Jedro

Pri prezidavah, dozidavah, nadzidavah ali adaptacijah obstoječega objekta je mogoče govoriti o novi stvari v smislu pravnega pravila paragrafa 418 ODZ le takrat, ko gre za nov del objekta, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe, ali ko gre za spremenjeno identiteto zgradbe. Ker v obravnavani zadevi ne gre za takšno situacijo, bi bil drugačen zaključek o lastništvu še spornih nepremičnin mogoč le, če bi tožnika dokazala obstoj ustreznega dogovora z lastnikoma zemljišča, česar pa za prvotno toženko, na katere solastninski delež želita poseči z obravnavano tožbo, nista niti zatrjevala. Zato je treba glede lastništva objektov, ki spadajo k hiši, uporabiti pravno pravilo superficies solo cedit (stvar, ki je trajno spojena z zemljiščem, pripade zemljišču) iz paragrafa 297 ODZ.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba glede odločitve o stroških postopka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna v 15 dneh toženi stranki povrniti 188.496,00 SIT pravdnih stroškov. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh toženi stranki povrniti 54.733,50 SIT stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, po katerem naj bi bila tožena stranka dolžna tožnikoma priznati pri svojem solastniškem deležu, ki obsega 1/2 v nadaljevanju navedenih nepremičnin, solastninski delež vsakemu še do 17/300 pri nepremičninah vpisanih kot z.k. telo II. pod vl. št. 3970 k.o., s pripadajočo sorazmerno sopravico uporabe zemljišča parc. št. 1731, vpisanega kot z.k. telo I.k.o. predmestje ter jima izstaviti listino, na podlagi katere bo mogoče izvesti prenos v zemljiški knjigi. Sodišče je še odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka. Zoper odločitev o stroških postopka v izpodbijani sodbi se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožena stranka. V pritožbi navaja, da sta tožnika s tožbo zahtevala ugotovitev, da jima gre solastninski delež do 64/100; s sodbo z dne 2.10.1987 pa sta uspela do 33,3%. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo smiselno priznavala tožbeni zahtevek glede nadzidanega stanovanja, saj sta tožnika nad delavnico gradila s svojimi sredstvi in ob soglasjuobeh staršev, kar je izvedenec ocenil na 26,8 % celotne nepremičnine. Temu tožena stranka tudi pred pravdo ni nasprotovala. Tudi delež 6,8 %, ki se nanaša na "prizidek", že od začetka ni bil sporen, saj je šel v okvir investicije, ki se je nanašala na nadzidano stanovanje. Ves pravdni postopek in dokazi, ki sta jih predlagala tožnika, se je tako nanašal na druge investicije, za katere tožnikoma ni uspelo dokazati, da bi izvirale iz njunih sredstev in dela. Tožnika v postopku torej nista uspela, zato bi morala toženi stranki povrniti vse pravdne stroške. Tožena stranka zato predlaga, da višje sodišče odločitev o stroških postopka spremeni tako, da tožeči stranki naloži povrnitev vseh pravdnih stroškov tožene stranke, kot jih je ta zaznamovala v stroškovniku 24.11.1999 ter tožnikoma naloži plačilo stroškov tega pritožbenega postopka. Zoper sodbo se v pritožbi, ki jo je višje sodišče štelo za pravočasno, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožujeta tožnika. V pritožbi navajata, da je sodišče prve stopnje enostavno prepisalo obrazložitev sodbe opr. št. IV P 495/80, z dne 2.10.1987 in se zato pritožnika v celoti sklicujeta na obrazložitev pritožbe z dne 20.11.1987. Sodišče prve stopnje je sicer ponovno zaslišalo priče in sodišče samo ugotavlja, da so v celoti potrdile navedbe tožnikov, da je bil tožnik tisti, ki je delal, ne pa drugi otroci. Tako je protispisen zaključek sodišča prve stopnje, da naj tožnik ne bi bil tisti, ki je gradil in investiral. Vse priče, ki so neprizadete in niso v zvezi s pravdnimi strankami, so izpovedale v korist tožnika. Sodišče pa se opira le na izpovedi tistih prič, ki so posebej zainteresirane za koristi tožene stranke. Sodišče prve stopnje ponovno ugotavlja, da so zgradbo gradili brez dvoma vsi družinski člani. Pri tem sodišče prezre, da je bil tožnikov brat takrat še mladoleten, v času adaptacije pa je bil v zaporu. Tožena stranka za svoje trditve o vlaganjih ni predložila nobenih dokazov. Tudi o materialnih možnostih L.in A.T. tožena stranka ni predložila nobenih dokazov. Nasprotno pa je v spisu original izjave o gradnji in vknjižbenem dovoljenju, ki ga je podpisal tožnikov oče, ki je najbolje vedel, koliko dela in sredstev je tožnik vložil v nepremičnino. Sodišče prve stopnje ne pove, zakaj te listine ne upošteva. Ugotovitev, da naj bi bila za adaptacije uporabljena skupna sredstva staršev tožnika, je v nasprotju z dokazi, saj tega ni izpovedala nobena priča, razen M.T., ki je toženec. Tožnik poudarja, da je imel prvi osebni avtomobil šele v letu 1973, saj je pred tem vsa sredstva vlagal v nepremičnino. Če sodišče prve stopnje kot pomembno dejstvo v postopku ugotavlja način življenja, je bilo dolžno to ugotoviti tudi za toženo stranko. Sodišče je slepo povzelo zaključek sodbe z dne 2.10.1987, da naj bi tožnikova mati varovala prvega otroka tožnikov, kar pa ne drži. V zvezi z varstvom otrok sta tožnika že v prejšnji pritožbi predlagala zaslišanje prič F.P. in M.S., pa sodišče tega dokaza v ponovljenem postopku ni izvedlo. Dejstvo, da naj bi se s sredstvi od prodaje prvotne hiše in odškodnine financirala gradnja stavbe na Staretovi 20 v letu 1963, jasno pove, da se z istimi sredstvi ni mogla financirati tudi več let kasneje izvršena adaptacija. Sodba sodišča prve stopnje torej nima razlogov o odločilnih dejstvih ali pa je v nasprotju z izvedenimi dokazi in listinami. Da je bil edino tožnik v kritičnem obdobju sposoben vlagati v adaptacije, izhaja iz številnih posojil. Če sodišče prve stopnje ugotavlja, da so v adaptacijo vlagali sredstva tudi vsi ostali, je bilo dolžno ugotoviti, ali je bila tožena stranka v kritičnem obdobju zaposlena in s kakšnimi sredstvi je razpolagala. Vsega tega sodišče ni storilo, tožena stranka pa ni predložila nobenih dokazov. Sodišče ignorira dokaze, ki so bili izvedeni v ponovnem postopku pod. tč. XXVI, XXVII in XXVIII, kot tudi gradbeno dovoljenje z dne 3.3.1971. Glede na to je podana nadaljnja bistvena kršitev določb pravdnega postopka, dejansko stanje pa je zmotno in nepopolno ugotovljeno. Pritožnika zato predlagata, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi oz. sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnika predlagata tudi spremembo odločitve o stroških postopka, saj menita, da sta s prvotno postavljenim zahtevkom propadla le v zanemarljivo majhnem delu in bi jima bilo sodišče zato dolžno priznati celotne stroške postopka ali pa vsaj uspehu sorazmeren del. Pritožba tožnikov ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, razlogi si ne nasprotujejo; prav tako niso v nasprotju z vsebino listin in zapisnikov v spisu, tako da je sodbo sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti in v pritožbi očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene od ostalih po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnika v pritožbi sodišču prve stopnje očitata, da predstavlja izpodbijana sodba prepis sodbe z dne 2.10.1987. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšna trditev sicer deloma drži, vendar dejstvo, da je sodišče prve stopnje po ponovljenem dokaznem postopku vztrajalo pri svojih prvotnih dokaznih zaključkih, ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Ne glede na to, da so določeni zaključki sodišča prve stopnje enaki zaključkom v razveljavljeni sodbi, pa se pritožnika ne moreta enostavno sklicevati na svojo pritožbo, ki sta jo vložila zoper razveljavljeno sodbo; tako da pritožbeno sodišče navedb v pritožbi z dne 4.12.1987 ni moglo upoštevati kot sestavni del obravnavane pritožbe. Tožnika v tožbi trdita, da sta v obdobju od leta 1963 do leta 1979 vlagala delo in sredstva v stanovanjsko hišo ter delavnico tožnikovega očeta in matere. Tožnika menita, da jima zato pripada solastniški delež na spornih nepremičninah. V ponovljenem postopku so bili sporni deli nepremičnine še - mansarda na stari hiši, bife, skladišče in vinotoč. Glede na čas zatrjevanih vlaganj ter preureditev je treba v tej pravdni zadevi uporabiti pravna pravila bivšega Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ). Pravne podlage svojega zahtevka tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje nista navedla, glede na trditveno podlago tožbe pa bi bila podlaga lahko dogovor o skupni gradnji oz. družbena pogodba ali pa pravna pravila o gradnji na tujem svetu. Tožnika sta v postopku pred sodiščem prve stopnje smiselno zatrjevala, da je bila v letu 1980 med družinskimi člani sestavljena t.i. "izjava o gradnji in vknjižbi", s katero naj bi tožnikov oče (za nazaj) priznaval obstoj dogovora o skupni gradnji in tožnikoma priznal določen delež na spornih nepremičninah. V pritožbi očitana okoliščina, da sodišče prve stopnje ne pove, zakaj ne upošteva "izjave o gradnji in vknjižbenem dovoljenju", ki jo je podpisal tožnikov oče, ki je najbolje vedel, koliko dela in sredstev je tožnik vložil v nepremičnino, se izkaže za nepomembno, saj bi morala, da bi takšna listina lahko predstavljala vsaj naknadni dogovor o skupni gradnji, z njo soglašati oba solastnika nepremičnine. Še toliko bolj, ker po številnih prilagoditvah tožbenega zahtevka, tožnika s tožbo sedaj želita poseči le na solastninski delež prvotne toženke. Med pravdnimi strankami pa ni bilo nikdar sporno, da prvotna toženka tožnikova mati sporne izjave ni želela podpisati in z njo ni soglašala, dogovora o skupni gradnji torej ni priznavala. Da bi med tožnikoma in lastnikoma nepremičnin pred letom 1980, torej v času, ko so se sporne nepremičnine gradile, prenavljale ter dograjevale, obstajal ustrezen dogovor za pridobitev solastninske pravice, pa tožnika v dosedanjem postopku nista niti zatrjevala. Ker torej tožnika nista uspela dokazati obstoja dogovora, ki bi bil podlaga za pridobitev solastninske pravice, ne moreta uspešno uveljavljati stvarnopravnega zahtevka na podlagi dogovora o skupni gradnji. Tudi ob uporabi pravnih pravil ODZ o gradnji na tujem svetu pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožbeni zahtevek ni utemeljen. Tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje nista niti zatrjevala, da ne bi vedela, da vlagata v tujo nepremičnino. Ker sta iskala soglasje staršev za "izjavo o gradnji in vknjižbeno dovoljenje" pa sta očitno vedela, da sta lastnika nepremičnin v katere sta vlagala, tožnikova starša in torej tožnika nista bila dobroverna graditelja. Pritožbeno sodišče pa sprejema tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da je med novodograjenimi deli hiše ter prvotno nepremičnino prišlo do spojitve. Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno sicer v obravnavani zadevi ne pride v poštev uporaba določb Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR; Ur. l. SFRJ št. 6/80, 20/80), ki je začel veljati šele 1.9.1980 (torej celo po vložitvi tožbe), ampak je potrebno uporabiti pravna pravila ODZ. Vendar pa okoliščina, da je sodišče prve stopnje uporabilo ZTLR, ne vpliva na pravilnost izpodbijane odločitve. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da sporna nepremičnina predstavlja poslovno - stanovanjski objekt že od samega začetka. V začetku je imel tožnikov oče v pritličju mizarsko delavnico; v letih 1970 do 1972 pa je bila le-ta preurejena v lokal. Takšna sprememba torej ni spremenila identitete hiše. Slednje pa je bistveno zato, ker je pri prezidavah, dozidavah, nadzidavah ali adaptacijah obstoječega objekta mogoče govoriti o novi stvari v smislu pravnega pravila paragrafa 418 ODZ le takrat, ko gre za nov del objekta, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe, ali ko gre za spremenjeno identiteto zgradbe. Za prvi primer v obravnavani zadevi očitno ne gre, saj česa takega tožnika niti ne zatrjujeta. Prav tako pa ni bila spremenjena identiteta hiše. Kljub spremembi prvotnega poslovnega prostora v poslovni prostor z drugim namenom, je prvotni namen hiše še vedno ostal enak, sprememba je le omogočila opravljanjedruge dejavnosti. Enako velja tudi za dograjeno novo stanovanje mansardo na stari hiši, saj je dograditev stanovanja omogočila le uporabo stanovanjskih prostorov večim stanovalcem. Hiša pa je še vedno ostala poslovno stanovanjski objekt. Tudi skladiščni prostor in vinotoč sodita bodisi k hiši oz. stanovanjem, bodisi k poslovnemu prostoru (s prvotnim ali novim namenom), zgrajena pa sta kot objekta, ki nedvomno spadata k hiši. Da bi šlo za samostojna objekta tožnika nista nikdar zatrjevala. Glede na pojasnjeno, bi bil torej drugačen zaključek o lastništvu še spornih nepremičnin mogoč le, če bi tožnika dokazala obstoj ustreznega dogovora z lastnikoma zemljišča, česar pa za prvotno toženko A.T., na katere solastninski delež želita poseči z obravnavano tožbo, nista niti dokazovala. Zato je treba glede lastništva objektov, ki spadajo k hiši, uporabiti pravno pravilo superficies solo cedit (stvar, ki je trajno spojena z zemljiščem, pripade zemljišču) iz paragrafa 297 ODZ. Poleg dosedaj pojasnjenega pa pritožbeno sodišče še poudarja, da je zmotno pritožbeno stališče tožnikov, da bi morala tožena stranka dokazati, da je vlagala v nepremičnine ter kakšna sredstva sta imela ter v nepremičnine vložila prvotna toženka in njen mož - tožnikov oče. Že v sklepu opr. št. II Cp 126/88, z dne 16.6.1988 je namreč pritožbeno sodišče poudarilo, da bi moral tožnik dokazati vsa odločilna dejstva in golo zatrjevanje, da je vse financiral izključno on, ne zadošča. Glede na to pa se po dopolnjenem dokaznem postopku (ko tožnika razen dveh kreditnih pogodb - oz. ugovorov - priloga A2 v spisu, nista predložila nobenega konkretnega dokaza o finančnih vlaganjih v nepremičnine) izkaže kot prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je bila pomoč tožnika pri gradnji običajna in mu ne daje pravice do pridobitve lastninske pravice zunaj že pravnomočno dosojenega dela. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je bila prvotna stavba zgrajena v času ko je bil tožnik pri vojakih s sredstvi tožnikovega očeta, ki jih je prejel kot odškodnino za podrto hišo v T. ulici oz. s skupnimi sredstvi očeta in prvotne toženke. Tudi za adaptacije so bila po prepričljivi ugotovitvi sodišča prve stopnje porabljena vsa njuna skupna sredstva. Gotovo je tudi toženec pri adaptacijah prispeval in sicer tako z delom, kot finančno (česar tudi tožena stranka ni zanikala), saj je imel interes za preureditev mizarske delavnice v gostinski lokal, ki je služil za tožnikove potrebe, v hiši pa je tudi bival. Vendar pa iz vseh (predvsem v prejšnjih odstavkih obrazložitve) pojasnjenih razlogov s takšnimi vlaganji ni pridobil stvarnopravnega zahtevka. Glede na pojasnjeno pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe tožnikov posebej ne odgovarja, saj