Jedro

Prvostopenjski organ je pri tožniku opravil nadzor nad izdelki iz plemenitih kovin v prometu. Izdelki iz plemenitih kovin so dani v promet, s tem, ko so oglaševani in ponujeni za spletno prodajo. Predhodno niso preskušeni in za njih ni bilo izdano potrdilo o skladnosti. Zato niso izpolnjeni pogoji za dajanje spornih izdelkov v promet. Tudi kovanci in medalje, izdani s strani Narodne banke Slovenije in so plačilno sredstev v Republiki Sloveniji, se pred izdajo preskusijo. Ker področje plemenitih kovin v EU ni harmonizirano, ni zakonske podlage za priznanje hrvaških državnih žigov oziroma certifikatov. Zlatniki in srebrniki ter medalje ne izpolnjujejo zahtev glede tehnične ustreznosti in označitve izdelkov iz plemenitih kovin, zato se ne morejo prodajati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Urad Republike Slovenije za meroslovje (v nadaljevanju: Urad) na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o izdelkih iz plemenitih kovin (v nadaljevanju: ZIPleK) po uradni dolžnosti v postopku nadzornega pregleda nad izdelki iz plemenitih kovin v prometu, tožniku začasno prepovedal prodajo izdelkov iz plemenitih kovin, po seznamu na spletnem naslovu, kot je naveden v točki 1 izreka in sicer: 1) Hrvaški zlatnik - Republika Hrvaška članica Evropske unije 1. VII. 2013, mase 7g; 2) Hrvaški srebrnik - Republika Hrvaška članica Evropske unije 1. VII. 2013, mase 20g; 3) Srebrna medalja papež Benedikt XVI na Hrvaškem, mase 24 g; 4) Srebrni kovanec 300. obl. rojstva Ruđerja J. Boškovića, mase 33, 63 g; 5) Srebrni kovanec Nikola Tesla, masa 24 g; 6) Srebrna medalja Pliberk in križev pot, mase 33,63 g; 7) Zlata medalja Pliberk in križev pot; mase 31,103 g; 8) Zlata medalja Sveti Anton, mase 1,75 g; 9) Zlata medalja Sveta birma, mase 3,49 g; 10) Zlata medalja Sveti krst, mase 3,49 g; 11) Zlata medalja papež Benedikt XVI na Hrvaškem, mase 3,49 g; 12) Zlata medalja Pliberk in križev pot, 3,49 g; iz razloga, ker za navedene izdelke (v nadaljevanju sporni izdelki) skladnost ni bila ugotovljena v skladu z 2. členom in 6. členom ZIPleK (točka 1. izreka). Navedeni izdelki iz plemenitih kovin se nemudoma izločijo iz prometa in se preneha z njihovim oglaševanjem na spletni strani, kot je navedena (točka 2 izreka). Prepoved prometa z izdelki iz 1. točke izreka velja, dokler se skladnost izdelkov ne ugotovi v skladu z zakonom (točka 3 izreka), pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točka 4 izreka).

Iz obrazložitve je razvidno, da je prvostopenjski organ pri tožniku opravil nadzor nad izdelki iz plemenitih kovin v prometu in o ugotovitvah 5. 7. 2013 sestavil zapisnik. Sporni izdelki iz plemenitih kovin so dani v promet, s tem, ko so oglaševani in ponujeni za spletno prodajo. Predhodno niso preskušeni in za njih ni bilo izdano potrdilo o skladnosti. Zato niso izpolnjeni pogoji za dajanje spornih izdelkov v promet. Tožnikove pripombe na zapisnik, povzete v obrazložitvi izpodbijane odločbe, prvostopenjski organ zavrne. Ne strinja se s tožnikom, da obstaja zadosten dokaz o skladnosti kovancev, ki jih je izdala Narodna banka Hrvaške (v nadaljevanju NBH), ker imajo certifikat o materialu, čistini, dimenziji, skupni količini, izdaji in zaporedno številko posameznega kovanca. Tudi kovanci in medalje, izdani s strani Narodne banke Slovenije (v nadaljevanju NBS), in so plačilno sredstvo v Republiki Sloveniji, se pred izdajo preskusijo. Tožnik je bil 6. 5. 2013 po elektronski poti pozvan, da predloži izdelke na preizkus ali pa, da dostavi ustrezne certifikate glede tehnične ustreznosti izdelkov. Ker področje plemenitih kovin v EU ni harmonizirano, ni zakonske podlage za priznanje hrvaških državnih žigov oziroma certifikatov. Obravnavani zlatniki in srebrniki ter medalje ne izpolnjujejo zahtev glede tehnične ustreznosti in označitve izdelkov iz plemenitih kovin, zato se ne morejo prodajati. Tožnik je predložil štiri preskusne certifikate Kovnice Republike Avstrije (Moenze Oesterreich), ki pa niso ustrezni in sledljivi. Večina teh je bilo izdanih v poznejših letih, kot so bili izdelki izdelani. Za medalje so izdana samo potrdila NBH, ki jamčijo samo za nominalno vrednost in ne za sestavo plemenite kovine v izdelku. Tožnik v postopku ni predložil izdelkov na preizkus niti ni predložil ustreznih certifikatov o opravljenih kemijskih analizah v akreditiranem laboratoriju za posamezne kovance oziroma medalje in tudi s spletne strani ni umaknil njihovo oglaševanje. Dobavitelj je dolžan zagotoviti skladnost izdelka s predpisanimi tehničnimi zahtevami, preden da izdelek v promet. Sporni izdelki so bili dani v promet brez predhodnega preizkusa in označitve, zato jih tožnik lahko da ponovno v promet samo v primeru, da je za njih predhodno ugotovljena skladnost na predpisan način.

Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. V skladu s členi 2, 6 in 15 ZIPleK je tožnik dolžan za svoje izdelke (kovance in medalje) predložiti potrdilo o skladnosti. Predložil je pet preskusnih certifikatov Kovnice Republike Avstrije, ki niso bili ustrezni. Za kovance so bila izdana potrdila NBH, ki pa jamčijo samo za nominalno vrednost in ne za sestavo plemenite kovine v izdelku. Tožnik je 10. 6. 2013 pojasnil, daj gre le za vzorčne primere certifikatov o ustreznosti zlitin, ki mu jih je kot primere posredoval hrvaški proizvajalec, naknadno pa naj bi pridobil ustrezne certifikate, ki pa jih ni predložil. Certifikate, ki jih je za posamezne medalje izdal Državni zavod za meroslovje (Državni zavod za mjeriteljstvo) iz Republike Hrvaške (v nadaljevanju DZMH) pa so brez številke, datuma in reference na same izdelke, na katere se nanašajo. Izdani so pred vstopom Hrvaške v EU. Tožniku je bilo tudi pojasnjeno, da se izdelki iz plemenitih kovin iz druge države članice, ki prihajajo na trg Slovenije, prosto tržijo pod pogojem, da je v tej državi članici zagotovljena enakovredna raven varovanja javnega interesa, kot velja za izdelke iz plemenitih kovin v Sloveniji. Hrvaška ni članica osrednje mednarodne organizacije na področju izdelkov iz plemenitih kovin - Konvencije o preskušanju in označevanju izdelkov iz plemenitih kovin ter laboratoriji DZMH niso akreditirani za preskušanje izdelkov iz plemenitih kovin. Navedeno pomeni, da enakovredna raven varovanja javnega interesa v danem primeru ni zagotovljena.

