Jedro

Vrhovno sodišče je navedlo, da je v dosedanji praksi (v sklepu X Ips 220/2016 z dne 17. 5. 2017, 33. točka obrazložitve) že pojasnilo, da je upravni organ v ponovljenem postopku vezan na materialno pravnomočno sodbo sodišča v upravnem sporu tako glede izreka kot glede nosilnih razlogov, ki ta izrek utemeljujejo (2. člen Zakona o sodiščih (ZS) v povezavi s 1. členom ZUS-1). Materialno pravnomočna namreč postane vsaka sodba, v kateri je sodišče vsebinsko presojalo zakonitost upravnega akta, torej tudi sodba o odpravi izpodbijanega upravnega akta (64. člen ZUS-1), saj temelji na vsebinski ugotovitvi njegove nezakonitosti. Zato sme upravni organ dejstva, ki jih je v upravnem sporu ugotovilo sodišče, ponovno presojati le, če so po naravi taka, da so se po sodbi sodišča lahko spremenila (kar za predmetno zadevo ne velja) in je njihova sprememba glede na naravo zadeve pri ponovnem odločanju lahko upoštevna.

Sodišče ugotavlja, da bi bila tožeča stranka do zamudnih obresti od zavrnjenega dela zahtevka upravičena le, če bi bila tožeči stranki tudi za ta del zahtevka priznana pravica do izplačila, pa to izplačilo ne bi bilo izvršeno v roku, kot ga določa zakon, ki ureja izvrševanje proračuna. To vodi do zaključka, da zahtevek tožeče stranke za izplačilo zakonskih zamudnih obresti od zavrnjenega dela zahtevka od 29. 11. 2012 (torej od izdaje prve odločbe tožene stranke v zvezi z zahtevanim izplačilom) do plačila ni utemeljen.

Če stranka v upravnem sporu uspe in se zadeva vrne upravnemu organu v ponovno odločanje, so pravila odločanja o stroških upravnega postopka enaka - ti stroški so breme tistega, ki je zahteval uvedbo postopka. Sodišče ob tem meni, da nepravilna odločitev upravnega organa sama po sebi ne predstavlja krivdnega ravnanja ali nagajivosti, ki bi dopuščala prevalitev stroškov postopka na organ (prim. sodbe Upravnega sodišča IV U 154/2010 z dne 4. 1. 2011, I U 356/2011 z dne 24. 5. 2011 in I U 639/2015 z dne 11. 6. 2015).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

_Dosedanji potek postopka:_

1. Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju tožena stranka) je z odločbo o pravici do sredstev, št. 33123-19/2011 z dne 17. 11. 2011 (v nadaljevanju odločba o pravici do sredstev), Občini Izola (v nadaljevanju tožeča stranka) odobrila vlogo za dodelitev nepovratnih sredstev v višini do 377.338,90 EUR za sofinanciranje iz ukrepa 322: Obnova in razvoj vasi, ki so bila razpisana z Javnim razpisom iz naslova ukrepa 322 Obnova in razvoj vasi 1. v letu 2011 (Uradni list RS št. 45/2011, v nadaljevanju: Javni razpis). Sredstva so bila stranki odobrena za naložbo "Razširitev pokopališča v Kortah - 1 faza", in sicer po postopku in pod pogoji kot so navedeni v Uredbi o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 in v Javnem razpisu.

2. Tožeča stranka je dne 2. 10. 2012 pri toženi stranki vložila zahtevek za izplačilo sredstev, odobrenih v odločbi o pravici do sredstev v višini 349.535,49 EUR. Prvič je o tem zahtevku tožena stranka odločila z odločbo, št. 33123-19/2011-24 z dne 29. 11. 2012, ki je bila s sodbo Upravnega sodišča III U 18/2013-18 z dne 7. 3. 2014 zaradi kršitev določb postopka odpravljena in zadeva vrnjena toženi stranki v ponovni postopek. Tožena stranka je drugič o zahtevku odločila z odločbo, št. 3123-19/2011/39 z dne 28. 5. 2014, ki je bila s sodbo III U 198/2014-6 z dne 6. 11. 2015 iz enakega razloga prav tako odpravljena in vrnjena toženi stranki v ponovni postopek. Enako odločitev je zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja sodišče sprejelo še s sodbo III U 181/2016-25 z dne 18. 3. 2019, ko presojalo tretjo odločitev tožene stranke, št. 33123-19/2011/55 z dne 17. 5. 2016. V ponovljenem postopku je tožena stranka o zahtevku tožene stranke odločila še četrtič, in to z odločbo in sklepom, št. 33123-19/2011 z dne 15. 11. 2019 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), kar je predmet tega postopka.

3. Tožena stranka je v pravnem pouku izpodbijane odločbe navedla, da je odločba dokončna in da zoper njo ni dopustna pritožba, pač pa je dopusten upravni spor. Pojasnila pa je tudi, da je zoper sklep o (posebnih) stroških (to je uveljavljanih odvetniških stroških, op. sodišča) dovoljena pritožba na Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije.

4. Tožeča stranka je 19. 12. 2019 zoper 1., 3., in 4. točko izpodbijane odločbe vložila tožbo v upravnem sporu, s katero je sodišču predlagala, naj ta akt v izpodbijanem delu odpravi ter vrne toženi stranki v ponovno odločanje, ta pa naj ji tudi povrne stroške postopka. Sodišče je po prejemu tožbe to vpisalo v vpisnik pod opr. št. III U 311/2019. Tožeča stranka je obenem, glede na pravni pouk tožene stranke, zoper 4. točko izreka izpodbijane odločbe, to je zoper točko, s katero je bilo odločeno o priglašenih odvetniških stroških, vložila še pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano s sklepom, št. 33123-2/2020/2 z dne 25. 3. 2020, zavrglo, saj je ugotovilo, da taka pritožba ni dovoljena in da je bil pravni pouk, ki ga je prejela tožeča stranka, napačen. V obrazložitvi je pojasnilo, da je tožeča stranka zaradi napačnega pravnega pouka sicer zamudila rok za upravni spor zoper 4. točko izreka izpodbijane odločbe, vendar pa je njen pravni položaj varovan s sedmim odstavkom 215. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V pravnem pouku je tožečo stranko poučila, da ima zoper sklep zato pravico sprožiti upravni spor v roku 30 dni po vročitvi sklepa. Skladno s tem je tožeča stranka 10. 4. 2020 zoper 4. točko izreka izpodbijane odločbe (ki jo je sicer izpodbijala že v tožbi, vloženi dne 19. 12. 2019) vložila še posebno tožbo, ki jo je sodišče vpisalo v vpisnik pod opr. št. III U 66/2020. Tožeča stranka je sodišču glede na opisani potek postopka predlagala, naj obe tožbi (to je tožbo vloženo dne 19. 12. 2019 in tožbo, vloženo dne 10. 4. 2020) združi v enotno obravnavanje. Sodišče je takemu predlogu tožeče stranke sledilo in sklepom III U 311/2019-10, III U 66/2020-4 z dne 29. 9. 2020 odločilo, da se oba upravna spora združita v skupno obravnavo in odločanje ter vodita pod opr. št. III U 311/2019. _Povzetek vsebine izpodbijane odločbe in sklepa:_

5. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila delu zahtevka tožeče stranke z dne 2. 10. 2012 za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev, št. 33123-19/2011 z dne 17. 11. 2011, v višini 4.018,81 EUR, del zahtevka v višini 108.763,59 EUR pa zavrnila (1. točka izreka). Določila je, da se odobreni del zahtevka nakaže na račun tožeče stranke (2. točka izreka). Zahtevek tožeče stranke za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 29. 11. 2012 dalje je tožena stranka zavrnila (3. točka izreka), prav tako je zavrnila njen zahtevek za plačilo stroškov odvetniškega zastopanja v postopku (4. točka izreka). Ugotovila je, da v postopku niso nastali posebni stroški (5. točka izreka).

6. Tožena stranka opisuje, da je tožeča stranka 2. 10. 2012 vložila zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev v višini 349.535,49 EUR. Ker je tožena stranka ugotovila, da zahtevek ne izpolnjuje vseh pogojev iz Javnega razpisa, je z odločbo, št. 33123-19/2011/55 z dne 17. 5. 2016, zahtevku tožeče stranke delno ugodila v višini 236.753,10 EUR, del zahtevka v višini 112.782,39 EUR pa zavrnila. Zoper to odločitev je tožeča stranka vložila tožbo v upravnem sporu, ki ji je Upravno sodišče s sodbo III U 181/2016-25 ugodilo, odločbo tožeče stranke v izpodbijanem delu 1. točke izreka, ki se je glasil: "del zahtevka v višini 112.782,39 se zavrne", odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje z napotilom, da v ponovnem postopku ugotovi popolno dejansko stanje, ki bo podlaga za odločitev (ne)upravičenosti zahtevka za izplačilo za "NN priključek". Tožena stranka je v ponovljenem postopku izdala izpodbijano odločbo, ki je predmet tega postopka.

7. Tožena stranka pojasnjuje, da je tožečo stranko v ponovljenem postopku seznanila z ugotovljenim dejanskim stanjem in svojim stališčem glede njenega zahtevka. Tožeča stranka je na poziv tožene stranke odgovorila, skladno z njenim dokaznim predlogom pa je tožena stranka izbranega izvajalca A., d. o. o. ... pozvala, naj navede lastne cene posamičnih elementov, katerim pri posameznih postavkah iz popisa del tožena stranka očita domnevno napako pri navajanju blagovnih znamk, vendar pa ta ni odgovoril. 8. Tožena stranka uvodoma izpostavlja, da iz sodbe Upravnega sodišča III U 181/2016-25 izhaja, da je pravilno uporabila določbo 30. člena Uredbe Komisije (EU) št. 65/2011 z dne 27. januarja 2011 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 glede izvajanja kontrolnih postopkov in navzkrižne skladnosti v zvezi z ukrepi podpore za razvoj podeželja (v nadaljevanju Uredba 65/2011/EU), razen v delu, ki se nanaša na "NN priključek", ki poteka po zemljišču s parc. št. 1058 k.o. ... Tožena stranka je pri predhodnem odločanju ta zahtevek zavrnila, ker je pri administrativni kontroli z vpogledom v zemljiško knjigo ugotovila, da to zemljišče ni v lasti tožeče stranke, pač pa je pri njem vpisana družbena lastnina.

9. V postopku ponovnega odločanja je tožena stranka pregledala celotno dokumentacijo in ugotovila, da je tožeča stranka 24. 11. 2011 toženi stranki poslala prošnjo za soglasje k spremembam podatkov iz vloge za investicijo "Razširitev pokopališča v Kortah - 1 faza" z namenom optimizacije in spremembe postavk iz projektantskega predračuna in ponudbe izvajalca. V 7. točki je predlagala tudi spremembe za izvedbo "NN priključka" za servisni objekt, ki je bila sicer predvidena v načrtih PGD in PZI, le da ta dela niso bila pravilno fazno razmejena v popisih del in s tem tudi ne predvidena v predračunu izvajalca, poleg tega pa je bilo po predlogu tožeče stranke nujno še dodatno delo zaradi nesmotrnosti kasnejše izvedbe del, to je kasnejšim posegom v novoizvedena dela, kot so npr. rušenja novih tlakov in novega asfalta na parkirišču. Finančna ocena dodatnih stroškov je znašala približno 2.364,00 EUR. Tožena stranka je na podlagi predloga tožeče stranke dne 2. 8. 2012 izdala soglasje za delno odobritev sprememb pri izvajanju naložbe.

