Jedro

Iz odločbe Republiškega senata za prekrške Republike Slovenije izhaja, da je bila izdana šele po uveljavitvi Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (Ur.list SFRJ št. 50/88). Ta zakon ni več poznal posebnih vzgojnih ukrepov iz 198. čl. starega ZTVCP iz leta 1980. Sodba sodišča prve stopnje, ki temelji na ugotovitvi, da je bilo tožniku odvzeto vozniško dovoljenje po pogojih iz 198. čl. ZTVCP iz leta 1980 je nepravilna.

Izrek

Pritožbi se ugodi, zato se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i in zadeva vrača sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji mora tožena stranka plačati 2.900.000,00 SIT in zakonske zamudne obresti na ta znesek od 26.9.1995 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožečo stranko je obvezalo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 148.823,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.4.2003 dalje do plačila. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da tožnik v času prometne nezgode ni imel ustreznega veljavnega vozniškega dovoljenja, zato je izgubil pravice iz zavarovanja AO plus.

Zoper to sodbo se je pritožil tožnik po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po zakonu. Po mnenju pritožbe je sklepanje napadene sodbe, da tožnik v času škodnega dogodka ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja in da je zato podan izločitveni razlog iz 2. tč. 1. odst. 3. čl. Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti tožene stranke, ker da je tožnik opravljal vozilo kot oseba brez vozniškega dovoljenja, ki je predpisano za to kategorijo vozil, je poenostavljeno in je zato nepravilno. Izključitveni razlog upravljanja vozila brez vozniškega dovoljenja je nujno potrebno povezati z voznikovo sposobnostjo varno upravljati vozilo v prometu. Izključitveni razlog iz 2. tč.1. odst. 3. čl. Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti je nujno vezan na voznikovo sposobnost varne vožnje, to je poznavanje prometnih predpisov in sposobnost upravljati z vozilom, ki jih predpostavlja izdano vozniško dovoljenje. Tožnikov primer je specifičen. Iz potrdila z dne 17.11.1995 sledi, da je bilo tožniku odvzeto vozniško dovoljenje za vožnjo motornih vozil A in B kategorije štev. ... dne 17.11.1995. To pa napotuje na sklepanje, da je tožnik v času škodnega dogodka imel vozniško dovoljenje. Navedeno potrdilo nadalje navaja, da je vozniško dovoljenje bilo odvzeto zaradi poteka veljavnosti starega vozniškega dovoljenja. Zgolj in samo upravni ukrep, ki je skrajšal veljavnost starih vozniških dovoljenj izdanih v bivši državi ni pomemben, sodba pri tem ne obrazloži, zakaj je odločilen datum 25.6.1994. Osebe, ki niso podaljšale starega vozniškega dovoljenja pa niso izgubile sposobnosti vožnje z motornim vozilom, tako je ugotovila tudi odločba Republiškega senata za prekrške Republike Slovenije, opr.št. Pp 9132/00, iz katere izhaja, da je bilo tožniku šele v postopku Republiške postaje Prometne policije v Ljubljani z dne 17.11.1995 odvzeto vozniško dovoljenje in poslano Upravni enoti Cerknica, torej da od 17.11.1995 tožnik nima vozniškega dovoljenja, kar pomeni, da je do škodnega dogodka dne 26.9.1995 imel vozniško dovoljenje. Povsem enako ugotavlja odločba Senata za prekrške Republike Slovenije opr.št. Pp 7236/02 z dne 25.2.2003. Tožnik je to odločbo prejel 5.5.2003 in to po obravnavi 18.4.2003, zato jo šele sedaj prilaga pritožbi. Iz te odločbe je jasno razvidno, da tožniku z odločbo Občine Cerknica štev. 132-74/86-6, z dne 29.3.1988, ob napotitvi na ponovno preverjanje poznavanja prometnih pravil prometnih predpisov in potrebne spretnosti pri vožnji z motornim vozilom B kategorije, vozniško dovoljenje ni prenehalo veljati. Odločba Oddelka za notranje zadeve Občine Cerknica je bila izdana že po uveljavitvi novega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (Ur.list SFRJ št. 50/88), kateri več ni poznal posebnih vzgojnih ukrepov iz 198. čl. starega zakona. Po uveljavitvi novega zakona torej posebnih vzgojnih ukrepov iz 