Tožnik izpodbija navedeno odločitev ter v tožbi navaja, da izpodbijana odločba nima pravne podlage in da upravna organa ne navajata, kaj konkretno spornim izdelkom manjka. Urad ne loči med kovanci in medaljami. Sporni izdelki se v času izdaje odločbe niso prodajali oz. niso bili v prometu. Objavljeni so bili pod rubriko „24-urno spletno trgovanje“, a nakup ni bil mogoč. Izdelki so v spletni trgovini bili prikazani v tako imenovanem „Katalog Mode“, kar pomeni, da ni prikazana cena in gumb za nakup. Ni jih bilo mogoče dati v košarico. Napačna je navedba, da tožnik oglašuje oz., da je oglaševal sporne izdelke na navedeni spletni strani. Zgolj navedba izdelka na spletni strani še ne pomeni oglaševanja. Tožnik na svojih spletnih straneh dnevno objavlja razne članke. Obe novici, ki ju je tožnik objavil glede spornih izdelkov, vsebujeta izrecno opozorilo, da izdelkov ni mogoče kupiti. Vsebino spletnega mesta tožnika je treba razumeti zgolj kot informacijo. Sodišču predlaga pridobitev izjave upravljavca spletnih strani o tem, da nakup dejansko ni bil mogoč. Očita kršitev 5. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN). Ker izpodbijana odločitev nima argumentacije, kateri javni interes se varuje. Tožnik navaja nedopustnost prepovedi prodaje spornih izdelkov po elektronski pošti 6. 5. 2013. Tožnik navaja, da gre za nasprotje s temeljnimi določbami in načeli prava EU. Od vstopa Hrvaške v EU blago med Hrvaško in Slovenijo potuje brez omejitev. Certifikati NBH in Hrvaškega novčarskega zavoda (v nadaljevanju HNZ) po 1. 7. 2013 zato ne morejo biti sporni. Kot primer navaja nakup srebrnega kovanca Nikola Tesla v Zagrebu s strani fizične osebe in prostega vnos v Republiko Slovenijo. Pogoj predhodne odobritve predstavlja kršitev prepovedi ukrepov z enakim učinkom, kot jih imajo količinske omejitve. Očita ravnanje v nasprotju z 34. členom Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju: PDEU). Sklicuje se na sodbi SEU v zadevah C-390/99 (Canal Satelite Digital) in C-432/03 (Komisija proti Portugalski). Sporni izdelki so bili preverjeni s strani Avstrijske kovnice in HNZ, vse izdaje kovancev so bile objavljene v Uradnem listu Republike Hrvaške. Organ prve stopnje nima pravice zahtevati dodatnih rentgenskih in kemijskih analiz. Očita kršitev načela vzajemnega priznavanja. Države članice na svojem ozemlju ne morejo prepovedati prodaje proizvodov, za katere ne velja uskladitvena zakonodaja EU in ki se zakonito tržijo v drugi državi članici, tudi če so proizvedeni v skladu s tehničnimi predpisi in predpisi o kakovosti, ki se razlikujejo od predpisov, ki jih morajo izpolnjevati domači proizvodi. Navaja sodbo SEU v zadevi C- 30/99 (Komisija proti Irski). Na podlagi vzajemnega priznavanja bi organ prve stopnje moral kot primerne in verodostojne šteti certifikate, ki sta jih izdala Avstrijska kovnica in HNZ. Izpodbijana odločba je v neskladju z 34. členom in 36. členom PDEU in sodno prakso SEU. Gre za diskriminacijo tožeče stranke. Organ prve stopnje ni podal dokazov o resničnosti navedbe, da se nadzorni pregledi izdelkov iz plemenitih kovin izvajajo pri vseh dobaviteljih enako kot pri tožniku in da se v vseh postopkih postopa na enak način. Sporne izdelke je moč kupiti tudi na prodajnih mestih HNZ in na različnih spletnih straneh v Republiki Sloveniji, kjer se oddajajo oglasi o prodaji kovancev in medalj.

