Jedro

Sama zahtevana uporaba nekoliko večje moči pri izbijanju stranice kalupa s kladivom ne ustvarja okoliščin, ki bi utemeljevale zaključek, da je tako delo šteti kot delo s povečano nevarnostjo. Zavarovancu tožene stranke pa ni bilo dokazano, da tožnikovi predpostavljeni tožniku pred delom niso dali navodil in pripomočkov, ki bi tožniku zagotavljali varno opravljanje dela.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 5.968,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov 5.900,00 EUR od 31. 1. 2010 dalje do plačila in od 68,82 EUR od 8. 1. 2010 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izreka sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna toženi v roku 15 dni od vročitve sodbe povrniti 76,76 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po izteku paricijskega roka dalje do plačila.

Tožeča stranka se je zoper sodbo sodišča prve stopnje pravočasno pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da odloči, da je tožena stranka tožniku za njemu nastalo škodo ob škodnem dogodku z dne 6. 11. 2009 v celoti odškodninsko odgovorna in da je torej dolžna tožniku plačati vtoževano odškodnino v znesku 5.968,82 EUR s pripadajočimi obrestmi in mu povrniti pravdne stroške, vključno s pritožbenimi. Ostale relevantne pritožbene navedbe so povzete in presojene v nadaljevanju obrazložitve.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik poškodoval na delu pri razopaževanju betonskih dimniških struktur (odstranitev železnega kalupa po izdelavi betonskega izdelka), konkretno pri odstranjevanju spodnje stranice oziroma spodnjega dela opaža. Tožnik je delo opravljal tako, da je z levo roko držal 50 cm visoko stranico, z desnico pa je s kladivom udarjal po zgornjem robu stranice, da bi ta popustila in odstopila od preostalega dela opaža. Nesporno je, da se je kritičnega dne izvajal preizkus s praznim kalupom, v katerega je bila dodatno vstavljena pločevina, ki naj bi pripomogla k natančnejši izdelavi dimnika. Tožnik je s svojo izpovedbo zanikal trditve v tožbi, da so se dale pred namestitvijo dodatne pločevine stranske stranice odstraniti s pomočjo rok, po namestitvi pločevine pa odstranitev na takšen način ni bila mogoča, zaradi česar je tehnolog tožniku odredil, da poskuša kalup razstaviti tako, da po stranici udarja s kladivom. Izpovedal je namreč, kar sta potrdili tudi priči B. in L. ter izvedenec, da se je pri odstranjevanju kovinskih opažev vedno uporabljalo kladivo kot orodje, ki je v pomoč, da se z udarci po opažih zmanjša pritisk in se lahko opaž umakne z izdelka. Sodišče pa je na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da je bila zaradi dodatne pločevine stranica močneje vpeta v opaž in je bilo potrebno s kladivom udarjati z bistveno večjo silo oziroma z večjo močjo, ker stranica ni hotela odstopiti. Pri tem je tožniku pri udarjanju po levi strani roba stranice kladivo zdrsnilo in se je udaril po palcu leve roke ter se poškodoval. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je presodilo, da delo na način, kot ga je opravljal tožnik, ne pomeni dela s povečano stopnjo nevarnosti, zaradi česar objektivna odgovornost tožene stranke na podlagi drugega odstavka 131. in 149. ter 150. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ni podana, ter nadalje, da tudi ni podana krivdna odgovornost tožene stranke, saj delavci tožene stranke pri svojem delu niso ravnali protipravno oziroma je izvedeni postopek pokazal, da je bilo ravnanje delavcev zavarovanca tožene stranke v danih okoliščinah takšno, kot je treba (prvi odstavek 147. člena OZ).

