Jedro

Oba udeleženca nezgode sta vozila v nasprotju s cestno-prometnimi predpisi.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku po tožbi in odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati znesek 226.671,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.9.2001 do plačila v roku 15 dni, višji tožbeni zahtevek, to je zahtevek za plačilo zneska 528.899,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.9.2001 dalje do plačila in zneska 20.269,45 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.6.2001 dalje do plačila pa je zavrnilo. V celoti je zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da je dolžna tožeča stranka plačati toženi stranki 114.839,80 SIT ter zakonite zamudne obresti od tega zneska od 6.11.2001 dalje do plačila vse v roku osmih dni pod izvršbo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi v znesku 22.407,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.5.2005 dalje do plačila v roku 15 dni.

Zoper to sodbo se v delu, v katerem v postopku ni uspela, pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu razveljavi in ugodi tožbenemu zahtevku tožene stranke, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca S. napačno ugotovilo, da naj bi V. vozil pred trčenjem z neprilagojeno hitrostjo, saj izvedenec ugotavlja le, da je vozil s prekoračeno hitrostjo. Dejanje V. pa sicer sploh ni v vzročni zvezi z nastalo prometno nesrečo in s tem nastalo škodo, ampak je v vzročni zvezi z nastalo škodo le ravnanje drugega udeleženca R.. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju odgovornosti prezrlo dejstvo, da je do trčenja prišlo tako, da je vozilo R. trčilo v bok vozila V., ki je vozil po prednostni cesti, kar še bolj kaže na to, da prekoračena hitrost ni v vzročni zvezi z nastankom škode.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi v delu, v katerem tožena stranka v postopku ni uspela, glede bistvenih okolnosti spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene take kršitve v postopku, ki bi jo moralo upoštevati pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Protispisna je trditev tožene stranke v pritožbi, da naj bi do trčenja prišlo tako, da je vozilo R. zadelo v bok vozila V., ki se je že nahajal v križišču, saj je iz spisovnih podatkov jasno razvidno, da je dejansko vozilo V. trčilo v bok vozila R.. Ni pa sicer točna trditev tožene stranke, da naj bi sodišče prve stopnje napačno ocenilo, da je prehitra vožnja V. v vzročni zvezi z nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je ocenilo način vožnje tako voznika V., delavca tožene stranke, kot voznika R., zavarovanca tožeče stranke in pri tem prišlo do zaključka, da sta oba udeleženca nezgode vozila v nasprotju s cestno-prometnimi predpisi, V. preko dovoljene hitrosti, vendar po prednostni cesti, R. pa po neprednostni cesti, pri čemer se ni dovolj prepričal, ali lahko varno zapelje čez križišče in ni spustil mimo vozila, ki je vozilo po prednostni cesti. Ob takem dejanskem stanju je sicer ocenilo, da je nevaren položaj v večji meri zakrivil voznik R. in mu pripisalo 70% soodgovornosti za nesrečo, soodgovornost V. pa ocenilo v razmerju 30%. Iz tega tudi izhaja, da je sodišče prve stopnje odgovorilo na vprašanje, ali je vožnja voznika V. v vzročni zvezi z nezgodo in prišlo do zaključka, da je, kar je po mnenju pritožbenega sodišča glede na siceršnje ugotovitve v postopku, povsem sprejemljivo. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.