Jedro

Tisti, ki mu je bila odvzeta prostost zato, ker ni bilo mogoče zagotoviti njegove navzočnosti v kazenskem postopku, nima pravice do povrnitve škode.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi zaradi neupravičenega odvzema prostosti je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, naj plača tožniku 900.000,00 SIT od zahtevanih 2,010.000,00 SIT. Ugotovilo je, da je bil tožnik v priporu od 29.06. do 12.08.1993, in zavzelo stališče, da gre tožniku odškodnina, ker okoliščina, da je bil na začasnem delu v tujini in da je bil pripor po tožnikovem prijetju in zaslišanju odrejen zaradi begosumnosti, ni takšna, da ne bi bil upravičen do odškodnine po tretjem odstavku 542. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke, ugodilo pa je pritožbi tožene in prvostopenjsko sodbo v obsodilnem delu tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavzelo je namreč stališče, da je bilo tožnikovo večkratno neupravičeno neodzivanje na sodna vabila edini razlog za odreditev pripora, ko sodišče z milejšimi ukrepi (prisilnimi privedbami), ni uspelo zagotoviti tožnikove navzočnosti. Okoliščine, da je tožnik tujec, ki le občasno prihaja v Slovenijo na obisk k družini, niso z ničimer prispevale k odreditvi pripora, ki zagotovo ne bi bil odrejen, če bi se tožnik odzival sodnim vabilom. Tožnikovo ravnanje je bilo nedovoljeno v smislu tretjega odstavka 542. člena ZKP.

Proti tej sodbi je tožnik vložil revizijo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter po prvem odstavku tega člena, storjene v postopku pred drugostopenjskim sodiščem, in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo obeh sodb nižjih sodišč, tako da bo ugodeno tožbenemu zahtevku do še spornega zneska 1,650.000,00 SIT, podrejeno pa predlaga razveljavitev obeh sodb in ponovo odločanje o stvari. Trdi, da je pomembna okoliščina v tem, da je bil po njegovem zaslišanju v kazenskem postopku nadaljnji odvzem prostosti v razlogu begosumnosti, ker je takrat delal v drugi državi, bil državljan tuje države ter ni imel bivališča v Sloveniji. Očitati bi mu bilo mogoče le to, da je s svojim ravnanjem povzročil prisilni privod. Omenjenih okoliščin ni mogoče označiti kot nedovoljeno ravnanje, ki bi odvzelo pravico do odškodnine. Slednjo pa je prvostopenjsko sodišče glede na intenzivnost njegovega duševnega trpljenja zaradi pripora prenizko določilo.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijo je mogoče vložiti le zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji sojenja (prvi odstavek 382. člena ZPP 1977). Zato tu obravnavana revizija ni dovoljena v tistem delu, v katerem izpodbija zavrnilni del prvostopenjske sodbe. Tako ali tako pa je bil z drugostopenjsko sodbo v celoti zavrnjen tožbeni zahtevek, saj je bil z njo potrjen zavrnilni del prvostopenjske sodbe, njen obsodilni del pa spremenjen, tako da je bil tudi v tem delu tožbeni zahtevek zavrnjen. Zato ne bo odgovorov na ta del revizije.

V reviziji ni navedeno, v čem naj bi bila podana bistvena kršitev postopka na prvi in drugi stopnji sojenja. Kršitev, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti (10. člen drugega odstavka 354. člena in 386. člen ZPP 1977), pa ni podana.

Po omenjenem tretjem odstavku 542. člena ZKP nima pravice do povrnitve škode tisti, ki je s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila vzeta prostost. Podano mora biti torej ravnanje, kar pomeni neko aktivno delovanje, ki povzroči prisilen ukrep državnega organa. Tako je mogoče pritrditi reviziji, da okoliščine na tožnikovi strani, da ni imel stalnega bivališča v naši državi, da je bil državljan tuje države in je imel v njej stalno bivališče ter da je delal v tretji državi - ni mogoče šteti kot ravnanja v smislu citiranega predpisa. Vendar pa revident pozablja na to, da je bil pripor (skupaj s tiralico) odrejen izključno zato, ker navzlic številnim poskusom in tožnikovima obljubama ni bilo mogoče zagotoviti njegove navzočnosti na sodišču. To je vsekakor bilo nedovoljeno ravnanje, ki ni povzročilo le prisilne privedbe, kot meni revizija, marveč tudi pripor. Ni bilo namreč nobenega zagotovila za tožnikovo navzočnost v nadaljnjem kazenskem postopku. Ta razlog ni prenehal niti po tožnikovem zaslišanju ne zaradi zaslišanja samega ne zaradi kakšne druge okoliščine. Da je ta razlog obstajal še naprej, je bilo razvidno tudi iz odločb sodišča o zavrnitvi predloga za odpravo pripora in o pritožbi zoper to odločitev ter o podaljšanju pripora in o pritožbi v zvezi s tem, saj je bila vselej omenjena okoliščina tožnikovo neodzivanje na vabila oziroma neuspešne privedbe. Ko so bile v teh poznejših odločbah poleg opisanega razloga tožnikovega izmikanja navedene še okoliščine v zvezi z njegovim bivališčem, delom in državljanstvom, je to pomenilo le močnejšo utemeljitev razloga begosumnosti, ne pa edinega razloga za pripor. Pripor je bil v tem primeru disciplinski ukrep sodišča, potreben za zagotovitev navzočnosti tožnika kot obdolženca, da bi se lahko izvedel kazensko-sodni postopek. Ker ga je s svojim ravnanjem - izmikanjem vabilom in privedbam in prelomitvama obljub o prihodu na sodišče povzročil tožnik sam, je izgubil pravico do odškodnine, ki bi mu sicer šla glede na kasnejši umik obtožbe. Odločitev pritožbenega sodišča je potemtakem materialnopravno pravilna.

Uveljavljana revizijska razloga po povedanem nista podana. Zato je moralo sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (393. čl. ZPP 1977).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena in prvi odstavek 154. čl. ZPP 1977).