Očita nespoštovanje suverenosti Republike Hrvaške in poseganje v načelo zaupanja. Z zahtevo po ponovnem pregledu zlatih in srebrnih kovancev, ki so plačilno sredstvo v Republiki Hrvaški, se posega v njeno suverenost. Napačna je trditev, da potrdila NBH jamčijo samo za nominalno vrednost in ne za sestavo plemenite kovine. Vsak kovanec, ki ga izda NBH, ima certifikat glede materiala, čistine, dimenzije, skupne količine, izdaje in zaporedno številko posameznega kovanca. To je razvidno iz Odlokov o izdaji in prodaji priložnostnih srebrnih kovancev „Nikola Tesla“ in „300. obletnica rojstva Ruđerja J. Boškovića“. Z zahtevo po ponovnem pregledu se posega v drugi odstavek 71. člena Zakona o hrvaški narodni banki. HNZ (katerega 42,6 % lastnica je HNB) je tožniku prodal sporne izdelke, nima problemov s priznavanjem certifikatov, izdanih s strani NBH. Že od leta 2004 posluje z nemškim podjetjem MDM, pri čemer se v Nemčiji nikoli ni pojavil problem nepriznavanja certifikatov ali dvom o čistini srebrnih ali zlatih kovancev ter medalj. Vsakdo v RS lahko kupi sporne izdelke direktno od NBH. Doslej ni bilo prepovedano prodajati izdelkov na slovenskem trgu „ker za navedene izdelke ni bila ugotovljena skladnost v skladu z 2. členom in 6. členom ZIPleK“, kot je to organ prve stopnje diskriminatorno prepovedal tožniku.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da sporne medalje in kovanci niso imeli ustreznih oznak oz. za njih ni bilo izdano ustrezno potrdilo. To pomeni, da njihova skladnost ni bila ugotovljena, kot to zahteva 2. člen ZIPleK. Urad je ukrepal zaradi zaščite potrošnikov in zaščite pred nelojalno konkurenco. Kovanci so se prodajali kot izdelki iz plemenitih kovin, in ne kot plačilno sredstvo. Po 5. členu hrvaškega Zakona o izdelkih iz plemenitih kovin so le ti izvzeti iz sistema preskušanja in označevanja izdelkov iz plemenitih kovin na Hrvaškem. To pomeni, da na Hrvaškem niso v režimu obveznega preskušanja in označevanja s strani pristojne institucije (DZMH). Za njih na Hrvaškem zadošča, da imajo certifikate NBH, to pa pomeni, da certifikat NBH v Sloveniji (kjer velja obvezen preskus in označitev za vse kovance iz plemenitih kovin pri pristojni instituciji), ne zadostuje. Enako velja za potrdila HNZ. Glede potrdil DZMH za zlato in srebrno medaljo, pa trenutno še niso podani pogoji, da bi se lahko ti izdelki (ki so bili preizkušeni in označeni s strani DZMH) prosto tržili v Sloveniji. V postopku se upoštevajo že izdana preskusna poročila, v skladu z Uredbo ES št. 765/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008 o določitvi zahtev za akreditacijo in nadzor trga v zvezi s trženjem proizvodov ter razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 339/93, ki jih je izdal drug akreditiran laboratorij. Urad je tožnika pozval, da posreduje odgovarjajoče certifikate o opravljenih kemijskih analizah v akreditiranem laboratoriju za posamezne kovance oziroma medalje, vendar tožnik tega ni predložil. Za področje plemenitih kovin, ki v EU niso harmonizirana, velja Uredba (ES) št. 764/2008. To pomeni, da se izdelki, ki so že bili preskušeni in označeni v drugi državi članici oziroma v državi članici EFTA ali Turčij, lahko dajo v promet v Sloveniji samo v primeru, da Urad predhodno ugotovi, da je postopek preskusa in označitve izdelkov primerljiv s slovenskim in da je bil izveden s strani ustrezno usposobljene institucije. Iz dopisa DZMH 24. 6. 2013 izhaja, da njihovi laboratoriji niso akreditirani. Zato pogoj, da je postopek preskusa in označitve izdelkov primerljiv s slovenskim in da je bil izveden s strani ustrezno usposobljene institucije, ni izpolnjen. Slovenija dovoljuje prosto trženje tujih izdelkov iz plemenitih kovin z žigi drugih držav članic EU, vendar pod pogojem zgoraj opisanega načela vzajemnosti. V obravnavanem primeru ne gre za kršitev prepovedi ukrepov z enakimi učinki, kot jih imajo količinske omejitve. Zahteva, da je za dajanje izdelkov iz plemenitih kovin v promet potrebna predhodna odobritev pa ni tehnično pravilo v smislu 12. točke navedene uredbe. ZIPleK je bil izdan ob upoštevanju postopka informiranja v skladu z Direktivo 98/34/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. junija 1998 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih standardov in tehničnih predpisov. Besedilo predloga zakona je notificirano Evropski komisiji in vsem članicam EU ter nanj ni bilo pripomb. Sporni kovanci so izvzeti iz sistema preskušanja in označevanja izdelkov iz plemenitih kovin na Hrvaškem, kar pomeni, da niso v režimu obveznega preskušanja in označevanja s strani pristojne institucije (DZMH). Zanje na Hrvaškem zadošča, da imajo certifikate NBH. Ne glede na navedbe tožnika, da certifikati NBH jamčijo tudi za sestavino plemenite kovine, pa tožnik ni predložil poročila o preskusu navedene plemenite kovine, na podlagi katerega je NBH izdala svoje certifikate. Tožnik je za navedene kovance predložil le preskusne certifikate kovnice Republike Avstrije, ki pa niso v celoti sledljivi.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja: ZIPleK določa tehnične zahteve, ki jih morajo izpolnjevati izdelki iz plemenitih kovin v prometu, postopke ugotavljanja in potrjevanja skladnosti izdelkov, označevanje izdelkov, promet z izdelki in nadzorstvo nad izdelki (1. člen). Izdelki smejo v promet samo, če ustrezajo predpisanim tehničnim zadevam in če so preizkušeni in označeni v skladu s tem zakonom (2. člen ZIPleK). Določbe ZIPleK, ki se nanašajo na označitev izdelkov, se ne nanašajo na kovance, ki so plačilno sredstvo v katerikoli državi, spominske kovance ali medalje, ki so izdelani iz plemenitih kovin (6. točka prvega odstavka 6. člena ZIPleK). Za navedene izdelke se izda potrdilo o skladnosti, katerega vsebino in obliko predpiše minister (drugi odstavek 6. člena ZIPleK). Po 15. členu ZIPleK je dobavitelj dolžan zagotoviti skladnost izdelka s predpisanimi tehničnimi zahtevami, preden da izdelek v promet. Dobavitelj lahko skladnost izdelkov s predpisi zagotavlja z vzdrževanjem predpisane tehnične dokumentacije ali s predložitvijo izdelkov Uradu v preizkus in označitev z oznako skladnosti. Po 24. členu ZIPleK Urad opravlja nadzor nad izdelki v prometu, ki obsega preverjanje izpolnjevanja predpisanih zahtev. Če inšpektor ugotovi, da izdelek v prometu ni označen oz. ni označen na predpisan način, izda odločbo, s katero prepove njegovo prodajo do odprave nepravilnosti (2. odstavek 26. člena ZIPleK).

