Jedro

Ker se odloča na podlagi verjetnosti, sodišče v postopku za izdajo začasne odredbe (še) ne opravi celostne dokazne ocene, kot mu nalaga 8. člen ZPP. Zato praviloma ne izvaja dokazov, pač pa oceni na podlagi gradiva v spisu, ali so navedbe, s katerimi tožeča stranka utemeljuje izdajo začasne odredbe, izkazane s stopnjo verjetnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor toženke zoper sklep o izdani začasni odredbi, s katero ji je sodišče prepovedalo odtujitev in obremenitev nepremičnine, vpisane v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča na Vrhniki, vl. št. 1302..., parc. št. 1835/4 (v naravi dvorišče v izmeri 739 m2 in stanovanjska stavba v izmeri 168m2), z zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve v zemljiški knjigi.

Toženka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge, predvidene v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da po ugoditvi pritožbi izpodbijani sklep razveljavi, ugodi ugovoru razveljavi izdano začasno odredbo in zavrne predlog za njeno izdajo ter tožniku naloži povrnitev stroškov, ki so ji nastali v zvezi z začasno odredbo, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču ter tožniku naloži plačilo pritožbenih stroškov. Navaja, da prvostopenjsko sodišče njenim dokaznim predlogom ni sledilo, sledilo pa je trditvam iz tožbe, pri čemer ni pojasnilo, zakaj komu verjame. Že v ugovoru je opozorila na okoliščine, ki kažejo, da darilna pogodba ne velja, ker je bil podpisan sporazum o njeni razveljavitvi, pa se sodišče do njih ni opredelilo. Iz okoliščin izhaja, da je več razlogov, ki govore v prid temu, da je bila darilna pogodba sporazumno razveljavljena, da bo torej tožbeni zahtevek zavrnjen. V izpodbijanem sklepu sodišče verjetnosti terjatve ni nič bolj utemeljilo kot v sklepu o izdaji začasne odredbe. Argument, da toženka ni predložila notarsko overjenega originala, je v nasprotju s siceršnjimi ravnanji sodišča, ko je začasno odredbo izdalo na podlagi kopij. Pravdni stranki sta torej neenako obravnavani. Pri predložitvi listin je ravnala skladno s 107. členom ZPP. Nima smisla, da bi se listine podvajale, originala sporazuma pa ne more poslati kot navadno prilogo, saj se lahko izgubi. Sodišče bi lahko razpisalo narok in original vpogledalo. V zvezi s svojimi trditvami je predlagala ustrezne dokaze in so drugačni zaključki prvostopenjskega sodišča v nasprotju z vsebino spisa (kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP). Stališče prvostopenjskega sodišča, po katerem bi morala priložiti (overjen) original sporazuma, je v nasprotju s 107. členom ZPP, kar je vplivalo na odločitev sodišča, zaradi česar je podan tudi pritožbeni razlog po 1. odstavku 339. člena ZPP. Zakonodaja ne zahteva, da bi moral biti sporazum o razveljavitvi pogodbe notarsko overjen. V podkrepitev svojih navedb predlaga pisno izjavo priče S.S.L.. Prvostopenjskemu sodišču očita, da se ni opredelilo do navedb, da je bila darilna pogodba fiktivna. Za preklic darila, kar je podredno ugovarjala, ni potreben poseben zahtevek; zadošča izjava o preklicu. V tem delu je napačno uporabljeno materialno pravo ter posledično pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje. Ker se do dokazov, ki jih je podala v zvezi z izjavo o preklicu, sodišče ni opredelilo, je tudi kršilo pravila postopka. V zvezi s predlogom naj tožnik vplača varščino pa je spregledalo 275. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki tako možnost dopušča. Gre za zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče se tudi ni opredelilo do njenega opredeljevanja škode, ki lahko nastane v zvezi z izdajo začasne odredbe. Tveganje, da izvršitev sodbe ne bo mogoča v osnovi nosi tožnik. Izdaja začasne odredbe v predmetni zadevi ter zavrnitev ugovora pa vzbujata vtis, da je izhodišče prenos rizika na toženca in mora toženec z višjim dokaznim standardom dokazovati neutemeljenost zahtevka.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da v pritožbi očitane kršitve oziroma nepravilnosti niso podane, zato predlaga višjemu sodišču, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in izpodbijani sklep potrdi ter odloči o pritožbenih stroških, ki jih priglaša. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe uspel izkazati predpostavke za njeno izdajo, in sicer verjetnost obstoja terjatve do toženke kot prvi pogoj (1. odstavek 272. člena ZIZ) ter dva nadaljnja pogoja: nevarnost da bo uveljavitev terjatve v primeru ne izdaje začasne odredbe onemogočena ali precej otežena (prva alineja 2. odstavka 272. člena ZIZ) in tudi, da toženka z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožniku (3. alineja 272. člena ZIZ). Argumentov za takšen sklep je namreč več od tistih, ki kažejo na nasprotno in so navedeni v ugovoru ter pritožbi.

