Jedro

Tožnica je sama zaprosila za sprejem v državljanstvo z izredno naturalizacijo na podlagi 13. člena ZDRS, in sicer iz razlogov na področju šolstva, tega svojega zahtevka pa pozneje ni modificirala oziroma naknadno spremenila, četudi jo je toženka, ki je na zahtevek stranke v postopku vezana, seznanila z negativnim obrazloženim mnenjem pristojnega resornega organa za področje šolstva. Ob upoštevanju obrazloženega negativnega mnenja MIZKŠ je Vlada RS ugotovila, da za tožnico ne obstaja interes Republike Slovenije za sprejem v državljanstvo z izredno naturalizacijo. Zato je toženka pravilno ugotovila, da pogoji za sprejem tožnice v slovensko državljanstvo niso podani, in je prošnjo utemeljeno zavrnila.

S tožbenim ugovorom, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka, ker da toženka tožnice ni pozvala k dopolnitvi nepopolne vloge v roku 5 delovnih dni iz 1. odstavka 67. člena ZUP, se sodišče ne more strinjati, saj gre za instrukcijski rok, s katerim pa zakonodajalec upravnih organov ni kakorkoli prekludiral glede (morebitne omejitve) možnosti sprejema različnih možnih vsebinskih ali procesnih odločitev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila tako, da ni ugodila tožničini prošnji za sprejem v državljanstvo na podlagi 13. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS, št. 24/07 – uradno prečiščeno besedilo) v povezavi z 2. in 12. členom Uredbe o merilih za ugotavljanje nacionalnega interesa pri sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 13. člena ZDRS (v nadaljevanju: Uredba), ki jih v svoji obrazložitvi tudi povzema.

V nadaljevanju obrazložitve kronološko opisuje potek upravnega postopka, med katerim je tožena stranka sprva pridobila pozitivno mnenje Ministrstva za šolstvo in šport (v nadaljevanju: MŠŠ) z dne 21. 12. 2011, s katerim je utemeljilo, da obstajajo razlogi, ki na področju šolstva utemeljujejo državni interes pri sprejemu tožnice v državljanstvo Republike Slovenije. Naknadno je po preoblikovanju ministrstev in po nastopu mandata nove vlade (10. 2. 2012), ko je področje šolstva prešlo v pristojnost Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport (v nadaljevanju: MIZKŠ), tožena stranka naknadno zaprosila MIZKŠ dne 29. 2. 2012, da sporoči, ali soglaša z mnenjem MŠŠ, ki je bilo k vlogi tožnice podano v času mandata prejšnje vlade. Ker je MIZKŠ toženi stranki z dopisom z dne 20. 3. 2012 sporočilo, da soglaša z mnenjem MŠŠ z dne 21. 12. 2011, je tožena stranka v nadaljevanju postopka tožnico dne 26. 6. 2012 pozvala k predložitvi dokazil o izpolnjevanju pogoja iz 4. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS o zagotovljenih zadostnih sredstvih, ki njej in osebam, ki jih mora preživljati, zagotavljajo materialno in socialno varnost. Pozvala jo je tudi, da v danem roku predloži potrdilo o nekaznovanju pristojnega organa iz njene matične države.

