Jedro

Določba 1. odstavka 89. člena ZDEN denacionalizacijskega upravičenca ne upravičuje ne do ničnostne in ne do izpodbojne tožbe.

Izrek

Ob reševanju pritožbe se tisti del sodbe prve stopnje, s katerim je zavrnjen zahtevek za vrnitev premoženja zoper toženca A. Ž. in R. Ž.

in tisti del sklepa, s katerim je zavrnjen predlog za začasno odredbo, kolikor se ta nanaša na toženca A. Ž. in R. Ž., po uradni dolžnosti razveljavi in se tožba glede tega zahtevka in predlog za začasno odredbo, kolikor se nanaša na toženca A. Ž. in R. Ž., zavrže. Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nerazveljavljenem a izpodbijanem delu potrdi sodba prve stopnje.

Predlog tožencev A. Ž. in R. Ž. za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevke tožnikov za razveljavitev pravnih aktov in kupnih pogodb zaradi vrnitve nepremičnin ter predlog za začasno odredbo in za zaznambo spora.

Zoper to sodbo in sklep, kolikor se nanaša na toženca A. Ž. in R. Ž., se iz vseh razlogov pritožujeta tožnika in predlagata spremembo, podrejeno pa razveljavitev. Zatrjujeta, da zahtevka nista oprla na določbo 88. člena Zakona o denacionalizaciji (Ur. list RS št. 27/91 in 31/93, v nadaljevanju ZDEN), temveč na določbo 89. člena tega zakona, ki govori o vsebini pravnih aktov in poslov iz preteklosti.

Vendar sodišče vsebine spornih pogodb sploh ni ocenjevalo.

Spregledalo je 6. odstavek 26. člena tedaj veljavnega zakona o prometu z zemljišči in stavbami, da se ne posega v pravico pogodbenih strank zahtevati razveljavitev pogodbe po splošnih pravilih premoženjskega prava. Prav tako je spregledalo 2. odstavek 40. člena tega zakona, ki določa, da se razveljavitev pogodbe lahko zahteva ne glede na to, ali je pristojni javni pravobranilec dal svoje mnenje o veljavnosti pogodbe. Tožnici sta svoj zahtevek oprli tudi na dejstvo, da kupnina, določena v pogodbi med Občino T. in tožencema, ni ustrezala dejanski vrednosti tedaj kupljene nepremičnine. V spornih pogodbah je bilo dejansko stanje lažno prikazano. Javni pravobranilec je potrdil le formo, ne pa tudi vsebine teh pogodb. Ni se zavedal, da je vsebina lažna, ker se je osredotočil le na obliko. Sodišče prve stopnje bi moralo torej oceniti razhajanje med navedbami v pogodbah o tem, da naj bi šlo za "rušečo kaščo" ter besedami sodnika C. o novi hiši in vrtu v sklepu z dne 13.8.1951 (opr. št. I .....). Sodišče ni pojasnilo, zakaj ni upoštevalo ravnanje A. Ž. kot šefa krajevnega urada v zvezi z odločbo in pritožbo R. G. zoper njo. Očitno je torej spregledalo zelo pomembno dejstvo, da je bil toženec A. Ž. takrat predstavnik lokalne oblasti. Sodišče tudi ni ocenilo, da je v dokumentu pod št. ..... šef odseka za finance OLO T. v nalogu za izpraznitev kleti izrecno navedel, da je hiša že vsaj 21.8.1958 prodana tožencu A. Ž. in da mora R. G. klet pod hišo izprazniti.

Toženec je s svojimi dejanji povedal, da je poznal podrobnosti na terenu in zavestno podpisal pogodbi, v katerih je lažno prikazano dejansko stanje. Z njima je pridobil tisto, kar je bilo R. G. odvzeto. Sodišče se tudi ni ukvarjalo z vsebino odloka C. B., predsednika OLO T. z dne 21.10.1960. Prav tako ni navedlo, zakaj šteje za nepomembno, da je A. Ž. kot visok pripadnik lokalne oblasti pridobil 86 m2 nove stanovanjske površine od C. B. kot prodajalca na strani Občine T. Sodišče prve stopnje se je torej zmotno zadovoljilo zgolj s tem, da sta bili pogodbi podpisani in potrjeni, ni pa presojalo dejanske vsebine listin. Treba je še pojasniti, da je A. Ž.

R. G. grozil s sodiščem, v dopisu z dne 27.3.1956. Po vsem tem bi bilo treba zaslišati osrednjo osebo A. Ž., ki pa se naroka za glavno obravnavo ni udeležil. Toženca A. Ž. in R. Ž. sta odgovorila na pritožbo, pri čemer pojasnjujeta, da sta prišla na V. L. šele leta 1956, torej šest let po zaplembi premoženja R. G. Do takrat R. G. sploh nista poznala.