10. Tožena stranka je vpogledala tudi v izpis iz zemljiške knjige za parc. št. 1058 k.o. ..., kjer je kot lastnik vknjižena družbena lastnina v splošni rabi Občine Izola, pri zemljišču pa ni zaznamovana nobena pravica ali pravno dejstvo, ki omejuje lastninsko pravico na nepremičnini. Tožena stranka pojasnjuje, da po določbi prvega odstavka 5. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 44/97 in 59/01; v nadaljevanju ZLNDL) postane nepremičnina, ki je v družbeni lastnini, na kateri ima pravico uporabe občina, last občine, vpis pa se v zemljiški knjigi opravi po uradni dolžnosti. To pomeni, da je na prej navedeni nepremičnini tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na originaren način po ZLNDL, in to s pričetkom njegove veljavnosti 25. 7. 1997. Tožeča stranka je že od samega začetka predvidevala investicijo tudi na parc. št. 1058 k.o. ... in je zato po presoji tožene stranke upravičena do dodatnih sredstev, ki se nanašajo na izvedbo "NN priključka" za servisni objekt na tej parceli v višini 2.364,00 EUR.

11. Tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe povzema bistvene navedbe iz odločbe, št. 33123-19/2011/55 z dne 17. 5. 2016, ki jim je v sodbi III U 181/2016-25 pritrdilo tudi Upravno sodišče, obenem pa se opredeljuje do navedb tožeče stranke, ki jih je podala v ponovljenem postopku.

12. Glede "finančne vrzeli" navaja, da je ta opredeljena v Uredbi 1083/2006/EU, ki je splošno veljavna, v celoti zavezujoča in neposredno uporabljiva. Za projekte, ki ustvarjajo prihodek, je Komisija predlagala poenostavitev in prilagoditev metode, tako imenovano "metodo finančne vrzeli" za določanje deleža pomoči iz skladov. Znesek nepovratnih sredstev EU je določen v skladu z določbo 55. člena Izvedbene Uredbe Komisije 1083/2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1260/1999, po kateri je prihodke projekta treba upoštevati tako, da je prispevek iz sklada prilagojen stopnji samofinanciranja projekta z ustvarjenim bruto dobičkom iz poslovanja, pri čemer se metoda "finančne vrzeli" ohranja kot podlaga za izračun nepovratnih sredstev EU pri projektih, ki ustvarjajo prihodek. Hkrati določa, da upravičeni izdatki ne smejo preseči sedanje vrednosti stroškov naložbe, znižane za sedanjo vrednost neto prihodkov naložbe v izbrani ekonomski dobi, ki ustreza vrsti določene investicije.

13. Tožeča stranka je v postopku zatrjevala, da je "finančno vrzel" prijavila že takoj v postopku pridobivanja odločbe o pravici do sredstev; o tem pa med pripravami vloge za izplačilo v dvomu še enkrat neposredno obvestila pristojno uradnico pri toženi stranki. Tožena stranka te navedbe zavrača in se sklicuje na 32. točko sodbe Upravnega sodišča III U 181/2016-25, kjer je med drugim navedeno, da mora stranka pred izplačilom sredstev preveriti tudi skladnost zahtevka z evropsko zakonodajo, uredbe pa so splošno veljavne, v celoti zavezujoče in neposredno uporabljive. Tožeča stranka se zato neutemeljeno sklicuje na napotke tožene stranke in na to, da "finančna vrzel" ni bila določena v Javnem razpisu. Skladno z opisanimi pojasnili je tožeča stranka pri izračunu upravičenih stroškov upoštevala višino "finančne vrzeli" v višini 89,44 % (ki jo je stranka v dopolnitvi vloge izračunala sama) in upravičene stroške tožeče stranke znižala za 43.424,64 EUR.

14. Glede stroškov, ki jih tožeča stranka ni uveljavljala v vlogi za dodelitev nepovratnih sredstev (nepredvidena dela, nadzor nad deli, izdelava PID-a), tožeča stranka pojasnjuje, da je tožena stranka z vlogo z dne 25. 7. 2012 zaprosila za spremembo podatkov oziroma stroškov projekta, h katerim je tožena stranka tudi podala svoje soglasje. Tožeča stranka pa ni zaprosila za spremembo stroškov, ki jih tožena stranka predstavlja v tabeli (6. in 7. stran izpodbijane odločbe) in so zato ti stroški neupravičeni. Sodišče je v sodbi III U 181/2016-25 ugotovilo, da ni sporno, da stroški "nepredvidena dela, nadzor nad deli, izdelava PID-a" niso zajeti v odločbi o pravici do sredstev (34. točka obrazložitve sodbe). Toženi stranki so bili zato upravičeni stroški znižani za 1.316,35 EUR.

15. O stroških pri postavkah, pri katerih je stranka ravnala v nasprotju določbami Zakona o javnih naročilih (v nadaljevanju ZJN-2), tožena stranka navaja, da je preverila, ali je tožeča stranka spoštovala pravila javnega naročanja, saj se v skladu z 2.c odstavkom 24. člena Uredbe 65/2011/EU pri administrativnih pregledih zahtevkov za izplačilo sredstev preverja med drugim tudi skladnost dejavnosti, za katero se zahteva podpora, z veljavnimi nacionalnimi pravili in pravili Unije o javnih naročilih. V nadaljevanju citira določbo devetega odstavka 37. člena ZJN-2, ki velja za javna naročila blaga, za javna naročila storitev, pa tudi za javna naročila gradenj. Tožeča stranka zatrjuje, da je spoštovala vso takrat veljavno zakonodajo s področja javnega naročanja, vendar pa tožena stranka to zavrača. Tožena stranka je z odločbo o pravici do sredstev tožečo stranko opozorila, da mora zahtevku za izplačilo sredstev predložiti tudi kopijo ponudbe izbranega izvajalca/dobavitelja s kopijo pogodbe oddaje javnega naročila in ostala bistvena dokazila o izvedenem postopku javnega naročanja. Popis del v zahtevku za izplačilo sredstev se mora ujemati s popisom del v javnem naročilu in projektni dokumentaciji. Do vložitve zahtevka za izplačilo tožena stranka nima pristojnosti ukrepati v zvezi s pravilnostjo izvedbe javnega naročila stranke, pač pa šele po tem, ko je zahtevek vložen. V tovrstnih dvofaznih upravnih postopkih do trenutka vložitve strankinega zahtevka namreč ni gotovo dejstvo, ali bo stranka izvedla naložbo, odobreno z odločbo o pravici do sredstev, in posledično, ali bo vložila zahtevek za izplačilo.

16. Glede navedbe tožeče stranke, da določene "znamke", ki jih je tožena stranka našla v popisih del, niso blagovne znamke, pač pa gre za generična imena materialov (npr. purpen, ki je generično ime za posebno lepilno maso) in da bi morala tožena stranka preveriti, koliko znaša lastna cena vsakega posameznega elementa postavk, pri katerem naj bi šlo za znamko, torej kolikšen % posamezne postavke predstavlja lastna cena elementa, za katerega je tožena stranka ugotavljala, da je napačno označen z blagovno znamko, je sledila dokaznemu predlogu tožeče stranke in dne 9. 10. 2019 izbranemu izvajalcu A., d. o. o. ... poslala poziv, naj navede lastne cene posamičnih elementov, katerim pri posameznih postavkah iz popisa del tožena stranka očita napako pri navajanju blagovnih znamk, vendar pa ta ni odgovoril. Tožena stranka zato zaključuje, da tožeča stranka ni uspela dokazati koliko znaša lastna cena elementa.

17. Tožena stranka nadalje pojasnuje, da sama navedba blagovne znamke glede na določbo devetega odstavka 37. člena ZJN-2 še ne pomeni kršitve, kar izhaja tudi iz obrazložitve (namena) sprejema 37. člena ZJN-2 (Poročevalec, št. 92/2006). Sklicevanje na posamezno blagovno znamko namreč predstavlja izjemo, če drugače ni mogoče opisati predmeta naročila oz. je znamka edina, ki lahko opiše predmet naročila. To pomeni, da je v vsakem konkretnem primeru potrebno tehtati, ali je mogoče oblikovati tehnično specifikacijo ali ne. Šele če to ni možno, se lahko navede blagovna znamka, pri čemer pa mora biti dodano "ali enakovredno". Navajanje blagovnih znamk, ki jih tožena stranka opisuje v tabeli na 9. strani obrazložitve izpodbijane odločbe, ni bilo objektivno opravičljivo, saj se je s takšnim navajanjem dala prednost točno določenim podjetjem ali proizvodom. Tožena stranka dodaja, da je na podlagi 6. člena ZUP izvedla dokazni postopek na podlagi številnih listinskih dokazov, ki izkazujejo dejansko stanje v tej zadevi in zato zavrača dokazni predlog tožeče stranke za zaslišanje T. T., direktorja izvajalca, saj to ne bi doprineslo dodane vrednosti k ugotovitvi konkretnega (ne)obstoja pravno relevantnega dejstva, enako zavrača tudi dokazni predlog stranke za opravo ogleda in poizvedbe v katerikoli poljubno izbrani tehnični trgovini z gradbenim materialom. Nenazadnje, sodišče je v sodbi III U 181/2016-25 v zvezi s kršitvijo določbe 37. člena ZJN-2 že ugotovilo, da tožena stranka dejstvu, da je pri spornih postavkah navajala blagovne znamke oziroma tip, ne da bi pri tem navedla besedo "ali enakovredni", ne ugovarja (37. točka obrazložitve). Glede ugovora tožeče stranke, da bi morala tožena stranka o postopku javnega naročanja vložiti zahtevek za revizijo pri Državni revizijski komisiji, pa je sodišče pojasnilo, da ima tožena stranka pravno podlago za preverjanje pravilnosti postopka javnega naročanja v določbah Uredbe 65/2011/EU, ZJN-2 ter Javnega razpisa. Iz vseh opisanih razlogov je tožena stranka tožeči stranki zaradi kršitev pri javnem naročanju znižala upravičene stroške za 18.238,59 EUR.

18. Glede stroškov zakoličbe tožena stranka navaja, da je tožeča stranka v predlogu za soglasje k spremembam podatkov iz odločbe o pravici do sredstev med drugim zaprosila za stroške zakoličbe v predračunski vrednosti 650,00 EUR, vendar pa je tožena stranka ta predlog zaradi slabega popisa zavrnila. Tožeča stranka v predmetnem postopku navaja, da v zahtevku za izplačilo stroška zakoličbe ni uveljavljala, vendar pa tožena stranka te navedbe zavrača, saj iz končne situacije del izhaja, da je stranka uveljavljala tudi ta strošek, in to pri več postavkah. Tudi sodišče je v 40. točki obrazložitve sodbe III U 181/2016-25 ugotovilo, da je sklicevanje tožeče stranke, da teh stroškov ni uveljavljala, neutemeljeno. Tožena stranka je zato tožeči stranki iz tega naslova znižala upravičene stroške za 650,00 EUR.

