Jedro

Tožena stranka je tožniku redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga podala 15. 5. 2015, dne 8. 5. 2015 pa je z drugim delavcem sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, čeprav bi lahko dela, v zvezi s katerimi je drugi delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, opravljal tudi tožnik. Ker delo tožnika pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi ni postalo nepotrebno (saj bi tožnik lahko nadaljeval z delom, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas drugi delavec), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala utemeljenega razloga za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju o pobotnem ugovoru tožene stranke delno zmotno uporabilo 311. člen OZ, ki med pogoji za dopustnost pobotanja terjatev določa tudi njihovo zapadlost. Tožena stranka je v pobot tožnikovi terjatvi uveljavljala terjatev iz naslova odpravnine, ki jo je izplačala tožniku na podlagi 108. člena ZDR-1, in terjatev iz naslova denarnega nadomestila (brez navedbe zneska), ki naj bi ga tožnik prejemal s strani Zavoda RS za zaposlovanje in katerega bi morala tožena stranka povrniti tej instituciji. Terjatev delodajalca iz naslova vračila odpravnine, ki je bila delavcu izplačana v posledici redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (ki je bila v sodnem postopku ugotovljena za nezakonito), zapade šele, ko postane odločitev o nezakonitosti takšne odpovedi pravnomočna. To pa pomeni, da niti v času, ko je bila ta odpravnina uveljavljana v pobot, niti v času odločanja o pobotnem ugovoru tožene stranke ta terjatev še ni zapadla. Tožena stranka sodišču prve stopnje ni predložila nobenih dokazov o tem, da je Zavodu RS za zaposlovanje vrnila denarno nadomestilo, ki je bilo izplačano tožniku, ob tem, da ni navedla niti zneska tega nadomestila, ki ga je iz tega naslova uveljavljala v pobot. Tožena stranka torej ni dokazala, da sta terjatvi, ki ju je uveljavljala v pobot, zapadli, kar pomeni, da ni bilo pogojev za vsebinsko odločanje o pobotnem ugovoru tožene stranke. Zato je pritožbeno sodišče odločitev o pobotnem ugovoru tožene stranke razveljavilo in pobotni ugovor tožene stranke zavrglo, saj zanj niso bili izpolnjeni vsi zakonsko določeni pogoji.

Sodišče prve stopnje je tožniku napačno priznalo delovno razmerje pri toženi stranki tudi za čas, ko je bil v delovnem razmerju že pri drugem delodajalcu in mu to ni prenehalo. Delovnega razmerja pri dveh delodajalcih hkrati delavcu ni mogoče priznati. Ker je tožnik sklenil novo pogodbo o zaposlitvi z drugim delodajalcem, ki v času odločanja o sodni razvezi še ni prenehala, delovnega razmerja ni mogoče priznati po zaposlitvi z novim delodajalcem za polni delovni čas.

Izrek

1. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba: a) razveljavi glede odločitve o pobotnem ugovoru tožene stranke (III., IV. in V. točka izreka izpodbijane sodbe) in se pobotni ugovor tožene stranke zavrže. b) delno spremeni v II. in VI. točki izreka tako, da se v tem delu v celoti na novo glasi: „II. Tožena stranka je dolžna tožniku od 2. 7. 2015 do vključno 5. 8. 2015 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, od tega od mesečnega bruto nadomestila plače v višini 790,73 EUR obračunati in za tožnika vplačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, ga od 2. 7. 2015 do vključno 5. 8. 2015 prijaviti v obvezna socialna zavarovanja, mu od 2. 7. 2015 do vključno 5. 8. 2015 vpisati delovno dobo v matično evidenco ZPIZ, vse v roku 15 dni pod izvršbo, višji zahtevek iz tega naslova pa se zavrne.“

2. V preostalem se pritožbi zavrneta in se potrdi nerazveljavljeni in nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

3. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 5. 2015 in da na njeni podlagi delovno razmerje med strankama ni prenehalo, temveč je trajalo do vključno 18. 11. 2015. Višji zahtevek iz tega naslova (zoper ta del sodbe se tožnik ne pritožuje) glaseč se na trajanje delovnega razmerja od dneva odločitve sodišča prve stopnje do pravnomočnosti odločitve sodišča prve stopnje, je zavrnilo. V II. točki izreka je ugotovilo obstoj tožnikove terjatve nasproti toženi stranki: od mesečnega bruto nadomestila plače v višini 790,12 EUR od 2. 7. 2015 do 18. 11. 2015, obračunati in za tožnika plačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto zneske pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo do vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec in od denarnega povračila v višini bruto 4.744,38 EUR obračunati in zanj vplačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 8. 2015 dalje. V III. točki izreka je ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke nasproti tožniku iz naslova vračila odpravnine v višini 948,84 EUR. V IV. točki izreka je ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke nasproti tožniku iz naslova vračila tožnikovega nadomestila za brezposelnost. V V. točki izreka je terjatvi iz II. in III. točke izreka pobotalo do višine terjatev iz III. točke izreka. V VI. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku od 2. 7. 2015 do 18. 11. 2015 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, od tega od mesečnega bruto nadomestila plače v višini 790,12 EUR obračunati in za tožnika vplačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek, zmanjšan za 948,48 EUR, pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, ga od 2. 7. 2015 do 18. 11. 2015 prijaviti v obvezna socialna zavarovanja, mu za navedeno obdobje vpisati delovno dobo v matično evidenco ZPIZ v 15 dneh in pod izvršbo, višji zahtevek iz tega naslova pa je zavrnilo. V VII. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku od denarnega povračila v bruto višini 4.744,38 EUR obračunati in zanj vplačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 8. 2015 dalje, v 15 dneh in pod izvršbo. Višji zahtevek je zavrnilo. V VIII. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka v višini 541,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka in pod izvršbo.