Pogodbam ni mogoče očitati neveljavnosti in zato predlagata, naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del odločbe prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je ob reševanju pritožbe izpodbijani del sodbe delno razveljavilo, sicer pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe prve stopnje.

Tožnici sta postavili dve vrsti zahtevkov. V prvo sodijo zahtevka na razveljavitev pogodb in tema podrejena zahtevka za ugotovitev neveljavnosti (oz. pravilno ničnosti) pogodb, v drugo pa zahtevek za vrnitev nepremičnin.

Zahtevka za razveljavitev pogodb in podrejena zahtevka sta tožnici utemeljevali predvsem s tem, da sta kupni pogodbi z dne 25.8.1958 in z dne 27.2.1962 špekulativni oziroma fiktivni ter da sta zato toženca A. Ž. in R. Ž. v skladu z 89. členom ZDEN zavezanca za vrnitev premoženja. Ti zahtevki niso utemeljeni. Kajti določba 1. odstavka 89. člena ZDEN denacionalizacijskega upravičenca ne upravičuje ne do ničnostne in ne do izpodbojne tožbe. Če bi namreč ZDEN to določal, bi posebej (in zlasti drugače) uredil tudi pravne posledice razveljavitve oz. ničnosti. Kajti razveljavitev oziroma ničnost bi imeli za posledico vrnitev olastninjenega premoženja v družbeno sfero, kar bi seveda pomenilo, da zavezanec za vrnitev premoženja tedaj ne bi mogla biti fizična (oz. pravna) oseba, ki je premoženje pridobila na podlagi izpodbojnega ali ničnega akta ali posla. Ob ustreznih procesnih predpostavkah (187. člen ZPP), bi tožnici zato lahko postavili kvečjemu zahtevek za ugotovitev, da so sporne nepremičnine prešle iz družbene v zasebno lastnino na podlagi špekulativnih oziroma fiktivnih pogodb in da sta zavezanca za denacionalizacijo toženca A. Ž. in R. Ž.

Tožnici pa sta zahtevke utemeljevali tudi s trditvami, da sta bili pogodbi sklenjeni v nasprotju s tedanjimi prisilnimi predpisi. Vendar zahtevka za ugotovitev ničnosti kljub temu ne moreta biti utemeljena.

Pravico uveljavljati ničnost ima namreč le zainteresirana oseba (1. odstavek 109. člena ZOR), torej oseba, ki ima pravni interes do ugotovitve ničnosti. Tak interes bi v konkretnem primeru lahko obstajal zaradi pravice do vrnitve zaplenjenega premoženja (3. člen ZDEN). Vendar tožnici nista zatrjevali vseh pravnih dejstev, ki so potrebna za obstoj te pravice. Nista namreč zatrjevali, da sta pri pristojnem upravnem organu vložili zahtevo za denacionalizacijo v roku iz 64. člena ZDEN.

Ker tožnici tudi nista navedli nobenih dejstev, na podlagi katerih bi bili kot tretje upravičene zahtevati razveljavitev spornih pogodb, sta neutemeljena tudi zahtevka za razveljavitev. Trditve tožnic, ki se nanašajo na vsebino pogodb so tako irelevantne. Četudi jih sodišče prve stopnje ni obravnavalo, zato ni zagrešilo očitane kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Zahtevek za vrnitev nepremičnin opirata tožnici zgolj na dejstva, na katera veže ZDEN pravico do vrnitve premoženja. Gre torej za zahtevo za denacionalizacijo, ki temelji na 3. členu ZDEN. Za odločanje o takih zahtevah in predlogih za začasne odredbe pa je pristojen upravni organ (54. člen in 68. člen ZDEN). S tem, ko je sodišče prve stopnje odločalo o zahtevi za denacionalizacijo in o predlogu za začasno odredbo za zavarovanje zahteve za denacionalizacijo, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 3. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na kar mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 365. člena ZPP). Zato je tisti del sodbe in sklepa, s katerim je zoper toženca A. Ž. in R. Ž. zavrnjen zahtevek za vrnitev premoženja in zavrnjen predlog za začasno odredbo, razveljavilo in tožbo glede tega zahtevka in predlog za začasno odredbo, kolikor se ta nanaša na toženca A. Ž. in R. Ž., zavrglo (1. odstavek 369. člena ZPP). Sicer pa je iz razlogov, navedenih v prejšnjih odstavkih, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdilo sodbo in sklep prve stopnje (368. člen in 2. točka 380. člena ZPP). Ob tem velja še dodati, da je pritožba zoper sklep o zavrnitvi predloga za zaznambo spora neobrazložena ter jo je zato pritožbeno sodišče preizkusilo le glede pravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP.

Ker odgovor na pritožbo ni prispeval k boljši razjasnitvi zadeve, je sodišče zavrnilo predlog tožencev A. Ž. in R. Ž. za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo (1. odstavek 166. člena, 1. odstavek 155. člena ZPP).