19. Tožena stranka nadalje navaja, da nekateri stroški niso upravičeni do sofinanciranja na podlagi kontrole na terenu. Iz zapisnika kontrole na terenu, št. 33123-19/2011/21 z dne 5. 11. 2012 (ki je javna listina, za katero velja domneva resničnosti), je razvidno, da je pri postavki A. 1.6.11 namesto navedenih 8 stebričkov montiranih 6 stebričkov, od tega 4 navadni in 2 demontažna s ključavnico, kar izhaja tudi iz obračunskega lista. Tožeča stranka je potrdila, da sta dva stebrička s ključavnico res drugačna in jima je bila zato priznana večja, dvojna cena. V obračunskem listu iz gradbene knjige je namreč pojasnjeno, da se štejeta dve ključavnici za 2 komada, kar je tudi skladno s Ponudbo št. 12/042 podjetja A., d. o. o. ... Sodišče je v zvezi s tem v 42. točki sodbe III U 181/2016-25 navedlo, da ni sporno, da tožeča stranka zahteva izplačilo za 8 stebričkov, četudi jih je postavila 6 ter da morebitna višja cena stebričkov ne more imeti za posledico njihovo večjo količino. Vrsta stebričkov v odločbi o pravici do sredstev sicer ni bila posebej specificirana. Tožena stranka je zato kot neupravičene odštela stroške dveh stebričkov v višini 304,00 EUR.

20. Tožena stranka nadalje pojasnjuje, da način izvedbe administrativnih preverjanj in kontrol na terenu predpisuje Uredba Komisije št. 65/2011/EU, predvsem od 1. do 5. člena in v 24., 25. in 30. členu. Tožena stranka mora na podlagi 24. člena Uredbe Komisije 65/2011/EU opraviti administrativni pregled vseh zahtevkov za podporo in plačilo ali drugih izjav, ki jih mora predložiti upravičenec ali tretja oseba, pri čemer se preverjajo vsi elementi, ki jih je mogoče in primerno administrativno kontrolirati. Administrativni pregledi vključujejo zlasti preverjanje skladnosti dejavnosti, za katero se zahteva podpora, z veljavnimi nacionalnimi pravili in pravili unije, zlasti in po potrebi o javnih naročilih, državni pomoči in drugih primernih obveznih standardih, določenih z nacionalno zakonodajo ali v Programu razvoja podeželja. Tudi če s kontrolo na kraju samem niso bile ugotovljene bistvene nepravilnosti, se lahko te ugotovijo z administrativno kontrolo, kar je velja tudi za obravnavani primer.

21. Upravno sodišče je v 50. točki sodbe III U 181/2016-25 pojasnilo, da je v konkretnem primeru uporaba določbe 30. člena 65/2011/EU o določitvi sankcije, kot jo je izračunala tožeča stranka, pravilna, razen v delu, ki se nanaša na "NN priključek". Tožeča stranka po presoji sodišča namreč ni konkretizirano ugovarjala svoje neodgovornosti v drugih delih zahtevka za izplačilo. Tožena stranka ugotavlja, da tožeča stranka tudi v postopku ponovnega odločanja ni konkretizirala svoje neodgovornosti in da zato sankcija ostaja, le da v znižanem delu.

22. Tožena stranka ugotavlja, da znaša seštevek vseh neupravičenih stroškov (ki so precizirani v tabeli na 11. strani izpodbijane odločbe) 63.978,58 EUR. V končnem izračunu (v tabeli na 11. in 12. strani izpodbijane odločbe) navaja: da znašajo odobrena sredstva po odločbi 377.338,90 EUR; da znaša višina zahtevka, ki ga je vložila tožeča stranka 349.535,49 EUR; da so iz predloženih računov in dokazil razvidni stroški v višini 493.461,88 EUR; da znašajo neupravičeni stroški 63.978,58 EUR; da znaša priznana vrednost zahtevka 347.239,64 EUR; da znaša upravičena višina zahtevka ob upoštevanem deležu podpore 85% 295.153,70 EUR; da znaša sankcija 54.381,79 EUR; in da znaša upravičeno izplačilo 240.771,91 EUR. Tožena stranka v nadaljevanju pojasnjuje izračun sankcije ter navaja, da ima po določbi prvega odstavka 30. člena Uredbe 65/2011/ES vsak upravičenec možnost, da dokaže, da ni odgovoren za vključitev neupravičenega zneska v zahtevek, sodišče pa je že ugotovilo, da tega tožena stranka ni opravičila in je zato izračun sankcije utemeljen.

23. Tožena stranka se v nadaljevanju opredeljuje še do zahtevka tožeče stranke za plačilo zamudnih obresti. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča I U 1369/2017-15 z dne 4. 12. 2018, v kateri je sodišče smiselno navedlo, da je do zamudnih obresti upravičen upnik, če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, in da, četudi materialnopravne določbe glede zamudnih obresti vsebuje Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) in ne področna zakonodaja, ni razloga, da ta ureditev ne bi veljala tudi za obveznosti, določene v upravnem postopku. V tej sodbi je sodišče še navedlo, da odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti nastane, če dolžnik svoje obveznosti ne bi izpolnil pravočasno.

24. Tožena stranka ugotavlja, da Zakon o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) za dodeljevanje sredstev predvideva dvofazni postopek. Prvi korak je odločanje o vlogi stranke za sofinanciranje projekta, na podlagi katere upravni organ izda odločbo o pravici do sredstev. S to odločbo stranka še ne pridobi neposredne pravice do sredstev, ampak se ji zgolj določi skupni znesek razpoložljivih sredstev za relevantni projekt ter časovna dinamika za vlaganje zahtevkov za izplačilo. Za dejansko upravičenje do sredstev in njihovo izplačilo mora stranka v skladu s 56. členom ZKme-1 vložiti zahtevek za izplačilo sredstev in šele na podlagi takega zahtevka, ki mora izpolnjevati vse zahtevane pogoje, je možno stranki sredstva izplačati. Po določbah OZ so obresti stranska terjatev, ki lahko nastane le v povezavi z glavno obveznostjo in ne samostojno, dolžnik pa jih je dolžan poravnati, če je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti. Tožena stranka ugotavlja, da z izdajo odločbe o pravici do sredstev še ni vzpostavljena denarna terjatev stranke do upravnega organa, ampak se terjatev vzpostavi šele po izdaji oziroma vročitvi pozitivne odločbe glede vloženega zahtevka za izplačilo, vendar le v delu, v katerem je bilo stranki ugodeno, to je v konkretnem primeru v višini 236.753,10 EUR, kar pa je upravni organ tožeči stranki že izplačal. Glede zneska v višini 112.782,39 EUR, katerega je upravni organ zavrnil, pa obveznost ni nastala. Tožena stranka zato zaključuje, da ni bila v zamudi za izplačilo sredstev in da zato tožeča stranka ni upravičena do izplačila zamudnih obresti, tako kot to zahteva.

25. Tožena stranka se nazadnje opredeljuje še do zahtevka tožeče stranke za povrnitev stroškov pravnega zastopanja. Sklicuje se na določbo 118. člena ZUP, ki ureja stroške postopka ter na določbi 113. in 114. člena tega zakona, ki določata vrste stroškov postopka in kdo nosi te stroške. Po določbi prvega odstavka 113. člena ZUP gredo stroški postopka v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Upravni postopek odločanja o zahtevku za izplačilo sredstev se začne na zahtevo stranke in zato nosi stranka sama stroške svojega pravnega zastopanja. Tako stališče je zavzelo tudi Upravno sodišče v sodbi I U 1369/2017-15 z dne 4. 12. 2018. _Povzetek tožbenih ugovorov v tožbi z dne 19. 12. 2019:_

26. Tožeča stranka je zoper 1., 3. in 4. točko izreka izpodbijane odločbe vložila tožbo v upravnem sporu zaradi zmotne uporabe materialnega prava, napačne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je tožena stranka tožeči stranki nepravilno zavrnila izplačilo zahtevanega preostanka glavnice zahtevka.

27. Tožeča stranka poudarja, da ni dvoma, da je v postopku pridobitve odločbe o pravici do sredstev ustrezno upoštevala "finančno vrzel", ki jo je izračunala sama in je o njej tudi obvestila toženo stranko. Te "finančne vrzeli" torej tožeča stranka ni prikrivala, pač pa zgolj ni vedela, kako naj pripravi končni zahtevek za izplačilo oziroma kakšne so v zvezi s tem zahteve tožene stranke. S tem namenom se je zato tudi neposredno obrnila na odgovorno uslužbenko tožene stranke, s prošnjo za pomoč ali navodilo v zvezi s tem. Zahtevek je pripravila skrbno, v skladu z navodilom in v dobri veri ter ji zato ni mogoče očitati krivde. Krivdo bi ji bilo mogoče očitati le, če bi načrtno napačno ali zelo malomarno napačno pripravila svoj zahtevek za izplačilo glede "finančne vrzeli", kar pa ni izkazano. Izkazano je ravno nasprotno: tožeča stranka je "finančno vrzel" prijavila že v postopku pridobivanja odločbe o pravici do sredstev, o obstoju "finančne vrzeli" pa je med pripravo vloge v dvomu obvestila pristojno uradnico tožene stranke ter ravnala po njenih navodilih. To vse izključuje njeno malomarnost, o kateri bi lahko govorili le, če bi tožeča stranka zahtevek kljub dvomom glede pravilnosti njegove priprave pripravila brez vsakršne preverbe pri pristojnih organih v tej zvezi. Prav pristojni pri toženi stranki pa so ji napačno svetovali in ji dali napačna navodila. To je ugotovilo tudi Upravno sodišče v sodbi III U 181/2016-25, ko je v 44. točki obrazložitve navedlo, da je tožeča stranka dobila izrecna navodila kako postopati glede priprave zahtevka za izplačilo, o čemer je konkretno izpovedal zaslišani B. B.; v 45. točki obrazložitve navedlo, da je treba izpovedbe prič vsebinsko obravnavati in upoštevati, saj je to nujno za pravilno uporabo prvega odstavka 30. člena Uredbe 65/2011/EU; in v 46., 47. in 48. točki obrazložitve, kjer je navedlo, da je A. A., kolikor se je spomnila, v celoti potrdila vsebino izpovedbe B. B., ter je zato sodišče zaključilo, da glede dejanskega stanja nima razlogov, da ne bi verjelo njegovi izpovedbi in ni zasliševalo drugih predlaganih prič.