Tožena stranka nadalje navaja, da je ugodila tožničini prošnji z dne 6. 7. 2012 za podaljšanje roka do 5. 9. 2012. Prav tako je ugodila tudi ponovni tožničini prošnji za podaljšanje roka še za nadaljnje 4 mesece, ki jo je tožnica vložila pravočasno pred iztekom danega roka in hkrati predložila nekatere listine, in sicer: plačilne liste za obdobje maj – julij 2012, obračunski list za regres 2012, izpis prometa na osebnem računu za obdobje od 1. 5. 2012 do 4. 9. 2012 in potrdilo Veleposlaništva Ruske federacije v Sloveniji, da je tožnica vložila vlogo za izdajo potrdila o nekaznovanju, tako da ji je tožena stranka rok za dopolnitev vloge ponovno podaljšala do 6. 1. 2013. Nadalje v obrazložitvi tožena stranka navaja, da je dne 18. 10. 2012 prejela v dopolnitev vloge dodatne listine, in sicer: izpis prometa na osebnem računu tožnice od 1. 6. 2012 do 15. 10. 2012, avtorsko pogodbo z dne 5. 9. 2012 med tožnico in naročnikom avtorskega dela, podjetjem A. d.o.o. iz Ž., obračunski list osebnih prejemkov za avtorsko delo – september 2012 in pogodbo o zaposlitvi, ki jo je 21. 8. 2012 sklenil tožničin zakonec B.B. s podjetjem A. d.o.o. Tožena stranka je na podlagi podatkov v predloženi avtorski pogodbi ugotovila, da se je dejansko stanje glede tožničine zaposlitve spremenilo, saj je bila tožnica v času, ko je vložila predmetno vlogo za sprejem v državljanstvo in tudi v času, ko sta MIZKŠ in pred tem MŠŠ obravnavala njeno vlogo glede razlogov, ki na področju šolstva utemeljujejo državni interes za sprejem v državljanstvo tožnice, ki je bila zaposlena kot učiteljica likovne vzgoje, državljanske vzgoje in etike v osnovnih šolah B. in C., v slednji kot učiteljica podaljšanega bivanja in varuhinja učencev v posebnem programu. Glede na dejstvo, da tožnica ni več zaposlena v Osnovni šoli B., je tožena stranka zaprosila MIZKŠ, da sporoči, ali še vedno obstajajo razlogi, ki na področju šolstva utemeljujejo državni interes pri sprejemu tožnice v državljanstvo Republike Slovenije ter da v primeru, če ti razlogi več ne obstajajo, oblikuje novo mnenje ob upoštevanju veljavnih meril iz 2. in 12. člena Uredbe, priložila pa je tudi tožničin dopis z dne 25. 10. 2012 – obvestilo o izvajanju dejavnosti učenja likovne umetnosti ter umetnostnih obrti v Ž.

V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema negativno mnenje MIZKŠ z dne 22. 11. 2012 z dopolnitvijo obrazložitve z dne 2. 1. 2013, s katerim je seznanila tožnico z dopisom z dne 9. 1. 2013 in jo je hkrati seznanila, da lahko svojo vlogo umakne v roku 8 dni. Navedeni poziv je tožnica prejela dne 16. 1. 2013, vendar se nanj ni odzvala. Vlada Republike Slovenije, ki je v skladu s 13. členom ZDRS dne 26. 2. 2013 obravnavala prošnjo tožnice za sprejem v državljanstvo, je s sklepom št. 21300-4/2013/3 ugotovila, da za tožnico ne obstaja interes Republike Slovenije za sprejem v državljanstvo. Tožena stranka je na podlagi vseh izvedenih dokazov ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, opredeljenih v 1. odstavku 13. člena ZDRS.

V tožbi tožnica očita, da je tožena stranka izdala nezakonito odločbo na podlagi nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb upravnega postopka. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo kot nezakonito odpravi in da ugotovi, da je vloga tožnice za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 13. členu ZDRS utemeljena ter ji je zato potrebno ugoditi. Hkrati še predlaga, da toženi stranki sodišče naloži povrnitev tožničinih stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnica obširno pojasnjuje, da je vlogi na obrazcu za sprejem v državljanstvo po 13. členu ZDRS z dne 26. 9. 2011 dodatno priložila še posebej spisano prošnjo z dne 19. 9. 2011 z življenjepisom in referencami ter dosežki, tožena stranka pa jo je dne 7. 11. 2011 pozvala k dopolnitvi vloge s predložitvijo dokazil o izpolnjevanju meril iz 2. in 12. člena Uredbe in ponovno dne 26. 6. 2012, ko je bila tožnica konkretno pozvana k predložitvi manjkajoče dokumentacije, in sicer overjene fotokopije veljavne pogodbe o zaposlitvi, plačilne liste za zadnje tri mesece, pisne izjave o tem, koliko družinskih članov preživlja, in potrdila o nekaznovanju države, katere državljanka je tožnica.

