Jedro

S pogodbo o poravnavi osebe med katerimi je spor z vzajemnimi popustitvami prekinejo spor oziroma odpravijo negotovost in določijo svoje vzajemne pravice in obveznosti. Tudi za pogodbo o poravnavi veljajo splošna določila OZ o dvostranskih pogodbah, če ni zanjo določeno kaj drugega, med drugim tudi pravilo sočasne izpolnitve dvostranskih pogodb, ki pa ne velja v primeru, če je dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega ali če kaj drugega izhaja iz narave posla.

Tožena stranka je bila skladno s sklenjeno poravnavo dolžna tožeči stranki najaviti prevzem in šele, če bi to storila v dogovorjenem roku, pa ji tožeča stranka vozila ne bi dostavila na dogovorjeni kraj, bi ji lahko očitala kršitev pogodbene obveznosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka trpi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke zaradi plačila zneska 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 4. 2018 dalje do plačila (točka I. izreka) in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 1.987,79 EUR v roku 15 dni od prejema sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila (točka II. Izreka).

2. Tožena stranka po pooblaščeni odvetniški družbi izpodbija sodbo sodišča prve stopnje s pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, pravdne stroške tožene stranke pa naloži v plačilo tožeči stranki oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V obrazložitvi pritožbe tožena stranka navaja, da so zaključki sodišča prve stopnje napačni ter da je sodišče v ponovljenem postopku ponovno zmotno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Meni, da tožeča stranka, in ne tožena stranka, svoje obveznosti v izpolnitvenem roku določenem v sklenjeni poravnavi ni izpolnila, saj da vozila ni dostavila na dogovorjen izpolnitveni kraj, kar da je odločilnega pomena za pravilno odločitev. Sklicuje se na določbe členov 1050 in 1054 OZ o poravnavi in navaja, da sta obe stranki v poravnavi vzajemni nosilki medsebojnih pravic in obveznosti ter da se za te uporabljajo splošne določbe OZ, tako določba 294. člena OZ, po kateri je dolžnik dolžan izpolniti obveznost, upnik pa izpolnitev sprejeti v kraju, ki je določen s pravnim poslom ali zakonom. Tožnik bi zato po mnenju tožene stranke moral dokazati, da je vozilo v izpolnitvenem roku določenem s poravnavo skušal predati toženi stranki na izpolnitvenem kraju, vendar neuspešno, česar pa da ni izkazal. Nadalje navaja, da ker tožeča stranka svoje obveznosti predaje vozila na izpolnitvenem kraju v izpolnitvenem roku ni izpolnila tudi tožena stranka svoje obveznosti ni bila dolžna izpolniti in se pri tem sklicuje na določbo prvega odstavka 105. člena OZ. Tožena stranka nadalje navaja, da poškodbe in praske na vozilu niso obstojale že ob nakupu vozila, da to dejstvo ne izhaja iz dokaznega postopka, da iz primopredajnega zapisnika v katerem je opisano stanje vozila izhaja zgolj to, da je bil stranki odobren izredni popust zaradi nekaj napak na vozilu, nenazadnje pa, da je sodišče prve stopnje samo ugotovilo, da je bilo vozilo brez sedežev, ki so bili odvijačeni ter da je bilo zanemarjeno, kar nedvomno, v nasprotju z zaključki sodišča prve stopnje vpliva na funkcionalnost vozila in je po mnenju tožene stranke njen ugovor neizpolnitve obveznosti po poravnavi tudi v tem delu utemeljen.