28. Tožena stranka je z napačno razlago prvega odstavka 30. člena Uredbe 65/2011/EU tožeči stranki odvzela možnost ekskulpacije, saj nobene trditve tožeče stranke, ki so navedene na 4. do 7. strani njenega odgovora z dne 29. 8. 2019, ni obravnavala vsebinsko, pa čeprav je ta določba namenjena temu, da se prepreči, da bi se od stranke, na strani katere ni krivde, v nasprotju z načelom sorazmernosti terjalo plačilo upravne kazni. Tožena stranka je napačno uporabila pravo, ko smiselno zaključuje, da situacija, ko pri pripravi zahtevkov občin sodeluje strokovnjak z domnevnimi izkušnjami s podobnimi projekti, že vnaprej izključuje možnost uporabe prvega odstavka 30. člena Uredbe 65/2011/EU, ki določa, da lahko stranka v postopku dokaže, da na njeni strani ni krivde za posamezno eventualno napako. Nacionalno pravo ne daje nobene podlage za "spregled" tega pravila, pač pa ravno obratno, saj je treba v primeru morebitnega neskladja med nacionalnim in EU pravom uporabiti pravo EU. Tožeča stranka se sklicuje tudi na 3. in 14. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). V predmetni zadevi je namreč obravnavana diametralno drugače, kot to velja za primere odgovornosti javnih organov za morebitne napake. Očitno je namreč izkazana zmota tako na strani občinskih uradnikov, kot tudi zmota na strani uradnice tožene stranke pri dajanju navodil, vendar pa je spregledano, da gre pri toženi stranki za najbolj specializiran organ v zvezi s tovrstnimi postopki, pa je tožeča stranka kljub temu z njihove strani prejela napačna navodila. Ni jasno, kako se lahko napaka uradnice tožene stranke spregleda in zanemari, za dobroverno občino, ki tovrstnih projektov ne dela vsakodnevno, pa je vsaka domnevna napaka, četudi storjena po navodilih tožene stranke, že šteta za krivdo brez možnosti ekskulpacije.

29. Do vsega navedenega, kar je tožeča stranka izpostavila še posebej v svoji vlogi z dne 29. 8. 2019, se tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni vsebinsko opredelila in zato tožeča stranka v zvezi s tem uveljavlja absolutno bistveno kršitev postopka. Izpodbijane odločbe namreč zaradi pomanjkljive obrazložitve ni mogoče vsebinsko preizkusiti. Pomanjkljivo postopanje tožene stranke ima za posledico napačno uporabo materialnega prava, to je tudi določbe 30. člena Uredbe 65/2011/ES, ter pomanjkljivo in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Tožena stranka je prezrla sodno prakso Vrhovnega in Upravnega sodišča v zadevah X Ips 337/2017 z dne 29. 5. 2019, oziroma I U 1193/2017 z dne 19. 9. 2019, na katero jo je tožeča stranka z vlogo z dne 10. 10. 2019 izrecno opozorila. Upravno sodišče je v navedeni sodbi posebej izpostavilo, da se upravna kazen ne uporabi v primeru, ko na strani stranke, ki je ves čas dobroverno in upravičeno zaupala v potrditve, navodila in pravnomočne odločbe tožene stranke, ni nobene krivde.

30. Glede odločitve tožene stranke o stroških nepredvidenih del, nadzora nad deli in izdelave PID, tožeča stranka uveljavlja napačno ugotovitev dejanskega stanja. Tožeča stranka je z vlogo z dne 25. 7. 2012 zaprosila za spremembo podatkov oziroma stroškov projekta, ki jih je tožena stranka, oziroma njena odgovorna oseba g. Topolovec tudi odobril. V predlogu potrjenih sprememb se zato nahajajo določena dodatna in nepredvidena dela, h katerim je tožena stranka podala soglasje, kar vse je razvidno iz spisa predmetne zadeve.

31. Tudi glede domnevnih kršitev ZJN-2 tožeča stranka toženi stranki očita kršitev materialnega in procesnega prava, v prvi vrsti določb 158. člena Ustave, kar utemeljuje tudi ustaljena sodna praksa, še posebej sodba Upravnega sodišča I U 1193/2017 z dne 19. 9. 2019 in sodba Vrhovnega sodišča X Ips 337/2017 z dne 29. 5. 2019, na kar je tožeča stranka toženo stranko posebej opozorila v vlogi z dne 10. 10. 2019. Očitki tožene stranke se nanašajo na vsebino razpisne dokumentacije (popis del), ki je bil toženi stranki predložen v vnaprejšnji pregled in potrditev že v postopku odločanja o pravici do sredstev. Tožena stranka je popis del preverila že ob izdaji odločbe o pravici do sredstev, ta odločitev pa je pravnomočna in zato tožena stranka ne more ponovno odločati o isti stvari. Že v prvi pripravljalni vlogi z dne 13. 7. 2016 v upravnem sporu, ki je v tej zadevi tekel pod opr. št. III U 181/2016, je na str. 3 tožeča stranka posebej izpostavila pravno mnenje generalnega pravobranilca Sodišča EU v zadevi C-111/15, ki je v svojih sklepnih predlogih opozoril, da je treba razlikovati med "zahtevkom za podporo" in "zahtevkom za plačilo" in da mora biti odločitev o plačilu skladna z odločitvijo o podpori. Zaradi kršitve pogoja za upravičenost ni dopustno zavrniti zahtevka za plačilo, ne da bi bila prej odpravljena odločba o odobritvi zahtevka za podporo. Ker odločba o pravici do sredstev v predmeti zadevi nesporno velja, torej ni dopustno zavrniti zahtevka za izplačilo zaradi sklicevanja na neizpolnjevanje pogoja za upravičenost do podpore. V tej zvezi je sedaj tudi Upravno sodišče, ob sklicevanju na Uredbo 809/2014 in ob sodni praksi Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 337/2017 z dne 29. 5. 2019, razmejuje med postopki, ki se nanašajo na vloge za podporo in postopki, ki se nanašajo na izplačilo sredstev. Kot je poudarilo Upravno sodišče, bi drugačna razlaga kršila določbo 158. člena Ustave. Tožena stranka, kljub pregledu in pravnomočni potrditvi pravilnosti popisa del zavrača zahtevo tožeče stranke za izplačilo 18.238,59 EUR glavnice predhodno že pravnomočno odobrenih nepovratnih sredstev, pa četudi je Javni razpis tožečo stranko celo silil v to, da mora za izbor izvajalca uporabiti popis del v natanko taki obliki, kot je bil vsebinsko pregledan in potrjen z odločbo o pravici do sredstev. Tožeča stranka je spoštovala vso takrat veljavno zakonodajo s področja javnega naročanja ter pri izbiri ni dajala prednosti nobenemu dobavitelju ali izvajalcu. V Republiki Sloveniji je pravnim subjektom, ki se prijavljajo na tovrstne razpise, splošno znano, da so lahko znamke v popisih del navedene le primeroma in da lahko ponudijo produkte z enako kvaliteto, če ti na trgu obstajajo. O tem bi lahko tožena stranka zaslišala izbranega ponudnika, kot je predlagala tožeča stranka, česar pa ni storila, niti ni pojasnila, zakaj je te dokazne predloge zavrnila, kar je kršitev določb postopka, odločitve o tem pa ni mogoče preizkusiti. Tožeča stranka tudi nima konkretnih podatkov o tem, koliko znaša lastna cena elementa, pri katerem naj bi šlo za znamko, znotraj posamezne razpisne postavke in je zato toženi stranki predlagala, naj v tej zvezi pozove izbranega izvajalca, da posreduje ta podatek. Tožena stranka je to storila in mu dala rok za opredelitev, vendar pa, ker se ni odzval, je to v nasprotju s pravili upravnega postopka štela, da tožeča stranka ni uspela dokazati svojih trditev, pa četudi je tožena stranka tista, ki mora priti do materialne resnice.

32. Glede stroška zakoličbe tožeča stranka uveljavlja napačno ugotovitev dejanskega stanja in predlaga, da se vpogleda v upravni spis predmetne zadeve. Po njenem razumevanju namreč v zahtevku za izplačilo tega stroška ne uveljavlja in ga tudi izvajalec ni zaračunal. Strošek ni bil naveden ne v začasni in ne v končni situaciji, zato bi bil vsak odbitek tega stroška v fazi reševanja zahtevka neupravičen. Do tega se tožena stranka ni opredelila in zato njene odločitve ni mogoče preizkusiti.

33. V zvezi s postavko stebričkov tožeča stranka navaja, da je že v upravnem postopku pojasnila, da je v obračunu res navedenih osem stebričkov, v gradbeni knjigi pa pravilno navedeno, da je šlo za šest stebričkov. Razlog za to je v dejstvu, da sta dva stebrička drugačna, in sicer gre za stebrička s ključavnico, katerima je bila zaradi tega priznana večja, dvojna cena. V obračunskem listu iz gradbene knjige je pojasnjeno, da se dve ključavnici štejeta za 2 komada, kar je tudi skladno s Ponudbo št. 12/042 podjetja A., d. o. o. ... z dne 12. 3. 2012. Vse navedeno je tožena stranka sicer preverila in ugotovila pri opravi kontrole na kraju samem. Takrat večjih odstopanj med dokumentacijo in izvedbo projekta ni ugotovila. Tožena stranka zato ne more v nasprotju s 158. členom Ustave vsebinsko ponovno posegati v svojo pravnomočno odločitev z dne 17. 11. 2011, s katero je to postavko potrdila.

34. Glede na vse navedeno tožeča stranka zaključuje, da je tožena stranka napačno uporabila upravno kazen že zaradi razloga, ker je napačno, in sicer previsoko, izračunala območje zneska kršitev. Tožeča stranka ponovno poudarja, da doslej citirane določbe EU predpisov ter evropska in domača ustaljena sodna praksa ne dopuščajo izreka upravne kazni v primeru neobstoja krivde na strani stranke. Tožeča stranka je utemeljila in izkazala, da ji ni mogoče očitati krivde. Nedopustno je stališče, da lahko upravni organ dobroverni stranki nekaj svetuje, nato pa ji, v nasprotju s procesno prepovedjo _venire contra factum proprium_, kot izhaja tudi iz prava EU, kot nekaj slabega očita prav upoštevanje njegovih navodil. Če iz domnevnih računskih osnov za izračunavanje upravne kazni, kot očitno neustrezni izločimo že obe največji postavki, to je tisto, ki se nanaša na "finančno vrzel" in tisto, ki se nanaša na domnevne kršitve ZJN-2, ni več podan niti formalni pogoj za kakršnokoli obračunavanje upravne kazni, ki nastopi šele pri preseganju zadevnega 3 % praga.

35. Glede zavrnitve zahtevka za plačilo zakonskih obresti, se tožeča stranka sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 187/2018 z dne 18. 6. 2019, v kateri je poudarilo, da je treba zakonske obresti stranki priznati že na temelju splošnih določb 378. člena OZ in da se za nastanek zamude, s tem pa začetka teka obresti, kot ključen upošteva trenutek, ko bi morala biti upravičencu (stranki) terjatev izplačana, če bi bila že v prvotnem postopku priznana in odmerjena v zakoniti višini. Tožeča stranka navaja, da ni dvoma, da bi tožena stranka, če bi že pri svojem prvem odločanju glede izplačila sofinancerskih sredstev odločila pravilno, če bi to odločitev sprejela v roku 30 dni od prejema zahtevka tožeče stranke in če bi izplačilo izvedla v nadaljnjih 30 dneh, to morala izvršiti do 29. 11. 2012. Zahtevek tožeče stranke za plačilo obresti zato teče od neupravičeno zadržanih sredstev od tega dne dalje do plačila. Obresti še vedno tečejo, saj vtoževana sredstva na podlagi pravnomočne odločbe o pravici pripadajo tožeči stranki, tožena stranka pa jih protipravno noče izplačati in jih ves ta čas uporablja, za kar je neupravičeno obogatena. Tožena stranka ima za izdajo odločbe o izplačilu sredstev predpisan rok, v katerem bi morala odločiti, predpisan pa tudi rok, v katerem morajo biti sredstva upravičencem izplačana. Najkasneje s pretekom teh rokov zapade terjatev stranke za izplačilo sredstev sofinanciranja v plačilo. Tega trenutka zapadlosti terjatve tožena stranka ne more enostransko prelagati za nedoločen čas z zavlačevanjem odločanja, z napačnim odločanjem, ipd. Tožena stranka zaradi dosedanjega napačnega odločanja v predmetni zadevi že skoraj sedem let protipravno zadržuje sredstva, do katerih je tožeča stranka pridobila pravico z odločbo o pravici do sredstev ter bi ji morala biti izplačana že pred leti. Tožena stranka je deloma tudi sama spoznala svojo napako, saj je z izpodbijano odločbo tožeči stranki priznala 4.018,81 EUR, kar je del sredstev, ki jih tožena stranka zaradi prehodne napačne odločbe pravno neutemeljeno zadržuje od 29. 11. 2012 dalje, še vedno pa pravno neutemeljeno zavrača izplačilo 108.763,59 EUR glavnice.