2. Tožnik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov zoper zavrnilni del navedene sodbe (razen zoper zavrnitev tožbenega zahtevka za trajanje delovnega razmerja od dneva odločitve sodišča prve stopnje do dneva pravnomočnosti odločitve sodišča prve stopnje), zoper ugotovitev obstoja terjatve tožene stranke do tožnika iz naslova vračila odpravnine in zoper odločitev o stroških postopka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku in mu prizna vse pravdne stroške, vključno s pritožbenimi stroški. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo del njegovega tožbenega zahtevka iz naslova denarnega povračila v višini še deset bruto plač. Tožnik je na podlagi 118. člena ZDR-1 vtoževal denarno povračilo v višini 18-ih plač, sodišče prve stopnje pa mu je prisodilo to denarno povračilo le v višini osmih (pravilno: šestih) njegovih plač, kar je glede na uveljavljeno sodno prakso prenizko (opr. št. VIII Ips 114/2012, VIII Ips 137/2012, VIII Ips 98/2012,...), (Pdp 482/2011, Pdp 486/2011,...), saj ni upoštevalo tožnikovih socialnih razmer, premoženjskega stanja in njegovih zaposlitvenih zmožnosti. Sodišče prve stopnje bi moralo pri višini prisojene odškodnine po 118. členu ZDR upoštevati, da je tožnik po nevzdržnih delovnih razmerah pri toženi stranki in po šokantni nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi huje zbolel in postal nezmožen za delo; da je zaradi nizke izobrazbe (končano ima zgolj osnovno šolo) povsem nekonkurenčen na trgu dela in zato nezaposljiv; da so družbe A. največji zaposlovalec na področju varovanja v RS, tako da tožnik službe na področju varovanja ne bo dobil; da je neuspešno poskušal iskati zaposlitev pri drugih delodajalcih; da je starejši od 35 let, bolan in da je po odpovedi dobil samo zaposlitev za določen čas, ki se je na podlagi pogodbe iztekla, da prihaja iz B., kjer je težko dobiti službo v bližini okolice; da je po odpovedi prišlo do porušenja njegovega duševnega zdravja in družinskih odnosov; da je po odpovedi ostal brez dohodka in da je bil pri toženi stranki zaposlen 10 let (pravilno 8 let). Zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je dva meseca in pol trpel hude duševne bolečine, nadaljnje štiri mesece je trpel zmerno hude duševne bolečine, občasne lažje duševne bolečine pa ga bodo spremljale vse življenje. Odpoved je doživljal kot nekaj zelo travmatičnega. Pri svoji odločitvi sodišče prve stopnje ni upoštevalo judikatov VDSS opr. št. Pdp 506/2014 oz. Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 253/2013 in VIII Ips 119/2014. V pritožbi podrobno navaja, kako je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga negativno vplivala nanj, na njegovo psihično stanje in na njegove premoženjske razmere. Meni, da je njegov zahtevek za povračilo 18-ih plač v višini 25.000,00 EUR povsem upravičen, pri čemer tega zneska tožena stranka do zadnje pripravljalne vloge niti ni prerekala. Do tega denarnega povračila je upravičen, saj je duševno povsem zrušen, trpi za nespečnostjo, je prestrašen, zaskrbljen, vse to pa mu povzroča duševne bolečine, ki bi jih moralo sodišče prve stopnje upoštevati pri odmeri tega denarnega povračila. Tožnik je upravičen tudi do plačila vseh plač od dneva nezakonite odpovedi do izdaje sodbe v višini 1.400,00 EUR na mesec. Tožnik je določene dokaze pridobil šele v zadnjem tednu, zato glede njih ni prekludiran, prav zaradi pravočasnosti posredovanja vseh podatkov pa je moral vložiti v spis poleg tožbe še 17 pripravljalnih vlog (o novih zaposlitvah, o objektih, o izvedenih varovanjih). Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovega zahtevka glede nadomestila plače v višini 1.400,00 EUR, je storilo tudi bistveno kršitev določb postopka po 339. členu ZPP. Meni, da bi mu nadomestilo plače v takšni višini pripadalo, saj tožena stranka ni ugovarjala, da je tožnik po prenehanju pogodbe o zaposlitvi ostal brez dohodkov. Sodišče prve stopnje je napačno odločilo tudi o pobotnem ugovoru tožene stranke za vračilo prejete odpravnine, saj za ta pobot niso izpolnjeni pogoji. Ker si tožena stranka pri plačilu odpravnine ni pridržala pravice, da jo zahteva nazaj, niso izpolnjeni pogoji za njeno vračilo po 191. členu OZ. Tudi pravdni stroški so napačno odmerjeni, saj bi mu pripadala nagrada za vse pripravljalne vloge, vse po 300 točk, povrnitev potnih stroškov pooblaščenca za relacijo C. - D., pa tudi povrnitev stroškov tožnika za prihod na sodišče iz B. v D. Iz tega naslova bi bil tožnik za tri prihode na sodišče upravičen do povrnitve teh stroškov vsaj v višini 300,00 EUR. Tožnikov pooblaščenec je moral hoditi na naroke praktično zastonj, saj mu je bila priznana nagrada za narok v tako nizki višini, da ni imel kritih niti potnih stroškov. Ni res, da bi si tožnik lahko izbral drugega odvetnika iz območja naslovnega sodišča, saj je tožnikov pooblaščenec edini v Sloveniji specializiran za delovnopravno problematiko družbe A. in toženke, saj proti njej vodi kot pooblaščenec izkoriščanih delavcev številne postopke iz različnih pravnih temeljev. Tako le on razpolaga z zadostnim znanjem in informacijami, da lahko tožnika ustrezno zastopa. Pooblaščenec z lokalnimi vplivi na ... ni obremenjen in ima moralni pogum, da se zaradi varstva pravic delavcev zoperstavi samovoljnemu ravnanju toženke. Priznati bi mu bilo treba tudi stroške kratkih dopisov (4 x 200 točk), stroške pribave izpiskov iz AJPES (100 točk), stroške izpolnjevanja formularjev za tožnika (ZST-1, pooblastilo, …) 50 točk, stroške za poizvedbe (100 točk) in stroške za pregled zadeve (50 točk). Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del, zoper ugotovitev, da ne obstoji ena od v pobot uveljavljanih terjatev in zoper odločitev o stroških. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika oz. podredno, da je v tem delu razveljavi in zadevo vrne v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka že marca 2015 seznanjena, da bodo dela na objektu končana do začetka junija 2015, pri čemer glede tega dejstva sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni verjelo direktorju tožene stranke, da je za zaključek del izvedel šele 22. 4. 2015 iz medijev. Napačna je tudi ugotovitev, da bi lahko tožena stranka tožnika razporedila na prosto delovno mesto namesto drugega delavca, E.E. E.E. je bil najprej zaposlen za določen čas, ker pa je tožena stranka ugotovila, da za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni bilo razlogov, mu je obstoječo pogodbo o zaposlitvi za določen čas „podaljšala“ v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. To pa ne predstavlja novo sklenjenega delovnega razmerja. Poleg tega je tožnik delo na delovnem mestu „F.“ opravljal še do 5. 6. 2015, torej cel mesec po podaljšanju pogodbe z E.E. in dva meseca po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi s G.G., H.H. in E.E. Razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov se presojajo ob upoštevanju okoliščin v času, ko je delodajalec odpovedal pogodbo o zaposlitvi, ne pa glede na okoliščine, ki so obstajale dva meseca pred prenehanjem potreb po delavcu, pri čemer tožena stranka ni vedela in ni mogla vedeti, da tožnika ne bo mogoče razporediti na druge delovne naloge. Tožena stranka ni imela prostega delovnega mesta za tožnika. Iz dokaznega postopka ne izhaja, da so imeli delavci premajhno število ur, kar naj bi pomenilo, da bi tožnikov izostanek z dela na delovnem nalogu „F.“ nadomestili ti delavci, ki so imeli premalo ur. Premajhen fond ur so imeli delavci na delovnem nalogu „I.“, to pa je bil razlog, da tožnik ni bil razporejen na ta delovni nalog. Tožena stranka v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku novih delavcev ni zaposlovala. Nesprejemljiv je zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, zakaj ob prenehanju delovnega razmerja J.J., K.K. in L.L., zaposlenih za določen čas na delovnem nalogu „I.“, dela ni mogla zagotoviti tožniku. Navedeni delavci so delali pretežno na delovnem nalogu „F.“, ker pa jim tožena stranka ni mogla zagotoviti dela, jim je po 31. 5. 2015 prenehalo delovno razmerje za določen čas. Iz števila ur, ki so ga opravljali ti delavci na delovnem nalogu „I.“, ne izhaja, da bi bilo možno tožniku zagotoviti delo na tem delovnem nalogu. Ob dejstvu, da tožena stranka novih delavcev ni zaposlovala, ni bila dolžna dokazovati, zakaj na posameznih delovnih nalogih, na katerih je določenim delavcem iz drugih razlogov prenehalo delovno razmerje, ni mogla zagotoviti dela tožniku. Ta odločitev je bila stvar organizacije delovnega procesa z razpoložljivimi delavci pri toženi stranki, v to pa se sodišče prve stopnje ni pristojno spuščati. Ker je tožena stranka dokazala utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna. Pri izbiri delavcev, katerim je podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ni ravnala diskriminatorno niti ni zlorabila instituta te redne odpovedi. V postopku ni bilo ugotovljeno, da je tožena stranka z novo zaposlenimi delavci (ki so sklenili pogodbo o zaposlitvi dva meseca pred prenehanjem dela na delovnem nalogu „F.“) nadomestila dela tožnika, niti da bi imela ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku na razpolago drugo ustrezno delo. Pritožbo vlaga tudi zoper II. in VI. točko izreka izpodbijane sodbe, v kateri je sodišče določilo trajanje delovnega razmerja do vključno 18. 11. 2015, čeprav je tožnik pri drugem delodajalcu sklenil delovno razmerje od 6. 8. 2015 dalje. Navaja, da tožnika za obdobje od 6. 8. 2015 do 18. 11. 2015 ne more prijaviti v socialna zavarovanja in v tem času ne more biti zaposlen hkrati pri dveh delodajalcih. Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da ne obstoji terjatev tožene stranke nasproti tožniku iz naslova vračila nadomestila za primer brezposelnosti, saj bi morala biti obveznost tožene stranke iz naslova denarnih zneskov znižana za že prejeta denarna nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Ker sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo, bo tožnik zaradi izplačila tega nadomestila za obdobje od 2. 7. 2015 do 5. 8. 2015 neupravičeno obogaten.

