Jedro

Zagovor je osebni privilegij obdolženca, ki ga ta izkoristi ali pa tudi ne. Pomembno je, da mu sodišče poda možnost zagovora in to je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje tudi storilo, ko je odgovorno osebo pozvalo na podajo pisnega zagovora, ki ga je obdolženi B. B. tudi sestavil, podpisal in sodišču predložil, medtem ko se je ustnemu zaslišanju odrekel. Ker sta bila pisna zagovora določna in podrobna ter sta se v njih pravna oseba in odgovorna oseba opredelila do vseh dejstev in očitkov obdolžilnega predloga, tudi ni prišlo do bistvene kršitve iz drugega odstavka 155. člena ZP-1. Prekršek po 5. točki prvega odstavka 112. člena ZJN-3 stori pravna oseba, ki kot ponudnik v ponudbi predloži neresnično izjavo, zato je sodišče prve stopnje pravilno kot bistveno presojalo, ali je bila v ponudbi kot celoti (torej vključno z dopolnitvijo) predložena (ne)resnična izjava ter je z vidika resničnosti izjave ocenjevalo izjavo, ki je bila podana pred javnim odpiranjem ponudb z dne 19. 10. 2016 in dopolnitev izjave na poziv naročnika z dne 11. 11. 2016.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnika morata plačati kot stroške pritožbenega postopka sodno takso in sicer pravna oseba v znesku 1.950,00 EUR in odgovorna oseba v znesku 75,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je obdolženo pravno osebo A. d.o.o. in obdolženo odgovorno osebo B. B. spoznalo za odgovorna za prekršek po 5. točki prvega odstavka 112. člena Zakona o javnem naročanju (ZJN-3) ter je na podlagi tretjega, petega in šestega odstavka 112. člena ZJN-3 ter z uporabo 25.a člena Zakona o prekrških (ZP-1) obdolženi pravni osebi izreklo globo 12.500,00 EUR in stransko sankcijo izločitev iz postopkov javnega naročanja za dobo treh let od pravnomočnosti sodbe, medtem ko je obdolženi odgovorni osebi B. B. izreklo globo 500,00 EUR. Obema je naložilo plačilo sodne takse kot stroškov postopka in sicer pravni osebi z uporabo tar. št. 8111 in 8114 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v skupni višini 1.300,00 EUR ter odgovorni osebi po tar. št. 8111 ZST-1 v višini 50,00 EUR.

2. Proti sodbi vlagata pravočasni pritožbi obdolžena pravna oseba po zagovorniku ter obdolžena odgovorna oseba samostojno pritožbo. Vsebinsko sta pritožbi enaki, le pravna oseba po zagovorniku dodatno navaja, da je izrečena kazen, čeprav je izrečena na spodnji meji, nesorazmerno visoka. Obe pritožbi sicer uveljavljata vse pritožbene razloge iz 154. člena ZP-1 ter višjemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da postopek o prekršku ustavi oziroma podrejeno, da zadevo vrne v novo sojenje na prvo stopnjo.

3. Predlagatelj Državna revizijska komisija na pritožbi ni vložil odgovora.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

**Glede bistvenih kršitev in kršitev Ustave RS**

5. Pritožbi neutemeljeno zatrjujeta kršitev drugega odstavka 69. člena ZP-1 in s tem bistveno kršitev določb postopka iz 3. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, katere obstoj zatrjujeta, ker je sodišče izdalo sodbo ne da bi zaslišalo B. B., ki ga je sicer vabilo na narok 8. 10. 2019, vendar se je na narok opravičil sam iz razloga službene zadržanosti, prav tako so prošnjo za preložitev naroka podali zagovorniki pravne osebe 25. 9. 2019 potem, ko so 23. 9. 2019 prejeli obvestilo sodišča prve stopnje, da narok ne bo preložen, češ da razlog B. B. ni opravičljiv. Neutemeljeno uveljavljata tudi kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice (EKČP) in kršitev 22. člena Ustave RS z navedbo, da sodišče ni zagotovilo neposrednega zaslišanja in kontradiktornosti postopka, kar je bilo izrecno zahtevano, poleg tega je postopalo pristransko, ker kljub opravičljivemu razlogu ni zaslišalo B. B.; glede na subsidiarno uporabo Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zadevah o prekrških, pri čemer je po ZKP opravičljiv razlog izostanka tudi neodložljiva obveznost, katere neizpolnitev ima za posledico nastanek pomembne škode in je B. B. vodič na potovanju in je vodil skupino cca 50 ljudi, zato se zaslišanja ni udeležil, je pa v pisnem zagovoru ponovno prosil za ustni zagovor in zaslišanje, je sodišče postopalo nepravilno.

