziroma neizvedba dokaznih predlogov tožnice bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožnica je namreč predlagala zaslišanje večjega števila prič, zaslišanje zakonitega zastopnika in pribavo ustreznih listin ter postavitev izvedenca finančne stroke. Vsi ti dokazi so po prepričanju tožnice potrebni za ugotovitev pravno relevantnega dejanskega stanja ter za dokazovanje utemeljenosti tožbenega zahtevka. Ker zavrnitev dokaznih predlogov ni obrazložena, je to kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije, to je pravice do enakega varstva pravic. Sodišče prve stopnje je s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, kar je imelo za končno posledico tudi nepopolno oziroma zmotno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Izvedeni predlagani dokazi bi pokazali, da je tožena stranka izvedla kadrovsko čistko pod krinko reorganizacije ter delavce - naslovnike odškodninskih tožb z dolgoletnimi izkušnjami poslovanja s komitenti s področja komerciale, formalno odpuščala iz poslovnih razlogov, dejansko pa zaradi nedokazanih „ugotovitev“ t.i. forenzične revizije. Hkrati je tožena stranka na ta ista delovna področja zaposlovala nove delavce. Tožnica opozarja, da zmanjševanje števila poslovalnic ni v vzročni zvezi z zmanjševanjem števila zaposlenih na komercialnem področju, ki ga je pokrivala tožnica kot svetovalka uprave. Opozarja, da je tožena stranka pojasnila, da je v letu 2013 pogodba o zaposlitvi prenehala 46 delavcem. Navedeno ni skladno z navedbami tožene stranke v njenih drugih pripravljalnih vlogah. Na podlagi pojasnjenega je evidentno, da je tožena stranka navajala vedno znova in znova drugačne podatke ter prilagajala svoje navedbe stanju postopka. Prav tako potreba po delu tožnice na delovnem mestu svetovalka uprave ni prenehala. Med pravdnima strankama niti ni bilo sporno, da navedeno delovno mesto ni bilo ukinjeno in da obstaja tudi še po reorganizaciji. Tožnica tudi opozarja, da bolniški stalež ne more biti v njeno breme. Brezpredmetna in neresnična je izpovedba priče A.A., ki je povedal, da naj bi bilo delovno mesto svetovalka uprave umetno ustvarjeno in predvideno, da bi tožnica to delo opravljala približno pol leta in nato zapustila banko, vendar naj bi se zaradi prometne nesreče tožnice to zavleklo in naj bi se zaradi bolniške odsotnosti naloge tega delovnega mesta prerazporedile med ostale zaposlene. Tožnica opozarja, da sodišče prve stopnje s tem v zvezi ni upoštevalo navedb tožnice niti ni pojasnilo, zakaj jih ni upoštevalo. Prav tako že zaradi same vsebine tožničinega dela ni mogoče zaključiti, da dela, ki ga je opravljala, sedaj ni več in da ne obstaja oziroma celo, da ni obstajalo že ob zasedbi delovnega mesta. Sodišče se ni opredelilo do tožničine izpovedbe, da ji je predsednik uprave tožene stranke B.B. pojasnil, da je v vseh teh zgodbah, ki so se začele odvijati ona pač kolateralna škoda. Dejstvo, da je vsem, ki so prejeli odškodninske tožbe prenehalo delovno razmerje, je potrdila tudi priča C.C.. Poleg tožnice in nje same so bili po navedbah priče to še D.D., E.E., F.F., G.G., H.H., I.I., J.J. in K.K.. S tem v zvezi je priča D.D. povedala, da so bili toženi prav vsi, od (takratnih) pripravljavcev (gradiv) do vodij ter direktorjev sektorjev in članov kreditnega odbora. Tožena stranka tudi sicer sama priznava, da je izvedla forenzično revizijo za posle oziroma kredite odobrene od 1. 1. 2007 do 31. 3. 