36. Dikcija 2. člena ZUP narekuje dolžnost organa, da odloča o glavni stvari (v tem primeru o pravici do izplačila sredstev), hkrati pa je v tej določbi tudi podlaga za odločanje o akcesorni terjatvi. Tudi ZKme-1 v 56. členu določa, da upravni organ odloča o zahtevku stranke za izplačilo, s čimer je po mnenju tožeče stranke zajeto tudi upravičenje za odločanje o akcesorni terjatvi, to je za odločanje o zamudnih obrestih. Opozarja, da ZKme-1 v 41.a, 42. in 47. členu v pretežnem delu enako določa, da je stranka postopka, poleg vrnitve sredstev, dolžna vrniti tudi zakonske zamudne obresti od preteka v odločbi določenega roka do dokončnega plačila. Kolikor bi se te določbe tolmačilo restriktivno, bi bil v primeru zamude stranke do plačila zamudnih obresti upravičen organ, nasprotno pa stranka v primeru zamude ali napačne odločitve organa do tega ne bi bila upravičena. To bi po mnenju tožeče stranke pomenilo kršitev enake obravnave in enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) ter kršitev enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

37. Tožeča stranka nenazadnje še uveljavlja, da je tožena stranka nepravično zavrnila njen zahtevek na plačilo stroškov odvetniškega zastopanja v postopku. Poudarja, da si tudi življenjsko ne more predstavljati, da bi bila sama dolžna nositi finančno breme postopka, čeprav je nesporno, da je bilo predhodno odločanje tožene stranke napačno. Bilo bi nepravično, da bi morala stranka, ki so ji zaradi napačnih odločitev Agencije nastali stroški večkratnih ponovitev upravnega postopka in upravnih sporov, sama kriti te stroške. Stroški postopka so urejeni v X. poglavju ZUP (113. - 124. člen). V zvezi z obravnavanim primerom je bistveno vprašanje, kdo je povzročil nastanek upravnega postopka in kako se je ta končal (načelo uspeha). Medtem ko je nesporno, da se je postopek za izplačilo sredstev začel na podlagi vloge tožeče stranke in da jo bremenijo stroški do izdaje prvotne prvostopenjske odločbe, pa se postavlja vprašanje, kakšna je narava in usoda stroškov postopka, ki so nastali po prvotni nepravilni in nezakoniti zavrnitvi zahtevka za izplačilo, kar pa je po mnenju tožeče stranke treba ločevati. Po stališču tožeče stranke morajo biti stroški postopka, ki so nastali po izdaji prve odločbe v zvezi z zahtevkom za izplačilo (29. 11. 2012), breme tožene stranke, saj je njeno nezakonito odločanje vzrok nastanka vseh nadaljnjih stroškov, tudi zaradi kasneje ugodnega zaključka postopka za tožečo stranko.

38. Drugačna razlaga določb ZUP o stroških postopka bi bila po oceni tožeče stranke v nasprotju z določbo 22. člena Ustave (pa tudi v zvezi z 2. in 14. členom), ki ima tudi materialno komponento. Če mora ena stranka za uveljavitev iste pravice nositi le stroške priprave prve vloge, druga (kot v danem primeru tožeča stranka) pa celotno stroškovno breme do večkratno ponavljajočega se odpravljanja napak upravnega organa, ni mogoče trditi, da je v obeh primerih strankam omogočeno enako varstvo pravic. Nobenega razumnega razloga ni, zakaj naj bi zakonska ureditev strankam priznavala povračilo odvetniških stroškov le v primerih, ko jim te povzroči upravni organ s pravno neutemeljenim postopanjem v upravnih postopkih po uradni dolžnosti, ne pa tudi v ponovitvah upravnih postopkov, prav tako povzročenih zaradi njegovega pravno neustreznega odločanja.

39. Tožeča stranka meni, da ji ob celoviti presoji vseh relevantnih okoliščin že na podlagi določb 113. člena ZUP pripada povračilo stroškov vseh ponovljenih upravnih postopkov, kot jih zahteva. Če pa sodišče nima takega stališča, mu tožeča stranka predlaga, da postopek v delu, ki se nanaša na odločanje o zahtevku tožeče stranke za povračilo stroškov postopka, prekine ter pred Ustavnim sodiščem sproži postopek presoje ustavnosti in zakonitosti 113. člena ZUP. Nobenega razumnega razloga ni, zakaj bi zakonska ureditev strankam priznavala povračilo odvetniških stroškov le v primerih, ko jim te povzroči upravni organ s pravno neutemeljenim postopanjem v upravnih postopkih po uradni dolžnosti, ne pa tudi v ponovitvah upravnih postopkov, prav tako povzročenih izključno s strani tega organa, ki se vodijo po predlogu stranke.

40. Tožeča stranka tožbo zaključuje s tožbenim zahtevkom, s katerim sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo v 1., 3. in 4. točki izreka odpravi ter v tem delu zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Tožena stranka naj ji tudi povrne stroške postopka.

_Povzetek odgovora na tožbo:_

41. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri sprejeti odločitvi in utemeljitvi iz izpodbijane odločbe, sodišču pa predlagala, naj tožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno. Pojasnjuje, da je pri ponovnem odločanju upoštevala napotilo sodišča, da mora v ponovnem postopku popolno ugotoviti dejansko stanje, ki bo podlaga za odločitev o (ne)upravičenosti zahtevka za izplačilo za "NN priključek", ter pred izdajo odločbe dati tožnici možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah. Po tem, ko je tožena stranka izvedla ta postopek, je ugotovila, da je tožeča stranka v tem delu upravičena do denarnih sredstev v višini 2.364,00 EUR. Sprememba pri skupnem znesku upravičenih sredstev je posledično zahtevala ponoven izračun znižanja upravičenih sredstev, ki ga je pojasnila v izpodbijani odločbi, na podlagi katerega je ugotovila, da je tožeča stranka upravičena še do 4.018,81 EUR denarnih sredstev. Preostali del zahtevka v višini 108.763,59 EUR, je tožena stranka zavrnila, prav tako zavrnila tudi zahtevka tožeče stranke glede izplačila zamudnih obresti in glede stroškov zastopanja. Sodišče je s sodbo pritrdilo vsem preostalim navedbam in ugotovitvam tožene stranke iz predhodne odločbe (št. 331123-19/2011/55) in je zahtevalo ponovno odločanje le glede sredstev v povezavi z "NN priključkom ". Sodišče je ob tem odpravilo in vrnilo v ponovno odločanje sicer celotno 1. točko izreka o zavrnitvi zahtevka v višini 112.752,39 EUR, saj po naravi stvari ni moglo odpraviti le dela posamezne točke izreka, ampak zgolj celo točko. Odprava celotne točke in vrnitev v ponovno odločanje glede celotnega zavrnjenega zneska pa ne pomenita, da je tožena stranka v tem delu odločila napačno - ravno nasprotno, sodišče je v obrazložitvi sodbe na več mestih zavrnilo tožbene ugovore tožeče stranke in potrdilo odločitve tožene stranke, tudi glede uporabe določbe 30. člena Uredbe 65/2011/EU (razen v delu, ki se nanaša na "NN priključek"). Tožena stranka je zato v postopku ponovnega odločanja glede vseh ostalih vprašanj, razen glede "NN priključka" (in posledično točnega zneska znižanj), vztrajala pri svojih ugotovitvah iz prejšnjega postopka in v tem delu odločila enako kot v prejšnjem postopku.

_Povzetek vsebine prve pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 3. 2. 2020:_

42. Tožeča stranka navaja, da je iz odgovora na tožbo tožene stranke mogoče ugotoviti, da gre v predmetni zadevi za napačno uporabo oziroma spregled temeljnih pravnih pravil, ki se nanašajo na pravnomočnost odločb. Pravnomočen je namreč le izrek odločbe oz. sodbe. Z odpravo vseh predhodnih odločitev tožene stranke v predmetni zadevi, je (vsakokrat) nastala pravna fikcija, kot da te nikoli ne bi bile izdane in je moral zato upravni organ o celotnem delu zahtevka, kot je bil zavrnjen, ponovno odločati, torej ga obravnavati vsebinsko in odločitev ustrezno obrazložiti. Tožena stranka tega v izpodbijani odločbi ni storila, četudi ni mogoče šteti, da je katerikoli del sodbe III U 181/2016-25 postal pravnomočen, kot to navaja tožena stranka v odgovoru na tožbo. Načelo materialne resnice (8. člen ZUP) in neobstoj formalnih dokaznih pravil (10. člen ZUP) zahtevata celovito vsebinsko obrazložitev upravnih odločb (214. člen ZUP). Sodišče s sodbo III U 181/2016-25 namreč ni odločilo v sporu polne jurisdikcije, pač pa je takrat izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo ter ji zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Tožeča stranka se z nekaterimi zaključki te sodbe ni strinjala, vendar pa v tej zvezi ni mogla vložiti "pravnega sredstva" zoper obrazložitev. Če bi držalo, da domnevno postanejo "mimo izreka samostojno pravnomočne" tudi posamezne obrazložitvene teze sodb, bi morala biti v zakonu posebej predvidena možnost vlaganja pravnih sredstev ne le zoper odločitve sodišč, kot izhajajo iz izrekov sodb, temveč tudi glede posameznih obrazložitvenih zaključkov. Če bi sledili argumentaciji tožene stranke, bi bila tožeči tranki v nasprotju z določbami 2., 22., 23. in 158. člena Ustave popolnoma odvzeta možnost pravnega sredstva.

43. Tožeča stranka pojasnjuje, da se je od sprejema sodbe III U 181/2016-25 oblikovala nova praksa tako Vrhovnega kot Upravnega sodišča, s katero se dopolnjujejo, delno pa tudi spreminjajo predhodna stališča. Tožena stranka ni pojasnila, zakaj zadnja, tudi ustaljena sodna praksa, v predmetni zadevi ni relevantna in zakaj je ni upoštevala.