6. V zadevah o prekrških se kot procesni in materialni zakon uporablja ZP-1, razen v delih, kjer ZP-1 odkazuje na smiselno uporabo ZKP (67. člen) ali KZ (8. člen). Tako se procesne določbe ZKP o zaslišanju obdolženca glede na 4. alineo prvega odstavka 67. člena ZP-1 v rednem sodnem postopku uporabljajo le smiselno in še to, kolikor z ZP-1 ni drugače določeno. 69. člen ZP-1 pa vsebuje samostojno določilo o zaslišanju obdolženca in po teh določilih mora biti obdolženec zaslišan o tistem, česar je obdolžen preden se izda sodba o prekršku (prvi odstavek); če pravilno povabljeni obdolženec ne pride k zaslišanju in izostanka ne opraviči, pa lahko sodišče izreče sodbo o prekršku tudi brez njegovega zaslišanja, kadar spozna, da zaslišanje ni potrebno za pravilno odločitev (drugi odstavek 59. člena ZP-1). Sodnik lahko zahteva od obdolženca, naj poda svoj zagovor pisno, če spozna, da glede na pomen prekrška in podatke, ki so navedeni v predlogu, ni potrebno neposredno ustno zaslišanje, pri čemer lahko obdolženec odkloni pisni zagovor in zahteva ustno zaslišanje (šesti odstavek 114. člena ZP-1). Bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 3. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 pa je podana, če obdolženec v postopku o prekršku ni bil zaslišan pred izdajo sodbe o prekršku, razen v primerih iz drugega odstavka 69. člena ter prvega odstavka 129.a člena ZP-1. 7. Spisovno gradivo izkazuje, da je sodišče podalo 8. 8. 2019 zahtevo za pisni zagovor obdolženi pravni osebi in istega dne tudi zahtevo obdolženemu B. B. za podajo pisnega zagovora (pripeti vročilnici izkazujeta osebni prejem zahtev oziroma vabila dne 20. 8. 2019), prav tako je zahteva sodišča vsebovala opozorilo, da lahko v 8 dneh po prejemu zahteve naslovnik poda pisni zagovor ali pa v istem roku zahteva ustno zaslišanje in sta nato pravna oseba (po zagovorniku) in odgovorna oseba predlagala ustno zaslišanje odgovorne osebe in obveščanje o posameznih procesnih dejanjih; ko je sodišče skladno s podanim predlogom razpisalo narok za zaslišanje obdolženega B. B. za 8. 10. 2019 ob 9.00 in ga v vabilu (l.št. 28 in 29) opozorilo, da če se na vabilo ne bo odzval in svojega izostanka ne bo opravičil, bo sodišče v skladu z drugim odstavkom 115. člena ZP-1 izdalo sodbo brez zaslišanja, ker za pravilno odločitev ni nujno, da bi bil obdolženi zaslišan ter še dodatno, da bodo opravičila upoštevana le na podlagi pisnega dokazila, pa je obdolženi B. B. podal vlogo „opravičilo“, v kateri je sodišče obvestil, da ima s strani družbe C. d.o.o. odrejen nalog za službeno potovanje za čas od 8. 10. do 11. 10. 2019, ker bo kot turistični vodič vodil skupino na potovanju od K. do L. v Bosni in Hercegovini ter nazaj do K. in priložil fotokopijo naloga za službeno potovanje z žigom in podpisom C. d.o.o. Sodišče je ocenjevalo utemeljenost opravičila in je (po pridobitvi rednega izpisa iz sodnega/poslovnega registra (l.št. 33), da je edini družbenik in direktor firme C. d.o.o. B. B., ki si je torej potrdilo izdal sam, utemeljeno ocenilo, da ne gre za opravičljiv razlog za preložitev naroka, o čemer je B. B. z dopisom z dne 20. 9. 2019 (l.št. 35) tudi obvestilo. Kljub temu dejstvu je iz istega razloga zaprosil za preložitev naroka tudi zagovornik pravne osebe (čeprav je bilo pooblastilo za zastopanje dano Odvetniški družbi le s strani pravne osebe A. d.o.o.). Obdolženec se na razpisani narok ni zglasil, odvetnica pravne osebe pa je predložila v spis pisni zagovor obdolženega B. B. (priloga B4) in izjavo obrambe k zagovoru (priloga B5), kar pa je sodišče ocenjevalo kot pisna zagovora obdolžene pravne osebe in obdolžene odgovorne osebe, kot izhaja iz razlogov sodbe.

