Jedro

Uredba (EU) 2024/1351 je prvotno v 84. členu res določala, da se država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, registrirane pred 1. julijem 2026, določi v skladu z merili iz Uredbe (EU) št. 604/2013. Vendar je bil naknadno sprejet popravek te uredbe in datum 1. 7. 2026 popravljen na 12. 6. 2026 (Popravek Uredbe (EU) 2024/1351 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. maja 2024 o upravljanju azila in migracij, spremembi uredb (EU) 2021/1147 in (EU) 2021/1060 ter razveljavitvi Uredbe (EU) št. 604/2013 (Uradni list Evropske unije L, 2024/1351, 22. maj 2024). Zato je toženka, glede na to, da je bila tožnikova prošnja registrirana 26. 6. 2026, v danem primeru pravilno uporabila Uredbo (EU) 2024/1351.

Tožnik je že v nameri za podajo mednarodne zaščite podrobno opisal svoje zdravstvene težave. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito je ponovno izpostavil, da ima zdravstvene težave in da ima vgrajeno srčno zaklopko. V tožbi trdi, da je njegovo zdravstveno stanje slabo, da ima še vedno težave s srcem, da potrebuje redne zdravniške kontrole in nadzor, da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, kako je toženka upoštevala to stanje, niti ali je sploh sposoben za prevoz, pod kakšnimi medicinskimi pogoji bi se predaja lahko opravila in kako bi bila brez prekinitve zagotovljena njegova terapija ter nadaljnje kardiološko spremljanje.

Predaja prosilca za azil se sme opraviti le v okoliščinah, v katerih se ne more povzročiti dejanske nevarnosti, da bi se z zadevno osebo ravnalo nečloveško ali ponižujoče v smislu 4. člena Listine EU. Zadevne osebe morajo pri odločanju o predaji, ali če gre za sodišča, pri presoji zakonitosti sklepa o predaji, presoditi nevarnost za uresničitev teh posledic, ker bi lahko izvršitev sklepa pripeljala do nečloveškega ali ponižujočega ravnanja s to osebo. Organi bi morali odpraviti vsakršen resen pomislek v zvezi z učinkom predaje na zdravstveno stanje zadevne osebe.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve in javno upravo št. 2142-535/2026/23 (007121-06) z dne 29. 7. 2026 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II.Predlogu za izdajo začasne odredbe se ugodi in se izvršitev sklepa Ministrstva za notranje zadeve in javno upravo št. 2142-535/2026/23 (007121-06) z dne 29. 7. 2026 odloži do pravnomočne odločitve o tožbi.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi določil osmega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena istega zakona zavrgla prošnjo tožnika za mednarodno zaščito (točka 1. izreka sklepa). Odločila je, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje, saj je za njeno nadaljnjo obravnavo odgovorna Republika Hrvaška (tč. 2 izreka). Predaja tožnika se izvrši najkasneje v šestih mesecih od 21. 7. 2026 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo. Če zaradi pobega tožnika ali drugih upravičenih razlogov predaje ne bo mogoče izvesti v šestmesečnem roku, se rok za predajo lahko podaljša na največ tri leta (točka 3. izreka). Tožnik bo obveščen o prvem predvidenem datumu in uri predaje (točka 4. izreka). Odločila je še, da stroški postopka bremenijo toženko (točka 5. izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik 26. 6. 2026 v Republiki Sloveniji vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Istega dne so mu bili skladno s 13. členom Uredbe (EU) 2024/13581 in Zakonom o izvajanju Uredbe (EU) o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo biometričnih podatkov odvzeti prstni odtisi in posredovani v centralni sistem Eurodac. Ugotovljeno je bilo, da je pri odvzemu prstnih odtisov prišlo do sistemske napake, zato odgovora ni bilo mogoče pridobiti. Ob vložitvi prošnje je tožnik predložil potni list Republike Srbije št. ..., veljaven do 22. 3. 2032 in dovoljenje za prebivanje in delo št. ..., izdano 26. 3. 2024, veljavno do 4. 3. 2025. Izdala ga je Republika Hrvaška.

