Jedro

Uporaba poti v dobi, potrebni za priposestvovanje (od 1996 do 2017), je dokazana le glede hoje in vožnje z osebnimi vozili in kmetijskimi stroji, namenjenimi sečnji in prevozu lesa.

Ključna je pravilna ugotovitev v sodbi, da je tožnica zatrjevala uporabo poti le za potrebe gozda. Navedb v zvezi z gospodarjenjem s travnikom in tem povezanim načinom uporabe sporne poti niti v tožbi niti do zaključka prvega naroka ni podala.

Glede na to, da je toženka nasprotovala obstoju kakršnekoli služnosti, pritožnica utemeljeno uveljavlja, da je z ugotovitvijo obstoja služnosti za potrebe gospodarjenja z gozdom v pretežnem delu uspela. Ustreznejša je zato razporeditev stroškov v deležu 75 : 25.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od prejema te sodbe plačati 846,69 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo."

II.V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III.Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku za ugotovitev služnosti hoje in vožnje z osebnimi vozili in kmetijskimi stroji, namenjenimi sečnji in prevozu lesa, po obstoječi poti (natančneje opredeljeni v izreku in v grafični prilogi sodbe) prek parcele 718/1 k. o. X v toženkini lasti, kolikor je potrebno za delo v gozdu, sečnjo in spravilo lesa z gospodujočih nepremičnin 489, 490, 491 in 492 vse k. o. X1 v tožničini lasti (I. točka izreka), (2) zavrnilo zahtevek za ugotovitev služnosti v večjem obsegu (II. točka izreka) in (3) odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2.Tožnica v pritožbi zoper II. in III. točko izreka navedene sodbe uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP.2)

Sodišče se je osredotočilo zgolj na gozdne površine na parcelah 491 in 492, spregledalo pa parceli 489 in 490, do katerih je tožnica prav tako vsaj od leta 1996 dostopala po sporni poti. Ugotovitev v sodbi, da so po tožbenih navedbah vse nepremičnine gozd, je napačna. Za dostop do svojih nepremičnin - travnih in gozdnih - je vseskozi uporabljala vtoževano pot brez omejitev namena uporabe te poti in brez omejitve vrste prevoznih sredstev. Na nepremičninah ni izvajala zgolj sečnje in spravila lesa. Izpovedala je, da so se tja vozili za potrebe dela na njihovih parcelah, tam imajo gozd, za potrebe dela so se pripeljali tudi z avtomobili. Da poti ni uporabljala le za dostop do gozdnih površin, je potrdil tudi priča A. A.

Ker tožnica ni uspela le v manjšem delu, je odločitev o stroških postopka napačna.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Tožnica je s tožbo, vloženo v letu 2022, zahtevala ugotovitev služnosti hoje, vožnje z vsemi vozili in spravila lesa za potrebe parcel 489, 490, 491 in 492 po obstoječi poti prek parcele 718/1 v toženkini lasti. Zaključek v sodbi, da je uporaba poti v dobi, potrebni za priposestvovanje (od 1996 do 2017), dokazana le glede hoje in vožnje z osebnimi vozili in kmetijskimi stroji, namenjenimi sečnji in prevozu lesa, temelji na ugotovitvah, - da so sporne parcele gozd, - da običajna obdelava vključuje vzdrževanje, sečnjo in spravilo lesa iz gozda, - da drugih namenov tožnica konkretno ni zatrjevala, - da je izpovedala, da so pot uporabljali za spravilo lesa in dostop do svojih parcel, - da je večina zaslišanih izpovedala, da se je pot uporabljala kot dostop do gozdnih parcel za potrebe sečnje in spravila lesa, - da se pred izgradnjo mostu v 2006 s tovornimi vozili ni dalo voziti čez potok B., da dostop do lesenega objekta na parceli 489, zgrajenega v 2018, ni bil izrecno zatrjevan.