_Povzetek tožbenih ugovorov v tožbi z dne 10. 4. 2020 (zadeva III U 66/2020):_

44. Tožeča stranka v tožbi uveljavlja enake tožbene ugovore glede 4. točke izreka izpodbijane odločbe, kot jih je uveljavljala v tožbi z dne 19. 12. 2019. Ker je vsebino teh ugovorov sodišče povzelo v 37. do 39. točki te obrazložitve, jih na tem mestu ne ponavlja. Drugače kot v tožbi z dne 19. 12. 2019 pa tožeča stranka sodišču predlaga, naj o 4. točki izreka izpodbijane odločbe odloči v sporu polne jurisdikcije, in sicer naj to točko izreka spremeni tako, da se tožeči stranki priznajo vsi priglašeni stroški v dosedanjem postopku (oziroma v vseh ponovljenih upravnih postopkih in upravnih sporih), do vključno tudi te tožbe v upravnem sporu, oziroma podredno, da v tem delu zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Tožena stranka naj ji tudi povrne stroške postopka.

45. Sodišče je tožbo z dne 10. 4. 2020 vročilo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, pač pa sodišču le sporočila, da so bili vsi upravni spisi zadeve sodišču že poslani v zadevi III U 311/2019. _Sklep sodišča III U 311/2019-10, III U 66/2020-4 z dne 29. 9. 2020:_

46. Po tem, ko je sodišče prejelo tožbo v zadevi III U 66/2020, je odločilo, da se ta postopek in postopek, ki se je vodil pod III U 311/2019, združita v skupno obravnavo in odločanje ter vodita pod št. III U 311/2019. Sodišče je to odločitev sprejelo na podlagi določbe prvega odstavka 42. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki sodišču dopušča, da s sklepom združi v skupno obravnavo in odločanje več pri oddelku sodišča odprtih postopkov o istem predmetu. Ugotovilo je namreč, da gre za spora, ki sta vsebinsko povezana (oziroma da se v prvo vloženi tožbi izpodbija tudi 4. točka izreka izpodbijane odločbe, enako pa ta točka izpodbija v drugo vloženi tožbi). Do vložitve dveh tožb je prišlo zaradi napačnega pravnega pouka tožene stranke, ki je glede vprašanja odvetniških stroškov v upravnem postopku tožečo stranko napotila v pritožbeni postopek, kar vse pa je že povzeto v 4. točki te obrazložitve.

_Odločanje sodišča brez izvedbe glavne obravnave:_

47. Sodišče je na podlagi 5. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločitev v zadevi sprejelo, ne da bi izvedlo glavno obravnavo, s čimer sta obe stranki postopka po pozivu sodišča tudi soglašali. Odločitev je sprejelo na podlagi listin upravnega spisa zadeve, izhajalo pa je tudi iz sodbe III U 181/2016-25 z dne 18. 3. 2019, ki je bila izdana v predhodnem postopku v predmetni zadevi ter dosedanje sodne prakse, kar vse je pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve.

**K točki I izreka:**

48. Tožba ni utemeljena.

_O zavrnitvi dela zahtevka za izplačilo sredstev (1. točka izreka izpodbijane odločbe):_

49. Tožeči stranki so bila z odločbo o pravici do sredstev, št. 33123-19/2011/11 z dne 17. 11. 2011, odobrena nepovratna sredstva programa razvoja podeželja, sofinanciranega iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, ukrep: Obnova in razvoj vasi, v višini do 377.338,90 EUR, za naložbo "Razširitev pokopališča v Kortah - 1 faza". Tožeča stranka je 2. 10. 2012 pri toženi stranki vložila zahtevek za izplačilo sredstev, odobrenih z odločbo o pravici do sredstev, v višini 349.535,49 EUR. Tožena stranka je z odločbo, št. 33123-19/2011-24 z dne 29. 11. 2012, zahtevku tožeče stranke za izplačilo sredstev delno ugodila v višini 236.753,10 EUR, del zahtevka v višini 112.782,30 EUR pa zavrnila. Tožeča stranka je zoper to odločitev vložila tožbo v upravnem sporu, ki ji je sodišče s sodbo III U 18/2013-18 z dne 7. 3. 2014 ugodilo, odločbo tožene stranke z dne 29. 11. 2012 zaradi bistvenih kršitev določb postopka odpravilo ter ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. V ponovljenem postopku je tožena stranka izdala odločbo, št. 33123-19/2001/39 z dne 28. 5. 2014, s katero je sprejela enako odločitev kot ob prvem odločanju (1. točka izreka), s tem, da je obenem ugotovila, da so bila sredstva v višini 236.753,10 EUR tožeči stranki že nakazana dne 29. 12. 2012 na podlagi (v ugodenem delu) predhodno odpravljene odločbe, št. 33123-19/2011/24 z dne 29. 11. 2012 (2. točka izreka). Tudi zoper to odločitev je tožeča stranka vložila tožbo v upravnem sporu, ki ji je sodišče s sodbo III U 198/2014-6 z dne 6. 11. 2015 ugodilo tako, da je zaradi bistvenih kršitev določb postopka odpravilo 1. točko izreka odločbe. Ob tretjem odločanju je tožena stranka z odločbo, št. 33123-19/2011/55 z dne 17. 5. 2016, o zahtevku tožeče stranke za izplačilo sredstev ponovno odločila enako kot ob odločanju v predhodnih postopkih, sodišče pa je s sodbo III U 181/2016-25 z dne 18. 3. 2019 tožbi tožeče stranke, ki jo je vložila zoper to odločitev, ugodilo, s tem da je odpravilo del izreka, ki se je nanašal na zavrnitev zahtevka v višini 112.782,39 EUR in v tem obsegu zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.

50. Tožena stranka je v ponovljenem (četrtem) postopku izdala v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo. Predmet odločanja tožene stranke je bil (le še) sporni del zahtevka tožeče stranke za izplačilo v višini 112.782,39 EUR (saj je preostalemu delu zahtevka ugodila in ga tožeči stranki dne 19. 12. 2012 tudi izplačala, kar med strankama ni sporno). Tožena stranka je odločila, da se temu delu zahtevka tožeče stranke ugodi v višini 4.018,81 EUR, preostali del zahtevka v višini 108.763,59 EUR pa je zavrnila (1. točka izreka izpodbijane odločbe).

51. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je v sodbi III U 181/2016-25, ko je presojalo tretjo odločitev tožene stranke (odločbo št. 33123-19/2011/55 z dne 17. 5. 2016), odločilo, da je bila odločitev tožene stranke po vsebini pravilna, razen v delu, ki se je nanašal na "NN priključek". Tožena stranka je namreč glede stroškov za ta priključek po presoji sodišča nepravilno zaključila, da tožeča stranka ni izkazala lastništva nepremičnine, po kateri ta poteka, in zaradi tega nepravilnega stališča tudi ni ugotavljala dejanskega stanja, ki se nanaša na priključek in posledično tudi ne utemeljenosti zahtevka za izplačilo v tem obsegu. Določitev sankcije - znižanje, ki bremeni tožečo stranko kot upravičenko, glede na to, da ni uspela dokazati, da ni odgovorna za vključitev neupravičenega zneska v zahtevek za izplačilo, je sodišče (po izvedbi dokazov na glavni obravnavi) ocenilo kot pravilno. Četudi je sodišče presodilo, da je bila odločitev tožene stranke nepravilna le glede "NN priključka", v preostalem delu pa pravilna, je odločbo, št. 33123-19/2011/55 z dne 17. 5. 2016, lahko odpravilo le v celotnem zavrnilnem delu 1. točke njenega izreka, saj je tožena stranka s tem izrekom odločila o celotnem še spornem zahtevku za izplačilo, zavrnilni del pa je obsegal tudi upravno sankcijo, izračunano ob upoštevanju takrat zavrnjenih stroškov za "NN priključek". Tožena stranka je, kot je pojasnila v izpodbijani odločbi, zato v ponovljenem postopku ponovno (po vsebini) odločala (le) o "NN priključku", v preostalem pa sledila zaključkom odločitve iz odločbe, št. 33123-19/2011/55 z dne 17. 5. 2016, ki jim je s sodbo III U 181/2016-15 pritrdilo tudi Upravno sodišče. 52. Glede "NN priključka" je tožena stranka v skladu z navodili sodišča iz sodbe III U 181/2016-25 ponovno pregledala celotno dokumentacijo in ugotovila, da je tožeča stranka upravičena do dodatnih stroškov iz tega naslova, ki so nastali v višini 2.364,00 EUR (3. in 4. stran izpodbijane odločbe), čemur tožeča stranka ne oporeka. Ob upoštevanju tega zaključka in stališč sodišča v sodbi III U 181/2016-25 glede drugih uveljavljanih stroškov, katerih izplačilo je tožena stranka že predhodno zavrnila ter ob upoštevanju, da je sodišče v tej sodbi tudi presodilo, da je bila pravilno uporabljena določba 30. člena Uredbe 65/2011/EU, je tožena stranka ponovno izračunala seštevek vseh znižanj (63.978,58 EUR) ter na tej podlagi izdelala in pojasnila končni izračun zahtevka (11. in 12. stran izpodbijane odločbe), nato pa zaključila, da je tožeča stranka upravičena še do 4.018,81 EUR, ki se nakažejo na njen transakcijski račun, v preostalem pa zahtevek tožeče stranke za izplačilo sredstev zavrnila.

53. Tožeča stranka nasprotuje postopku tožene stranke, ki je v izpodbijani odločbi glede spornih stroškov, razen glede "NN priključka", do katerega je zavzela novo stališče, zgolj sledila sodbi sodišča III U 181/2016-25 in teh stroškov ni ponovno presojala. Tožeča stranka namreč trdi, da je z odpravo vseh predhodnih odločb tožene stranke nastala pravna fikcija, kot da te nikoli ne bi bile izdane, kar pa pomeni, da tožena stranka ne bi smela zgolj slediti stališčem sodišča iz sodbe III U 181/2016-25, pač pa bi morala, ob upoštevanju ugovorov tožeče stranke, ponovno odločati o vseh spornih stroških zahtevka, kot tudi o tem, ali je bila tožeči stranki upravičeno izrečena upravna kazen. Po mnenju tožeče stranke gre pri takem odločanju, kot ga je uporabila tožena stranka, za napačno uporabo oziroma spregled najbolj temeljnih pravnih pravil, ki se nanašajo na pravnomočnost sodb.