Pritožba prvemu sodišču neutemeljeno očita pomanjkanje razlogov o tem, kateri stranki verjame in zakaj, neargumentirano postavljanje na stran tožnika in diskriminatorno obravnavo toženke. Postopek na predlog za izdajo začasne odredbe je sumaren in hiter ter se v njem odloča na podlagi dokaznega standarda verjetnosti. Ta je podana takrat, ko je razlogov, ki govorijo v prid nekega zaključka, več od tistih, ki kažejo na nasprotno. Ker se odloča na podlagi verjetnosti, sodišče v postopku za izdajo začasne odredbe (še) ne opravi celostne dokazne ocene, kot mu nalaga 8. člen ZPP za pravdni postopek. Komu verjame, ter posledično katera dejstva šteje za dokazana in zakaj, bo sodišče obrazložilo v končni odločbi, po opravljenem dokaznem postopku. Ko pa odloča o predlogu za izdajo začasne odredbe, sodišče postopa po določilih ZIZ. Zato praviloma ne izvaja dokazov, pač pa oceni na podlagi gradiva v spisu, ali so navedbe, s katerimi tožeča stranka utemeljuje izdajo začasne odredbe, izkazane s stopnjo verjetnosti. In kot rečeno v konkretnem primeru tudi po oceni pritožbenega sodišča so.

Pritrditi gre sicer pritožbeni graji v zvezi z razlogovanjem prvega sodišča o neizkazanosti trditev toženke, ker v spis ni vložila overjenega originala zatrjevanega sporazuma. Tudi oblične pogodbe je mogoče razvezati z neobličnim sporazumom (53. člen OZ). Skladno s 107. členom ZPP pa imajo dokazno vrednost tudi fotokopije listin in v primeru, ko se na listino sklicujeta obe stranki, ne glede na to, katera stranka jo je v spis vložila. Za izkaz verjetnosti zadostuje, da listina v spisu je. Okoliščine vložitve določenega dokaza v spis (kdo, kdaj, na kakšen način, ... ga je v spis vložil) pa so lahko stvar dokazne ocene. Vendar pa navedeno ni vplivalo na pravilnost odločitve, zato pritožbeni razlog po 1. odstavku 339. člena ZPP ni podan. Tožnik namreč trdi, da sporazuma o razvezi darilne pogodbe ni podpisal, da je ponarejen. Te trditve je argumentiral in zanje ponudil tudi več dokazov. To pa v tej fazi postopka zadostuje, saj je glede na številčnost in tehtnost argumentov (gl. obrazložitev v zadnjem odstavku na drugi strani, ki se nadaljuje na tretji strani izpodbijanega sklepa) uspel s stopnjo verjetnosti izkazati, da dne 7.10.2005 sklenjena darilna pogodba ni bila že naslednji dan sporazumno razveljavljena.

Razlogi prvega sodišča so za utemeljitev sklepa, izdanega v zvezi z ugovorom zoper izdano začasno odredbo, zadostni. Sodišče je navedlo argumente, ki govorijo v prid obstoju vtoževane terjatve ter dveh nadaljnjih pogojev za izdajo začasne odredbe (zadostuje le eden), pri čemer je sicer kratko, a vsebinsko zadostno odgovorilo tudi na vse za odločitev relevantne ugovorne navedbe tožene stranke. Dokaze, katerih izvedbo je predlagala tožena stranka, bo sodišče izvedlo, napravilo dokazno oceno in na podlagi nje odločilo o glavni stvari. Zaenkrat pa ne zadostujejo, da bi uspeli omajati verjetnost obstoja predpostavk za izdajo predlagane začasne odredbe. Navedbe, ki jih je toženka podala šele v pritožbi (o sklenitvi darilne pogodbe še za eno stanovanje) ter dokazi, ki jih je priložila pritožbi (izjava S.S.L.) pa niso upoštevni, ker jih prvo sodišče pri odločanju o utemeljenosti toženkinega ugovora ni imelo na voljo.

Toženka je v ugovoru zgolj zatrdila, da je sporna darilna pogodba fiktivna, ni pa navedla nobenih dejstev in okoliščin, ki bi to njeno trditev konkretizirali. Zato se prvo sodišče niti ni moglo opredeliti do nje. Stališče pritožbe glede preklica darila pa je materialnopravno zmotno. S samo izjavo ene pogodbene stranke se darilna pogodba ne more preklicati.

Tudi do navedb toženke v zvezi s škodo, ki da ji bo nastala z izdajo začasne odredbe, se je sodišče sicer kratko opredelilo, a zadostno (zadnja dva stavka v drugem odstavku na tretji strani obrazložitve). Že zato tozadevne pritožbene navedbe niso utemeljene, razen tega pa za izdajo začasne odredbe zadostuje zgolj en pogoj iz 2. odstavka 272. člena ZIZ. Zaključka sodišča o podani nevarnosti za uveljavitev terjatve v primeru ne izdaje začasne odredbe pa ne pritožba, ne ugovor, ne izpodbijata.

V 275. členu, na katerega se sklicuje pritožba, ZIZ ureja povsem drugo situacijo, kot je v obravnavani zadevi. Predpisuje namreč možnost izdaje začasne odredbe ob pogoju plačila varščine upnika tudi v primeru, da ta ne izkaže predpostavk za izdajo začasne odredbe.

Glede na pritožbena zatrjevanja višje sodišče še dodaja, da so začasne odredbe namenjene ravno temu, da se tožeči stranki omogoči izogniti se riziku, da kljub uspehu v pravdi ne bi mogla doseči tega, kar je vtoževala (izvršitve sodbe).

V pritožbi uveljavljani razlogi torej niso podani, pa tudi kršitev, na katere mora (2. odstavek 350. člena ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ) paziti po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O stroških postopka za izdajo začasne odredbe (tudi pritožbenih) bo odločalo sodišče prve stopnje v odločbi o glavni stvari (6. odstavek 163. člena ZPP).