Sodišče prve stopnje ni niti mimo zaključkov izvedenca in niti v nasprotju z ostalimi izvedenimi dokazi, kot mu očita pritožnik, sprejelo dokazne ocene, da je iz fotografij na strani 4. in 5. izvedenskega mnenja mogoče videti, da ne obstaja nikakršna ovira, ki bi tožniku onemogočila prijemanje stranice dlje kot 5 cm od mesta udarjanja. Izvedenec je namreč pojasnil, da je pri rokovanju s kladivom potrebna ustrezna mera previdnosti, saj je potrebno s prosto roko stranice opaža pridržati, da ne padejo po tleh ali delavcu na nogo, z drugo roko pa s kladivom udariti po vogalih plošče, da pritisk med betonom in opažem popusti. Ter še, da spodnja stranica nima takšne teže, da bi jo bilo potrebno zaščititi, zato je dovolj, da se jo pridrži z nasprotno roko in ko pritisk popusti, jo lahko delavec brez posebne moči odloži na tla ali na podest. Razlago izvedenca o potrebnem pridržanju stranice s prosto roko, je, tudi glede na navedeni fotografiji in kopiji fotografij na prilogi ... moč razumeti tako, da se lahko stranico pridrži kjerkoli na zunanji strani in da je ni nujno z roko držati zgolj na območju 5 cm od mesta, po katerem se udarja s kladivom. Glede na navedeno, kakor tudi glede na tožnikovo izpovedbo, da je držal stranico na takšen način, kot je razvidno iz fotografij na prilogi ..., ta pa prikazuje, da je stranico držal na levem zgornjem vogalu, pri čemer je bil palec leve roke na zunanji strani (ki gleda proti tožniku), in glede na označbo mesta, primernega za udarjanje s kladivom na kopiji fotografij na prilogi ..., ki kaže območje udarjanja v dolžini 10 cm, je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da ne obstaja nikakršna ovira, ki bi tožniku onemogočila prijemanje stranice dlje kot 5 cm od mesta udarjanja. Neutemeljene so zato tudi pritožbene navedbe, da izvedenec na takšen način opravljanja dela, kot ga je prikazal tožnik (pri čemer delavec na fotografiji 4 in 5 v izvedenskem mnenju stranico drži tako, da je palec naslonjen za zgornji rob stranice, kar pomeni, da je za mesto udarjanja imel še več prostora, saj z ostalimi prsti ni držal za notranjo stran stranice, torej na območje udarjanja kladiva, kot je označeno na kopiji fotografije na prilogi ...), ni imel nobenih pripomb. Bistveno je, kar je izvedenec jasno napisal, da je pri rokovanju s kladivom potrebna ustrezna mera previdnosti, saj vedno obstaja možnost, da se bo oseba udarila s kladivom po roki ali pa da ob zdrsu po opažu kladivo nadaljuje pot in se delavec udari po spodnjem delu telesa. Zaščita prstov pred udarci pa se lahko zagotovi samo z zbranim in previdnim delom pri odstranjevanju opažev. Pritožbeno sodišče se ne more strinjati s pritožnikom, da če bi tožnik (v pritožbi očitno pomotoma navedeno izvedenec), kot očitno sklepa sodišče, roko držal bolj proti sredini te stranice, dela sploh ne mogel opraviti, ker bi v tem primeru prišlo do križanja rok pri izmeničnem udarjanju po robovih stranice levo in desno in takšen udarec na samo stranico sploh ne bi bil mogoč, saj sodišče ni ugotovilo oziroma sklepalo, da bi moral tožnik levo roko držati bolj proti sredini, pač pa, da ni bilo ovir, ki bi tožniku onemogočale prijemanje stranice dlje kot 5 cm od mesta udarjanja. Dejansko stanje zato ni bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno, niti ni bilo zmotno uporabljeno materialno pravo.