8. Zaradi navedenih dejstev višje sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo v pritožbah zatrjevane absolutne bistvene kršitve iz 3. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, saj je zagovor osebni privilegij obdolženca, ki ga ta izkoristi ali pa tudi ne. Pomembno je, da mu sodišče poda možnost zagovora in to je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje tudi storilo, ko je odgovorno osebo pozvalo na podajo pisnega zagovora, ki ga je obdolženi B. B. tudi sestavil, podpisal in sodišču predložil ter se nahaja v prilogi B4 spisa, medtem ko se je ustnemu zaslišanju razpisanemu za 8. 10. 2019 ob 9.00 odrekel s tem, ko se je kljub pravočasnemu opozorilu sodišča, da njegov razlog za izostanek z naroka ni opravičljiv, odločil za pot v tujino in ne za podajo ustnega zaslišanja pri sodišču. Po ustaljeni sodni praksi pa je sodišče tisto, ki na podlagi predloženih dokazil presodi, ali ima obdolženec opravičljiv razlog za neprihod na zaslišanje (in prestavi datum naroka) ter je v konkretnem primeru pravilno presodilo, da razlog za izostanek z naroka ni opravičljiv, saj ni podan objektivni razlog za nezmožnost prihoda na zaslišanje.

Sicer pa je obdolženec sodišču predložil pisni zagovor in je sodišče pisna zagovora pravne osebe in odgovorne osebe tudi ocenjevalo in ocenilo sama po sebi ter v povezavi z drugimi listinskimi dokazi, zato tudi ni prišlo do bistvene kršitve iz drugega odstavka 155. člena ZP-1 (bistvene kršitve, ki bi vplivala na zakonitost sodbe), saj sta bila pisna zagovora določna in podrobna ter sta se v njih pravna oseba in odgovorna oseba opredelila do vseh dejstev in očitkov obdolžilnega predloga. Poleg tega tudi pritožbi ne pojasnita, kaj več bi o zadevi obdolženi B. B. povedal ob ustnem zaslišanju in katera dejstva so domnevno ostala nerazjasnjena.

9. Zaradi navedenega višje sodišče ugotavlja, da spisovni podatki ne podpirajo pritožbenih navedb o kršitvah pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP, kršitev 22. in 29. člena Ustave RS niti glede kršitve drugega odstavka 69. člena ZP-1 ter obstoja bistvene kršitve iz 3. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. V zvezi s pritožbenimi navedbami obdolžene odgovorne osebe, da sodišče ni izdalo sklepa, da njegovo zaslišanje ni potrebno, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ZP-1 kot sistemski zakon izdaje takega procesnega sklepa ne predvidi.