za odločitev o tožbenem zahtevku niso odločilnega pomena. Pritožba torej ni utemeljena; podani pa tudi niso razlogi na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo. Tožena stranka pa v pritožbi pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških postopka, napačno uporabilo določbe enajstega poglavja ZPP. Pritožbeno sodišče najprej poudarja, da je odločitev sodišča prve stopnje, da vsaka od strank krije svoje stroške postopka, pravilna za pravdne stroške nastale od vložitve tožbe do 5.7.1988, ko je pritožbeno sodišče v zavrnilnem delu razveljavilo sodbo opr. št. IV P 495/80-73, z dne 2.10.1987. Tožnika sta namreč v prvotni sodbi s svojim zahtevkom uspela skupaj do 1/3 (33,3%) od celotne nepremičnine. Uspeh pravdnih strank do tedaj je bil tako dejansko približno enak, saj sta tožnika prvotno zahtevala ugotovitev, da sta solastnika do 64/100, torej 64% (oziroma kasneje 56/100, torej 56%) celotne nepremičnine in sta torej uspela s približno 50% tožbenega zahtevka. Tožena stranka pa pravilno opozarja, da sta tožnika s svojim zahtevkom uspela predvsem v tistem delu, ki ga je tožena stranka že od začetka smiselno priznavala. Pritožba tožene stranke, pa tudi tožnikov, je torej v tem delu neutemeljena. Tožena stranka pa povsem pravilno poudarja, da tožnika od razveljavitve dalje nista uspela dokazati, da bi jima pripadal večji solastninski delež od že dosojenega, torej s svojim zahtevkom v nadaljevanju, kljub številnim prilagoditvam, nista uspela. Sodišče prve stopnje je za to obdobje napačno uporabilo temeljni kriterij za odločitev o stroških postopka, to je kriterij uspeha, vsebovan v 154. členu ZPP. Ker tožnika v ponovljenem postopku nista uspela, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP odločitev o stroških postopka spremenilo tako, da morata tožnika toženi stranki povrniti pravdne stroške, ki so ji nastali od 2.10.1987 dalje ter stroške uspešne pritožbe zoper stroškovni del sodbe opr. št. IV P 495/80-73, z dne 2.10.1987. Stroški drugotoženke predstavljajo stroške za zastopanje in sodne takse ter so razvidni iz specificiranega stroškovnika, ki se nahaja v spisu (list. št. 399). Sodišče jih je odmerilo v skladu s Tarifo za storitve pravne pomoči (Ur. l. SRS št. 21/84 - 43/89) in Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT; Ur. l. RS št. 7/95). V skladu z določbo 16. člena OT je sodišče pri odločanju o povrnitvi stroškov zastopanja upoštevalo vrednost točke po tarifi ob odmeri (90,00 SIT), število točk pa ob opravi posameznega dejanja. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da glede na vrednost spornega predmeta v posameznih obdobjih, priglašeni stroški večinoma presegajo stroške, ki jih za posamezna opravljena dejanja predvideva Tarifa za storitve pravne pomoči in kasneje OT, zato je priglašene stroške ustrezno znižalo. Sodišče je priznalo tožeči stranki stroške za zastopanje na prvi stopnji (pripravljalni spisi, zastopanje na narokih ter poročila stranki) in za dosedanje pritožbe v višini 1760 odvetniških točk ter v tem pritožbenem postopku v višini 385 odvetniških točk. Od priglašenih stroškov pritožbeno sodišče ni priznalo nagrad za obravnavi dne 20.10.1999 in 24.11.1999, saj v spisu ni podatka, da bi sodišče ob teh datumih razpisalo in opravilo naroke za obravnavo. Stroški drugotoženke v postopku pred sodiščem prve stopnje so tako 158.400,00 SIT; zvišani za 30.096,00 SIT (19 % davek na dodano vrednost); Pritožbeni stroški pa znašajo 34.650,00 SIT; zvišani za 6.583,50 SIT (19 % davek na dodano vrednost) ter stroške takse za pritožbo, ki jo je tožena stranka plačala v znesku 13.500,00 SIT. Odločitev o pritožbenih stroški tožene stranke je vsebovana v odločitvi o glavni stvari.