198. čl. starega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa ni bilo mogoče več izreči oz. izvršiti. Vse to pa po mnenju pritožbe pomeni, da je tožnik do 17.11.1995 tudi v času škodnega dogodka imel vozniško dovoljenje. Ugotovitev sodišča, da je podan razlog za odklonitev odgovornosti tožene stranke za plačilo iz zavarovalne pogodbe, je zato po tožnikovem prepričanju nepravilna in zato pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oz. da to razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti po polici štev. 00338410, ki je vključevala tudi zavarovanje AO plus, to je zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb. Sporno vprašanje v tej zadevi je, ali je tožnik izgubil zavarovalne pravice po določbi 2. tč. 1. odst. 3. čl. Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO 95, v nadaljevanju Pogoji. Po tem določilu zavarovanec izgubi svoje zavarovalne pravice, če upravlja vozilo oseba brez vozniškega dovoljenja, ki je predpisano za to kategorijo vozila, ali mu je bil izrečen varnostni ali varstveni ukrep, razen, če upravlja vozilo vozniški kandidat pri učenju vožnje, ob upoštevanju vseh predpisov, ki urejajo pouk. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v času prometne nezgode bilo tožniku vozniško dovoljenje zadržano po določbi 213. - 215. čl. Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa z odločbo Oddelka za notranje zadeve Občine Cerknica, kar pomeni, da so podane okoliščine iz 2. tč. 1. odst. 3. čl. Pogojev. Po oceni sodišča prve stopnje je bilo tožniku vozniško dovoljenje odvzeto oz. mu je bil izrečen varnostni ukrep začasnega odvzema vozniškega dovoljenja, katerega posledica je izguba zavarovalnih pravic. Takšna odločitev pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ni pravilna, kajti iz odločbe Republiškega senata za prekrške Republike Slovenije štev. Pp 723602 z dne 25.2.2003, katero je tožnik predložil k pritožbi in katero je pritožbeno sodišče upoštevalo, saj je ta izkazal, da odločbe ni mogel sodišču predložiti do konca glavne obravnave dne 18.4.2003, ker je odločbo prejel šele 5.5.2003 (1. odst. 337. čl. ZPP), izhaja, da je odločba Oddelka za notranje zadeve Občine Cerknica štev.132-74/86 z dne 16.3.1990 izdana po prejemu obvestila izpitne komisije za voznike motornih vozil SO Postojna z dne 14.3.1989, zaradi začasnega odvzema vozniškega dovoljenja in v zvezi s ponovnim preverjanjem potrebne spretnosti znanja za voznike motornih vozil B kategorije, bila izdana šele po uveljavitvi Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (Ur.list SFRJ št. 50/88). Ta zakon ni več poznal posebnih vzgojnih ukrepov iz 198. čl. starega ZTVCP iz leta 1980. ZTVCP iz leta 1988 je uvedel posebne varnostne ukrepe po 2. odst. 213. čl. tudi varnostni ukrep napotitve na preveritev poznavanja prometnih predpisov, prometnih znakov in spretnosti vožnje motornega vozila. Ta varnostni ukrep je bilo mogoče izreči šele, če je voznik motornega vozila, ki mu je bil izrečen varnostni ukrep navzočnost na predavanjih in pri predvajanju filmov o posledicah, ki nastanejo zaradi nespoštovanja ali nepoznavanja prometnih predpisov v istem roku ponovno storil dva ali več prekrškov. Po uveljavitvi novega ZTVCP iz leta 1988 torej posebnih vzgojnih ukrepov iz 198. čl. prej veljavnega ZTVCP pa ni bilo mogoče več izreči oz. izvršiti. Sodba sodišča prve stopnje, ki temelji na ugotovitvi, da je bilo tožniku odvzeto vozniško dovoljenje po pogojih iz 198. čl. ZTVCP iz leta 1980 je torej nepravilna. Pritožbeno sodišče je zato moralo pritožbi tožeče stranke ugoditi ter izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti temu sodišču v ponovno odločanje, da najprej ugotovi, ali je tožnik v času prometne nezgode glede na kasnejše ukrepe, teh sodišče prve stopnje zaradi napačnega pravnega stališča ni ugotavljalo, imel veljavno vozniško dovoljenje ali ne. Če ugotovi, da je veljavno vozniško dovoljenje imel pa mora nadalje ugotoviti, ali so podani ostali pogoji za zavarovalno kritje po citirani polici. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).