**Glede zmotno ugotovljenega dejanskega stanja**

10. Višje sodišče ob preizkusu razlogov sodbe v zvezi s pritožbenimi navedbami, da je sodišče popolnoma napačno ugotovilo dejansko stanje, v zvezi s čimer se pritožbi sklicujeta na SSKJ o tem, kaj pomeni osnutek (sestavek, ki še ni dokončno izoblikovan) in da je obdolžena odgovorna oseba že v odgovoru na pripombe z dne 7. 12. 2016 navedel, da je bil podan zgolj osnutek sporne izjave o lastnostih, enako sta uveljavljala oba zagovora, da tudi ni jasno, kako lahko proizvajalec poda izjavo o skladnosti, pri čemer proizvod, ki še ne obstaja, ni proizvod ter dokler vrata niso izdelana izjave skladnosti ni mogoče podati, poleg tega sporna izjava ni bila relevantna za izbiro ponudnika in da B. B. ni podpisal sporne izjave, ne more pa odgovarjati za ravnanje tretje osebe, ugotavlja, da je na tovrstne pritožbene navedbe v sodbi že odgovorjeno. Iz razlogov sodbe tudi izhaja, da je sodišče skladno z dokaznimi pravili iz 133. člena ZP-1 ocenjevalo dokaze najprej vsakega posebej in nato v medsebojni povezavi ter se z razlogi sodbe pritožbeno sodišče strinja, zato ugotavlja, da je bilo dejansko stanje v zvezi z obdolžencema očitanega prekrška v objektivnem delu povsem pravilno ugotovljeno. Pritožbene navedbe, da odgovorna oseba v konkretnem primeru ni opustila dolžnega nadzorstva, s katerim bi se lahko prekršek preprečil, zato za konkretni prekršek ni odgovorna tudi pravna oseba in dodatne pritožbene navedbe odgovorne osebe, da sodišče njega ni povprašalo o tem in ni razčistilo, ali je on oddal sporno izjavo in jo predložil naročniku, zato je preuranjeno govoriti o tem, ali je opustil dolžno nadzorstvo, ravnal lahkomiselno in podobno, pa tudi ne vzbujajo dvoma o pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja v zvezi s subjektivnim delom (ugotovitvijo odgovornosti odgovorne osebe in posledično pravne osebe).

11. Skladno s spisovnimi podatki sodišče prve stopnje ugotavlja, kaj izhaja iz razpisne dokumentacije predmetnega javnega naročila (v prilogah A21 in A22) glede zahtev naročnika v prilogi F „tehnična specifikacija“ ter je tako v 9. alinei opomb izrecna zahteva, da ponudniki ponudbi priložijo izjavo o skladnosti materiala/certifikata; skladne z vsebino ponudbe v prilogi A6 so tudi ugotovitve sodišča, da je B. B. kot direktor obdolžene pravne osebe A. d.o.o. ponudbi priložil lastnoročno podpisano in žigosano izjavo o lastnostih izdelka, na poziv naročnika, da obdolžena pravna oseba kot ponudnik predloži manjkajočo dokumentacijo k tehničnemu delu ponudbene dokumentacije in sicer, da predloži izjavo o skladnosti za pogon drsnih vrat (motor) in izjavo o skladnosti za drsna vrata (poziv v prilogi A18), pa je obdolžena pravna oseba ponudbo dopolnila in je predložila izjavo o