54. Sodišče je pri odločanju o opisanem ugovoru tožeče stranke izhajalo iz sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 12/2022 z dne 11. 5. 2022 (13. do 18. točka obrazložitve), v kateri se je opredelilo do vprašanja vezanosti upravnega organa na pravnomočno sodbo o odpravi upravnega akta oziroma o njenem vplivu na obseg izvedbe ponovnega postopka. Vrhovno sodišče je kot temelj svoje odločitve upoštevalo tretji odstavek 64. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče upravni akt odpravi, vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponovni postopek. Zadeva se vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bil izdan odpravljeni upravni akt. Vrhovno sodišče pojasnjuje, da ta določba ureja pravne posledice odprave upravnega akta, o čemer se je že izreklo v številnih odločbah. Ustaljeno je stališče, da vrnitev zadeve v stanje pred izdajo odpravljenega upravnega akta pomeni, da odprava učinkuje za nazaj _(ex tunc)_, pri čemer odprava pomeni tudi odpravo posledic, ki so iz takega akta nastale (281. člen ZUP). Pravni učinek odprave je zato vselej retroaktiven in deluje za nazaj od dneva, s katerim je pravno učinkovala odpravljena odločba. Vrnitev v stanje pred izdajo odpravljenega akta je torej stanje, ko o pravici, obveznosti ali pravni koristi v upravnem postopku še ni dokončno odločeno v smislu tretjega odstavka 2. člena ZUS-1, pravni položaj stranke pa je takšen, kot da v konkretni upravni zadevi sploh ne bi bila izdana odločba (tako v sodbi Vrhovnega sodišča X Ips 1/2020 z dne 2. 9. 2020, smiselno enako v sodbah X Ips 2/2014 in I Up 159/2018). Temu, da ob odpravi odločbe nastanejo opisani učinki, pritrjuje tudi tožeča stranka v prvi pripravljalni vlogi. Odprava odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje pomeni, da mora organ ponovno odločiti o zadevi in izdati nov upravni akt, pri tem pa je v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

55. Vrhovno sodišče je navedlo, da je v dosedanji praksi (v sklepu X Ips 220/2016 z dne 17. 5. 2017, 33. točka obrazložitve) že pojasnilo, da je upravni organ v ponovljenem postopku vezan na materialno pravnomočno sodbo sodišča v upravnem sporu tako glede izreka kot glede nosilnih razlogov, ki ta izrek utemeljujejo (2. člen Zakona o sodiščih (ZS) v povezavi s 1. členom ZUS-1). Materialno pravnomočna namreč postane vsaka sodba, v kateri je sodišče vsebinsko presojalo zakonitost upravnega akta, torej tudi sodba o odpravi izpodbijanega upravnega akta (64. člen ZUS-1), saj temelji na vsebinski ugotovitvi njegove nezakonitosti. Zato sme upravni organ dejstva, ki jih je v upravnem sporu ugotovilo sodišče, ponovno presojati le, če so po naravi taka, da so se po sodbi sodišča lahko spremenila (kar za predmetno zadevo ne velja) in je njihova sprememba glede na naravo zadeve pri ponovnem odločanju lahko upoštevna. Vrhovno sodišče je opisano stališče v sodbi X Ips 94/2017 z dne 17. 4. 2019 (27. in 28. točka obrazložitve) dopolnilo še z razlago, da vsebinska vezanost toženke na sodbo upravnega sodišča pri nadaljnjem odločanju izhaja iz ustavne vloge upravnega sodstva, in sicer tako z vidika zagotavljanja pravice do učinkovitega sodnega varstva v upravnem sporu (23. in 157. člen Ustave), kot tudi učinkovitega neodvisnega in nepristranskega sodnega nadzora nad delom uprave (3. in 120. člen Ustave). Ker ob odpravi upravnega akta stališče sodišča glede pravilne uporabe materialnega in procesnega prava usmerja nadaljnje odločanje o pravici ali obveznosti stranke z novim upravnim aktom, je dolžnost spoštovanja teh stališč s strani uprave oz. drugih organov oblasti neločljivo povezana z izvrševanjem funkcije sodne oblasti v upravnem sporu. Vrhovno sodišče je zato določbo četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 štelo za zadostno podlago, da sodišče ob odpravi upravnega akta tudi z izrekom sodbe naloži toženki določeno postopanje oz. odločanje, vezano na stališča sodišča glede pravilne uporabe prava. Pri tem je izpostavilo, da iz pravnomočnosti sodbe (res iudicata), na katero so pri svojem nadaljnjem odločanju vezani tako organi kot sodišča, izhaja, da v nadaljnjih postopkih tam sprejete odločitve niso več del ponovne presoje.

56. Vrhovno sodišče zaključuje, da je iz povzetih stališč razvidno, da postane sodba o odpravi upravnega akta materialno (vsebinsko) pravnomočna, saj gre po vsebini za odločitev o obveznosti tožene stranke, kaj naj upošteva pri odločanju v ponovljenem postopku. Iz tega sledi, da določba četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 dejansko ubeseduje dolžnost spoštovanja sprejete pravnomočne odločitve sodišča z namenom zagotavljanja pravice do učinkovitega sodnega varstva. Z vidika strank upravnega spora to pomeni zlasti, da se tožnik, ki je uspel z izpodbojno tožbo, lahko zanese na odločitev sodišča v smislu, da jo bo spoštovala tudi tožena stranka v svojem postopku. Slednja je zato pri ponovnem odločanju omejena s prepovedjo _ne bis in idem_, vendar le v obsegu pravnih in dejanskih vprašanj, o katerih je bilo odločeno s sodbo o odpravi upravnega akta in ki so bila podlaga za sprejeto odločitev. Samo v tem okviru je zato mogoče govoriti o že pravnomočno razsojeni zadevi, saj zaradi učinkov odprave noben drug vidik razlage prava ali ugotovljenega dejanskega stanja ni mogel postati pravnomočen.

57. Sodišče v obravnavani zadevi ugotavlja, da je že v sodbi III U 181/2016-25 po vsebini presodilo (tudi) enake ugovore, kot jih je tožeča stranka uveljavljala v (četrtem) ponovljenem upravnem postopku in jih uveljavlja tudi s predmetno tožbo. V tej sodbi je sodišče pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke v odločbi št. 33123-19/2011/55 z dne 17. 5. 2016: 1) ki je pri odločanju o zahtevku za izplačilo sredstev upoštevala "finančno vrzel"; 2) ki je kot neupravičene štela stroške za "nepredvidena dela, nadzor nad deli, izdelavo PID-a"; 3) kot neupravičene štela stroške, pri katerih je tožeča stranka v razpisni dokumentaciji za oddajo javnega naročila, pri določitvi tehničnih specifikacij ravnala v nasprotju z določbami ZJN-2 (blagovne znamke); 4) kot neupravičene štela stroške zakoličbe; 5) kot neupravičene stroške štela izplačilo stroškov za dva stebrička. Sodišče je v sodbi III U 181/2016-25 kot pravilno in zakonito štelo tudi odločitev tožene stranke, da se tožeči stranki zaradi priglasitve vseh prej navedenih neupravičenih stroškov v skladu z določbo 30. člena Uredbe 65/2011/EU izreče sankcija - znižanje, in to po izvedbi dokazov na glavni obravnavi, vse zaključke pa pojasnilo v obrazložitvi sodbe (30. do 50. točka sodbe III U 181/2016-25).

58. Ker je torej sodišče v sodbi III U 181/2016-25 pritrdilo stališčem tožene stranke o zavrnitvi stroškov, ki so sporni tudi v tem postopku, razen glede "NN priključka", zaradi katerega je bila takratna odločba tožene stranke, št. 33123-19/2011/55 z dne 17. 5. 2016, tudi odpravljena in zadeva vrnjena toženi stranki v dopolnitev postopka in novo odločanje (kar je v ponovljenem postopku tudi storila ter zahtevku tožeče stranke glede priključka ugodila), je bila tožena stranka pri ponovnem odločanju vezana na v tej sodbi sprejeto pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Sodišče o tem sicer ni odločilo v izreku, vendar pa to ne pomeni, da tožena stranka v ponovljenem postopku ni bila dolžna upoštevati stališč sodišča iz pravnomočne sodbe III U 181/2016-25. Iz pravnomočnosti te sodbe je zato mogoče povzeti zaključek, da je tožena stranka postopala pravilno, ko o tem, kar je sodišče s sodbo III U 181/2016-25 presodilo kot zakonito, ni več ponovno odločala v ponovljenem postopku (prim: odločba Ustavnega sodišča Up-95/16 z dne 14. 3. 2019, 28. točka obrazložitve, ter sodba in sklep Vrhovnega sodišča I Up 62/2021 z dne 25. 8. 2021, 24. točka obrazložitve), pač pa je presojala le še odločitev glede "NN priključka", po sprejeti odločitvi o upravičenosti teh stroškov pa ponovno izračunala neupravičene stroške in znižanje (sankcijo) in s tem ugotovila končni znesek izplačila. Tožeča stranka odločitvi tožene stranke, da je upravičena do stroškov za "NN priključek", ne ugovarja, prav tako pa ne ugovarja (številčni) pravilnosti novega izračuna upravne sankcije in končnemu izračunu, kot posledici odobritve stroškov za priključek.

59. Vse doslej navedeno vodi sodišče do zaključka, da tožba tožeče stranke v delu, s katerim izpodbija 1. točko izreka izpodbijane odločbe, ni utemeljena.

_O zamudnih obrestih (3. točka izreka izpodbijane odločbe):_

60. Med strankama je sporno, ali je tožeča stranka upravičena do plačila zamudnih obresti od zneska zahtevka za izplačilo, ki ji, kot navaja tožeča stranka, neupravičeno ni bil izplačan. Tožena stranka navaja, da je do zamudnih obresti upravičen upnik, če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, kar izhaja iz ureditve zamudnih obresti v OZ. Utemeljuje tudi, da z odločbo o pravici do sredstev stranka še ne pridobi neposredne pravice do sredstev, ampak se ji zgolj določi skupni znesek razpoložljivih sredstev za relevantni projekt, medtem ko do izplačila pride šele po tem, ko stranka vloži zahtevek za izplačilo v skladu s 56. členom ZKme-1, če ta izpolnjuje vse zahtevane pogoje. Terjatev se po stališču tožene stranke torej vzpostavi šele po izdaji oziroma vročitvi pozitivne odločbe glede vloženega zahtevka za izplačilo, in to v delu, v katerem je bilo stranki ugodeno, to je v konkretnem primeru za del zahtevka tožeče stranke v višini 236.753,10 EUR, ki pa ji je bil že izplačan. Glede zavrnjenega dela zahtevka pa tožena stranka trdi, da obveznost ni nastala in zato tudi ni v zamudi z izplačilom, tožeča stranka pa zato ni upravičena do zamudnih obresti od tega zneska.

61. Tožeča stranka uveljavlja drugačno stališče, kot ga utemeljuje tožena stranka, saj meni, da je upravičena do plačila zamudnih obresti, ker bi morala tožena stranka, če bi že ob prvem odločanju glede izplačila nepovratnih sredstev odločila pravilno in tako odločitev sprejela v roku 30 dni od prejema zahtevka tožeče stranke, izplačilo opraviti v nadaljnjih 30 dneh, to je do 29. 11. 2012. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 187/2018 z dne 18. 6. 2019, v kateri je Vrhovno sodišče poudarilo, da je treba zakonske obresti stranki priznati že na temelju splošnih določb 378. člena OZ in da se za nastanek zamude, s tem pa začetka teka obresti, kot ključen upošteva trenutek, ko bi morala biti upravičencu terjatev izplačana, če bi bila že v prvotnem postopku priznana in odmerjena v zakoniti višini.

