Jedro

Da tožniku soglasje iz 78. člena ZCes-1 ni bilo izdano, med strankama postopka ni sporno. Prav tako ni sporno, da sta bila sporna objekta postavljena v letu 2008, to je pred uveljavitvijo ZCes-1, ki je začel veljati 1. 4. 2011, uporablja pa se od 1. 7. 2011. Pred tem je pogoje za postavitev objektov za oglaševanje ob državnih cestah urejal ZJC, in sicer v 68. členu. Inšpekcijski organ je tudi po mnenju sodišča pravilno postopal po določbah sedaj veljavnega ZCes-1. Z dnem uveljavitve ZCes-1 je namreč prenehal veljati ZJC1. Novi zakon v prehodnih določbah ne določa drugačnega režima za objekte, postavljene pred 1. 4. 2011, zato tudi zanje velja nova ureditev, s katero je bilo izdajanje soglasij za oglaševalske objekte, ki stojijo ob državnih cestah znotraj naselij, preneseno z občine na državo. To posledično pomeni, da bi tožnik za sporna objekta moral pridobiti soglasje Direkcije za infrastrukturo, kot to določa peti odstavek 78. člena ZCes-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je inšpekcijski organ tožniku naložil odstranitev dveh objektov za obveščanje in oglaševanje, ki sta postavljena ob državni cesti - glavni cesti I. reda G1-11, odsek A. v km 1,920 in km 2,240 levo, v naselju B. v pasu za prometno signalizacijo, v varovalnem pasu te ceste. Objekta sta dimenzije ca. 3x4 m (jumbo plakata) in sta samostojno stoječa na parceli št. 1570/84, k.o. ... Rok za izvedbo ukrepa je 20. 4. 2017, o čemer mora tožnik obvestiti inšpekcijski organ.

2. Iz obrazložitve odločbe sledi, da je inšpekcijski organ zaradi oglaševanja v varovalnem pasu državne ceste dne 8. 4. 2016 opravil izredni inšpekcijski pregled. Tožnik je dne 25. 4. 2016 podal izjavo o ugotovljenih dejstvih, v kateri je kot podlago za postavitev spornih panojev navedel Javno zbiranje ponudb št. PL-35/8 z dne 1. 10. 2007 in Pogodbo o dodelitvi lokacij oglaševalnih objektov z dne 30. 1. 2008. Organ je Direkcijo Republike Slovenije za infrastrukturo in Mestno občino B. pozval k posredovanju informacij v zvezi z morebitnimi izdanimi soglasji za postavitev obravnavanih objektov. Mestna občina B. je v svoji izjavi navedla, da je za obravnavana objekta javnemu podjetju C. d.o.o. (sedaj D. d.o.o.) izdala soglasje kot odločbo o vpisu lokacij oglaševalnih objektov v kataster oglaševalnih objektov št. 354-87/2008 z dne 20. 6. 2011. Nato je javno podjetje z javnim razpisom lokacije oddalo v najem najugodnejšemu ponudniku. Zaradi sprememb in dopolnitev Odloka o občinskih cestah in javnih površinah (v nadaljevanju Odlok) so bile vse lokacije iz navedene odločbe v letu 2016 izbrisane po uradni dolžnosti. Na podlagi tako izvedenega postopka je organ ugotovil, da sta predmetna objekta za oglaševanje postavljena brez veljavnega soglasja, saj tožnik samostojno ni pridobil soglasja za njuno postavitev, soglasje je bilo izdano le C. d.o.o. Pogodbe o dodelitvi lokacij oglaševalnih objektov št. PL-35/8 z dne 30. 1. 2008, ki jo je predložil tožnik, ni mogoče šteti kot soglasja za postavitev objektov za obveščanje in oglaševanje. Soglasje po drugem odstavku 68. člena Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC) namreč daje občina in ne javno podjetje, soglasje pa je upravni akt in ne civilnopravna pogodba. Na pogodbo se ni mogoče sklicevati tudi iz razloga, ker je s 1. 2. 2016 potekla. Po navedenem so bile v inšpekcijskem postopku ugotovljene kršitve določb 78. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1), zato je bil tožniku izrečen ukrep odstranitve spornih objektov za oglaševanje.

3. Drugostopni organ je pritožbo kot neutemeljeno zavrnil in v celoti sledil ugotovitvam prvostopnega organa. Glede pogodbe, sklenjene s takratno C. d.o.o., je treba ugotoviti, da je veljavnost pogodbe, ki je sicer ni mogoče šteti kot zahtevano soglasje lokalne skupnosti, že potekla in da so bile vse lokacije iz te pogodbe izbrisane iz katastra oglaševalnih objektov. Tudi iz tega vidika pogodba oziroma njeni učinki ne veljajo več. Drugega soglasja pa tožnik ni pridobil niti tega ne zatrjuje.