Tožnica še navaja, da je zaradi informacij ruskega konzulata o predvidoma 4 mesece trajajočem postopku za pridobitev potrdila o nekaznovanosti, toženo stranko zaprosila za temu ustrezno podaljšanje roka za pridobitev omenjenega potrdila, čemur je tožena stranka ugodila. Vendar so se tekom upravnega postopka spremenile okoliščine tako, da je tožnici prenehalo delovno razmerje pri Osnovni šoli B., zaradi česar je tožena stranka ponovno pozvala MIZKŠ k podaji mnenja glede ugotavljanja državnega interesa, četudi sta bili prvotni mnenji MŠŠ z dne 21. 12. 2011 in MIZKŠ z dne 20. 3. 2012 obe pozitivni. Vendar je iz razloga, ker tožnica ni bila več aktivna v javnem zavodu, ki izvaja javno veljavni program, omenjeno ministrstvo na ponovni poziv tožene stranke izdalo negativno mnenje z dne 22. 11. 2012, z dopolnitvijo obrazložitve z dne 2. 1. 2013, s katerim je tožena stranka seznanila tožnico dne 9. 1. 2013, nato pa ji je 20. 3. 2013 vročila izpodbijano odločbo.

Toženi stranki tožnica očita, češ da naj bi s tem, ko ni odločila o tožničini vlogi v roku dveh mesecev, nato pa je tožnici tekom upravnega postopka prenehalo za določen čas sklenjeno delovno razmerje pri Osnovni šoli B., tožena stranka zaobšla predpisani rok za izdajo odločbe iz 218. člena ZUP in naj bi s tem prizadela pravice tožnice kot zaposlene v javnem šolstvu, kar je tožnica bila ob vložitvi vloge z dne 26. 9. 2011. Tožnica nadalje toženi stranki očita, da je ravnala v nasprotju s 1. odstavkom 67. člena ZUP, po katerem bi morala tožnico pozvati k odpravi pomanjkljivosti oziroma k dopolnitvi vloge v roku petih delovnih dni od prejema vloge, medtem ko je v konkretnem primeru tožena stranka za to potrebovala devet mesecev, četudi je bila očitno seznanjena, da ima tožnica pogodbo o zaposlitvi sklenjeno za določen čas, zavlačevala postopek z razlogom, da bi le-ta potekla in posledično tožnica ne bi več izpolnjevala pogojev za pridobitev slovenskega državljanstva. Tožnica toženi stranki očita, da je v neskladju z določbami ZUP po devetih mesecih tožnico pozvala k dopolnitvi vloge in izpodbijano odločbo izdala leto in pol po vložitvi vloge, četudi je že tri mesece po vloženi vlogi razpolagala s pozitivnim mnenjem resornega ministrstva (MŠŠ) in bi za končno odločitev potrebovala le še mnenje Vlade, za katerega pa tedaj ni zaprosila, zaradi česar je izpodbijana odločba po mnenju tožnice nezakonita. Toženi stranki še očita, da je upravni postopek vodila samo na podlagi navedb tožnice, da je zaposlena v Osnovni šoli B. kot učiteljica likovnega pouka ter podaljšanega bivanja in varuhinja učencev v posebnem programu Osnovne šole C. ter postopek vodila izključno iz področja oziroma razloga šolstva in se kljub navedbam v tožničini lastnoročni prošnji z dne 19. 9. 2011 in kljub priloženim dokazilom, referencam in priporočilom z vidika umetnosti in slikarstva, ni opredelila do državnega interesa s področja kulture in posledično ni pridobila mnenja resornega ministrstva s področja kulture, četudi so bili na podlagi dejanskega stanja, kot je razvidno iz navedene prošnje in prilog, izkazani razlogi, ki bi utemeljevali državni interes s področja kulture, kljub temu, da je tožnica v svoji vlogi za sprejem v državljanstvo po 13. členu ZDRS na obrazcu uveljavljala državni interes iz razlogov na področju šolstva. Vendar glede na to, da je svoji vlogi na obrazcu priložila vlogo z dne 19. 9. 2011, v kateri je opisala dejstva in okoliščine, ki izkazujejo obstoj koristi države na področju kulture in ker tožnice tožena stranka ni poučila o tem, da je ob vložitvi vloge in tekom postopka izpolnjevala pogoje o obstoju koristi države zaradi razlogov s področja kulture, je po mnenju tožnice kršila načelo varstva pravic strank iz 14. člena ZUP, češ da bi glede na vsebino njene prošnje in na podlagi prilog morala tožena stranka tožnico opozoriti na možnost, da zaprosi za sprejem v državljanstvo iz razlogov na področju kulture, češ da bi bilo to za tožnico ugodneje, upoštevajoč dejstvo, da je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi zgolj za določen čas, po izteku katerega tožnica posledično ni več izpolnjevala pogojev