3. Tožeča stranka na pritožbene navedbe tožene stranke ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku upoštevaje trditve pravdnih strank ugotovilo, da sta pravdni stranki 7. 3. 2018 sklenili in podpisali poravnavo, v kateri se je tožena stranka kot prodajalka zavezala tožeči stranki kot kupcu vrniti kupnino v višini 12.000,00 EUR zaradi spora glede predmeta prodajne pogodbe, vozila Opel Vivaro 2,0 CDTI1. Dogovorjeno je bilo, da tožena stranka nakaže tožeči stranki na transakcijski račun znesek 12.000,00 EUR, tožeča stranka pa, da ji je ob vnaprejšnji napovedi prevzema vozila dolžna izročiti vozilo. Dogovorjen je bil rok izpolnitve poravnave 30 dni po podpisu poravnave, ki je iztekel 7. 4. 2018, ter da kupec izroči prodajalec pa prevzame vozilo na naslovu ..., tehnični pregledi, pri čemer bo prodajalec kupcu predhodno najavil prevzem vozila, kar vse med pravdnima strankama ni sporno in ni pritožbeno izpodbijano. Prav tako ni sporno, da tožena stranka tožeči stranki obveznosti plačila dogovorjenega zneska ni izvršila, niti v poravnavi dogovorjenem roku tožeči stranki ni najavila prevzema vozila, ki se tako še vedno nahaja pri tožeči stranki, kar med pravdnima strankama ni bilo sporno in prav tako ni pritožbeno izpodbijano. Iz teh med pravdnima strankama nespornih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožena stranka v 30 dnevnem izpolnitvenem roku po podpisani poravnavi svoje obveznosti izpolnitve poravnave, torej najave prevzema vozila in prevzema tega ter plačila dogovorjenega zneska, ni izpolnila. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožena stranka tudi po izteku roka za izpolnitev pogodbe tožeči stranki ni najavila prevzema vozila, je pa svojega delavca 20. 4. 2018 poslala na ogled vozila, ki pa ga je tožeča stranka tudi omogočila. Glede trditev tožene stranke, da vozila ni prevzela zato, ker to ni ustrezalo stanju kot ga je prodala tožeči stranki je sodišče prve stopnje ugotovilo, da te niso utemeljene. Glede poškodb odbijačev in prask na vozilu tožena stranka ni z gotovostjo izkazala, da te niso obstojale že ob prodaji vozila. Šlo je za prodajo rabljenega vozila kupljenega po sistemu videno kupljeno. Tožena stranka pa je tožeči stranki na račun ugotovljenih pomanjkljivosti ob nakupu vozila priznala tudi določen popust, kar je razvidno iz dokumentacije v spisu. Zato po oceni sodišča te zatrjevane (neznatne) poškodbe toženi stranki ne dajejo pravico do ugovora neizpolnitve poravnave. Glede navedb, da manjkajo zadnji sedeži v avtomobilu je sodišče ugotovilo, da je že sama priča A. izpovedal, da je tožeča stranka povedala, da sedeže ima, bili so le odvijačeni, kar je bilo posledica izrednega tehničnega pregleda, pregleda izvedenca in kriminalistične preiskave vozila, kot izhaja iz izpovedi tožeče stranke, listinske dokumentacije v spisu in neprerekanih navedb tožeče stranke. Glede trditev, da je bilo vozilo ob ogledu blatno, neoprano in je delovalo zanemarjeno, pa je sodišče ugotovilo, da to na samo funkcionalnost vožnje ne vpliva, saj ga je mogoče očistiti in da ne gre za napako (poškodbo), zaradi katere bi bilo mogoče zavrniti prevzem vozila. Tako je zaključilo, da iz zatrjevanja tožene stranke, da vozila ni prevzela, ker je bilo v slabšem stanju kot ga je tožeča stranka prevzela ob nakupu, niso utemeljena. Zaključilo je, da poškodbe, ki jih navaja tožena stranka niso takšne, da bi toženi stranki dajale pravico do ugovora neizpolnitve poravnave. Iz navedenih ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je razlog za neizpolnitev poravnave na strani tožene stranke, ki v dogovorjenem roku ni pristopila k izvrševanju poravnave ter da ni dokazala, da bi bilo stanje vozila poslabšano zaradi ravnanja tožene stranke ter je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

6. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na skrbni, popolni in prepričljivi dokazni oceni izvedenih dokazov v katero pritožbeno sodišče nima razloga dvomiti. Na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje z ugoditvijo tožbenemu zahtevku tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Držijo pritožbene navedbe tožene stranke, da je v obravnavanem primeru potrebno uporabiti določila členov 1050 in 1054 OZ, ki urejajo poravnavo in sicer določba 1050. člena OZ določa, da s pogodbo o poravnavi osebe med katerimi je spor z vzajemnimi popustitvami prekinejo spor oziroma odpravijo negotovost in določijo svoje vzajemne pravice in obveznosti. Določba 1054. člena OZ pa določa, da tudi za pogodbo o poravnavi veljajo splošna določila OZ o dvostranskih pogodbah, če ni zanjo določeno kaj drugega. Utemeljeno se tožena stranka v pritožbi sklicuje tudi na pravilo sočasne izpolnitve dvostranskih pogodb iz prvega odstavka 101. člena OZ, ki pa ne velja v primeru, če je dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega ali če kaj drugega izhaja iz narave posla. Tudi na določbo prvega odstavka 294. člena OZ, ki vsebuje pravila o kraju izpolnitve obveznosti se tožena stranka pravilno sklicuje v pritožbi. Toda kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jo je pritožbeno sodišče v bistvenem povzelo, je sodišče prve stopnje po toženi stranki navedeno materialno pravo ob nesporni ugotovitvi med pravdnima strankama sklenjene poravnave in njene vsebine ter ostalih dejstev ugotovljenih v dokaznem postopku, tudi pravilno uporabilo.

8. Pritožbena trditev, da je bila tožeča stranka dolžna skladno s sklenjeno poravnavo vozilo v 30-ih dneh dostaviti na dogovorjen izpolnitveni kraj sicer drži, vendar kot je pravilno iz sklenjene poravnave ugotovilo sodišče prve stopnje in to med pravdnima strankama ni bilo sporno niti pritožbeno izpodbijano je bila to dolžna storiti šele po predhodni najavi prevzema vozila s strani tožene stranke (1. alineja drugega odstavka poravnave v prilogi A 4 spisa), ki pa je ta v dogovorjenem roku niti po tem, kljub pozivom tožeče stranke, ni podala. Po poteku dogovorjenega roka 20. 4. 2018 je tožena stranka najavila le ogled vozila, ki pa ga je tožeča stranka tudi omogočila, kakor je to ugotovilo sodišče prve stopnje iz izvedenih dokazov in jasno razložilo v izpodbijani sodbi. Pritožbeni očitek, da je bilo vozilo v času sklenitve poravnave vozno in da bi tožeča stranka svoje obveznosti iz poravnave lahko izpolnila in vozilo pripeljala na dogovorjeni kraj, glede na navedeno ni relevanten, je pa logično, da se vozilo glede na stanje vozila kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, še vedno nahaja pri tožeči stranki, saj tožena stranka s pogodbo prevzete obveznosti ni izpolnila.

9. Očitek sodišču prve stopnje, da je to nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede navedenega dejstva in zmotno uporabilo materialno pravo tako ni utemeljen. Posledično določbe materialnega prava na katerega se v pritožbi sklicuje tožena stranka in ki določajo vzajemno izpolnitev dvostranske pogodbe, niso bile kršene.