4. Obe stranki sta podali odgovora na pritožbo, v katerih predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo nasprotne stranke zavrne in v izpodbijanem delu potrdi prvostopenjsko sodbo. Obe stranki priglašata tudi stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto „varnostnik“ (A1), pri čemer je iz II. člena te pogodbe razvidno, da bo delo opravljal v prostorih družbe, naročnika storitev, lahko pa tudi na področju celotne RS v skladu z delovnimi potrebami in plani delodajalca. To pogodbo o zaposlitvi je tožena stranka tožniku odpovedala iz poslovnih razlogov dne 15. 5. 2015 (A2) na podlagi prve alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013) z obrazložitvijo, da ima tožena stranka za fizično varovanje premoženja na varovanem objektu „F.“ z naročnikom sklenjeno pogodbo o izvajanju fizičnega varovanja do vključno 3. 6. 2015. Zaradi prenehanja varovanja tega objekta, ki je trajne narave, pa se bo zmanjšal obseg fizičnega varovanja pri toženi stranki, zato bo prenehala potreba po delu delavcev, ki delajo na navedenem objektu, med njimi tudi tožnika.

8. V zvezi z opravljanjem dela na delovnem nalogu „F.“ je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je na tem objektu delalo poleg tožnika še 9 delavcev, od katerih so imeli štirje delavci sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas, šest delavcev pa za nedoločen čas. Ugotovljeno je bilo, da tožena stranka štirih delavcev, ki so imeli sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen, po izteku teh pogodb ni ponovno zaposlila. Trem delavcem, ki so imeli sklenjene pogodbe za nedoločen čas (med njimi je bil tudi tožnik), je podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, eden je dobil redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, dva od njih pa sta ostala v delovnem razmerju pri toženi stranki, saj sta uživala posebno varstvo pred odpovedjo (114. člen ZDR-1, 116. člen ZDR-1).