4. Tožnik v tožbi zatrjuje, da so vsa soglasja, ki jih je pridobil in potreboval v času sklenitve pogodbe s C. d.o.o, veljavna. Mestna občina B. je na podlagi spremembe Odloka iz katastra izbrisala lokacije za več oglaševalnih objektov, med katerimi sta tudi sporna dva. Občina je postopala nezakonito, saj je tožniku z navedeno pogodbo zagotovila vse dogovorjene lokacije. Vsa potrebna soglasja so bila dana posamičnemu objektu in ne določeni osebi. Zato je nedopustno, da se z uporabo retroaktivnega akta zahteva njuna odstranitev. S tovrstnim postopanjem je prišlo do kršitve prepovedi retroaktivnosti, sprememba Odloka namreč ne more imeti učinka za nazaj, saj se na ta način posega v tožnikove že pridobljene pravice. Prvostopni organ se do navedb v zvezi z ravnanjem občine ni opredelil z obrazložitvijo, da ni pristojen presojati morebitne protiustavnosti aktov, ki so jih izdali drugi organi v okviru svojih pristojnosti. Takšno stališče je napačno, saj morajo skladno z 2. členom Ustave vsi državni organi odločati po Ustavi in zakonih.

5. Iz pogodbe o dodelitvi lokacij oglaševalnih objektov z dne 30. 1. 2008 jasno izhaja, da tožnik ne potrebuje nobenih drugih soglasij oziroma upravnih dovoljenj, pri čemer je treba poudariti, da vsa potrebna dovoljenja še veljajo. Leta 2012 je postal tudi neposredni plačnik pristojbine za oglaševalske objekte. Kolikor bi ne imel vseh potrebnih dovoljenj, mu občina ne bi mogla obračunati občinske takse. Te okoliščine v postopku niso bile upoštevane. Tožnik je pogodbo ves čas izvrševal v dobri veri in skladno z dogovorom. Iz razloga dobrih poslovnih odnosov je med strankama zato prišlo do njenega konkludentnega podaljšanja za nadaljnjih osem let. Podaljšanje pogodbe sta stranki predvideli že v sami pogodbi, v kateri ni predvidena obveznost izrecnega podaljšanja.

6. Organ prve stopnje se v izpodbijani odločbi popolnoma neutemeljeno sklicuje na določbe ZCes-1. Za predmetni postopek je relevanten ZJC, po katerem tožnik za postavitev objektov ne potrebuje soglasja Direkcije za infrastrukturo. Glede na določbo 122. člena ZCes-1 se vsi upravni in inšpekcijski postopki, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, dokončajo po dosedanjih predpisih. Z uporabo ZCes-1 je organ prve stopnje posegel v že pridobljene pravice tožnika, kar je v nasprotju s 155. členom Ustave. Organ je samovoljno razširil nabor pogojev in omejitev, ki morajo biti spoštovana pri postavitvi oglasnih površin, za kar pa ni imel pooblastila v zgoraj omenjenih pravnih aktih. Toleriranje takšnega samovoljnega odločanja, ki nima osnove v relevantnih predpisih, pomeni dopuščanje arbitrarnosti, s čimer je za tožnika podana pravna nevarnost njegovega položaja.

7. Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala.

8. Sodišče družbe D. d.o.o., ki je bila kot stranska udeleženka udeležena v upravnem postopku, ni pritegnilo v sodni postopek, saj odločitev v tem upravnem sporu v ničemer ne posega v njen pravni položaj (glej 19. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po določbi 6. točke prvega odstavka 118. člena ZCes-1, na kateri temelji izrečeni inšpekcijski ukrep, inšpektor za ceste odredi odstranitev objekta za obveščanje in oglaševanje, ki je v območju državne ceste postavljen brez soglasja ali v nasprotju s pogoji iz izdanega soglasja ali se uporablja v nasprotju s pogoji iz izdanega soglasja.

11. Obveščanje in oglaševanje ob državni cesti ureja določba 78. člena ZCes-1, ki v tretjem odstavku določa, da se objekti za obveščanje in oglaševanje ob državnih cestah v naselju lahko postavljajo le izven preglednega polja, pregledne berme, preglednostnega prostora in območja vzdolž vozišča ceste, predpisanega za postavitev prometne signalizacije. V petem odstavku tega člena je določeno, da soglasje za postavitev objektov iz drugega in tretjega odstavka tega člena, katerih gradnja je predvidena v območju državne ceste, izda Direkcija na podlagi predloženega elaborata za postavitev objekta za obveščanje in oglaševanje, razen v primeru obvestila, namenjenega izboljšanju prometne varnosti, katerega postavitev se odredi z delovnim nalogom direkcije.