Po povedanem morajo biti na izdelkih iz plemenitih kovin, preden gredo v promet, vtisnjeni naslednji znaki: znak dobavitelja, znak čistine in oznaka skladnosti oz. za kovance in medalje, kjer ni primerno, da se za njih vtiskujejo žigi, mora biti izdano potrdilo o skladnosti (drugi odstavek 6. člena ZIPleK). Iz Predloga Zakona o izdelkih iz plemenitih kovin izhaja, da je bil razlog za sprejetje zakona med drugim tudi ustrezna zaščita potrošnikov ter preprečitev nelojalne konkurence med samimi dobavitelji izdelkov iz plemenitih kovin. Cilj zakona je ustrezno urediti promet z izdelki iz plemenitih kovin, zavarovati pravice potrošnikov na tem področju in zagotoviti okvir izvajanja svobodne gospodarske pobude ob upoštevanju pravil poštenega poslovanja. Temeljna načela zakona so: načelo skladnosti izdelka s predpisanimi zahtevami, načelo identifikacije in registracije dobavitelja, načelo obveznega preskušanja in označevanja izdelkov, načelo varstva potrošnikov in načelo nadzora nad izdelki v prometu (Poročevalec DZ z dne 14. 4. 1998, št. 25, strani 31 in 34).

Področje izdelkov iz plemenitih kovin v EU ni harmonizirano, iz razloga deljenih mnenj članic EU o načinu zagotavljanja skladnosti izdelkov iz plemenitih kovin. Poglavitni nesporazum izhaja iz dejstva, da imajo članice različno urejene sisteme ugotavljanja in potrjevanja skladnosti. Razhajanja izhajajo iz dejstva, da imajo v nekaterih državah članicah (npr. Velika Britanija, Francija, Nizozemska, Španija) za označitev izdelkov iz plemenitih kovin pristojno neodvisno telo, medtem ko v nekaterih drugih državah (npr. Nemčija, Italija, Grčija) lahko izdelek označi dobavitelj sam. Zadnji predlog direktive (EU 93/C 318/06 z dne 1993), ki naj bi harmonizairala to področje, ki pa ni bila sprejeta, je predvideval dva načina zagotavljanja skladnosti izdelkov iz plemenitih kovin, to sta: certificiran sistem zagotavljanja kakovosti proizvodnega procesa ter preizkus in označitev izdelka, ki ju opravi priglašeni organ. Oba navedena načina sta bila vključena tudi v predlog zakona o izdelkih iz plemenitih kovin (Poročevalec DZ z dne 14. 4. 1998, št. 25, stran 35) V obravnavani zadevi je predvsem sporno ali bi moral tožnik spoštovati slovensko zakonodajo v primerih, ko želi plasirati na slovenski trg kovance iz plemenitih kovin, ki v Sloveniji zapadejo pod režim obvezne kontrole kakovosti. Iz dejanskega stanja izhaja, da je tožnik uvozil iz Hrvaške zlate in srebrne medalje ter srebrne kovance. Iz nadzornega zapisnika 7. 6. 2013 izhaja, da je tožnik za navedene kovance (zlatniki in srebrniki in medalje) predložil poskusne certifikate Kovnice Republike Avstrije (Münze Österreich). Zanje oba upravna organa ugotavljata, da niso bili v celoti sledljivi na te kovance oziroma medalje, saj so bili nekateri izdani v letih po izdelavi izdelkov. Tožnik je tudi sam v postopku navedel, da so omenjeni certifikati le vzorčni primeri certifikatov o ustreznosti zlitin, ki mu jih je kot primere posredoval hrvaški proizvajalec. V zadevi tudi ni sporno, da tožnik v postopku ni posredoval odgovarjajočih certifikatov o opravljenih analizah, izdelanih v akreditiranem laboratoriju za posamezne kovance oz. medalje. Hkrati so bila za medalje izdana samo potrdila NBH, ki pa jamčijo samo za nominalno vrednost in ne za sestavo plemenite kovine v izdelku, kot pravilno navajata oba upravna organa.

