Jedro

Tožniku je bil ob sprejemu v zapor zakonito odvzet denar, ki ga je preiskovalni sodnik nato zasegel v kazenskem postopku, ki zoper tožnika še vedno teče.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki vrniti 20 bankovcev po 100.000.- ITL, ali skupno 2.000.000.- ITL ter od 26.2.1995 plačati pripadajoče obresti, po obrestni meri, ki velja za hranilne vloge na vpogled za ITL pri Banki Slovenije, na dan plačila, vse do plačila ter vse pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, vse v 15 dneh. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 126.225,00 SIT pravdnih stroškov, v roku 15 dni.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožeča stranka, ki uvodoma navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču prve stopnje očita, da ni izvedlo vse dokaze in je o zadevi odločalo po prosti presoji in pristransko. Po oceni pritožnika bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi njegovemu dokaznemu predlogu, ko je predlagal pribavo celotnega kazenskega spisa in pregled listin v njem. V izpodbijani sodbi je obrazloženo, da ta dokaz ni bil sprejet zato, ker so bile sodišču posredovane vse listine iz tega spisa, ki so relevantne, pritožnik pa se sprašuje, od koga so bile te listine pridobljene in katere so relevantne. Pritožnik izpostavlja, da kazenski postopek, ki se vodi zoper tožnika še ni pravnomočen, ravno tako ni pravnomočna začasna odredba o odvzemu spornega denarja, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da bi začasno odredbo upoštevalo kot dokaz proti interesom tožnika. Sodišče prve stopnje bi moralo zaslišati tožnika, vendar tega dokaza ni izvedlo, čeprav bi na tej podlagi tožnik dokazal, da je denar, ki mu je bil odvzet, imel za svoje potrebe, sodišče prve stopnje pa je ocenilo njegovo izjavo za neživljenjsko, ne da bi ga o tem zaslišalo. Po oceni pritožnika je izrek sodbe v nasprotju z njeno obrazložitvijo glede bistvene okoliščine, ali je bil najden denar tožnikov, ali je bil zaigran in ali je izviral iz suma storitve kaznivega dejanja. Zaradi tega se sodbe ne da preizkusiti, izpodbijana sodba je pristranska in nezakonita. Pritožnik opozarja, da mu je bil denar odvzet v fazi, ko je bil le osumljenec in ko zanj niso veljale določbe ZKP, zato se zoper njega ni mogla uvesti preiskava. Na to kaže okoliščina, da mu je bil denar odvzet v fazi njegove privedbe v Zapore K.. Sodišče prve stopnje ni ocenilo okoliščine, da je bilo tožniku kot osumljencu ob aretaciji odvzeto 7.600.000.- ITL in ne spornih 2.000.000.- ITL, tega sodišče ni ocenilo. Po mnenju pritožnika ni bila v ničemer dokazana domneva, da je bil odvzeti denar pridobljen s kaznivim dejanjem, kar se zahteva po 14. členu Pravilnika o izvrševanju pripora. Pritožnik meni, da je bilo z odvzemom denarja tožniku le začasno prepovedana njegova uporaba oziroma razpolaganje, kar ni isto z dokončnim odvzemom denarja. Da gre za začasno hrambo denarja potrjuje tudi preiskovalna sodnica, ko je o tem naredila uradni zaznamek, da je denar sprejela in ga dostavila v depozit sodišču, kar pomeni, da ni šlo za odločbo o dokončnem odvzemu, temveč za začasno prepoved uporabe tega denarja. Po oceni pritožnika je nesprejemljivo, da je sodišče prve stopnje obrazložilo odvzem celotnega denarja z začasno odredbo, ki je bila izdana v kazenski zadevi. Pritožnik opozarja, da velja Pravilnik o izvrševanju del in nalog pooblaščenih uradnih oseb kazenskih poboljševalnih zavodov le za obsojence, tožnik pa ni bil obsojenec. Uporaba prej navedenega pravilnika je zato nedopustna in nezakonita in denar na njegovi podlagi ni zakonito odvzet. Pritožnik se ne strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je bila njegova trditev, da je bil denar odvzet v nasprotju z 219. členom ZKP, zgolj pavšalna. V pritožbi ponovno opozarja, da je bil denar odvzet v nasprotju z navedenim členom ZKP, pri tem citira del besedila navedenega člena.