Glede na obrazloženo ni moč pritrditi niti navedbam pritožnika na 5. strani pritožbe, da bi dejstva, ki jih navaja sodišče v tč. 12 obrazložitve izpodbijane sodbe v primeru, če bi držala, lahko pomenila kvečjemu kakršnokoli krivdo tožnika za nastali škodni dogodek, in da je kakršenkoli njegov soprispevek za nastali škodni dogodek z vidika civilnega prava tako majhen, da je zanemarljiv.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnikom, da ni dalo pravilne vsebine pojmu objektivne odškodninske odgovornosti, ker da bi moralo mnogo bolj vrednotiti dejstvo, da je tožnik uspel dokazati, da so tega dne prvič izbijali stranico kalupa z vstavljeno tehnično izboljšavo in da so praktično vse zaslišane priče izpovedale, da je potrebno pri novi izvedbi spodnje stranice pri izbijanju le-te uporabiti nekoliko večjo moč kot pri stari. Sama zahtevana uporaba nekoliko večje moči pri izbijanju stranice ne ustvarja okoliščin, ki bi utemeljevale zaključek, da je tako delo šteti kot delo s povečano nevarnostjo. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje v točki 18 obrazložitve, se nanje povsem sklicuje in jih v izogib ponavljanju ne povzema v celoti. Odločilna je pravilna ugotovitev, da čeprav je potrebno to delo opravljati z večjo močjo udarjanja s kladivom, ga je tožnik še vedno opravljal z uporabo lastne sile, lahko ga je imel še vedno v celoti v oblasti in je torej bilo še vedno odvisno od njegovega ravnanja. Zaradi večje sile udarjanja je bila potrebna le nekoliko večja previdnost. Glede na to je pravilen zaključek, da to še ne pomeni, da gre pri tem delu za nevarno delo.

Ob obrazloženem nimajo podlage zahteve pritožbe, da bi moralo sodišče dejstvo da so pri razstavljanju kalupa, ki se je tega dne razstavljal prvič, nastale težave, mnogo bolj vrednotiti in ga dokazno oceniti skupaj z drugimi dokazi, in da bi moralo mnogo bolj vrednotiti tudi dejstvo, da je tudi priča L. izpovedal, da je snemanje te stranice torej udarjanje s kladivom trajalo vsaj pet minut in da ta stranica zaradi nove tehnologije ni popustila niti takrat, ko se je tožnik poškodoval in je bilo potrebno z izbijanjem te stranice še nadaljevati.

Očitek bistvene kršitev določb pravdnega postopka, in sicer da je sodišče prve stopnje pri zaključku, da objektivne odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke ni, prišlo samo s sabo v nasprotje, ni na mestu. To, da je sodišče v tč. 6. obrazložitve povzelo določbo 149. člena OZ in razloge, na podlagi katerih se imetnik reši odškodninske odgovornosti, nato pa zaključilo, da opravljanja dela na način, kot ga je ugotovilo sodišče, ni šteti kot dela s povečano stopnjo nevarnosti, ne pomeni, da so razlogi sami s seboj v nasprotju. Res je izvedenec iz varstva pri delu navedel, da vedno obstaja možnost, da se bo oseba udarila s kladivom po roki ali pa da bo ob zdrsu po opažu kladivo nadaljevalo pot in se delavec pri tem udari in da drugega pripomočka kot kladivo delavcu za takšno delo ni mogoče zagotoviti, vendar je sodišče pravilno ocenilo, da je v konkretnih okoliščinah, ko je moral tožnik udarjati po opažu z večjo silo, bila potrebna le nekoliko večja previdnost, kot je opisano že zgoraj. Tožnik bi moral pri udarjanju ravnati z ustrezno pazljivostjo in bi, kot je pravilno ugotovilo sodišče, lahko roko umaknil iz neposredne bližine mesta, po katerem je udarjal. Tudi dejstvo, da je moral udarjati dlje časa, ne vpliva na pravilnost ugotovljenega. Zato se ni moč strinjati niti z razlogovanjem pritožnika, da če bi odgovorni delavci zavarovanca tožene stranke inovacijo izdelali tako, kot bi jo morali, do škodnega dogodka ne bi prišlo.