2012 in na podlagi teh ugotovitev vložila odškodninske tožbe. Tožnica je s tem v zvezi tudi že pojasnila, da navedeno časovno sosledje na način, najprej izvedba forenzične revizije in s tem identifikacija domnevno odgovornih, nato vložitev odškodninskih tožb in šele nato izvedba reorganizacije, in namen tega, pojasnjujejo tudi predloženi časopisni članki, iz katerih izhaja, da je tožena stranka nekaterim zaposlenim zaradi ugotovitev forenzične revizije in strokovnih analiz odvetniških družb predlagala, da zapustijo banko, ker ne uživajo več zaupanja. Tisti, ki se s tem niso strinjali, so bili na koncu sankcionirani preko „reorganizacije“. Pri presoji utemeljenosti odpovedi iz poslovnega razloga je mogoče zatrjevati in dokazovati tudi zlorabo pravic ali prepovedano diskriminacijo, kar je obrazloženo storila tožnica, sodišče prve stopnje pa je vse njene navedbe in predlagane dokaze neobrazloženo zavrnilo. Sodišče prve stopnje je pavšalno ugotovilo, pri čemer tega v ničemer vsebinsko ni pojasnilo, da časopisni članki in spletni članki teh trditev tožnice ne dokazujejo, pri čemer sodišče prve stopnje s tem v zvezi niti ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke B.B. in drugih, ki so podali navedene izjave v člankih. Sodišče prve stopnje se do vsebine člankov, ki skupaj z drugimi dokazi (kot npr. z izpovedbami prič, izjavo predsednika nadzornega sveta tožene stranke itd.) tvorijo logično celoto, niti ni opredelilo. Sodišče prve stopnje pri ugotovitvi, da odškodninske tožbe niso bile razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne upošteva vsebine izpostavljenih časopisnih in spletnih člankov, niti izpovedb prič C.C. in D.D., ne upošteva niti izjave predsednika nadzornega sveta tožene stranke L.L.. Dejstvo je, da je tožena stranka po eni strani izvedla reorganizacijo, na podlagi katere je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana vsem, ki so bili (oziroma verjetno še bodo) naslovniki odškodninskih tožb, v kolikor jim pogodba o zaposlitvi ni prenehala iz razloga upokojitve ali sporazuma s toženo stranko, tožena stranka pa je zaradi dejanske potrebe po tem delu zaposlovala nove (so)delavce. Navedeno pomeni, da v zvezi s poslovnim razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi - reorganizacijo, dejansko ni šlo za t.i. optimizacijo in racionalizacijo delovnih procesov in stroškov poslovanja, temveč za „čistko“ kadrov banke, proti katerim so bile oziroma še bodo vložene odškodninske tožbe, čemur pa institut reorganizacije ni in ne more biti namenjen. Tožnica se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da naj bi tožena stranka natančno pojasnila razloge, obdobja in delovna mesta, kjer je v letu 2013 zaposlila 13 novih delavcev. Opozarja, da je izpovedba priče M.M., ki jo je povzelo sodišče, izvzeta iz konteksta. V nadaljnji izpovedbi je priča izrecno povedala, da se pri novih (so)delavcih niso iskala specialna oziroma specifična znanja, ampak le izkušnje na komercialnem področju, torej na področju, ki se je pri toženi stranki že ves čas izvajalo in so ga izvajali naslovniki odškodninskih tožb. Navedeno potrjuje, da je imela tožena stranka dovolj lastnega usposobljenega in izkušenega kadra in ni potrebovala novega, s kakršnimikoli specifičnimi znanji ter drugačnimi izkušnjami. Potreba po tožničinem delu tako dejansko ni prenehala, ampak je tožena stranka naloge tega delovnega mesta namensko prerazporedila, za to pa zaposlila nove (so)delavce. Na podlagi vsega navedenega je tožnica prepričana, da je odločitev sodišča prve stopnje o tožbenem zahtevku nepravilna in nezakonita, zato pa je nepravilna in nezakonita tudi odločitev o stroških pravdnega postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne ter v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena tega zakona ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, katere uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, niti ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe.

7. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. člena 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba smiselno zatrjuje s tem, ko navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožničinih navedb. Ta kršitev je lahko podana le v primeru, če se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do pravno relevantnih navedb tožnice o odločilnih dejstvih, ne pa tudi, če se ne opredeli do kakšne za spor nepomembnih trditev. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba vsebuje jasna stališča glede vseh pravnorelevantnih navedb tožnice in tudi jasno dokazno oceno glede odločilnih dejstev, ta dokazna ocena pa je sprejeta tudi ob upoštevanju tožničine izpovedbe.

8. Zgolj zato, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dokaznih predlogov tožnice (zaslišanje večjega števila prič, zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke B.B., pribavo ustreznih listin ter postavitev izvedenca finančne stroke), ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. S tem sodišče prve stopnje tožnici ni odreklo možnosti obravnavanja pred sodiščem. V skladu s 1. odstavkom 287. člena ZPP bi sodišče prve stopnje moralo navesti, zakaj je zavrnilo posamezne dokazne predloge. Zato bi lahko bila podana kvečjemu relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Po presoji pritožbenega sodišča opustitev dolžnosti iz 2. odstavka 287. člena ZPP ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. V zvezi s pritožbenim razlogom zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa bo v nadaljevanju obrazloženo, zakaj dejstva, ki jih je tožnica želela dokazovati z navedenimi dokaznimi predlogi, ne morejo biti pravno odločilna v tem sporu.

9. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, ugotovilo vse pravnoodločilne okoliščine v zvezi s presojo utemeljenosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, podane tožnici dne 4. 10. 2013. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožnici pogodbo o zaposlitvi z dne 4. 10. 2013 odpovedala po pravilno izvedenem postopku in da je obstajal utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Pritožbeno sodišče prve stopnje se s takšno ugotovitvijo sodišča prve stopnje v celoti strinja.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki nazadnje zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 4. 2012 za nedoločen čas na delovnem mestu svetovalke uprave banke. Tožena stranka je tožnici dne 4. 10. 2013 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V odpovedi je tožena stranka obrazložila odpovedni razlog, to je poslovni razlog, ki je v optimizaciji in racionalizaciji delovnih postopkov, stroškov poslovanja ter v cilju večje učinkovitosti, kar je imelo za posledico spremembo organizacije tožene stranke. V okviru te se je spremenilo število in vsebina aktivnosti organizacijskih enot, pri čemer je opravljanje dela svetovalke uprave postalo nepotrebno, saj se delo lahko učinkoviteje in z manjšimi stroški izvaja v drugih organizacijskih enotah. Zato je prenehala potreba po delu tožnice in ji ni bila ponujena nova pogodba o zaposlitvi.

11. V konkretnem primeru je pravna podlaga za odpoved v določbi 1. alinee prvega odstavka 89. člena ZDR-1, po kateri so razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca s strani delodajalca v prenehanju potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Vendar skladno z določbo 2. odstavka 89. člena ZDR-1 delodajalec lahko odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prejšnjega odstavka, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. ZDR-1 v svojih določbah ne predvideva več obveznosti preverjanja možnosti zaposlitve delavca na drugih delih oz. pod spremenjenimi pogoji ali s prekvalifikacijo, kot je to določal prejšnji ZDR iz leta 2002. Poslovni razlog pa ne sme biti fiktiven oziroma ne sme dejansko prikrivati kakšnega drugega razloga, predvsem pa ne katerega od neutemeljenih odpovednih razlogov iz 90. člena ZDR-1, med katerimi je tudi odpoved zaradi diskriminacije oziroma neenakega obravnavanja na podlagi takih okoliščin.

12. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov, to je predvsem listinske dokumentacije in zaslišanja prič, pravilno ugotovilo, da je obstajal utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, to je poslovni razlog, ki je v novi organizaciji tožene stranke, zaradi česar je potreba po delu tožnice, na delovnem mestu svetovalke, prenehala. Tožena stranka je naloge delovnega mesta svetovalke uprave prerazporedila med ostale zaposlene. Na podlagi skladnih izpovedi prič P.P., A.A., M.M., C.C., D.D. in N.N. je sodišče prve stopnje štelo za dokazano, da je uprava tožene stranke zaradi optimizacije in racionalizacije delovnih postopkov in stroškov ter s ciljem večje učinkovitosti poslovanja sprejela sklep o novi organiziranosti banke in načrtu aktivnosti, kar je uveljavila s 1. 10. 2013. V tej zvezi je sprejela Pravilnik o sistematizaciji in vrednotenju delovnih mest po organizacijskih enotah in ustrezne organizacijske sheme, vse z namenom racionalizacije in zmanjšanja stroškov poslovanja. Priče so pojasnile, da je bila največja izguba na komercialnem področju, kjer je v okviru reorganizacije prišlo do zmanjšanja štirih komercialnih področjih na dve področji. Na podlagi izpovedi A.A. je sodišče tudi ugotovilo, da so se naloge tožnice na delovnem mestu svetovalka uprave prerazporedile med ostale zaposlene, sicer že v času njene bolniške odsotnosti. Tako je nekaj nalog prevzelo področje gospodarskih družb, nekaj sektor za strateški marketing in sektor za upravljanje tveganih terjatev. Zaradi navedene reorganizacije je potreba po delu tožnice na delovnem mestu svetovalka uprave prenehala.

13. Sodišče prve stopnje je v zvezi z vprašanjem potrebe po opravljanju dela na delovnem mestu svetovalka uprave sicer upoštevalo tudi dejstva, da je tožnica pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto sklenila 24. 4. 2012, da je dela na tem delovnem mestu zaradi dolgotrajnega bolniškega staleža opravljala le dober mesec ter izpoved A.A., da je bilo njeno delovno mesto umetno ustvarjeno in predvideno, da bi tožnica to delo opravljala le pol leta, nato pa zapustila banko, do česar ni prišlo, vendar pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je za presojo utemeljenosti odpovednega razloga bistvena predvsem ugotovitev sodišča prve stopnje, da je do reorganizacije pri toženi stranki dejansko prišlo in da je tožena stranka naloge tega delovnega mesta prerazporedila med ostale zaposlene ter je potreba po delu tožnice na delovnem mestu svetovalka uprave prenehala.

14. Spremenjena organizacija dela, ki jo je torej tožena stranka izvedla tako, da je delovne naloge prej samostojnega delovnega mesta svetovalka uprave drugače razporedila med zaposlene, pa je utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da odločitev o statusnih spremembah, reorganizaciji delovnih procesov in posledično drugačni razporeditvi ali ukinitvi delovnih nalog predstavlja poslovno odločitev delodajalca, v katero sodišče ne sme posegati (npr. odločbe VSRS opr. št. VIII Ips 297/2011, VIII Ips 86/2012, VIII Ips 37/2013, VIII Ips 132/2013, itd.). Pri tem ni pomembno, da so opravila, ki jih je tožnica opravljala, vsebinsko ostala tudi v novi organizaciji, kajti tudi dejstvo, da potreba po delu, ki ga je opravljala tožnica, ni prenehala, sama po sebi še ne utemeljuje, da ni obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi (prim. sodbo VSRS opr. št. VIII Ips 209/2007). Sodišče nima pooblastil ocenjevati, ali je bila reorganizacija, razporeditev nalog, naložitev določenih nalog drugemu delavcu potrebna (prim. sodbo VSRS opr. št. VIII Ips 104/2008). To pomeni, da je tožena stranka kljub vsebinskemu nadaljevanju opravil, ki jih je pred tem opravljala tožnica, lahko odločila, da se takšna dela opravljajo na drugih področjih, to je na področju gospodarskih družb, v sektorju za strateški marketing in sektorju za upravljanje tveganih terjatev.