62. Sodišče ugotavlja, da se je Vrhovno sodišče do vprašanja upravičenosti do zamudnih obresti v postopkih javnih razpisov za dodelitev nepovratnih sredstev opredelilo v sodbi X Ips 7/2022 z dne 31. 5. 2023. V tam obravnavani zadevi se je, enako kot v predmetni zadevi, revidentka sklicevala na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 187/2018 z dne 18. 6. 2019, ki pa se nanaša na področje pokojninskih prejemkov. V tej sodbi je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da ni dvoma, da je za nastanek zamude ključen trenutek, ko bi morala biti zavarovancu denarna terjatev izplačana, če bi bila priznana in odmerjena v zakoniti višini že v prvotnem oziroma predsodnem postopku. Po presoji Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 7/2022 pa je področje socialne varnosti specifično in povsem neprimerljivo z ureditvijo obveznosti tožene stranke v postopkih javnih razpisov za dodelitev nepovratnih sredstev in zato sodne prakse glede priznavanja in izplačevanja pokojninskih prejemkov ni mogoče neposredno uporabiti v tovrstnih postopkih. Sistemsko sta namreč področji izplačevanja pokojninskih prejemkov in izplačevanja kmetijskih subvencij urejeni popolnoma drugače. 63. Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 7/2022 poudarilo, da iz sodbe VIII Ips 187/2018 izhaja, da zavarovanec pridobi pravico iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja z dnem, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice po tem zakonu, pri čemer je pogoj za pridobitev pravice do pokojnine prenehanje zavarovanja, pokojnina pa se izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. V zadevi, ki je bila predmet obravnave v zadevi VIII Ips 187/2018, je bila torej zavarovancu s tem, ko mu je bila izdana neustrezna odločba in ta v sodnem postopku odpravljena, pravica do pokojnine priznana za nazaj. Vrhovno sodišče navaja, da te situacije ne gre enačiti s takim primerom, kot je obravnavani, kjer je bil stranki sicer z odločbo o pravici do sredstev priznan temelj zahtevka za izplačilo, torej obstoj pravice, vendar pa je bilo o zahtevku za izplačilo sredstev odločeno šele z odločbo, ki je bila izdana v zvezi s tem, ne glede na to, če je bila ta odločba o izplačilu sredstev že pred tem večkrat v sodni presoji in vrnjena toženi stranki v ponovni postopek.

64. Vrhovno sodišče pojasnjuje, da neposredno pravno podlago za izplačilo denarnih sredstev predstavlja dokončna in izvršljiva upravna ali sodna odločba o priznanju pravice do izplačila in njena višina. Taka odločba je hkrati tudi pogoj za nastanek zamude po poteku roka za njeno izvršitev v skladu z določbami zakona, ki ureja izvrševanje proračuna. Če je v odločbi določeno, da se dejanje, ki je predmet izvršbe (v tem primeru izplačilo sredstev), mora opraviti v določenem roku, postane odločba izvršljiva s potekom roka (četrti odstavek 224. člena ZUP), istočasno pa v primeru denarnih izplačil začnejo teči tudi zakonske zamudne obresti. Podlaga za izplačilo denarnega zneska je torej dokončna in izvršljiva odločba upravnega organa in šele če to izplačilo ni izvršeno v roku za izpolnitev, je tožeča stranka upravičena do zamudnih obresti, računano od tega roka do plačila.

65. Sodišče, skladno s povzetim stališčem Vrhovnega sodišča v sodbi X Ips 7/2022 z dne 31. 5. 2023, ki mu sledi, zaključuje, da je bila odločitev tožene stranke v 3. točki izreka izpodbijane odločbe, s katero je zavrnila zahtevek tožeče stranke za izplačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska v višini 112.872,39 EUR od 29. 11. 2012, utemeljena. Tožeča stranka je vložila zahtevek za izplačilo v višini 349.535,49 EUR, od katerih je tožena stranka tožeči stranki priznala zahtevek v višini 236.753,10 EUR in ji ga tudi izplačala, del zahtevka v višini 112.872,39 EUR pa zavrnila. Sodišče zato ugotavlja, da bi bila tožeča stranka do zamudnih obresti od zavrnjenega dela zahtevka upravičena le, če bi bila tožeči stranki tudi za ta del zahtevka priznana pravica do izplačila, pa to izplačilo ne bi bilo izvršeno v roku, kot ga določa zakon, ki ureja izvrševanje proračuna. To vodi do zaključka, da zahtevek tožeče stranke za izplačilo zakonskih zamudnih obresti od zavrnjenega dela zahtevka od 29. 11. 2012 (torej od izdaje prve odločbe tožene stranke v zvezi z zahtevanim izplačilom) do plačila ni utemeljen.

_O zahtevi za povrnitev odvetniških stroškov v upravnem postopku (4. točka izreka izpodbijane odločbe):_

66. Med strankama je sporno tudi vprašanje, ali je tožeča stranka upravičena do povrnitve odvetniških stroškov, ki so ji nastali v večkrat ponovljenem upravnem postopku, v katerem je uveljavljala pravico do izplačila nepovratnih sredstev, predhodno odobrenih z odločbo o pravici do sredstev. Tožena stranka je tak zahtevek tožeče stranke zavrnila in se pri tem oprla na določbo prvega odstavka 113. člena ZUP, po katerem stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka (potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje, oglase, prihod, izgubo dohodka, strokovno pomoč, odškodnino za škodo, ki nastane pri ogledu, ipd.), gredo v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Tožena stranka ugotavlja, da se je predmetni postopek pričel na zahtevo tožeče stranke in zato meni, da tožeča stranka do povrnitve odvetniških stroškov ni upravičena. Tožeča stranka takemu stališču nasprotuje in navaja, da si ne more predstavljati, da bi bila sama dolžna nositi finančno breme postopka, čeprav je nesporno, da je bilo predhodno odločanje tožene stranke napačno. Kolikor sodišče njenemu stališču ne bi sledilo, pa predlaga, naj postopek v tem delu prekine in pred Ustavnim sodiščem sproži postopek presoje ustavnosti in zakonitosti 113. člena ZUP glede zadevne nedopustne _lacunae legis_ (torej zakonske praznine).

67. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da se pravila o tem, kdo nosi stroške postopka (in so urejena v 113. členu ZUP), uporabljajo v upravnih postopkih na prvi in drugi stopnji ter postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi. V postopkih na drugi stopnji to pomeni, da uspeh pritožniku ne daje upravičenja, da se mu zaradi nezakonite odločitve prvostopenjskega organa samodejno povrnejo stroški, ki jih je imel zaradi pritožbenega postopka (prim. sodba Upravnega sodišča I U 356/2011 z dne 24. 5. 2011). Tudi v teh primerih se ugotavlja, kako je bil postopek začet in zato pritožbeni stroški v postopkih, začetih na zahtevo stranke, bremenijo stranko, ne glede na njen uspeh v pritožbenem postopku. Drugačna ureditev velja za postopke, ki se pričnejo po uradni dolžnosti. V tovrstnih postopkih gredo stroški v breme stranke le, če se je postopek končal zanjo neugodno, ali če se izkaže, da ga je povzročila s svojim protipravnim ravnanjem; če pa se za stranko tak postopek konča ugodno, gredo stroški v breme organa, razen osebnih stroškov stranke. Izjemo od pravila, da trpi posebne stroške organa tisti, na čigar zahtevo se je postopek uvedel, velja za posebne stroške, ki jih je udeleženec povzročil po svoji krivdi ali iz nagajivosti (tretji odstavek 113. člena ZUP). Stroški, povzročeni po krivdi, so npr. stroški v postopku, ki nastanejo zaradi neopravičenega izostanka povabljenega; stroški, ki nastanejo, če se priča brez dovoljenja ali opravičenega razloga odstrani s kraja, kjer bi morala biti zaslišana; stroški, ki so nastali zaradi tega, ker priča ni hotela pričati; stroški, ki so nastali zaradi tega, ker je izvedenec neopravičeno izostal ali odklonil izvedensko delo ali pa ni predložil pisnega izvida in mnenja, itd. Dejanja, povzročena iz nagajivosti, pa so tista dejanja, ki so bila opravljena v zvezi z zahtevami in predlogi za zavlačevanje ali drugačno oviranje postopka.1

68. Sodišče meni, da enaka pravila, kot so opisana v prejšnjem odstavku, veljajo tudi v postopkih, ko zoper odločitev organa ni pritožbe, pač pa je mogoče sprožiti upravni spor. Če stranka v upravnem sporu uspe in se zadeva vrne upravnemu organu v ponovno odločanje, so pravila odločanja o stroških upravnega postopka enaka - ti stroški so breme tistega, ki je zahteval uvedbo postopka. Sodišče ob tem meni, da nepravilna odločitev upravnega organa sama po sebi ne predstavlja krivdnega ravnanja ali nagajivosti, ki bi dopuščala prevalitev stroškov postopka na organ (prim. sodbe Upravnega sodišča IV U 154/2010 z dne 4. 1. 2011, I U 356/2011 z dne 24. 5. 2011 in I U 639/2015 z dne 11. 6. 2015).

69. Ob upoštevanju opisanih izhodišč sodišče meni, da gredo odvetniški stroški, ki so nastali tožeči stranki v dosedanjem poteku upravnega postopka, v njeno breme, pa četudi je bila zadeva, ki je predmet tega sodnega postopka, že četrtič obravnavana pri toženi stranki, njene tri predhodne odločitve pa odpravljene s sodbami tukajšnjega sodišča. Dosedanjih, odpravljenih odločitev tožene stranke ni mogoče pripisati njenemu krivdnemu ravnanju ali nagajivosti v smislu tretjega odstavka 113. člena ZUP. Zgolj dejstvo, da so bile odločitve odpravljene, namreč še ne izkazuje, da gre na krivdno (naklepno ali malomarno) ravnanje tožene stranke ali da bi želela s tem nagajati tožeči stranki.

70. Sodišče v ureditvi, kot je predstavljena v predhodnih odstavkih, torej, da so stroški upravnega postopka breme tistega, ki predlaga njegovo uvedbo, ne vidi pravne praznine, kot to meni tožena stranka. S tem, ko stranka predlaga uvedbo postopka, namreč uveljavlja svojo materialno pravico ali pravno korist in je zato ureditev stroškov postopka, kot jo določa 113. člen ZUP, po presoji sodišča razumljiva. V 113. členu ZUP so pravila glede tega, kdo nosi breme stroškov upravnega postopka, natančno opredeljena in je z njihovo razlago mogoče odločati o njihovi povrniti tudi v primeru, kot je obravnavani, torej ko je odločitev upravnega organa v enostopenjskem upravnem postopku z odločitvijo sodišča odpravljena ter vrnjena upravnemu organu v ponovno odločanje (kar kažejo tudi odločitve dosedanje sodne prakse, na katere se sodišče sklicuje v predhodnih odstavkih te obrazložitve). Po mnenju sodišča zato ni mogoče govoriti o zakonski praznini.

71. Ob upoštevanju vseh opisanih stališč sodišče zaključuje, da zahtevek tožeče stranke, da bi mu morala tožena stranka povrniti odvetniške stroške, ki so ji nastali v večkrat ponovljenih upravnih postopkih, ni utemeljen.

_Sklepno:_

72. Po vsem povedanem sodišče sodi, da tožeča stranka ni izkazala nezakonitosti izpodbijane odločbe. Ker ob odločanju ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

**K točki II izreka:**

73. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) - 1. knjiga, 1. do 124 člen; urednika Polonca Kovač in Erik Kerševan; Javno podjetje Uradni list Republike Slovenije, d.o.o. in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani; Ljubljana 2020; str. 698. Primerjaj tudi: Kerševan, Androjna; Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, 2., spremenjena in dopolnjena izdaja; Lexpera, GV Založba; Ljubljana 2018; str. 212.