lastnostih za samonosna, dvokrilna, drsna vrata – težja (priloga A5). Glede na to, da prekršek po 5. točki prvega odstavka 112. člena ZJN-3 stori pravna oseba, ki kot ponudnik v ponudbi predloži neresnično izjavo, je sodišče prve stopnje pravilno kot bistveno presojalo, ali je bila v ponudbi kot celoti (torej vključno z dopolnitvijo) predložena (ne)resnična izjava ter je z vidika resničnosti izjave ocenjevalo izjavo, ki je bila podana pred javnim odpiranjem ponudb z dne 19. 10. 2016 in dopolnitev izjave na poziv naročnika z dne 11. 11. 2016. V zvezi s pritožbenim sklicevanjem, da je šlo za osnutek izjave glede na SSKJ pritožbeno sodišče z vpogledom v dopis A. d.o.o. z dne 11. 11. 2016 (v prilogi A5) ugotavlja, da dopis navaja, da pravna oseba glede na poziv pošilja manjkajočo dokumentacijo: izjavo o skladnosti za pogon drsnih vrat (motor) in izjavo o skladnosti za drsna vrata, zato se strinja z razlogi sodbe, da so neresnična navajanja obdolžene pravne in obdolžene odgovorne osebe, da je šlo le za osnutek izjave, ker ni bilo nikjer označeno, da gre zgolj za osnutek niti ni naročnik zahteval osnutka, temveč izjavo in tudi ponudnik je v dopisu izrecno navedel, da pošilja izjavo o skladnosti in ne osnutek. V zvezi s tem dejstvom, da je bila zahtevana in predložena izjava (in ne osnutek), tako tudi ni bilo potrebe po zaslišanju obdolžene odgovorne osebe zaradi jasne listinske dokumentacije. Glede na priloge izjave v gradivu A5 je tudi pravilna ocena sodišča prve stopnje (na strani 9), zakaj je ES – izjava o lastnostih za samonosna, dvokrilna, drsna vrata – težja št. 000 z dne 12. 9. 2012 neresnična (neresnična je v datumu izdaje izjave 12. 9. 2019, ker obdolžena pravna oseba takrat še ni obstajala, saj je bila v sodni register vpisana 10. 3. 2014, poleg tega je bila neresnična navedba proizvajalca D. d.o.o. glede na to, da je iz zgodovinskega izpisa iz sodnega/poslovnega registra za družbo D. d.o.o. razvidno, da je bila ta vpisana v sodni register 3. 7. 2013, medtem ko je bil pregled in preizkus sredstva za delo opravljen 12. 9. 2012) ter je sodišče prve stopnje pred odločitvijo tudi pridobilo izpis iz sodnega/poslovnega registra za družbo D. d.o.o. (v prilogi A2). Sicer pa višje sodišče ugotavlja, da navedenim za presojo resničnosti izjave bistvenim ugotovitvam sodišča in razlogom sodbe pritožbi niti ne oporekata, temveč vztrajata pri stališču, da ni šlo za izjavo, temveč le za osnutek in pri stališču, da drugačne izjave nista mogla dati. Pritožbi, ki določno niti ne izpodbijata razlogov sodbe (na strani 9) v zvezi s presojo izjave o skladnosti glede na 5. točko 4. člena Zakona o tehničnih zahtevah za proizvode in o upoštevanju skladnosti in glede na določila Pravilnika o varnosti strojev, zato ne moreta biti uspešni.