10. Tudi ne drži pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni bila pripravljena vozilo izročiti toženi stranki na dogovorjenem kraju in da tega ni niti navajala. Tožeča stranka je že v svoji prvi pripravljalni vlogi navedla, da je bila pripravljena vozilo še 20. 4. 2018, torej po roku dogovorjenem v poravnavi, ko je delavec tožene stranke opravljal ogled, dostaviti na dogovorjeno mesto. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje in trditvah tožeče stranke, da delavec, ki je opravil ogled ni prišel z namenom prevzema vozila, je razumljivo, da tožeča stranka tega ni dostavila na v pogodbi dogovorjeni kraj, ni pa toženi stranki onemogočila ogleda vozila, niti prevzema tega, če bi ga tožena stranka nameravala izvršiti. Vsled tega so pritožbene navedbe, da svoje obveznosti predaje vozila na izpolnitvenem kraju v izpolnitvenem roku tožeča stranka ni izpolnila, in sklicevanje na določbo prvega odstavka 101. člena v zvezi s 1054. členom OZ, ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka dolžna tožečo predhodno obvestiti o nameravanem prevzemu vozila, pri čemer ni spregledati z ničemer izpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje o tehnični nebrezhibnosti vozila, tako povsem neutemeljene. Tožena stranka je bila skladno s sklenjeno poravnavo dolžna tožeči stranki najaviti prevzem in šele, če bi to storila v dogovorjenem roku, pa ji tožeča stranka vozila ne bi dostavila na dogovorjeni kraj, bi ji lahko očitala kršitev pogodbene obveznosti.

11. Glede prask in poškodb (odbijačev) na vozilu za katere je tožena stranka zatrjevala, da jih vozilo ob prodaji toženi stranki ni imelo, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da teh trditev tožena stranka ni dokazala; da je šlo za prodajo rabljenega vozila, kupljenega po sistemu videno kupljeno. Da je bil tožeči stranki ob nakupu vozila priznan izreden popust zaradi nekaj prask na vozilu, pa tožena stranka sama navaja tudi v pritožbi. Pritožbena navedba tožene stranke, da dejstvo, da so praske in poškodbe na avtomobilu obstajale že ob nakupu, ne izhaja iz primopredajnega zapisnika, v katerem da je opisano stanje vozila, je neupoštevna in v celoti tudi nedokazana pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj tega tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni navajala, poleg tega pa prevzemnega zapisnika tudi ni predložila.

12. Glede v pritožbi ponovljenih navedb, da v vozilu ni bilo sedežev (gre za zadnje sedeže) je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi že pojasnilo, da je priča tožene stranke (pri njej zaposleni trgovec A.) izpovedala, da mu je tožeča stranka povedala, da sedeže ima, bili so le odvijačeni, kar je bila posledica izrednega tehničnega pregleda, pregleda izvedencev in kriminalistične preiskave vozila, kot to izhaja tudi iz izpovedi tožeče stranke in neprerekanih trditev tožeče stranke ter listinskih dokazov. Torej ne drži v pritožbi ponovljena trditev, da vozilo ni imelo sedežev, temveč so bili le odvijačeni in to iz razloga kot ga je pojasnila tožeča stranka. Tako se izkaže, da je presoja sodišča prve stopnje, da poškodbe, ki jih je navajala tožena stranka niso dajale tej pravice do ugovora neizpolnitve poravnave, pravilna.

13. Pritožbeno uveljavljani pritožbeni razlogi po navedenem niso podani, pritožbeno sodišče pa v postopku na prvi stopnji tudi ni zasledilo katere od tistih absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka na katere pazi samo po uradni dolžnosti v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP. Pritožbo je bilo vsled tega kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

14. Tožena stranka mora sama nositi svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Kot je trdila tožeča stranka in je ugotovilo sodišče prve stopnje, tega pa tožena stranka v pritožbi z ničemer ne izpodbija, je tožeča stranka po nakupu vozila ugotovila preko pristojnih institucij, da ima navedeno vozilo skrito napako, o čemer je obvestila toženo stranko kot prodajalca. Navedeno vozilo namreč ni tehnično brezhibno, saj je sestavljeno iz dveh vozil, kar je razvidno iz potrdila o tehničnem pregledu vozila v prilogi spisa. Navedeno vozilo ni tehnično brezhibno, saj gre za predelano vozilo. Pri pregledu vozila je bilo ugotovljeno, da vozilo ni skladno z dokumentacijo (homologacijo, prometno dovoljenje), saj gre za predelano vozilo iz tovornega v potniško in podaljšano, kar pomeni, da vozilo ni tehnično brezhibno in ne more biti v prometu.