po citiranih določilih Uredbe. S tem je po mnenju tožnice bistveno kršila postopkovna pravila ter posledično nepravilno ugotovila dejansko stanje in napačno uporabila materialno pravo, četudi je tožnica v vlogi za sprejem v državljanstvo po 13. členu ZDRS v za to pripravljenem obrazcu resnično s križcem označila le področje šolstva, to je, da uveljavlja državni interes za izredno naturalizacijo le iz razlogov na področju šolstva, vendar pa, ker je vlogi priložila listine, s katerimi je izkazovala udejstvovanje na področju umetnosti oziroma kulture, toženi stranki očita, da je njena odločitev nezakonita na podlagi nepopolnega oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitvah določb ZUP.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo poudarja, da je tožnica v svoji vlogi za sprejem v državljanstvo na podlagi 13. člena ZDRS navedla, da uveljavlja državni interes iz razlogov na področju šolstva, zato je tožena stranka skladno s pooblastilom iz 3. odstavka 13. člena ZDRS zaprosila pristojno Ministrstvo za šolstvo in šport (MŠŠ) ter kasneje Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport (MIZKŠ) za mnenje o obstoju razlogov na področju šolstva, ki bi utemeljevali državni interes v primeru naturalizacije tožnice, ki v svoji vlogi ni navedla, da želi uveljavljati državni interes tudi iz razlogov na področju kulture, prav tako tega tudi ni navedla v svojih naknadnih dopolnitvah vloge. Tožena stranka v postopku ni mogla presoditi, ali tožnica izpolnjuje merila na področju kulture po 7. členu Uredbe, saj je to v pristojnosti ministrstva, ki je pristojno za kulturo – MIZKŠ. V zvezi z očitkom, da kljub prejemu pozitivnega mnenja MŠŠ z dne 21. 12. 2011, to je tri mesece po vloženi vlogi, tožena stranka ni zaprosila za mnenje še Vlade Republike Slovenije in na podlagi le-tega izdala odločbe, tožena stranka pojasnjuje, da to ni bilo mogoče, ker ni bilo izkazano izpolnjevanje vseh predpisanih pogojev iz 13. člena ZDRS v zvezi s 1. odstavkom 10. člena ZDRS, saj tožnica ob vložitvi svoje prošnje vlogi ni priložila vseh potrebnih listinskih dokazov, ker med drugim ni priložila ne potrdila o nekaznovanosti iz matične države niti dokazil glede zagotovljenih sredstev za preživljanje. Ob dejstvu, da je med trajanjem postopka prišlo do zamenjave Vlade in preoblikovanja ministrstev, s čimer je področje šolstva prešlo v pristojnost MIZKŠ, pa je bilo potrebno pridobiti novo mnenje pristojnega resornega ministrstva. Trajanje postopka pa se je podaljšalo tudi zato, ker je sama tožnica večkrat zaprosila za podaljšanje roka za predložitev manjkajočih dokazov, čemur je tožena stranka vselej ugodila in ji rok ustrezno podaljšala. Glede na navedeno tožena stranka ocenjuje, da je v postopku izdala zakonito odločbo in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožnica, ki ji je sodišče v skladu z načelom kontradiktornosti posredovalo odgovor na tožbo, je vložila pripravljalno vlogo z dne 22. 6. 2013, v kateri smiselno ponavlja navedbe v tožbi in nasprotuje navedbam v odgovoru na tožbo, da tožena stranka ni mogla presoditi, ali tožnica izpolnjuje merila na področju kulture, za kar je pristojno Ministrstvo za kulturo, ne pa tožena stranka. Tožnica poudarja, da je te navedbe ne ekskulpirajo dolžnosti, da bi tožena stranka pozvala tožnico, oziroma vprašala, ali uveljavlja tudi državni interes s področja kulture, češ da bi morala tožena stranka skrbeti, da nevednost in neukost stranke nista v škodo njenih pravic, ki ji po zakonu gredo. Ker tega ni storila in se je med trajanjem upravnega postopka iztekla veljavnost pogodbe o zaposlitvi tožnice, sklenjene z Osnovno šolo B. je s tem odpadla podlaga za tožnico za uveljavljanje državnega interesa na področju šolstva in pričakovanje pozitivnega mnenja Vlade. Kar se tiče odgovornosti tožene stranke za dolgotrajen upravni postopek, tožnica navaja, da te odgovornosti tožena stranka ne more prevaliti nanjo, četudi je tožnica zaradi dolgotrajnega pridobivanja dokumentacije iz Rusije zaprosila za podaljševanje rokov, češ da je tožena stranka na začetku upravnega postopka zagrešila več očitanih kršitev določb ZUP.

Tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 15. 7. 2013 v odgovor na tožničine navedbe njeni v pripravljalni vlogi z dne 22. 6. 2013 pojasnjuje, da je v postopku, ki je bil uveden na podlagi vloge tožnice za sprejem v državljanstvo po 13. členu ZDRS, tožena stranka dosledno upoštevala voljo tožnice, ki je v vlogi navedla, da uveljavlja državni interes iz razlogov na področju šolstva. S tem v zvezi je tožena stranka zaprosila pristojno resorno Ministrstvo za šolstvo in šport (MŠŠ) ter kasneje Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport (MIZKŠ) za mnenje o obstoju razlogov na področju šolstva, ki bi utemeljevali državni interes v primeru naturalizacije tožnice. Izpostavlja, da ni tožnica nikjer v vlogi niti v kasnejših dopolnitvah vloge nikoli izrecno navedla, da želi uveljavljati državni interes tudi na področju kulture in da naj se v postopku zaprosi za mnenje tudi ministrstvo, pristojno za kulturo, te želje pa ni izrazila niti tedaj, ko jo je tožena stranka seznanila z negativnim mnenjem MIZKŠ s posebnim dopisom z dne 9. 1. 2013, ki ga je tožnica prejela dne 16. 1. 2013, vendar se nanj ni odzvala. Kar se tiče dolgotrajnosti postopka tožena stranka pojasnjuje, da je na to vplivalo več dejavnikov, vključno z dejstvom, da je sama tožnica večkrat zaprosila za podaljšanje roka za predložitev manjkajočih dokazov. Ker se je med tem časom spremenilo dejansko stanje, ker se je tožnici iztekla pogodba o zaposlitvi, je bilo potrebno preveriti, ali MIZKŠ še vztraja pri predhodno podanem mnenju. Tožena stranka izpostavlja, da nikoli ni bila seznanjena s podatkom o tem, kdaj se tožnici izteče pogodba o zaposlitvi, niti to ni bilo razvidno iz same pogodbe, ki jo je tožnica predložila v upravni spis, kajti iz pogodbe je bilo razvidno zgolj to, da je sklenjena za določen čas, in sicer od nastopa dela dne 16. 11. 2010 do vrnitve delavke Č.Č. z bolniškega dopusta. Tožena stranka poudarja, da je opredelitev področja, na katerem prosilec za državljanstvo uveljavlja državni interes, domena te osebe in ne organa, ki vodi postopek, saj oseba, ki prosi za državljanstvo na podlagi izredne naturalizacije po 13. členu ZDRS najbolje pozna dejansko stanje in obstoječe reference za posamezno področje. Poleg tega ni v pristojnosti tožene stranke ugotavljanje, ali posameznik izpolnjuje merila Uredbe za določeno področje, ampak je dolžna spoštovati voljo stranke in njeno vlogo obravnavati v okviru njenega zahtevka, to je v konkretnem primeru v okviru opredelitve področja, ki ga je tožnica določila v svoji vlogi, ki je tudi kasneje ni nikoli spremenila oziroma ni spremenila svoje prvotne opredelitve zadevnega področja. Tožena stranka ob dejstvu, da je tožnica v svoji vlogi navedla, da je po izobrazbi likovna pedagoginja in akademska slikarka, ne gre za neuko stranko, ki ne bi bila sposobna sprejeti odločitve glede področja, na katerem želi uveljavljati državni interes v postopku izredne naturalizacije.

