Jedro

Nastanek invalidnosti sam po sebi ni razlog za prenehanje delovnega razmerja saj mu mora delodajalec, upoštevajoč invalidovo pravico po 93. členu ZPIZ, omogočiti nadaljevanje dela v smislu 1. odstavka 48. člena ZTPDR. Delovno razmerje pa lahko preneha iz drugih razlogov tudi delavcu invalidu. Samo v določbi 1. odstavka 36.d člena ZDR je kot pogoj za prenehanje delovnega razmerja delavcu invalidu določeno njegovo pisno soglasje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke s tem, da je ugotovilo obstoj delovnega razmerja S. D. pri toženem podjetju do 18.6.1995, zavrnilo pa njegov zahtevek, da se delovno razmerje, za katerega je štelo, da je bilo sklenjeno za nedoločen čas, nadaljuje tudi po tem datumu. Sodišče je ugotovilo, da so bili izpolnjeni pogoji zakonite domneve iz 1. odstavka 18. člena zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - ZDR), saj je tožnik ostal na delu po času, ko bi mu moralo delovno razmerje sklenjeno za določen čas, prenehati. Zato se šteje, da je sklenil delovno razmerje za nedoločen čas. Delovno razmerje mu je po ugotovitvi sodišča na podlagi odločbe tožene stranke z dne 5.5.1995 nezakonito prenehalo, zakonito pa mu je prenehalo z iztekom veljavnosti delovnega dovoljenja na podlagi 6. člena zakona o zaposlovanju tujcev (Uradni list RS, št. 33/92) dne 16.8.1995. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 385. člena ZPP/77). V obrazložitvi revizije ponavlja pritožbene navedbe, da je bila dolžnost tožene stranke, da zaprosi za izdajo delovnega dovoljenja tožniku, za katerega je vedela, da se nahaja v bolniškem staležu zaradi posledic nesreče pri delu. Po stališču revizije nobena mednarodna pogodba niti Ustava Republike Slovenije ne določata, da imajo tujci - invalidi manj pravic kot državljani Republike Slovenije. Nasprotno, 14. člen Ustave Republike Slovenije zagotavlja vsakomur, ne glede na kakršnokoli osebno okoliščino, enake človekove pravice in temeljne svoboščine. Tožnika kot invalida pa še posebej ščiti ustavno določilo iz 52. člena Ustave Republike Slovenije, zato bi moralo sodišče za pravilno odločitev uporabiti določbo 48. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90 - ZTPDR). Predlaga spremembo obeh sodb tako, da se tožnikovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

V postopku po 3. odstavku 390. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju ZPP/77 v zvezi s 498. členom zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Ob obravnavanju revizije revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP/77, kar je moralo preizkusiti po uradni dolžnosti.

Revizijska graja zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljena. Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja v 48. členu določa pravice delavca invalida do razporeditve na delovno mesto glede na preostalo delovno zmožnost, pravico do prekvalifikacije ali dokvalifikacije, pravico do razporeditve na delovno mesto, za katero je usposobljen, ter pravico do ustreznega denarnega nadomestila v zvezi z uveljavljanjem teh pravic v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (1. odstavek). Delavec s spremenjenimi delovnimi zmožnostmi in delavec, ki opravlja dela, pri katerih obstaja nevarnost nastanka invalidnosti, ima po 2. odstavku tega zakonskega določila pravico do razporeditve na ustrezno delovno mesto. V 3. odstavku je predpisana obveznost delodajalca, da zagotovi delavcu - invalidu delovno mesto, za katero je usposobljen, pod pogoj in na način, določen s splošnim aktom oziroma kolektivno pogodbo v skladu z zakonom. Omenjena zakonska določba torej ureja položaj delavca, ki postane ali ko postane invalid, iz nje pa ne izhaja prepoved, da delavcu invalidu ne bi moglo prenehati delovno razmerje. Nastanek invalidnosti sam po sebi ne more biti razlog za prenehanje delovnega razmerja in mu mora delodajalec, upoštevajoč invalidovo pravico, omogočiti nadaljevanje dela v smislu 1. odstavka 48. člena ZTPDR. Delovno razmerje pa lahko preneha iz drugih razlogov tudi delavcu invalidu. Samo v določbi 1. odstavka 36. d člena ZDR je kot pogoj za prenehanje delovnega razmerja delavcu invalidu določeno njegovo pisno soglasje. Če zaradi posebnih okoliščin zakon ne določa drugače, lahko delovno razmerje preneha tudi delavcu invalidu. Takšno stališče je sprejelo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi Up 229/96 z dne 20.1.2000. Po 1. odstavku 52. člena Ustave Republike Slovenije je invalidom v skladu z zakonom zagotovljeno varstvo ter usposabljanje za delo. Ta določba je skladna z določbami Konvencije mednarodne organizacije dela št. 195 o poklicni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov. Zakon o zaposlovanju tujcev zato posebnega varstva delavcev invalidov ni bil dolžan urediti, saj tudi zanje velja splošna ureditev po zakonu o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja in zakonu o delovnih razmerjih. Tožniku delovno razmerje ni prenehalo zaradi same okoliščine, da je tujec po zakonu o zaposlovanju tujcev, ampak zaradi poteka časa oziroma veljavnosti delovnega dovoljenja. Njegov položaj je z vidika prenehanja delovnega razmerja primerljiv s položajem vseh drugih delavcev, tudi delavcev invalidov, ki jim preneha delovno razmerje, sklenjeno za določen čas. Zato je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke pravilno zavrnjen in izpodbijana pravnomočna sodba ne pomeni materialno zmotne sodbe.

Ker revizija ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP/77 zavrnilo.

Določbe ZPP/77 in ZTPDR je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).