15. Ker je tožena stranka dokazala obstoj organizacijskega razloga, to je spremembo organizacije tožene stranke in razporeditev njenega dela med preostale zaposlene pri toženi stranki, zaradi česar je tožničino delo postalo nepotrebno, je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Spremenjena organizacija dela, ki jo izvede delodajalec tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene, pa predstavlja utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Neutemeljeno je zato zavzemanje pritožbe, da že dejstvo, da delovno mesto ni bilo ukinjeno, pomeni, da potreba po njenem delu ni prenehala.

16. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v konkretnem primeru ni šlo zgolj za navidezno spremembo organizacije dela, s katero bi tožena stranka zgolj želela prikriti drug razlog za odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je namreč v postopku zatrjevala, da naj bi tožena stranka zlorabila institut odpovedi iz poslovnega razloga, da je prikrila dejanske razloge za odpoved, ki so v odškodninskih tožbah zoper zaposlene. Ker je pri toženi stranki dejansko prišlo do spremembe organizacije, zaradi česar je postalo delo tožnice na delovnem mestu svetovalka uprave nepotrebno, so pritožbene navedbe o prikritih razlogih za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici (zaradi vloženih odškodninskih tožb zoper zaposlene) brezpredmetne in zaključkov sodišča prve stopnje glede utemeljenosti odpovednega razloga ne uspejo izpodbiti. Neutemeljeno zato tožnica v pritožbi ponovno izpostavlja časopisne članke, izjave prič C.C., D.D. ter izjavo predsednika nadzornega sveta tožene stranke, ki naj bi potrjevali njene navedbe o prikritem razlogu za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje tudi utemeljeno ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič H.H., E.E., I.I., J.J., O.O., ki naj bi izpovedale o prikritem razlogu za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj glede na že obrazloženo ta okoliščina za ta spor ni pravnoodločilna. Zato tudi ni bistveno, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke v zvezi z izjavo, kot izhaja iz časopisnega članka, ki jo tožnica izpostavlja kot dokaz, da naj bi bile razlog v odpovedih pogodb o zaposlitvi vložene odškodninske tožbe. Tudi sicer pa je sodišče na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da ni prenehala pogodba o zaposlitvi samo delavcem, zoper katere so bile vložene odškodninske tožbe, temveč tudi drugim delavcem, in to predvsem na področju komerciale, kjer se je v banki pokazala največja izguba.

17. V zvezi z zaposlitvijo 13 novih delavcev pri toženi stranki v letu 2013 je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi prič M.M., A.A. in P.P. pravilno ugotovilo, da je šlo v teh primerih za zaposlitev na specifičnih področjih, ker iz internega vira ni bilo ustreznega kadra. V zvezi z zaposlitvami novih delavcev pri toženi stranki pritožbeno sodišče pojasnjuje, da slednje še ne kaže na nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Taka okoliščina bi lahko kazala na fiktivnost odpovednega razloga v primeru, da bi tožena stranka nove delavce zaposlila za opravljanje istih del, kot jih je prej opravljala tožnica, kar pa iz dokaznega postopka ne izhaja. Priča M.M. je tudi pojasnila, da so v letu 2013 zaposlovali le na specifičnih področjih in delavce z dolgoletnimi izkušnjami na teh področjih, pri čemer je pojasnila tudi, da so v času po reorganizaciji zaposlili dva delavca in to na področju upravljanja tveganih terjatev. Tako zaposlitve novih delavcev v letu 2013 pred samo reorganizacijo pri toženi stranki niti niso pravnoodločilne, zato sodišče prve stopnje toženi stranki utemeljeno ni naložilo pribavo teh podatkov.

18. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, in je torej odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 4. 10. 2013, pravilna in zakonita, je dokazni predlog za postavitev izvedenca finančne stroke, ki naj bi ugotavljal višino denarnega povračila, do katere naj bi bila tožnica upravičena v primeru ugotovljene nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, brezpredmeten.

19. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe ne odgovarja, saj za rešitev zadeve niso relevantne in sodišče presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in tiste pritožbene razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

20. S pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k boljši razjasnitvi stvari, zato tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu s 155. členom ZPP.