9. Ker v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi ni bilo določeno, da je kraj opravljanja dela tožnika le varovanje objekta „F.“ (kraj opravljanja dela v pogodbi o zaposlitvi je bil opredeljen v II. členu te pogodbe z vsebino, kot je opisana zgoraj), je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotavljalo, ali je imela tožena stranka možnost tožniku omogočiti delo na drugem delovnem nalogu. Pri tem je po zaključku pritožbenega sodišča zavzelo pravilno stališče, da je treba ugotavljati proste delovne naloge, kamor bi bil lahko tožnik napoten na delo, glede na čas, ko je tožena stranka že vedela, da bo prenehala potreba po varovanju objekta „F.“. Ker je bil med toženo stranko in naročnikom fizičnega varovanja tega objekta že v začetku marca 2015 sklenjen aneks, da se veljavnost pogodbe o fizičnem varovanju podaljša do 3. 6. 2015, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bila tožena stranka že s sklenitvijo tega aneksa seznanjena, da bo potreba po varovanju tega objekta (in s tem tudi potreba po delu delavcev, ki so ta objekt varovali) prenehala v začetku junija 2015. V zvezi s tem ugotovljenim dejstvom se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na to, da je šele iz medijev (22. 4. 2015) izvedela, da bodo dela na objektu „F.“ (in s tem potreba po varovanju tega objekta) zaključena v juniju 2015. Kljub temu, da je bilo k pogodbi o izvajanju fizičnega varovanja objekta „F.“ (B6) sklenjenih več aneksov o podaljšanju izvajanja fizičnega varovanja za določeno časovno obdobje, pa je tožena stranka kot sklenitelj aneksov morala predvidevati, da bo izvajanje fizičnega varovanja objekta prenehalo z dnem, ki je bil v teh aneksih naveden. Ker je bil torej zadnji, tretji aneks sklenjen v začetku marca 2015, je tožena stranka že takrat vedela, da bo v začetku junija 2015 (ko bo prenehala potreba po fizičnem varovanju objekta) prenehala tudi potreba po delu delavcev, ki so ta objekt varovali. To pa pomeni, da bi morala tožena stranka v tem obdobju ugotoviti, ali obstoji možnost zaposlitve tožnika za delo na drugih delovnih nalogih, in kolikor bi takšna možnost obstajala, tožnika na delo na te delovne naloge tudi razporediti.

10. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka že v začetku marca 2015 vedela, da bo prenehala potreba po delu tožnika, pa sicer glede na zatrjevanje tožene stranke, da je za prenehanje varovanja objekta „F.“ izvedela šele 22. 4. 2015, niti ni odločilnega pomena. Tožniku je redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala 15. 5. 2015, dne 8. 5. 2015 (torej le teden dni, preden je tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in približno 14 dni od takrat, ko naj bi iz medijev izvedela za zaključek izvajanja fizičnega varovanja objekta) pa je z E.E. sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, čeprav bi lahko dela, v zvezi s katerimi je E.E. sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, opravljal tudi tožnik. Ker torej iz dokaznega postopka izhaja, da delo tožnika pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi ni postalo nepotrebno (saj bi tožnik lahko nadaljeval z delom, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas E.E.), tožena stranka ni dokazala utemeljenega razloga za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