Neutemeljeni so tudi nadaljnji očitki, da je sodišče zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka ali pa je napačno uporabilo materialno pravo glede ugotavljanja krivdne odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke, ker ni upoštevalo ugotovitev izvedenca, ko je le-ta na 2. strani poudaril, da je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom in torej spoštovati predpise zakona o varnosti in zdravju pri delu. Ne gre namreč za ugotovitve izvedenca, pač pa za povzetek določb Zakona o varnosti in zdravju pri delu, torej za materialno pravo, ki ga mora sodišče poznati in ga ni potrebno ugotavljati izvedencu. Prav tako ne drži očitek, da se sodišče v izpodbijani sodbi ni izjasnilo o tistem delu tožnikove trditvene podlage, ko je tožnik v zadnjem odstavku na strani 3. pripravljalne vloge z dne 16. 2. 2011 kot krivdno odgovornost opredelil tudi dejstvo, da očitno tehnolog ni imel zadostnega znanja o tehnoloških postopkih in če bi ga imel, bi zagotovo moral že vnaprej predvideti, da bo prav vstavljena pločevina med dve stranici kalupa hkrati onemogočila, da se katerakoli od stranic kalupa še lahko odstrani ročno in da kalupa na enak način, kot pred tako imenovano tehnično izboljšavo, ne bo mogoče več razstaviti in da zato takšne tehnične izboljšave sploh ne bi smel predlagati, kaj šele, da jo je želel preizkusiti v praksi in da je torej tožnik bil tako imenovani poskusni zajček, saj je bil tudi tehnolog tisti, ki je tožniku dal navodila, da naj se takšna stranica z izboljšavo izvija s pomočjo kladiva in da torej zavarovanec tožene stranke odgovarja krivdno tudi zato, ker zagotovo glede na predpise iz varstva pri delu ne bi smel dopustiti, da tehnolog nedorečene tehnološke izboljšave, ki to sploh niso, preizkuša v praksi s pomočjo delavcev, konkretno tožnika. O tej trditveni podlagi se je sodišče prve stopnje izreklo v tč. 21 obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče je ugotovilo, da je bil način odstranjevanja spodnje stranice iz kalupa popolnoma identičen načinu, ki se je uporabljal pred škodnim dogodkom; le moč udarcev je bila močnejša. Ker se tehnika razstavljanja ni spremenila, je sodišče upravičeno zaključilo, da ni moč slediti tožnikovim trditvam, da mu predpostavljeni ne bi smeli odrediti preizkušanja nove tehnike. Prav tako tožnik ni uspel dokazati trditve, da bi mu moral zavarovanec tožene stranke pred delom poskrbeti primernejše sredstvo kot je kladivo, saj je izvedenec ugotovil, da se to delo lahko opravlja le s kladivom. Sodišče pa je nadalje pravilno zaključilo, da predpostavljenim delavcem zavarovanca tožene stranke ni moč očitati niti tega, da bi morali tožnika opozoriti na nevarnost dela s kladivom oziroma na večjo previdnost pri delu, saj je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da je šlo za takšno situacijo, s katero so se vsakodnevno srečevali delavci pri razopaževanju dimniških konstrukcij. Pravilno je zato sklepanje, da pa če gre za neko običajno situacijo, posebna dodatna opozorila nadrejenih niso potrebna, še zlasti v primeru, ko delo opravljajo izkušeni in najbolj usposobljeni delavci, med katere je nesporno sodil tožnik.

Po obrazloženem pritožbeno sodišče ne sprejema lastne ocene pritožnika, da je krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke najmanj v tem, da je tožniku odredila preizkusiti nedorečeno tehnološko izboljšavo, za katero se je že istega dne, ko je tožnik prvič preizkusil, izkazalo, da še ni ustrezno dodelana in jo je bilo torej potrebno, zato da so jo v praksi sploh lahko pričeli uporabljati, še izboljšati. Do tožnikove poškodbe ni prišlo zaradi nedorečene tehnološke izboljšave, kot meni pritožnik, pač pa zato, ker pri udarjanju s kladivom ni ravnal z ustrezno pazljivostjo, ki se pričakuje od delavca, saj je moč zaščito prstov pred udarci zagotoviti zgolj z zbranim in previdnim delom, kot je ugotovil izvedenec.

Ker v postopku ni bilo ugotovljeno, da se je tožnik poškodoval pri nevarni dejavnosti ali, da se je poškodoval zaradi kršitve pravil varnega dela, za katera bi bili odgovorni zaposleni pri zavarovancu tožene stranke, oziroma je dokazni postopek pokazal, da je bilo ravnanje delavcev zavarovanca tožene stranke takšno, kot je treba, da je škoda tožniku nastala brez njihove krivde, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni podana niti objektivna niti krivdna odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke in da je za nastanek škodnega dogodka in posledično nastalo škodo izključno kriv tožnik sam. Škoda, ki mu je nastala, je torej posledica njegove nepazljivosti pri opravljanju dela.

Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).