12. Da tožniku soglasje iz 78. člena ZCes-1 ni bilo izdano, med strankama postopka ni sporno. Prav tako ni sporno, da sta bila sporna objekta postavljena v letu 2008, to je pred uveljavitvijo ZCes-1, ki je začel veljati 1. 4. 2011, uporablja pa se od 1. 7. 2011. Pred tem je pogoje za postavitev objektov za oglaševanje ob državnih cestah urejal ZJC, in sicer v 68. členu. Inšpekcijski organ je tudi po mnenju sodišča pravilno postopal po določbah sedaj veljavnega ZCes-1. Z dnem uveljavitve ZCes-1 je namreč prenehal veljati ZJC1. Novi zakon v prehodnih določbah ne določa drugačnega režima za objekte, postavljene pred 1. 4. 2011, zato tudi zanje velja nova ureditev, s katero je bilo izdajanje soglasij za oglaševalske objekte, ki stojijo ob državnih cestah znotraj naselij, preneseno z občine na državo. To posledično pomeni, da bi tožnik za sporna objekta moral pridobiti soglasje Direkcije za infrastrukturo, kot to določa peti odstavek 78. člena ZCes-1. 13. Neutemeljeno je tožnikovo sklicevanje na določbo 122. člena ZCes-1, po kateri se upravni in inšpekcijski postopki, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, dokončajo po dosedanjih predpisih. Predmetni postopek je bil začet v letu 2016, torej pet let po uveljavitvi novega zakona, posledično se navedena določba nanj očitno ne nanaša. Kolikor pa tožnik meni, da bi bilo treba inšpekcijski postopek voditi po določbah prejšnjega zakona, ker se nanaša na objekt, postavljen v času veljavnosti prejšnjega zakona, pa sodišče dodaja, da to ne izhaja iz navedene zakonske določbe niti iz kakšne druge prehodne določbe, prav tako pa do takšnega razumevanja ni mogoče priti z metodami razlage.

14. Tožnik se po presoji sodišča tudi ne more uspešno sklicevati na pogodbo, sklenjeno z javnim podjetjem C. d.o.o., na podlagi katere je bil postavljen oglaševalski objekt, niti na Odlok Mestne občine B. o občinskih cestah in javnih površinah. Sporna oglaševalska objekta namreč stojita v varovalnem pasu državne ceste, pristojnost za dajanje soglasij k postavitvi takšnih objektov pa je bila z ZCes-1 prenesena z občine na državo. Izrečeni ukrep torej ne temelji na občinskem predpisu2, zato je sklicevanje nanj nerelevantno za odločitev v tem sporu. Predmet tega postopka tudi ni presoja zakonitosti odločbe o izbrisu lokacij oglaševalnih objektov iz katastra oglaševalnih objektov z dne 14. 4. 2016. 15. Glede pogodbe o dodelitvi lokacij oglaševalskih objektov z dne 30. 1. 2008 pa sodišče pojasnjuje, da gre za pogodbo civilnega prava, s katero je javno podjetje tožniku oddalo v najem lokacije oglaševalskih objektov, nikakor pa takšna pogodba ne po svoji vsebini ne po načinu izdaje ne more nadomestiti upravne odločbe. Enako stališče je sodišče zavzelo v zadevah I U 1217/2016 in I U 1190/2016. V zvezi z ugovorom o posegu v že pridobljene pravice sodišče dodaja, da tožnik podaljšanja pogodbe ni dokazal. Čim pa je tako, se ne more sklicevati na domnevne pravice, ki izvirajo iz tega razmerja. Zgolj napoved v pogodbi, da se pogodba po preteku osemletnega roka lahko podaljša (3. člen pogodbe), ni izkaz dejanskega podaljšanja. Tožnik pa s pavšalno trditvijo, da je do podaljšanja pogodbe prišlo konkludentno, ne da bi zatrjeval, da pogodbo še vedno izvršuje (na primer plačuje takso za sporna oglaševalska panoja), podaljšanja pogodbe tudi ni uspel dokazati.

16. Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je v zadevi sporna le pravna presoja dejstev, ki med strankama postopka niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Tožnik je v tožbi predlagal zaslišanje zakonitega zastopnika E.E., pri tem pa ni pojasnil, o čem bi slednji izpovedal. Sodišče tudi sicer navedeni dokazni predlog ocenjuje kot nepotreben, saj je bistvena dejanska okoliščina, to je, da tožnik nima soglasja Direkcije za infrastrukturo, med strankama nesporna. Ostali listinski dokazi, ki jih tožnik prilaga k tožbi, so del upravnih spisov in jih je sodišče presodilo v okviru presoje zakonitosti izpodbijane odločbe.

18. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka krije svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Razen posameznih določb, izrecno naštetih v drugem odstavku 123. člena ZCes-1, ki pa se ne nanašajo na pogoje oglaševanja. 2 Slednji v 33.a členu določa pogoje za postavitev oglaševalskih objektov ob občinskih cestah.