11. V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da pri E.E. ni šlo sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, temveč le za „podaljšanje“ te pogodbe. Veljavna delovnopravna zakonodaja pojma „podaljšanja“ pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas, v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas ne pozna. Če delavec po izteku pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas, sklene z delodajalcem pogodbo za nedoločen čas, gre za novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ki je z materialnopravnega vidika enakovredna pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas, ki bi jo delavec in delodajalec sklenila prvič. Obe pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas sta sklenjeni zato, ker pri delodajalcu obstaja potreba po delu (za katerega sta sklenjeni ti pogodbi o zaposlitvi) za nedoločen čas. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je imel E.E. s toženo stranko najprej sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas (od 1. 4. 2015 do 7. 5. 2015), nato pa je z njim sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Dejstvo, da je med E.E. in toženo stranko najprej prišlo do sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas, po izteku te pogodbe pa še do sklenitve pogodbe za nedoločen čas, torej na ugotovitev, da je še vedno obstajala potreba po delu tožnika pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi, nima odločilnega vpliva. Kot je bilo že ugotovljeno, bi lahko tožena stranka tožnika napotila na delo po delovnem nalogu, v zvezi s katerim je sklenila pogodbo o zaposlitvi z E.E. Prav tako tudi razlog, zaradi katerega je tožena stranka sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z E.E. (ker naj bi bila pogodba o zaposlitvi, ki je bila z njim sklenjena za določen čas, sklenjena v nasprotju z veljavnimi predpisi), nima nikakršnega vpliva na ugotovitev, da potreba po tožnikovem delu ni prenehala. Po zaključku pritožbenega sodišča prav tako ni bistveno, da je tožnik delo na objektu „F.“ opravljal tudi v času odpovednega roka, saj se, kot pravilno opozarja tudi tožena stranka v pritožbi, obstoj utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi presoja glede na čas podaje te odpovedi. Dejstvo, da delavec v času odpovednega roka opravlja delo, na obstoj utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nima odločilnega vpliva. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da bi lahko tožena stranka tožnika 8. 5. 2015 (takrat je sklenil E.E. pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas) napotila na delo na delovni nalog, v zvezi s katerim je bila z E.E. sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, z E.E. (ali z drugim delavcem) pa bi sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas zaradi varovanja objekta „F.“. S takšnim ravnanjem tožene stranke bi tožnik ohranil zaposlitev na nedoločen čas, kar bi bilo v skladu z določbami ZDR-1 (saj je potreba po njegovem delu pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi še obstajala).

12. Ker je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že zaradi zgoraj navedenih razlogov, se pritožbeno sodišče do preostalih pritožbenih navedb tožene stranke, s katerimi izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne opredeljuje, saj te ne vplivajo na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje o nezakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. V posledici nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje glede na tožnikov predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1 ugotavljalo utemeljenost preostalega dela tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na datum prenehanja veljavnosti tožnikove pogodbe o zaposlitvi, na denarno povračilo po 118. členu ZDR-1, na priznanje pravic iz te pogodbe za obdobje od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dneva sodne razveze, presojalo pa je tudi utemeljenost pobotnega ugovora tožene stranke, ki ga je ta podala v svoji zadnji pripravljalni vlogi z dne 12. 11. 2015. 14. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o pripadajočem nadomestilu plače za sporno obdobje (od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dneva sodne razveze - sodišče prve stopnje je pogodbo o zaposlitvi razvezalo z dnem izdaje izpodbijane sodbe) upoštevalo tožnikovo plačo z dodatki v višini 790,73 EUR bruto, ki izhaja iz tožnikovih plačilnih list za obdobje od januarja 2015 do maja 2015 (B55). Iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi (A1) namreč ni razvidna višina plače, ki jo je imel tožnik dogovorjeno s toženo stranko. Sodišče prve stopnje je v izreku izpodbijane sodbe očitno pomotno zapisalo, da je tožniku pripadalo mesečno bruto nadomestilo plače v višini 790,12 EUR (namesto pravilno 790,73 EUR), vendar je pritožbeno sodišče navedeno pomoto s svojo odločitvijo odpravilo.

15. Tožnik je sicer v postopku zatrjeval, da mu je pri toženi stranki pripadala višja bruto plača (1.000,00 EUR, 1.150,00 EUR, 1.400,00 EUR), v dokaz tem trditvam pa je predlagal, da tožena stranka dostavi njegove zadnje plačilne liste. Ker je iz njegovih plačilnih list razvidno, da mu je tožena stranka v obdobju od januarja 2015 do maja 2015 obračunala bruto plačo z dodatki v višini povprečno 790,73 EUR in ker drugih relevantnih dokazov v zvezi z višino njegove plače ni bilo predlaganih, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da bi bil tožnik tudi v vtoževanem obdobju upravičen do obračuna mesečne bruto plače v zgoraj navedenem znesku. Glede na to so neutemeljene tožnikove pritožbene navedbe, da bi mu moralo sodišče prve stopnje prisoditi nadomestilo plače v mesečni višini 1.400,00 EUR bruto. Prav tako so neutemeljene njegove pritožbene navedbe, da tožena stranka tej višini ni ugovarjala, saj je to storila v svoji pripravljalni vlogi z dne 8. 9. 2015, s katero je vložila v spis tudi tožnikove plačilne liste. S to vlogo je tožena stranka (v skladu z odredbo sodišča prve stopnje) odgovorila na tožnikove tri pripravljalne vloge, v katerih je med drugim navajal, da mu pripada nadomestilo plače v višini 1.150,00 EUR bruto oz. 1.400,00 EUR bruto mesečno.