Tožnica v danem roku, niti pozneje vse do odločitve sodišča ni vložila svojega odgovora na navedbe tožene stranke v vlogi z dne 15. 7. 2013. K točki 1: Tožba ni utemeljena.

Predmet spora v obravnavani zadevi je uvodoma navedena odločba tožene stranke, s katero ni ugodila prošnji tožnice za sprejem v državljanstvo z izredno naturalizacijo po določilih 13. člena ZDRS v povezavi z 2. in 12. členom Uredbe.

ZDRS v 1. odstavku 13. člena določa, da z naturalizacijo lahko pridobi državljanstvo Republike Slovenije polnoletna oseba, če to koristi državi zaradi znanstvenih, gospodarskih, kulturnih, nacionalnih ali podobnih razlogov, pod pogojem, da dejansko živi v Sloveniji neprekinjeno vsaj 1 leto pred vložitvijo prošnje in ima urejen status tujca ter izpolnjuje pogoje iz 4., 6., 8., 9. in 10. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona. Po določbi 3. odstavka 13. člena ZDRS obstoj razlogov iz prvega odstavka na podlagi mnenja pristojnega resornega organa predhodno ugotovi Vlada Republike Slovenije.

Uredba je z določbo 2. člena podrobneje opredelila definicijo izredne naturalizacije iz 13. člena ZDRS, ki mora pomeniti izjemen prispevek k družbenemu, gospodarskemu, kulturnemu ali drugačnemu razvoju Republike Slovenije ali k povečanju mednarodnega ugleda oziroma prepoznavnosti Slovenije ter se praviloma ne uporablja kot instrument pomanjkanja ustreznih strokovnjakov na posameznih področjih (1. odstavek). Za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev iz prejšnjega odstavka resorni organi pri oblikovanju mnenja v postopku izredne naturalizacije uporabljajo merila, določena v tej Uredbi (2. odstavek 2. člena).

Pri oblikovanju mnenja o obstoju koristi države zaradi razlogov na področju šolstva je na podlagi 12. člena Uredbe ministrstvo, pristojno za šolstvo, vezano na taksativno določena merila, ki so postavljena kumulativno, kot izhaja iz naslednjih treh alinej, in sicer: da je oseba magister ali doktor znanosti in je v zadnjih petih letih objavila strokovna dela, povezana s področjem vzgoje in izobraževanja, in da ima preverjene pedagoške sposobnosti oziroma priporočila ustreznega zavoda (1. alineja); da ima oseba ustrezne strokovne reference s področja vzgoje in izobraževanja, s katerimi izkazuje koristnost svojega dela za Republiko Slovenijo, npr. uspehi učencev, dijakov in študentov višjih šol na državnih oziroma mednarodnih tekmovanjih (2. odstavek) in da oseba kot strokovnjak zapolnjuje kadrovski primanjkljaj na področju vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (3. alineja).