V zadevi je tudi sporno, ali Hrvaška po vstopu v EU zagotavlja enakovredno raven zavarovanja javnega interesa. Izdelki iz plemenitih kovin iz druge države članice EU, ki prihajajo na trg Republike Slovenije, se glede na dejstvo, da gre za področje, ki v EU ni harmonizirano, prosto tržijo le pod pogojem, da je v tej državi članici EU zagotovljena enakovredna raven zavarovanja javnega interesa, kot velja za izdelke iz plemenitih kovin v Republiki Sloveniji. Po Uredbi (ES) št. 764/20081, na katero se sklicuje tožnik, velja, da je načelo vzajemnega priznavanja, ki izhaja iz sodne prakse Sodišča (sedaj SEU), eno od sredstev za zagotavljanje prostega pretoka blaga na notranjem trgu, ki se uporablja za proizvode, za katere ne velja usklajevalna zakonodaja Skupnosti ali za vidike proizvodov, ki ne sodijo na področje uporabe take zakonodaje. Skladno s tem načelom država članica na svojem ozemlju ne more prepovedati prodaje proizvodov, ki se zakonito tržijo v drugi državi članici, četudi so bili proizvedeni v skladu s tehničnimi pravili, ki se razlikujejo od tehničnih pravil, ki jih morajo izpolnjevati domači proizvodi. Edine izjeme od tega načela so omejitve, ki so utemeljene z razlogi, podanimi v členu 30 Pogodbe (sedaj 36 PDEU)2 ali drugimi višjimi razlogi javnega interesa in so sorazmerne z zastavljenim ciljem (3. točka navedene uredbe. Po 11. členu navedene uredbe je postopek obvezne predhodne odobritve glede na temeljno načelo prostega pretoka blaga na notranjem trgu upravičen le, če je potreben zaradi cilja v javnem interesu, ki ga priznava pravo Skupnosti, ter če je nediskriminatoren in sorazmeren; to pomeni, da bi moral biti primeren za dosego zastavljenega cilja in ne bi smel presegati tega, kar je nujno za njegovo dosego.

Po 12. točki navedene uredbe, ki se nanjo sklicuje tožena stranka, pa se zahteva, da je za dajanje proizvoda na trg potrebna predhodna odobritev, ne bi smela šteti za tehnično pravilo po tej uredbi. Po presoji sodišča gre v obravnavanem primeru za nediskrimanatoren in sorazmeren ukrep, zato odločba o umiku spornih proizvodov s trga, zato, ker proizvodi niso imeli veljavne predhodne odobritve, ne bi smela šteti za odločbo, za katero velja navedena uredba in je primeren za dosego zastavljenega cilja v javnem interesu, to je varstvo potrošnikov in preprečitve nelojalne konkurence med samimi dobavitelji izdelkov iz plemenitih kovin in ne gre za situacijo, kot želi prikazati tožnika, da gre za kršitev načela vzajemnega priznavanja.

V primeru izdelkov iz plemenitih kovin pa to tudi pomeni, tako kot pravilno navaja tudi tožena stranka v svoji obrazložitvi in odgovoru na tožbo, da se izdelki, ki so že bili preskušeni in označeni v drugi državi članici, lahko dajo v promet v Republiki Sloveniji samo v primeru, da Urad predhodno ugotovi, da je postopek preskusa in označitve izdelkov primerljiv s slovenskim in da je bil izveden s strani ustrezno usposobljene institucije, kar vse zagotavlja tako raven varovanja javnega interesa, ki je enakovredna zahtevam, vsebovanim v relevantnih slovenskih predpisih.