16. Sodišče prve stopnje je nadalje utemeljeno zaključilo, da je tožnik zaradi nezakonite redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi kriterijev iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1 upravičen do denarnega povračila v višini njegovih šestih bruto plač. Pri tej svoji odločitvi je pravilno upoštevalo dejstvo, da je tožnik star 36 let in po poklicu trgovec, kar kaže na možnost njegove nadaljnje zaposlitve. Upoštevalo je tudi, da je bil pri toženi stranki zaposlen 8 let in da je prišlo do nezakonite redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zato, ker si tožena stranka ni dovolj prizadevala, da bi tožniku našla delo na drugem delovnem nalogu (čeprav je to delo obstajalo). Upoštevalo je tudi tožnikove zdravstvene težave, do katerih je prišlo po izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da je tožnik v enem mesecu dobil novo zaposlitev le za določen čas, zato tudi po stališču pritožbenega sodišča denarno povračilo v višini šestih njegovih bruto plač primerno oziroma ustrezno. V zvezi s tem se tožnik neutemeljeno sklicuje na določene odločitve Vrhovnega sodišča RS oz. VDSS, saj so bile te sprejete na podlagi prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi te odločitve glede na okoliščine, ki so bile podlaga za njihov sprejem, ne odstopajo bistveno od višine prisojenega denarnega povračila, ki ga je ob zgoraj omenjenih kriterijih iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1 tožniku prisodilo sodišče prve stopnje v tem individualnem delovnem sporu. Ker predstavlja denarno povračilo po 118. členu ZDR odmeno za ocenjeno bodočo škodo za čas po sodni razvezi (ker delavec k delodajalcu ni reintegriran), ni podlage za zvišanje tega denarnega povračila iz razloga različnih duševnih bolečin, ki jih v pritožbi obsežno navaja in opisuje tožnik.

17. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o pobotnem ugovoru tožene stranke delno zmotno uporabilo 311. člen Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), ki med pogoji za dopustnost pobotanja terjatev določa tudi njihovo zapadlost. Tožena stranka je v pobot tožnikovi terjatvi uveljavljala terjatev iz naslova odpravnine v višini 948,84 EUR neto, ki jo je izplačala tožniku na podlagi 108. člena ZDR-1, in terjatev iz naslova denarnega nadomestila (brez navedbe zneska), ki naj bi ga tožnik prejemal s strani Zavoda RS za zaposlovanje in katerega bi morala tožena stranka povrniti tej instituciji. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da terjatev delodajalca iz naslova vračila odpravnine, ki je bila delavcu izplačana v posledici redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (ki je bila v sodnem postopku ugotovljena za nezakonito) zapade šele, ko postane odločitev o nezakonitosti takšne odpovedi pravnomočna (podobno odločba VDSS opr. št. Pdp 235/2010 z dne 9. 12. 2010, opr. št. Pdp 467/2012 z dne 25. 10. 2012, opr. št. Pdp 309/2014 z dne 7. 5. 2014). To pa pomeni, da niti v času, ko je bila ta odpravnina uveljavljana v pobot niti v času odločanja o pobotnem ugovoru tožene stranke ta terjatev še ni zapadla.

18. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da tožena stranka sodišču prve stopnje ni predložila nobenih dokazov o tem, da je Zavodu RS za zaposlovanje vrnila denarno nadomestilo, ki je bilo izplačano tožniku, ob tem, da ni navedla niti zneska tega nadomestila, ki ga je iz tega naslova uveljavljala v pobot. Tožena stranka torej ni dokazala, da sta terjatvi, ki ju je uveljavljala v pobot, zapadli, kar pomeni da ni bilo pogojev za vsebinsko odločanje o pobotnem ugovoru tožene stranke. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločitev o pobotnem ugovoru tožene stranke, zoper katero sta se pritožili obe stranki, razveljavilo in pobotni ugovor tožene stranke zavrglo, saj zanj niso bili izpolnjeni vsi zakonsko določeni pogoji. Glede pritožbene navedbe tožene stranke, da bo tožnik zaradi prejetega denarnega nadomestila s strani Zavoda RS za zaposlovanje in zaradi odločitve sodišča prve stopnje, da mu je dolžna tožena stranka obračunati in izplačati pripadajoče nadomestilo plače, neupravičeno obogaten, pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi lahko to dejstvo tožena stranka uveljavljala v zvezi z višino nadomestila plače, ki jo je vtoževal tožnik. V tem primeru bi lahko sodišče prve stopnje nadomestila plače tožniku znižalo za prejeta denarna nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Ker pa tožena stranka tega ni storila, je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno prisodilo pripadajoče nadomestilo plače v nezmanjšani višini, pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi s tem pa so neutemeljene.