6.Utemeljen je pritožbeni očitek o zmotnosti navedbe v sodbi, da je tožnica v tožbi vse štiri gospodujoče nepremičnine opredelila kot gozdne, a ta napaka ne vpliva na pravilnost odločitve. V tožbi je res navedeno, da sta dve parceli v naravi gozd, dve pa travnik, a za odločitev je ključna pravilna ugotovitev v sodbi, da je tožnica zatrjevala uporabo poti le za potrebe gozda. Navedb v zvezi z gospodarjenjem s travnikom in tem povezanim načinom uporabe sporne poti niti v tožbi niti do zaključka prvega naroka ni podala.3

7.V nasprotovanju zahtevku je toženka uveljavljala dvoje: da tožnica in njeni predniki sploh niso uporabljali sporne poti, če so jo, pa je bilo to zgolj občasno za vleko lesa iz gozda in ni šlo za splošno uporabo poti z vsemi vozili. V odzivu na te navedbe je tožnica zgolj vztrajala pri navedbah o uporabi poti z vsemi vozili, ni pa v ničemer dopolnila navedb o potrebah gospodujočih nepremičnin. Še več: o teh zemljiščih je izrecno govorila kot o "gozdnih zemljiščih". Nenazadnje pa tako iz sodbe kot iz procesnega gradiva izhaja, da je spor vzniknil iz povečane uporabe poti po izgradnji objekta v letu 2018. Glede na to, da so zakonska podlaga in stališča sodne prakse o predpostavkah za priposestvovanje služnosti jasna in utrjena, je bilo razumno pričakovati, da bo tožnica podala navedbe o vseh potrebah gospodujočih nepremičnin, za katere se je v priposestvovalni dobi uporabljala sporna pot. Ker jih ni, je odločitev, ki dokazno oceni navedbe o gospodarjenju z gozdom, pravilna.

8.Utemeljen pa je pritožbeni očitek o zmotni odločitvi o razporeditvi stroškovnega bremena. V primeru, ko stranka delno zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni strnki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov (2. odst. 154. čl. ZPP). Glede na to, da je toženka nasprotovala obstoju kakršnekoli služnosti, pritožnica utemeljeno uveljavlja, da je z ugotovitvijo obstoja služnosti za potrebe gospodarjenja z gozdom v pretežnem delu uspela. Ustreznejša je zato razporeditev stroškov v deležu 75 : 25.

9.Tožničini potrebni stroški postopka znašajo skupno 1.562,03 EUR (300 točk za tožbo, 675 točk za vloge, 925 točk za zastopanje na narokih, 2 % oz. 1 % materialnih stroškov (29 točk), 22 % DDV, 150 EUR za sodno takso). Toženkini potrebni stroški postopka znašajo skupno 1.299,30 EUR (300 točk za odgovor na tožbo, 675 točk za ostale vloge, 775 točk za zastopanje na narokih, 2 % oz. 1 % materialnih stroškov (27,5 točk), 22 % DDV). Ostali priglašeni stroški nimajo podlage v Odvetniški tarifi. Tožnica je tako upravičena do povrnitve 1.171,52 EUR, toženka pa do povrnitve 324,83 EUR. Po medsebojnem pobotanju je toženka dolžna tožnici plačati 846,69 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti temelji na 299. in 378. čl. OZ.

10.Po navedenem in po presoji, da niso podane kršitve, na katere po 2. odst. 350. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožničini pritožbi delno ugodilo in odločitev o stroških postopka spremenilo tako, da je toženka dolžna tožnici povrniti 846,69 EUR. V ostalem delu je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. čl. ZPP).

11.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na ugotovitvah, da tožnica s pritožbo zoper odločitev o zahtevku ni uspela in da toženkin odgovor pa glede na vsebino ni bil potreben strošek postopka (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. in 1. odst. 155. čl. ZPP).

-------------------------------

1Navedba katastrske občine bo v nadaljevanju opuščena.

2Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami in dopolnitvami.

3O potrebah travniškega dela parcel ni povedala ničesar niti v zaslišanju.

Zveza: