Jedro

1. Pri odločanju o zakonitosti razrešitve tožnika je odločilno, kdaj je bil tožnik razrešen s funkcije direktorja, iz kakšnih razlogov, kdaj je bil ta sklep vročen tožniku in kdaj je postal dokončen. Vsakemu delavcu je potrebno izdati sklep o prenehanju delovnega razmerja oz. sklep o razrešitvi, saj zoper njega lahko vloži zahtevo za varstvo pravic oz. ugovor.

2. V okviru materialnega procesenga vodstva skladno z 285. členom ZPP, je sodišče dolžno prek postavljanja vprašanj in na drug primeren način poskrbeti, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank ter da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v tč. 2 in 3 razveljavi ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati 201.772,19 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.2.1997 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (tč. 1 izreka). Višji zahtevek tožnika pa je zavrnilo (tč. 2 izreka sodbe). Obenem je sklenilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti 385.063,00 SIT stroškov postopka skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (tč. 3 izreka sodbe).

Zoper zavrnilni del te sodbe (tč. 2 izreka sodbe) in zoper sklep o stroških se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu in glede stroškov postopka razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oz. jo spremeni tako, da ugodi njegovemu zahtevku v celoti.

V pritožbi navaja, da je stališče sodišča prve stopnje napačno in povsem v nasprotju z veljavno zakonodajo. Sklep ustanovitelja, ki ga je predložila tožena stranka, kar ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, tožnik nikoli ni sprejel, zato ni imel nikoli možnosti, da se zoper njega pritoži. Sicer pa je tudi imenovanje in razrešitev poslovodnega organa takšen akt, da mora biti nedvoumno podan tako, da je omogočena možnost pritožbe še zlasti, ker je tožnik imel sklenjeno individualno pogodbo, v kateri je imel možnost uveljaviti višjo odpravnino, v kolikor bi bila njegova razrešitev nezakonita ali vsiljena. Da je bil tožnik razrešen, je slišal le od nepooblaščenih oseb, pisne razrešitve pa nikoli ni prejel, zato mu ni bila dana možnost pritožbe ter je tako za datum razrešitve zvedel šele po registraciji tožene stranke, ki je bilo izvedeno 31.7.1997. Poleg tega še navaja, da so navedbe sodišča prve stopnje glede priznanja razlike za plačo za januar mesec, kot če bi bil direktor, nerazumljive in v nasprotju z predloženimi dokazi. Ko je novi direktor nastopil funkcijo, je namreč tožniku že prenehala, ne le funkcija direktorja, temveč tudi delovno razmerje. Po pogodbi o zaposlitvi, ki jo je tožnik imel z družbenim podjetjem, pa je bil tožnik upravičen tudi do odpravnine v skladu z 10. čl. te pogodbe. Tožena stranka ni prav z ničemer dokazala, da bi direktor kakorkoli kršil to pogodbo, kar bi imelo za posledico odtegnitev te odpravnine, poleg tega pa mu je ob prenehanju funkcije tudi hkrati prenehalo delovno razmerje, tako da sta izpolnjena oba pogoja za pridobitev odpravnine, dogovorjene v sklenjeni in veljavni individualni pogodbi.

Poleg tega meni, da sodišče prve stopnje ni nikoli sprejelo njegove navedbe češ, da je zaprosil za razrešitev in prenehanje delovnega razmerje že v juliju leta 1996 in da je datum prenehanja funkcije in delovnega razmerja posledica odločitve delavskega sveta.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da so podani. Ugotovilo je, da je bilo med strankama kot nesporno le ugotovljeno dejstvo, da je tožnik po tem, ko je bil razrešen s funkcije direktorja v mesecu decembru, v mesecu januarju dal odpoved in to ustno. Delovno razmerje pri toženi stranki je tožniku torej prenehalo na podlagi njegove odpovedi, kar se tudi ugotovi kot nesporno. Nadalje se kot nesporno ugotovi tudi, da mu je delovno razmerje prenehalo pri toženi stranki z 31.1.1997. Ta nespornost med strankama je ugotovljena na obravnavi pred sodiščem prve stopnje dne 15.11.2000. Ni pa bilo kot nesporno ugotovljeno, kdaj je bil razrešen in kdaj je postal ta sklep o razrešitvi dokončen in pravnomočen. Gre torej za odločilno dejstvo, ki je pomembno za zakonito izdajo te sodne odločbe, zato je po mnenju pritožbenega sodišča ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in je sodišče prve stopnje vsaj preuranjeno odločilo o tožnikovem tožbenem zahtevku. Ob tem poudarja pritožbeno sodišče, da mora preskrbeti sklep o razrešitvi tožena stranka in je tako dokazno breme na njeni strani, saj je od tega tudi odvisna utemeljenost oz. neutemeljenost tožnikovega tožbenega zahtevka glede na določbo 10. čl. pogodbe o zaposlitvi, ki jasno določa, da je tožnik upravičen do 12 mesecev osebnega dohodka v primeru, če bi mu delovno razmerje prenehalo tudi ob razrešitvi. Bistvenega in odločilnega pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe je ugotovitev, kdaj je bil razrešen tožnik funkcije direktorja, iz kakšnih razlogov in kdaj je bil ta sklep izročen tožniku in kdaj je postal ta sklep dokončen. Namreč vsakemu delavcu je treba izdati sklep o prenehanju delovnega razmerja oz. sklep o izročitvi, saj zoper njega lahko vlaga varstvo pravic oz. ugovore. Pri tem pa tudi poudarja pritožbeno sodišče, da sodišče prve stopnje tudi ni uporabilo določbo 285. čl. ZPP, ki jasno določa, da predsednik senata postavlja vprašanje in skrbi za drug primeren način, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo.

Glede na navedeno ugotavlja pritožbeno sodišče, da je ostalo še nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in da je sodišče prve stopnje vsaj preuranjeno odločilo o zavrnitvi tožbenega zahtevka tožnika.

Zato bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem dokaznem postopku ugotoviti, ali je tožnik dobil oz. mora to dokazati tožena stranka, da je bil s sklepom tožnika razrešen in da je ta sklep tudi izročen tožniku, saj tožnik izpoveduje, da tega sklepa ni dobil in da je bil obveščen o njem od nepooblaščenih delavcev pri toženi stranki. Poleg tega naj sodišče prve stopnje tudi preveri vse ostale tožnikove pritožbene navedbe in izvede dokazni postopek ponovno v nakazani smeri ter ponovno razsodi o utemeljenosti oz. neutemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo tožnikovi pritožbi in izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, kot to izhaja iz izreka tega sklepa.