19. Pritožba tožene stranke pa utemeljeno opozarja, da je sodišče tožniku neupravičeno priznalo „dvojno delovno razmerje“, torej delovno razmerje pri toženi stranki tudi za čas, ko je bil v delovnem razmerju že pri drugem delodajalcu in mu to ni prenehalo. Delovnega razmerja pri dveh delodajalcih hkrati delavcu ni mogoče priznati. Ker je tožnik sklenil novo pogodbo o zaposlitvi z drugim delodajalcem, ki v času odločanja o sodni razvezi še ni prenehala, delovnega razmerja ni mogoče priznati po zaposlitvi z novim delodajalcem za polni delovni čas. V primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi na podlagi 118. člena ZDR-1 sodišče ugotovi trajanje delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. V spornem primeru je odločilnega pomena okoliščina, da se je tožnik zaposlil pri drugem delodajalcu dne 6. 8. 2015 (za čas od 6. 8. 2015 do 5. 12. 2015), kakor izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in ima torej od tega dne dalje že vzpostavljeno delovno razmerje ter je od tega dne že prijavljen v zavarovanje. Zato tožniku ni mogoče priznati delovnega razmerja do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, to je do 18. 11. 2015, saj delavec istočasno ne more biti v dveh delovnih razmerjih, kar v pritožbi utemeljeno opozarja tožena stranka. Trajanje delovnega razmerja ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi je v primeru, ko se delavec zaposli drugje in je v času sodne razveze še zaposlen pri drugem delodajalcu, torej mogoče delavcu priznati le do eventualne nove zaposlitve pri drugem delodajalcu(1). Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede trajanja delovnega razmerja in pravic od 6. 8. 2015 dalje, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

20. Tožnik pa v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je napačno odločilo o pravdnih stroških in da bi mu moralo povrniti vse njegove priglašene pravdne stroške. Na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP ima stranka pravico do povrnitve le tistih stroškov, ki so bili potrebni za pravdo. Iz podatkov iz spisa izhaja, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu vložil v spis kar 17 pripravljalnih vlog, sodišče prve stopnje pa mu je poleg nagrade za tožbo po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015) utemeljeno priznalo še nagrado za štiri pripravljalne vloge, in to svojo odločitev v 24. točki obrazložitve tudi ustrezno pojasnilo. S takšno odločitvijo v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, saj tožnik ni izkazal (tega ni dovolj konkretiziral niti v pritožbi), zakaj navedb iz ostalih pripravljalnih vlog, ki bi bile odločilnega pomena za rešitev tega individualnega delovnega spora, ni mogel navesti v tožbi oz. v treh pripravljalnih vlogah, za katere mu je sodišče prve stopnje priznalo nagrado. Glede na to, da imata stranki (tožnik) stalno prebivališče v M. oz. (toženka) sedež v D., kjer je tudi sedež sodišča prve stopnje, ki je odločalo v tem individualnem delovnem sporu, sodišče prve stopnje utemeljeno ni priznalo tožnikovemu pooblaščencu (ki ima sedež v C.) stroške prihoda na naroke za glavno obravnavo. Stranka ima nedvomno pravico, da za zastopanje pooblasti tudi pooblaščenca, ki ima sedež izven kraja sedeža sodišča in izven kraja prebivališča stranke, vendar stroški, ki jih ima tak pooblaščenec s prihodom na sodišče, ne morejo bremeniti nasprotne stranke. Na tak zaključek ne morejo vplivati niti pritožbene navedbe tožnika (ki sicer sploh niso izkazane), da je tožnikov pooblaščenec edini v Sloveniji specializiran za delovnopravno problematiko tožene stranke in družbe A., da ni obremenjen z lokalnimi vplivi in da ima moralni pogum zoperstaviti se samovoljnemu ravnanju tožene stranke zaradi varstva pravic delavcev.

21. Ker razen v zvezi z odločitvijo o pobotnem ugovoru in trajanju delovnega razmerja in pravic po 5. 8. 2015 niso bili podani niti s pritožbama uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno v preostalem pritožbi strank zavrniti kot neutemeljeni in potrditi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165. členu ZPP. Ker sta stranki s pritožbama uspeli le v neznatnem delu, ker odgovora na pritožbo nista pripomogla k rešitvi tega individualnega delovnega spora, pri čemer glede na peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) tožena stranka kot delodajalec sama nosi svoje stroške postopka v delu tega spora, ki se nanaša na obstoj delovnega razmerja tožnika, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP, 155. člen ZPP).

(1) Enako odločbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 72/2015 z dne 13. 7. 2015, VIII Ips 211/2012 z dne 2. 9. 2013 in VIII Ips 98/2012 z dne 5. 2. 2013.