Jedro

Opremljeni stanovanjski prostor je tisti, ki ga je mogoče brez dodatne opreme uporabljati za normalno prebivanje in vključuje tudi ležišča, pri čemer vrednost posameznih kosov opreme ni bistvenega pomena.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Glavnega urada Davčne uprave Republike Slovenije z dne 19.08.1999 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Republiške uprave za javne prihodke, Izpostave A. z dne 22.02.1995, s katero je navedeni prvostopni organ odmeril tožniku davek od dohodkov iz premoženja za leto 1992 v znesku 30.903,00 SIT. V obrazložitvi tožena stranka ugotavlja, da je prvostopni organ pravilno in popolno ugotovil dejansko stanje in v skladu z veljavnimi predpisi pravilno odmeril davek od dohodkov iz premoženja pravemu zavezancu. Navaja, da je najemno pogodbo z dne 24.09.1992 z najemnikom sklenila A. A. kot (pri)tožnikova pooblaščenka v njegovem imenu in za njegov račun. Najemnina v višini 6.000 DEM je bila plačana v letu 1992 in predstavlja tožnikov prihodek, od katerega se plača davek od dohodkov iz premoženja. Pri določitvi davčne osnove pa so bili pravilno upoštevani 40 % normirani stroški, ker stanovanje ni bilo popolno opremljeno, saj v njem ni bilo ležišč. Opremljeni stanovanjski prostor je tisti, ki ga je mogoče brez dodatne opreme uporabljati za normalno prebivanje in vključuje tudi ležišča, pri čemer vrednost posameznih kosov opreme ni bistvenega pomena.

Tožnik s tožbo izpodbija odločitev tožene stranke smiselno zaradi nepravilne uporabe materialnega predpisa. Navaja, da je že v pritožbi pojasnil, kakšna so bila medsebojna razmerja med tožnikom in njegovo ženo pri upravljanju skupnega premoženja iz katerega izvirajo skupni dohodki ter kakšna je bila vloga "pooblaščenke" A. A., vendar se tožena stranka do teh pritožbenih navedb ni opredelila. Tožena stranka ni upoštevala, da sta lastnika stanovanja oba zakonca in da sta se sporazumela, da bo z navedenim stanovanjem upravljala le BB, ki je te dohodke tudi prijavila in plačala akontacije davka, vendar ji davčni organ ni hotel odmeriti dohodnine od prejetih najemnin, pač pa je ta davek odmeril tožniku. Takšno stanje je v nasprotju z določili Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, kakor tudi z določili Zakona o dohodnini, zaradi česar je izpodbijana odločba nezakonita. Tožnik seveda ne nasprotuje plačilu davka, ki sta ga dolžna plačati oba skupna lastnika in sta ga tudi že plačala, celo dvakrat, vendar pa želi, da se davek v pravi višini odmeri pravemu zavezancu. Glede vseh ostalih navedba pa se sklicuje na svoje pritožbene navedbe. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe. V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti vztraja pri svojih ugotovitvah razvidnih iz izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka. Meni, da se je v izpodbijani odločbi izjasnila o vseh pritožbenih navedbah in svojo odločitev tudi utemeljila. Na podlagi predloženih listinskih dokazil in izvedenega predhodnega postopka je tožena stranka ugotovila, da je tožnik pravi in edini lastnik stanovanja, ki ga je oddajal v najem in zato tudi pravi zavezanec za davek od dohodkov iz premoženja. Sklicevanje na določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v davčnem postopku ne pride v poštev, primeri, ko so določbe tega zakon upoštevajo, pa so v Zakonu o dohodnini izrecno določeni. Davek od dohodkov iz premoženja doseženih z oddajanem prostor v najem kot podvrsto dohodnine, ki je osebnostni davek, pa zakon veže izključno na formalno-pravnega lastnika.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem sporu.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za davek od dohodkov iz premoženja doseženih v letu 1992 z oddajanjem stanovanjskih prostorov v najem, ki po pogodbi traja najmanj eno leto. Za obdavčitev navedenih dohodkov so relevantne določbe Zakona o dohodnini (Uradni list RS št. 48/90 in 34/91), vsebovane v prečiščenem besedilu Zakona o dohodnini (ZDoh, Uradni list RS št.14/92). Ta je določal, da mora zavezanec za dohodnino in druge davke po tem zakonu (torej tudi davek od dohodkov iz premoženja, doseženih z oddajanjem premoženja v najem, ki traja najmanj eno leto) pri pristojnem davčnem organu (pri davčnem organu občine, na katere območju nepremičnina leži) vložiti napoved s podatki, ki so potrebni za odmero (81.člen v zvezi z 89.členom ZDoh). Po določbi 83.