12. Pritožbi neutemeljeno uveljavljata tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z odgovornostjo z navedbami, da B. B. ni podpisal sporne izjave in ne more odgovarjati za ravnanje tretje osebe; preuranjeno pa je govoriti o tem, ali je obdolžena odgovorna oseba opustil dolžno nadzorstvo; če odgovorna oseba ni opustila dolžnega nadzorstva, pa za konkretni prekršek ne odgovarja niti pravna oseba.

13. Ob preizkusu teh navedb višje sodišče namreč ugotavlja, da se obdolženi pravni osebi očita storitev prekrška po 5. točki prvega odstavka 119. člena ZJN-3, ker je njen direktor predložil podpisano ES izjavo o lastnostih za samonosna, dvokrilna, drsna vrata – težja št. 000 z dne 12. 2. 2012, s katero je obdolžena pravna oseba dokazovala tehnično sposobnost za izvedbo javnega naročila, pri čemer pa izjava ni resnična, ker je bila listina izdana 12. 9. 2012, medtem ko je bila obdolžena pravna oseba vpisana v sodni register šele 10. 3. 2014 in ustanovljena 14. 2. 2014 ter je bil tudi proizvajalec D. d.o.o. vpisan v sodni register šele 3. 7. 2013, pa tudi ker je bilo navedeno, da je bil pregled in preizkus sredstva za delo opravljen 12. 9. 2012, ko pravna oseba še ni bila vpisana v sodni register ter se torej prekršek očita odgovorni osebi kot neposrednemu storilcu, ki je v imenu in za račun pravne osebe predložil neresnično izjavo, medtem ko se pravni osebi očita akcesorna (pridružitvena) odgovornost. Prav tako je sodišče na strani 10 sodbe pojasnilo navedbe izreka z obrazložitvijo, da je ES izjavo o lastnostih v dopolnitvi ponudbe podala obdolžena pravna oseba, za katero pa je kot direktor pooblaščen podpisovati dokumente v imenu in za račun obdolžene pravne osebe le B. B., ki je v sodnem registru vpisan kot direktor in edini pooblaščeni za zastopanje obdolžene pravne osebe. Višje sodišče dopušča možnost, da je nek drug zaposleni pripravil vso dokumentacijo (na dopisu je naveden C. C.), kar pa še ne pomeni, da je tudi on podal izjavo v imenu pravne osebe glede na to, da takih pooblastil glede na sodni register niti nima ter tako pravno veljavno lahko dokumente za pravno osebo podpiše le direktor B. B. Tako je pritrditi razlogom sodbe (na strani 10), da je obdolžencu kot odgovorni osebi očitati, da je prekršek storil vsaj z zavestno malomarnostjo, saj je kot direktor majhne pravne osebe z le nekaj zaposlenimi vedel, da mora obdolžena pravna oseba predložiti izjavo ES o skladnosti za drsna vrata, na kar je bila pravna oseba pozvana s strani naročnika, vendar ni ravnal s potrebno pazljivostjo, ker ni preveril resničnosti izjave (ki jo je očitno pripravil drug zaposleni) ter je tako v imenu in za račun pravne osebe kot direktor le-te podal neresnično izjavo. Iz razlogov sodbe tako izhaja, da se torej obdolžencu ne očita, da bi prekršek storil kot odgovorna oseba v smislu določil drugega odstavka 15. člena ZP-1 (po tem določilu je odgovorna oseba tista oseba, ki je pri subjektu pooblaščena izvajati dolžno nadzorstvo, s katerim se lahko prepreči prekršek), temveč se obdolžencu očita, da je odgovorna oseba v smislu prvega odstavka 15. člena ZP-1 (torej tista oseba, ki je pooblaščena opravljati delo v imenu, na račun, v korist ali s sredstvi pravne osebe), zato so neupoštevne pritožbene navedbe, da B. B. kot odgovorna oseba ni opustil dolžnega nadzorstva, s katerim bi se lahko prekršek preprečil. Po določbi prvega odstavka 14. člena ZP-1 je pravna oseba odgovorna za prekršek, ki ga pri opravljanju njene dejavnosti storilec stori v njenem imenu ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi. Glede na to, da v obravnavanem primeru ni nobenega dvoma, da je bila izjava podana v zvezi z opravljanjem dejavnosti pravne osebe in tudi ne o tem, da je edini pooblaščen za podajo izjave in za postopanje v imenu pravne osebe njen direktor, ki je torej izjavo tudi podal, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo, da je za prekršek po 5. točki prvega odstavka 112. člena ZJN-3 odgovorna tudi pravna oseba.

**Kršitev materialnih določb**

14. Kljub dejstvu, da pritožbi uveljavljata vse pritožbene razloge, pa pritožbenega razloga z 3. točke 154. člena ZP-1 (kršitev materialnih določb ZP-1 ali predpisa, ki določa prekršek (ZJN-3)) podrobneje ne obrazložita. Višje sodišče tako le pri pregledu zadeve po uradni dolžnosti v smislu določil 159. člena ZP-1 ugotavlja, da na škodo obdolžencev ni prišlo tudi do nobene od materialnih kršitev ter je bilo glede na v postopku ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno tudi materialno pravo, ko sta bila obdolženca spoznana za odgovorna za prekršek po 5. točki prvega odstavka 112. člena ZJN-3 ter je sodišče prve stopnje pri izreku sankcij upoštevalo kazenske določbe 112. člena ZJN-3, ko je globo pravni osebi izreklo skladno z določbo tretjega odstavka 112. člena ZJN-3 in stransko sankcijo skladno s šestim odstavkom 112. člena ZJN-3; odgovorni osebi pa globo skladno s petim odstavkom 112. člena ZJN-3. **Odločitev glede sankcij**

15. Višje sodišče ugotavlja, da odgovorna oseba B. B. tudi pritožbenega razloga iz 4. točke 154. člena ZP-1 posebej ne obrazloži in višine globe ne izpodbija. Skladno z določbo 165. člena ZP-1 pa je pritožbeno sodišče preizkusilo globo izrečeno odgovorni osebi in ugotovilo, da je bila ta izrečena prav na spodnji predpisani meji (500,00 EUR) ob dejstvu, da peti odstavek 112. člena ZJN-3 določa, da se odgovorni osebi pravne osebe iz prvega, drugega ali tretjega odstavka tega člena za prekršek izreče globa od 500,00 do 2.000,00 EUR ter je sodišče prve stopnje odmero globe odgovorni osebi obrazložilo in iz razlogov sodbe izhaja, da je upoštevalo splošna pravila za odmero globe iz 26. člena ZP-1. 16. Pritožba pravne osebe uveljavlja, da je izrečena kazen nesorazmerno visoka in izraža mnenje, da bi lahko sodišče ,kljub temu, da je bila globa izrečena na spodnji meji, upoštevalo, da ni nastala škoda in bi pravni osebi izreklo milejšo sankcijo ter izraža mnenje, da gre za neustavnost konkretnih zakonskih določil glede sankcije. Pritožbene navedbe so neupoštevne. Če bi sodišče po lastni presoji izrekalo sankcije neodvisno od določil materialnega zakona, bi to pomenilo arbitrarno postopanje sodišča, vendar pa sodišče veže načelo zakonitosti. Tako je moralo sodišče prve stopnje pri odmeri globe konkretni pravni osebi upoštevati določilo tretjega odstavka 112. člena ZP-1, po katerem se pravni osebi, ki v zadnjih dveh zaporednih poslovnih letih na bilančni presečni dan bilance stanja izkazuje prihodke, ki ne presegajo 8.800.000,00 EUR ali pravni osebi, ki v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe, ni srednja ali velika gospodarska družba, izreče globo od 12.500,00 do 50.000,00 EUR, če kot ponudnik stori prekršek iz prvega odstavka tega člena. Ob pravilni ugotovitvi (ki ji pritožba ne oporeka), da gre v obravnavanem primeru za manjšo pravno osebo, je sodišče moralo odmeriti globo v navedenih zakonskih okvirih in ker je pravni osebi izreklo globo 12.500,00 EUR, pomeni, da je globo izreklo prav na spodnji predpisani meji. Sodišče lahko izreče milejšo sankcijo in globo odmeri pod spodnjo predpisano mejo, vendar sme to storiti le skladno z določbo šestega odstavka 26. člena ZP-1, če tako določa zakon ali če ugotovi, da so podane posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek milejše sankcije. V obravnavanem primeru ne gre za nobeno od situacij, ko bi že materialni zakon določal možnost omilitve in take situacije ne izpostavlja niti pritožba. Pritožba izraža le lastno mnenje, da teža prekrška ni bila velika in bi sodišče zato lahko izreklo milejšo sankcijo; vendar je po oceni višjega sodišča teža prekrška v primeru podaje neresnične izjave v postopkih javnega naročanja, nasprotno, zelo velika, saj se morajo postopki javnega naročanja, kjer gre za razpolaganje z javnimi sredstvi, voditi ekonomično, transparentno in na pošten način, takega načina postopanja pa nikakor ne pomeni postopek javnega naročanja, v katerem ponudnik poda neresnično izjavo. Tudi ni res, da posledica ni nastala, saj iz spisovnega gradiva izhaja, da se je postopek oddaje javnega naročila zavlekel in zakompliciral prav zaradi dejstva, da pravna oseba najprej ni podala popolne izjave, nato je podala neresnično izjavo, zato je bil prvotni postopek oddaje javnega naročila celo razveljavljen in bi zaradi tega dejstva lahko okrajno sodišče izreklo pravni osebi tudi globo nad spodnjo predpisano mejo in ne le na spodnjem minimumu. Utemeljeno in zakonito je bila pravni osebi poleg globe izrečena tudi stranska sankcija, saj jo za tovrstni prekršek materialni predpis (šesti odstavek 112. člena ZJN-3) določa kot obvezno z določbo, da sodišče izreče tudi sankcijo izločitve iz postopkov javnega naročanja in sicer: če je predmet naročila blago ali storitev – za dobo treh let od pravnomočnosti odločbe o prekršku; če je predmet naročila gradnja – za dobo pet let od pravnomočnosti odločbe o prekršku.

17. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija, in tudi ne take kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (159. člen).

18. Na podlagi 147. člena ZP-1 je obema pritožnikoma naložilo še plačilo sodne takse za pritožbeni postopek, ker pritožbi nista bili uspešni. Sodno takso je odmerilo ob upoštevanju tarifnega dela Zakona o sodnih taksah (ZST-1) ter jo je pravni osebi odmerilo z upoštevanjem tar. št. 8132, 8111 in 8114 ZST-1 (s faktorjem 1.5 je pomnožilo znesek, ki predstavlja 10 % globe in še pribitek 50,00 EUR zaradi izrečene stranske sankcije); medtem ko jo je odgovorni osebi odmerilo z upoštevanjem tar. št. 8132 in 8111 ZST-1 (s faktorjem 1.5 je pomnožilo znesek 10 % izrečene globe odgovorni osebi). Sodno takso bosta morala pritožnika plačati po prejemu te sodbe in poziva za plačilo ter v skladu z rokom, ki bo v pozivu naveden, sicer se bo prisilno izterjala.