Zato očitek tožnika, da je izpodbijana odločba krši načelo vzajemnega priznavanja in 36. člena PDEU po presoji sodišča ni utemeljen. Nima prav tožnik ko meni, da bi moral Urad na podlagi tega načela kot primerne in verodostojne šteti certifikate, ki jih je izdala Avstrijska kovnica in HNZ. Tako kot je tožniku pravilno pojasnila tudi tožena stranka, načelo vzajemnosti ne pomeni avtomatičnega priznavanja vsega, temveč pomeni sprejemanje tistih izdelkov, katerih kakovost je bila ugotovljena v enakovrednih postopkih in s strani takih institucij, ki delujejo na primerljiv način, kot je to zahtevano v Republiki Sloveniji. Sklicevanje tožnika na sodbo SEU C-30/993 pa ni primerljivo, saj ne gre za enak primer kot je obravnavan, na kar pravilno opozarja tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo. V zadevi C-432/2013, ki se nanjo prav tako sklicuje tožnik, pa je šlo za zavrnitev enakovrednih certifikatov, kar pa ni obravnavani primer. Tožnik za sporne izdelke iz plemenitih kovin ni predložil potrdil o skladnosti. Namesto navedenih potrdil o skladnosti je predložil pet preskusnih certifikatov Kovnice Republike Avstrije, ki niso bili sledljivi, hkrati so bila za kovance izdana samo potrdila NBH, ki jamčijo samo za nominalno vrednost in ne za sestavo plemenite kovine v izdelku, tako kot pravilno navaja tudi tožena stranka. Pravilna pa je tudi odločitev obeh organov, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji, da bi se kot enakovredne sprejelo certifikate, ki jih je za posamezne medalje izdal DZMH, kar je bilo tožniku pojasnjeno tudi na sestanku 10. 6. 2013. Kot je pojasnila tožena stranka, s tem pa se strinja tudi sodišče, v tem primeru ni izpolnjena enakovredna raven varovanja javnega interesa, kot velja za izdelke iz plemenitih kovin v Republiki Sloveniji. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim jih zato sodišče iz istih razlogov kot tožena stranka zavrača. Prvostopenjski organ in tožena stranka sta za svojo odločitev navedla tudi pravilno pravno podlago (2. člen, 6. člen in 15. člen ZIPleK), ki sta jo tudi pravilno uporabila. Iz ugotovitev prvostopenjskega organa izhaja, da za sporne izdelke iz plemenitih kovin, čigar seznam se nahaja na spletnem naslovu tožnika, kot je naveden (točka 1. izreka), za katere je tožniku začasno prepovedal prodajo, ni bila ugotovljena skladnost v skladu z 2. in 6. členom ZIPleK. Prvostopenjski organ je v postopku ugotovil, da so bili sporni izdelki iz plemenitih kovin dani v promet s tem, ko so bili oglaševani in ponujeni za spletno prodajo, čeprav niso bili predhodno preizkušeni in za njih ni bilo izdano potrdilo o skladnosti v skladu z ZIPleK. To pa pomeni, da sporni izdelki iz plemenitih kovin v prometu niso bili označeni oz. niso bili označeni na predpisan način, ter je po presoji sodišča zato utemeljeno izdana izpodbijana odločba po drugem odstavku 26. člena ZIPleK.

Sodišče se ne strinja z razlogi tožnika, ko želi prikazati, da ne gre za prodajo niti za oglaševanje. Iz dejanskega stanja izhaja, da je tožnik oglaševal prodajo na svoji spletni strani, tako kot pravilno ugotavljata oba upravna organa. Oglaševal je prodajo srebrnih in zlatih kovancev in medalj. Opozorilo, ki se nanj tožnik sklicuje, po katerem do nadaljnjega izdelki niso v prodaji, na predhodno ugotovitev po presoji sodišča ne vpliva. Ukrep izločitve spornih izdelkov iz prometa in prenehanja njihovega oglaševanja, ker za sporne izdelke ni bila ugotovljena skladnost (2. člen in 6. člen ZIPleK), je tudi po presoji sodišča utemeljen in zakonit. Kolikor tožnik zatrjuje, da je na spletni strani podajal zgolj informacije oz. članke, pa so te trditve protispisne. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik na svoji spletni strani podajal informacije tržnega značaja, ki napeljujejo na to, da bralec pomisli na nakup. Zato gre po presoji sodišča za informacije, ki so namenjene trgu, s katerimi je tožnik oglaševal prodajo, ki je bila lahko opravljena tudi na sedežu tožnika. Izdelki iz plemenitih kovin so se nahajali tudi v ceniku, čeprav cene niso bile navedene, kar pa tudi po presoji sodišča ne pomeni, da jih ni bilo mogoče za dogovorjeno ceno kupiti na sedežu tožnika, kot pravilno ugotavlja tudi tožena stranka. Tudi sam tožnik pove, da je vsebina spletnega mesta informativnega značaja, kar pomeni, da gre za informacijo, ki je namenjena trgu, saj se sicer postavlja vprašanje, komu naj bi bila ta informacija namenjena.