3.Uredba (EU) št. 2024/1351 Evropskega parlamenta in sveta z dne 14. 5. 2024 o upravljanju azila in migracij, spremembi uredb (EU) 2021/1147 in (EU) 2021/1060 ter razveljavitvi Uredbe (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba (EU) 2024/1351) v četrtem odstavku 29. člena določa, da se, kadar ima prosilec enega ali več dokumentov za prebivanje, katerih veljavnost je potekla ali ki so bili razveljavljeni, preklicani ali odvzeti manj kot tri leta pred registracijo prošnje, ali enega ali več vizumov, katerih veljavnost je potekla ali ki so bili razveljavljeni, preklicani ali odvzeti manj kot 18 mesecev pred registracijo prošnje, uporabljajo prvi, drugi in tretji odstavki istega člena. Tako 29. člen v prvem odstavku določa, da kadar ima prosilec veljaven dokument za prebivanje, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, ki je ta dokument izdala. Ista uredba v prvem odstavku 39. člena določa, da kadar država članica iz člena 38(1) meni, da je za obravnavanje prošnje odgovorna druga država članica, takoj, vsekakor pa v dveh mesecih od datuma registracije prošnje, od druge države članice zahteva, da sprejme prosilca.

4.V prvem odstavku 22. člena Uredbe (EU) 2024/1351 je določeno, da pristojni organi države članice, ki izvede postopek določitve odgovorne države članice iz člena 38(1), za olajšanje postopka za določitev odgovorne države članice, opravijo osebni razgovor s prosilcem za namen uporabe 39. člena. Namen razgovora je prosilcu tudi omogočiti, da pravilno razume informacije, ki jih je prejel v skladu s členom 19. Pristojni organi zbirajo informacije o specifičnem položaju prosilca, tako da mu proaktivno zastavljajo vprašanja, na podlagi katerih bi se lahko določilo odgovorno državo članico za namen uporabe 39 člena. Vendar c. točka drugega odstavka 22. člena omogoča, da se osebni razgovor lahko opusti, med drugim v primeru, ko je prosilec po prejetju informacij iz 19. člena že na drug način zagotovil ustrezne informacije za postopek za določitev odgovorne države članice. Ker je bilo ugotovljeno, da tožnik poseduje zgoraj citirano dovoljenje za prebivanje in delo, ki ga je izdala Republika Hrvaška, je s tem zagotovil vse ustrezne informacije za postopek določitve odgovorne države članice. Zato je toženka 8. 7. 2026 v skladu z 39. členom Uredbe (EU) 2024/1351 Republiki Hrvaški poslala zahtevo za sprejem. Republika Hrvaška je 21. 7. 2026 na podlagi 40. člena te uredbe odgovorila na zahtevo za sprejem in priznala odgovornost.

5.Uredba (EU) 2024/1351 v točki (a) prvega odstavka 36. člena določa, da je država članica, ki je odgovorna za obravnavo prošnje, dolžna pod pogoji iz členov 39, 40 in 46 sprejeti prosilca, čigar prošnja je bila registrirana v drugi državi članici, zato je toženka na podlagi zgoraj citiranih določil ZMZ-1 prošnjo tožnika zavrgla.

6.V skladu s prvim odstavkom 46. člena Uredbe (EU) 2024/1351 se predaja prosilca ali druge osebe iz točk (a), (b) ali (c) prvega odstavka 36. člena iz Republike Slovenije v odgovorno državo članico izvede v skladu z nacionalnim pravom Republike Slovenije po posvetu med državama članicama, kakor hitro je to praktično izvedljivo, in v šestih mesecih po sprejetju zahteve za sprejem, potrditvi obvestila o ponovnem sprejemu s strani druge države članice (to je 21. 7. 2026) ali po končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu glede odločitve o predaji z odložilnim učinkom v skladu s tretjim odstavkom 43. člena Uredbe (EU) 2024/1351.

7.Toženka se bo, glede na strinjanje Republike Hrvaške za sprejem tožnika, v skladu s prvim odstavkom 46. člena Uredbe (EU) 2024/1351 s pristojnim organom Republike Hrvaške dogovorila o njegovi predaji, ki bo potekala na mednarodnem mejnem prehodu Obrežje.

Tožba in predlog za izdajo začasne odredbe

8.Tožnik zoper izpodbijani sklep vlaga tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe. Odločitev izpodbija zaradi napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka, nepravilno oz. nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, predvsem pa zaradi opustitve individualne presoje njegovega posebej resnega zdravstvenega stanja in nevarnosti, ki jo zanj pomeni izvršitev predaje. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

9.V tožbi navaja, da okoliščina, da je dovoljenje za prebivanje in delo tožniku v Republiki Hrvaški prenehalo veljati 4. 3. 2025, sama po sebi še ne zadostuje za ugotovitev, da je Republika Hrvaška odgovorna za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito. Odločilno je, ali so bili v času odločanja oziroma glede na relevantne določbe uredbe EU št. 604/2013-Dublin III, izpolnjeni vsi pogoji za določitev Republike Hrvaške kot odgovorne države članice. Toženka je ugotovila odgovornost Republike Hrvaške na podlagi četrtega odstavka 29. člena Uredbe 2024/1351, njegova prošnja pa je bila v Sloveniji registrirana 26. 6. 2026. Vendar drugi odstavek 84. člena Uredbe EU 2024/1351 izrecno določa, da se država članica, odgovorna za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, če je bila prošnja registrirana pred 1. julijem 2026, določi v skladu z merili iz Uredbe 604/2013-Dublin III. Zato bi toženka morala odgovornost presojati po merilih Uredbe Dublin III. Pravna podlaga na kateri temelji odločitev toženke je tako uporabljena napačno, posledično je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

10.Tožnik nadaljuje, da je oseba s težkimi in dolgotrajnimi zdravstvenimi težavami, predvsem kardiološkimi. Njegovo zdravstveno stanje ni običajna ali prehodna zdravstvena težava, ampak gre za resno srčno bolezen. Zaradi te potrebuje kontinuirano zdravljenje, redno jemanje zdravil, specialistične kontrole ter stalen zdravniški nadzor. Povzame vsebino medicinske dokumentacije klinike Charité- Universitat medizin Berlin, ki jo prilaga.

11.Navaja, da izpodbijani sklep ne vsebuje konkretne in individualne presoje, kakšen vpliv bi imela njegova fizična predaja v Republiko Hrvaško na njegovo zdravstveno stanje; ne izhaja, naj bi bilo preverjeno, da je glede na svojo srčno bolezen trenutno sploh sposoben za prevoz, pod kakšnimi medicinskimi pogoji bi se predaja lahko opravila in kako bi bila brez prekinitve zagotovljena njegova terapija ter nadaljnje kardiološko spremljanje. Takšna individualna presoja je nujna. Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je v sodbi C. K. in drugi proti Republiki Sloveniji, C-578/16 PPU pojasnilo, da je treba 4. člen Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU) razlagati tako, da lahko že sama predaja posebej hudo bolnega prosilca pomeni nečloveško in ponižujoče ravnanje, če povzroči dejansko in izkazano nevarnost znatnega in nepopravljivega poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja. Pristojni organi in sodišča morajo opraviti resen razmislek glede predaje oziroma vpliva predaje na zdravje prosilca ter zagotoviti potrebne preventivne ukrepe. Tožnik se pri tem sklicuje na sodbi naslovnega sodišča I U 1795/2024-14 z dne 25. 10. 2024 in I U 2117/2024-58 z dne 11. 3. 2025.

12.Glede na njegovo kardiološko anamnezo, vstavljen ICD, potrebo po redni terapiji in specialističnem nadzoru predaje ni dopustno izvesti zgolj kot administrativni oziroma transportni ukrep. Če bo sodišče tožbi ugodilo in če se v ponovljenem postopku ugotovi, da predaje zaradi njegovega zdravstvenega stanja ni mogoče izvesti brez tveganja za poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, mora toženka ustrezno presoditi tudi možnost, da Republika Slovenije sama obravnava njegovo prošnjo na podlagi diskrecijske klavzule.

13.V predlogu za izdajo začasne odredbe tožnik na podlagi prvega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predlaga, naj se predlogu ugodi tako, da se izvršitev njegove predaje odloži najmanj do pridobitve aktualne specialistične ocene njegove zdravstvene sposobnosti za prevoz in do pridobitve konkretnih zagotovil glede nadaljnjega zdravljenja in zdravstvenega nadzora po morebitni predaji.

Odgovor na tožbo in na predlog za izdajo začasne odredbe

14.Toženka se je v odgovoru na tožbo v celoti sklicevala na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Menila je, da je izpodbijani sklep zakonit in pravno pravilen, tožba pa neutemeljena.

15.Glede tožnikovih zdravstvenih težav opozarja, da priložen izvid klinike iz Berlina ni aktualen. Izdan je bil decembra 2021 in zato ne nosi posebne dokazne teže. Izpostavlja obrazložitev Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 20/2024 s 13. 2. 2024, v kateri je med drugim pojasnilo, da v skladu s sodbo C-578/16 PPU (druga alineja 2. točke izreka, 68. točka in 72. do 75. točka) in sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v tam citirani zadevi Paposhvili v okviru 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) ter 4. člena Listine EU ni upoštevna vsaka bolezen prosilca za mednarodno zaščito, temveč mora iti za situacijo, v kateri ima prosilec "posebej hudo duševno ali fizično bolezen", pri čemer je posebna resnost zdravstvenega stanja ugotovljena na podlagi objektivnih elementov (npr. zdravniških potrdil), ki jih predloži prosilec. Nadaljnja upoštevna okoliščina pa je dejanska in izkazana nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje takega zdravstvenega stanja zadevne osebe, kar mora prav tako izhajati iz predloženih dokazil (75. točka sodbe C- 578/16 PPU). Tožnik je sam pojasnil, da je po odhodu iz izvorne države delal v različnih državah, med drugim prav na podlagi delovnega dovoljenja Republike Hrvaške. Tudi pot v Republiko Slovenijo je opravil samostojno in brez težav. Zato toženka utemeljeno sklepa, da tudi z vidika zdravstvenih težav tožnika ni nobenega zadržka za predajo Republiki Hrvaški.

16.Toženka sklepno predlaga tudi zavrnitev predloga začasne odredbe.

Dokazni postopek

17.Sodišče je v dokaznem postopku pogledalo in prebralo listine upravnega spisa, ki se nanaša na zadevo. V sodnem spisu je prebralo priloge tožnika A 1 do A 4 in toženke B 1 in B 2 ter manjkajoči listini upravnega spisa, ki ju je pridobilo samo (priloga C1 - namera tožnika za vložitev prošnje za mednarodno zaščito in priloga C2 - prošnja tožnika za mednarodno zaščito). Zaslišanje tožnika je zavrnilo kot nepotrebno za odločitev. Kot bo pojasnilo, je bilo treba tožbi ugoditi že zaradi bistvene kršitve določb upravnega postopka.

K sodbi

Tožba je utemeljena.

Toženka v odgovoru na tožbo pravilno pojasnjuje, da je Uredba (EU) 2024/1351 prvotno v 84. členu res določala, da se država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, registrirane pred 1. julijem 2026, določi v skladu z merili iz Uredbe (EU) št. 604/2013. Vendar je bil naknadno sprejet popravek te uredbe in datum 1. 7. 2026 popravljen na 12. 6. 2026 (Popravek Uredbe (EU) 2024/1351 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. maja 2024 o upravljanju azila in migracij, spremembi uredb (EU) 2021/1147 in (EU) 2021/1060 ter razveljavitvi Uredbe (EU) št. 604/2013 (Uradni list Evropske unije L, 2024/1351, 22. maj 2024). Zato je toženka, glede na to, da je bila tožnikova prošnja registrirana 26. 6. 2026, v danem primeru pravilno uporabila Uredbo (EU) 2024/1351.

V skladu z določbo prvega odstavka 16. člena Uredbe (EU) 2024/1351 države članice obravnavajo prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki zaprosi na ozemlju katere koli izmed držav članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, ki je odgovorna država članica na podlagi meril iz poglavja II ali klavzul iz poglavja III tega dela. Prvi pododstavek tretjega odstavka 16. člena Uredbe (EU) 2024/1351 določa, da kadar država članica prosilca ne more predati državi članici, ki je bila prvotno določena kot odgovorna, ker se utemeljeno domneva, da bi bil prosilec s premestitvijo v to državo članico soočen z dejanskim tveganjem kršitve njegovih temeljnih pravic, ki bi pomenilo nečloveško ali poniževalno ravnanje v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določitve odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja II ali klavzule iz poglavja III tega dela, da bi ugotovila, ali je mogoče kot odgovorno določiti drugo državo članico. Listina EU v 4. členu zapoveduje, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju. Vsebinsko enako določilo izhaja iz 3. člena EKČP.

Sodišče po podatkih upravnega spisa ugotavlja, da je tožnik že v nameri za podajo mednarodne zaščite podrobno opisal svoje zdravstvene težave (priloga C 1). Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito je ponovno izpostavil, da ima zdravstvene težave in da ima vgrajeno srčno zaklopko (priloga C 2). V tožbi trdi, da je njegovo zdravstveno stanje slabo, da ima še vedno težave s srcem, da potrebuje redne zdravniške kontrole in nadzor, da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, kako je toženka upoštevala to stanje, niti ali je sploh sposoben za prevoz, pod kakšnimi medicinskimi pogoji bi se predaja lahko opravila in kako bi bila brez prekinitve zagotovljena njegova terapija ter nadaljnje kardiološko spremljanje. Ob tem pravilno izpostavlja odločitev SEU v zadevi C-578/16 proti Republiki Sloveniji. Ta je sicer temeljila na drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ki pa je, enako kot Uredba (EU) 2024/1351 v prvem pododstavku tretjega odstavka 16. člena, vsebovala pogoj, da se sme predaja prosilca za azil po tej uredbi opraviti le v okoliščinah, v katerih se ne more povzročiti dejanske nevarnosti, da bi se z zadevno osebo ravnalo nečloveško ali ponižujoče v smislu 4. člena Listine EU. SEU je poudarilo, da morajo pri odločanju o predaji zadevne osebe, ali če gre za sodišča, pri presoji zakonitosti sklepa o predaji, presoditi nevarnost za uresničitev teh posledic, ker bi lahko izvršitev sklepa pripeljala do nečloveškega ali ponižujočega ravnanja s to osebo. Organi bi morali odpraviti vsakršen resen pomislek v zvezi z učinkom predaje na zdravstveno stanje zadevne osebe.

Toženka bi ob tožnikovemu opozarjanju na svoje zdravstveno stanje to okoliščino torej morala raziskati oz. se do nje v izpodbijanem sklepu tudi opredeliti. Vendar sklep razlogov o tem nima, toženka pa jih z odgovorom na tožbo ne more dopolnjevati. Sodišče v tem delu izpodbijanega akta tako ne more preizkusiti, s čimer je podana absolutno bistvena kršitev postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku.

Iz zgoraj navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep zaradi kršitev pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava odpravilo (3. in 4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Do ostalih tožbenih ugovorov se zato ni izrekalo.

V ponovljenem postopku se mora toženka opredeliti do tožnikovega zdravstvenega stanja in odpraviti vsakršen resen pomislek v zvezi z učinkom predaje nanj. Za ugotovitev pravega dejanskega stanja mora s tožnikom opraviti tudi osebni razgovor (22. člen Uredbe (EU) 2024/1351).

K predlogu za izdajo začasne odredbe

25.Predlog za izdajo začasne odredbe je utemeljen.

26.Sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijenega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Pri odločanju mora skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

27.Tožnik zatrjuje resne zdravstvene (predvsem kardiološke) težave, trdi, da bi že postopek predaje lahko zanj imel usodne posledice, predvsem pa odsotnost ustrezne medicinske obravnave in prejemanja terapije v Republiki Hrvaški.

28.Toženka v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe slednjim trditvam, razen pavšalnega predloga, naj se predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, v ničemer ne nasprotuje. Sodišče jih zato na podlagi 214. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 šteje za priznane. Sodišče pritrjuje tožniku, da bi zanj lahko nastala težko popravljiva škoda, če v Republiki Hrvaški ne bi prejel (nadaljeval) ustrezne mediakmetozne terapije oz. ne bi imel možnosti za ustrezen zdravstveni nadzor nad težavami, ki jih ima. Toženka tudi ne trdi, da bo zaradi izdaje začasne odredbe prizadeta javna korist. Predlogu je zato ugodilo in izvršitev izpodbijanega sklepa odložilo do pravnomočne odločitve o tožbi.

-------------------------------

1Uredba (EU) 2024/1358 Evropskega parlamenta in Sveta s 14. 5. 2024 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo biometričnih podatkov za učinkovito uporabo uredb (EU) 2024/1351 in (EU) 2024/1350 Evropskega parlamenta in Sveta ter Direktiva Sveta 2001/55/ES in za ugotavljanje istovetnosti nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva, o zahtevah organov preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj držav članic in Europola za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac za namene preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj, o spremembi uredb (EU) 2018/1240 in (EU) 2019/818 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Uredbe (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L, 2024/1358, 22. 5. 2024).