člena ZDoh morajo zavezanci vložiti davčno napoved za preteklo leto do 28.februarja, razen za dohodnino, za katero morajo vložiti napoved do 31.marca. Nadalje ZDoh med drugim v 66.členu tudi določa, da je osnova za davek od dohodkov, ki jih lastnik doseže z oddajanjem stanovanjskih prostorov v najem, znesek najemnine prejet v letu, za katero se odmerja davek, zmanjšan za stroške vzdrževanja in upravljanja in za enoletno amortizacijo ter stroške obratovanja, če te stroške plačuje lastnik sam. Navedeni stroški se priznajo v višini 40% od najemnine, oziroma v skladu z 69.členom ZDoh v višini 60%, pri oddajanju opremljenih stanovanjskih prostorov. Če zavezanec predloži dokazila o višjih stroških od normiranih, se priznajo dejanski stroški in amortizacija. Pri ugotavljanju dohodka doseženega po 66.členu ZDoh, se upošteva tudi vrednost vseh obveznosti in storitev, za katere se je zavezal najemnik (67. člen). V obravnavani zadevi tožnik dohodkov od oddajanja stanovanjskih prostorov na G. 13 v A. ni napovedal, zato je davčni organ višino dohodka ustvarjenega z oddajanjem stanovanjskih prostorov v najem ugotovil v posebnem ugotovitvenem postopku v skladu s pravili upravnega postopka določenega z Zakonom o splošnem upravnem postopku (ZUP/86, Uradni list SFRJ št.47/86). V tem postopku je bil dolžan ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (7.člen), stranki (v tem primeru tožniku) pa omogočiti, da se pred izdajo odločbe seznani z rezultati ugotovitvenega postopka in izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo (1. odst. 8. člen). Kot izhaja iz podatkov predloženega upravnega spisa in izpodbijane odločbe, je tožena stranka svojo odločitev, da tožniku kot zavezancu odmeri davek od oddajanja stanovanjskih prostorov na G. ulici 13 v A., oprla na izjavo v postopku zaslišane AA in podatkov o lastništvu tožnika na navedenem stanovanju. Tožnik v postopku ni sodeloval. Iz spisnih podatkov sicer izhaja, da ga je žena seznanila z zapisnikom z dne 28.06.1994, ko je bila zaslišana v zvezi z oddajanjem spornih stanovanjskih prostorov, o drugih dejstvih in okoliščinah (da je kot izključni lastnik stanovanja zavezanec za davek za izplačane zneske najemnine, o višini prejete najemnine, opremljenosti prostorov in višine normiranih stroškov...), pa se tožnik ni mogel izjaviti, ter tako zavarovati in uveljaviti svojih pravic in pravnih interesov. Načelo zaslišanja stranke v smislu 1.odst.8.člena ZUP/86 bi namreč organ prve stopnje, ob dejstvu, da je bil tožnik v tujini, lahko uresničeval tudi pisno (138. čl. ZUP/86). Ker navedenih procesnih pomanjkljivosti, ki pomenijo bistveno kršitev določb postopka, ni odpravila niti tožena stranka (3. točka 3. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS, Uradni list RS št. 50/97 in 70/00), je nezakonita tudi izpodbijana odločba, zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke 1.odstavka 60.člena ZUS odpravilo in vrnilo zadevo toženi stranki v ponovni postopek. Zaradi kršitve opisanih procesnih pravil, pa po presoji sodišča obstaja tudi verjetnost, da je bilo dejansko stanje v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno. Po presoji sodišča je sicer stališče tožene stranke, da je tožnik, kot izključni lastnik stanovanja, ki ga je oddajal v najem, zavezanec za davek od dohodkov od premoženja, pravilna in v skladu s podatki predloženega upravnega spisa. Navedena odločitev pa je tudi v skladu z določbo 66. člena ZDoh. Pritrditi pa je tudi stališču tožene stranke, kdaj šteti stanovanjske prostore za opremljene. Ni pa mogoče na podlagi spisnih podatkov pritrditi stališču tožene stranke, da je znašal dohodek tožnika v letu 1992 le 6000 DEM, ko pa tako iz zapisnika o zaslišanju tožnikove žene z dne 28.06.1994, kot iz zapisnika o zaslišanju A. A. z dne 24.06.1994 izhaja, da je ta v letu 1992 plačevala anuitete za stanovanjski kredit tožnika v višini 550 DEM mesečno, ter da je dne 05.06.1992 tožnikovi ženi plačala 2000 DEM, kot akontacijo najemnine, o čemer obstaja v upravnih spisih tudi potrdilo z dne 05.06.1992. Glede na vse navedeno, bo zato morala tožena v ponovljenem postopku ob upoštevanju stališč sodišča, ki se tičejo postopka, dopolniti dejansko stanje tudi z ugotovitvijo zneska najemnine relevantnega za odmero davka v letu 1992. Tožena stranka je dolžna izdati nov upravni akt v 30.dneh od pravnomočnosti te sodbe (3. odst. 60. člena ZUS).