Tožnikov očitek, da mu je ukrep izrečen po elektronski pošti, pa je protispisen. Prvostopenjski organ in tožena stranka sta pojasnila namen pošiljanja elektronskega sporočila tožniku, ki ne predstavlja ustne odločbe. Iz upravnih spisov izhaja, da je bil pri tožniku opravljen nadzorni pregled in o ugotovitvah 5. 7. 2013 izdan zapisnik, na katerega je tožnik podal pripombe. Tožnikove pripombe je organ prve stopnje zavrnil, za kar je razloge pojasnil tudi v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Zato sodišče ne vidi kršitev določb ZIN ter tožnikove očitke kot neutemeljene zavrača. Utemeljeni tudi niso očitki tožnika glede kršitve prepovedi ukrepov z enakimi učinki, kot jih imajo količinske omejitve v smislu kršitve 34. člena PDEU, kot želi prikazati tožnik s sklicevanjem na sodbi SEU v zadevah C-8/74, Dassonville in C- 390/99, Canal Satelite Digital. Glede na ugotovitve dejanskega stanja je tudi neutemeljen tožnikov očitek, da je ravnanje Urada v nasprotju s pogojem, da postopki predhodne odobritve ne smejo bistveno podvajati preverjanj, ki so že bila opravljena v okviru drugih postopkov v isti ali drugi državi članici, saj v obravnavanem primeru ne gre za takšno situacijo.

Dejstvo je, da mora po ZIPleK dobavitelj, pod pojem katerega sodi po 11. točki 2. člena ZIPleK izdelovalec, izdelovalčev zastopnik oz. uvoznik, skladnost svojih izdelkov zagotoviti s predložitvijo svojih izdelkov v preizkus in označitev pristojnim organom v Sloveniji (tj. Uradu RS za meroslovje) in da mora na izdelkih iz plemenitih kovin, preden gredo v promet, biti vtisnjeni znak dobavitelja, znak čistine in oznaka skladnosti oz. za kovance izdano potrdilo o skladnosti. Prvostopenjski organ in tožena stranka sta pojasnila razloge, zakaj ocenjujeta, da tožnik tem pogojem ni zadostil in sodišče se z njuno oceno strinja.

Pravilno sta upravna organa tudi ocenila, da se ne more sprejeti kot enakovredne certifikate, ki jih je za posamezne medalje izdal DZMH, kot to želi tožnik. Iz dejanskega stanja izhaja, da so ti certifikati brez številke, datuma in reference na same izdelke, na katere se nanašajo, izdani pred vstopom Hrvaške v EU, po vstopu Hrvaške v EU pa je v okviru ugotavljanja enakovredne ravni varovanja javnega interesa, kot velja za izdelke iz plemenitih kovin v Republiki Sloveniji ugotovljeno, da ta ni zagotovljena. S tem pa se strinja tudi sodišče. V obravnavani zadevi sodišče ocenjuje, da ne gre za kršitev načela vzajemnega priznavanja, kot to želi prikazati tožnik, kar je pravilno pojasnila tudi tožena stranka. Sodišče se z njenimi razlogi strinja. Prvostopenjski organ in tožena stranka sta pri tem upoštevala okoliščino, da Hrvaška ni članica osrednje mednarodne organizacije na področju izdelkov iz plemenitih kovin ter Konvencije o preskušanju in označevanju izdelkov iz plemenitih kovin ter da laboratoriji DZMH niso akreditirani za preskušanje izdelkov iz plemenitih kovin4. V obravnavanem primeru zato ne gre za situacijo iz 20. točke Uredbe (ES)764/08 (o vzajemnem priznavanju), saj v zadevi ni sporno, da tožnik v postopku ni posredoval odgovarjajočih certifikatov o opravljenih kemijskih analizah v akreditiranem laboratoriju za posamezne kovance oziroma medalje.

Neutemeljeno je sklicevanje tožnika na primer prostega uvoza izdelkov plemenitih kovin s strani fizične osebe. Kot pravilno navaja tožena stranka, se ZIPleK nanaša na pravne osebo ali samostojnega podjetnika posameznika (3. točka 26. člena ZIPleK). Glede na povedano sodišče zavrača vse očitke tožnika, ki se nanašajo na to, da ni dolžan spoštovati slovenske zakonodaje v primerih, ko želi plasirati na slovenski trg kovance iz plemenitih kovin in da ti ne zapadejo v Sloveniji pod režim obvezne kontrole kakovosti. Z izpodbijano odločbo tudi ni poseženo v suverenost in neodvisnost HNB, kot želi prikazati tožnik. Tožnikov očitek, da gre za diskriminacijo, ker naj bi le njemu Urad prepovedal prodajo izdelkov, pa sodišče kot pavšalnega zavrača. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 je sodišče odločalo brez glavne obravnave.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.