Jedro

Zapisnik o sprejemu ustne kazenske ovadbe oškodovanca ni nezakonit dokaz, niti ni nedovoljen dokaz, ki bi moral biti izločen.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega D.M. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 1.000 EUR povprečnine.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kranju je R.R., D.G. in D.M. spoznalo za krive poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po 3. in 1. odstavku 218. člena KZ v zvezi s členom 22 KZ (dejanje opisano pod točko 1 izreka), D.M. pa tudi kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po 1. odstavku 310. člena KZ (dejanje opisano pod točko 2 izreka). Obtoženemu R.R. je izreklo kazen eno leto zapora, obtoženemu D.G. z uporabo omilitvenih določil kazen osem mesecev zapora, obsojenemu D.M. pa je za prvo kaznivo dejanje določilo kazen osem mesecev zapora, za drugo pa kazen tri mesece zapora, nakar mu je po določbi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen deset mesecev zapora. V izrečene kazni je vsem trem obtožencem vštelo čas pridržanja, obtoženemu D.M. je odvzelo zaseženo orožje ter obtožence oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo zagovornika obtoženega R.R. zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje glede tega obtoženca potrdilo, obtoženca pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka (točka 1 izreka); delno je ugodilo pritožbi zagovornice obtoženega D.G. in sodbo glede tega obtoženca v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let, v ostalem pa pritožbo zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih glede tega obtoženca sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (točka 2 izreka); ob reševanju pritožbe zagovornika obtoženega D.M. je sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o krivdi in kazenski sankciji glede dejanja opisanega pod točko 2 izreka sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obtoženca po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po 1. odstavku 310. člena KZ, obtoženemu D.M. pa je za dejanje opisano pod točko 1 izreka sodbe sodišča prve stopnje ob uporabi omilitvenih določil izreklo kazen osem mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas pridržanja; v preostalem je pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih tudi glede tega obtoženca potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (točka 3 izreka).

2. Zagovornik obsojenega D.M. je dne 4.8.2006 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zoper obsodilni oziroma zavrnilni del 3. točke sodbe Višjega sodišča v Ljubljani v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju, zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. V zahtevi, ki je po vsebini enaka zagovornikovi pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, navaja, da s tem, ko je sodišče v izreku sodbe iz opisa dejanja izpustilo grožnjo s pištolo, v obrazložitvi pa je to grožnjo vzelo kot temelj izpolnitve zakonskih znakov izsiljevanja, je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Enako kršitev je zagrešilo tudi, ker v obrazložitvi ni navedlo konkretnih okoliščin, na podlagi katerih je zaključilo, da so obsojenci ravnali naklepno in tako glede krivde sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodba sodišča prve stopnje se glede "resnih groženj" opira na zaslišanje priče J., ki je bil izveden v fazi postopka, ko nista bila zagotovljena kontradiktornost in neposrednost izvajanja dokazov, zato je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Ker je bil pravi vzrok oškodovančeve odločitve, da bo izročil denar, grožnja s pištolo, ne pa besedne grožnje, ki niso izkazane, med besednimi grožnjami in obljubo oškodovanca, da bo izročil denar, ni vzročne zveze, zato v ravnanju obsojencev ni znakov kaznivega dejanja izsiljevanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da sodbi sodišča prve in druge stopnje v izpodbijanem delu spremeni in obsojenca oprosti tudi glede kaznivega dejanja poskusa izsiljevanja, podrejeno pa sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka A.M. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 11.10.2006, predlaga zavrnitev zahteve.

4. Z odgovorom državne tožilke je bil obsojenčev zagovornik seznanjen dne 28.3.2007, medtem ko je bilo sodno pismo za obsojenca sodišču vrnjeno dne 28.3.2007 z oznako "preseljen".

B-1 5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti sodišče uvodoma poudarja:– da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; – da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

B-2 6. Navedbe zagovornika, da v konkretnem primeru ni šlo za izterjavo dolga, ki je element obsojencu očitanega kaznivega dejanja in zato obsojenec z očitanim ravnanjem ni mogel zagrešiti kaznivega dejanja, ki se mu očita, je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

7. Kaznivo dejanje izsiljevanja po 1. odstavku 218. člena KZ stori, kdor z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, s silo ali resno grožnjo koga prisili, da kaj stori ali opusti v škodo svojega ali tujega premoženja, ali kdor na takšen način izterja dolg. Težja oblika kaznivega dejanja iz 3. odstavka pa je podana, če dejanje stori dvoje ali več oseb ali če je storjeno z uporabo orožja ali nevarnega orodja ali na posebej surov in poniževalen način.

8. Navedbam zagovornika, da v konkretnem primeru po opisu ne gre za kaznivo dejanje poskusa izsiljevanja, Vrhovno sodišče ne more pritrditi. Opis obsojencem očitanega kaznivega dejanja vsebuje vse znake poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po 3. in 1. odstavku 218. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ. Iz opisa dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da so obsojenci naklepoma poskusili z resno grožnjo drugega prisiliti, da bi ta nekaj storil v škodo svojega premoženja in da bi na ta način izterjali dolg s tem, ko so se dogovorili, da bodo z uporabo grožnje od oškodovanca izterjali denar, prišli k oškodovancu v stanovanje, mu grozili, da mu bodo ubili mater, mu prerezali vrat, ga pokončali, če ne bo plačal dolga, ki ga je imela pri SKB banki oškodovančeva pokojna izvenzakonska partnerka in mati obsojenega D.G. in je zaradi izrečenih groženj oškodovanec pristal, da jim bo naslednji dan denar izročil. Čeprav bi iz abstraktnega dela opisa obsojencu očitanega kaznivega dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje izhajali obe v 1. odstavku 218. člena KZ predvideni izvršitveni obliki kaznivega dejanja izsiljevanja, druga izvršitvena oblika (izterjava dolga) v nadaljnjem konkretnem delu opisa kaznivega dejanja ni konkretizirana. Tako glede na konkreten opis obsojencu očitanega poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja ni dvoma, da iz opisa izhaja namen obsojencev z resno grožnjo prisiliti oškodovanca, da nekaj stori v škodo svojega premoženja - da plača dolg tretje osebe (pokojne matere obsojenega G.).

9. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP z navedbo, da se sodba sodišča prve stopnje glede "resnih groženj" opira na dokaz, izveden s strani policista (zapisnik o sprejemu ustne kazenske ovadbe oškodovanca) in da se opira na obremenilen dokaz - zaslišanje priče J., ki je bil izveden v fazi, ko nista bila zagotovljena ne kontradiktornost ne neposrednost izvajanja dokazov.

10. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je podana, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza.

11. Po določbah Zakona o kazenskem postopku ima oškodovanec (oseba, ki mu je bila kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena) pravico vložiti kazensko ovadbo in zahtevati kazenski pregon zoper storilca takšnega dejanja. Zapisnik o sprejemu ustne kazenske ovadbe oškodovanca B.J. z dne 5.11.2005 tako ni nezakonit dokaz, niti ni nedovoljen dokaz, saj ne gre za dokaz, ki bi moral biti izločen (83. člen ZKP). Zato v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana. Neutemeljene in v nasprotju s podatki spisa so navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da sodba "glede resnih groženj temelji na dokazu, izvedenem s strani policista, brez prisotnosti obdolžencev in njihove obrambe, to je v fazi postopka, ko nista zagotovljena ne kontradiktornost postopka, ne neposrednost izvajanja dokazov". Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ne konkretizira tega, s strani policista izvedenega dokaza. Vrhovno sodišče pa ugotavlja, da iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da se je sodišče pri presoji o resnosti groženj oprlo na izpoved oškodovanca, ki je bil zaslišan v preiskavi, kot tudi v navzočnosti obtožencev in njihovih zagovornikov na glavnih obravnavah.

12. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP uveljavlja, enako kot v pritožbi, z navedbo, da je sodišče iz opisa dejanja v izreku sodbe izpustilo grožnjo s pištolo, v obrazložitvi pa je te grožnje vzelo kot temelj izpolnitve zakonskih znakov izsiljevanja ter da sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi ni obrazložilo krivde.

13. Iz opisa obsojencu očitanega kaznivega dejanja izhaja očitek besedne grožnje oškodovancu (da mu bodo ubili mater, prerezali vrat, ga pokončali), zaradi katerih je oškodovanec pristal, da bo izročil denar naslednjega dne. Odločilno dejstvo torej ni grožnja s pištolo, kot to zmotno navaja zagovornik v zahtevi, temveč opisane besedne grožnje, ki jih je oškodovanec jemal resno in to dejstvo opredeljuje resno grožnjo kot zakonski znak obsojencem očitanega kaznivega dejanja, kar je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi tudi razumno obrazložilo (stran 11 sodbe sodišča prve stopnje, stran 6 sodbe sodišča druge stopnje), čeprav iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja tudi, da je bila uporaba revolverja pri obravnavanem kaznivem dejanju nedvomno dokazana, česar tudi vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne izpodbija. Kolikor pa zagovornik v zahtevi navaja, da je bil pravi vzrok oškodovančeve odločitve, da bo izročil denar, grožnja s pištolo, ne pa besedne grožnje, ki da niso niti izkazane in da med besednimi grožnjami in obljubo oškodovanca, da bo izročil denar, ni vzročne zveze, zagovornik ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje v izpodbijani pravnomočni sodbi. S takšnimi navedbami pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

14. Neutemeljeno zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 371. člena ZKP uveljavlja tudi z navedbo, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker da sodišče v razlogih sodbe ni obrazložilo krivde (naklepa) obsojenca. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe zaključilo, da so obsojenci dejanje storili z direktnim naklepom: obsojenci so se predhodno dogovorili, da bodo z uporabo groženj od oškodovanca izterjali denar - bančni dolg pokojne matere obsojenega D.G., ki bi ga po njegovem mnenju moral plačati oškodovanec, s tem namenom prišli k oškodovancu in vstopili v njegovo stanovanje, mu tam grozili, da mu bodo prerezali vrat in ga pokončali, če ne bo plačal tega denarja in ga s tem prisilili, da jim je v strahu obljubil, da bo naslednji dan denar izročil (stran 10 - 12 sodbe). Višje sodišče, ki je enako zagovornikovo pritožbeno navedbo zavrnilo kot neutemeljeno, je te razloge sprejelo in presodilo, da je sodišče prve stopnje v sodbi obrazložilo tudi subjektivni element obsojencem očitanega kaznivega dejanja - direktni naklep (stran 6 sodbe), ko je pri presoji krivde obsojenca sodišče prve stopnje pravilno presodilo okoliščine glede predhodnega dogovora obsojencev za izvršitev kaznivega dejanja, način izpeljave tega dogovora in način izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja.

C.

15. Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev iz 1. in 2. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, ki jih je zahteva za varstvo zakonitosti uveljavljala; zahteva pa je bila vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega D.M. zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

16. Izrek o stroških postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati povprečnino kot nastali strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom. Pri odmeri povprečnine je sodišče upoštevalo premoženjske razmere obsojenca, kot izhajajo iz podatkov spisa (obsojenec je redno zaposlen ter nima preživninskih obveznosti) ter trajanje in zamotanost postopka v zvezi s predmetno zahtevo za varstvo zakonitosti.