Sodišče po proučitvi spisa ugotavlja, da tako iz podatkov upravnega spisa kot tudi iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica sama z vlogo na posebnem obrazcu z dne 26. 9. 2011 zaprosila za sprejem v državljanstvo z izredno naturalizacijo na podlagi 13. člena ZDRS, in sicer iz razlogov šolstva, tega svojega zahtevka pa ni pozneje nikoli modificirala oziroma naknadno spremenila v skladu z določili 1. in 3. odstavka 133. člena ZUP vse do izdaje izpodbijane odločbe, četudi jo je tožena stranka, ki je na zahtevek stranke v postopku vezana (1. odstavek 213. člena v zvezi s 1. in 2. odstavkom 207. člena ZUP) z dopisom z dne 9. 1. 2013 izrecno seznanila z negativnim obrazloženim mnenjem pristojnega resornega organa za področje šolstva (MIZKŠ, ki je svojo odločitev oprlo na dokumentacijo, ki jo je predložila tožnica), ki je v izpodbijani odločbi tudi v celoti povzeto. V obravnavanem primeru je torej korist države zaradi s strani tožnice zatrjevanih razlogov na področju šolstva ugotavljal organ, v katerega resor sodi s strani tožnice uveljavljana korist. Ob upoštevanju obrazloženega negativnega mnenja MIZKŠ je Vlada Republike Slovenije ugotovila, da za tožnico ne obstaja interes Republike Slovenije za sprejem v državljanstvo z izredno naturalizacijo na podlagi 13. člena ZDRS. Zato je tožena stranka po presoji sodišča na podlagi sklepa Vlade Republike Slovenije pravilno ugotovila, da niso podani pogoji za sprejem tožnice v slovensko državljanstvo in je zato tožničino prošnjo utemeljeno zavrnila iz razlogov, s katerimi se sodišče tako v dejanskem kot v pravnem pogledu v celoti strinja in jih zato v svoji obrazložitvi ne ponavlja, pač pa se na njih zgolj sklicuje v skladu s pooblastilom iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1. S tožbenim ugovorom absolutne bistvene kršitve določb postopka, češ da tožena stranka ni pozvala tožnice k dopolnitvi svoje nepopolne vloge v roku 5-ih delovnih dni iz 1. odstavka 67. člena ZUP pa se sodišče ne more strinjati, saj ne gre za prekluzivni, temveč zgolj za instrukcijski zakonski rok, s katerim pa zakonodajalec upravnih organov ni kakorkoli prekludiral glede (morebitne omejitve) možnosti sprejema različnih možnih vsebinskih ali procesnih odločitev. Kot izhaja iz 2. odstavka odstavka 67. člena ZUP se namreč šteje, v kolikor stranka pomanjkljivosti nepopolne vloge odpravi v danem roku, da je bila vloga vložena takrat, ko je bila vložena vloga, s katero so pomanjkljivosti odpravljene. Nadalje je zakonodajalec določitev roka za izdajo odločbe z določilom 1. odstavka 222. člena ZUP vezal na prejem popolne vloge za začetek postopka, medtem ko med strankama v konkretnem primeru ni sporno, da tožničina vloga na posebej pripravljenem obrazcu, ob vložitvi dne 26. 9. 2011 ni bila popolna, saj ni vsebovala v tem obrazcu naštetih prilog za dokazovanje izpolnjevanja zakonskih pogojev. Poleg tega je zakonodajalec z določilom 4. odstavka 222. člena ZUP in 1. odstavkom 28. člena ZUS-1 stranki dal v primeru, če pristojni organ v predpisanem roku ne izda in stranki ne vroči odločbe, pravico do pritožbe oziroma do tožbe v upravnem sporu, kot če bi bil njen zahtevek zavrnjen.

Glede na navedeno tudi preostali tožbeni ugovori na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati glede na okoliščine primera, ki med strankama niso sporne in glede na v tej sodbi citirane materialno-pravne predpise, ki veljajo za to zadevo, saj je bil postopek izveden v skladu z zakonom. V konkretnem primeru sodišče ugotavlja, da je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo po tem, ko je neobstoj razlogov iz 1. odstavka 13. člena ZDRS na podlagi mnenja pristojnega resornega organa ugotovila Vlada Republike Slovenije.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, njena obrazložitev pa skladna s podatki v listinah predloženega upravnega spisa ter celovita in logična glede na zakonske pogoje, ki jih je za sprejem v slovensko državljanstvo z izredno naturalizacijo določil zakonodajalec z določili 1. odstavka 13. člena ZDRS, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

K točki 2: Izrek o stroških temelji na določilu 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kot je obravnavani, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, enako kot tudi v primeru, če sodišče tožbo zavrže.