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje, na podlagi navedb v tožbi in na podlagi izvedenih dokazov ter njihove ocene, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter je na tej podlagi, ob pravilni uporabi materialnega prava, sprejelo pravilno odločitev. V obravnavani zadevi so nesporna sledeča pravno relevantna dejstva: zoper tožnika je bil odrejen pripor zaradi kaznivega dejanja goljufije po 217. členu Kazenskega zakonika (KZ) v zvezi s 25. členom KZ in je bil na podlagi sklepa o priporu sprejet v Zapore K. (v nadaljevanju: zapor) dne 26.02.1995, ob sprejemu je bil tožniku pri osebnem pregledu najden denar - 20 bankovcev po 100.000.- ITL, kar je bilo skrito v podlogi suknjiča, tožniku je pooblaščena uradna oseba ta denar odvzela in je bilo o tem izdano potrdilo z dne 27.2.1995, upravnik zapora je o odvzemu denarja obvestil preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča K., ki je v okviru nujnih preiskovalnih dejanj odredil, da se denar preda v začasno hrambo računovodstvu. Ravno tako med pravdnima strankama ni sporno, da je policija tožniku pred aretacijo zasegla 7.600.000.- ITL in o tem izdala ustrezno potrdilo. Med pravdnima strankama tudi ni sporno, da je bil v nadaljevanju zoper tožnika tudi uveden kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja goljufije po 217. členu KZ, ki še ni pravnomočno končan. Sporno je, ali je bil tožniku ob sprejemu v zapor zakonito odvzet denar v znesku 2.000.000.- ITL. Tožnik trdi, da za odvzem ni bilo pravne podlage, toženka pa trdi nasprotno. Po oceni pritožbenega sodišča, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je utemeljenost tožbenega zahtevka presojalo skozi Pravilnik o izvrševanju pripora (Uradni list SRS, št. 22/81) in Pravilnik o izvrševanju del in nalog pooblaščenih uradnih oseb kazensko poboljševalnih zavodov (Uradni list SRS, št. 3/79). Ob takem materialno pravnem izhodišču in na podlagi dejstev, ki so med strankama nesporna, je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno odločitev, ki je tožnik s pritožbenimi navedbami ni mogel izpodbiti. Iz pritožbe veje zmotno prepričanje, da je bil tožniku denar dokončno odvzet, dejansko pa je bil ta, kot to izhaja iz ugotovitev v izpodbijani sodbi, le zasežen na podlagi 220. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Pri zasegu predmetov po navedenem določilu gre vedno za začasen odvzem, kar pomeni, da se z zasegom predmet, v obravnavani zadevi denar, le začasno odvzame iz posesti, dokončno se lahko odvzame le s sodno odločbo, na kar sicer pravilno opozarja pritožnik. Vendar v obravnavani zadevi ne gre za primer dokončnega odvzema denarja, zato so pritožbene navedbe, s katerimi pritožnik skuša izpodbiti odločitev sodišča prve stopnje z argumenti, ki se nanašajo na pogoje za dokončen odvzem denarja, pravno nerelevantne. Usoda zaseženega denarja je vezana na usodo kazenskega postopka in se zaseženi denar vrne lastniku tedaj, ko se kazenski postopek ustavi in ni razlogov, da se vzame (224. člen ZKP v zvezi s 498. členom ZKP). Res je, da do prej navedenega zasega ne bi moglo priti, v kolikor pooblaščene uradne osebe zapora ne bi tožniku kot priporniku odvzele denar ob osebnem pregledu, vendar pritožnik ni uspel omajati zaključkov v izpodbijani sodbi, da je bil ta ukrep sprejet v skladu s Pravilnikom o izvrševanju pripora in Pravilnikom o izvrševanju del in nalog pooblaščenih uradnih oseb kazensko poboljševalnih zavodov. Pritožnik ni trdil, da ob sprejemu v zapor ni bil seznanjen z določbami Pravilnika o izvrševanju pripora, kot to določa 5. člen pravilnika, zato je šteti, da je bil z določbami tega pravilnika seznanjen. Ravno tako ni trdil, da je bil osebni pregled oz. pregled njegovih stvari, ki jih je imel pri sebi, opravljen v nasprotju s Pravilnikom o izvrševanju pripora, trdil je le, da ni bilo podlage za odvzem denarja, ker ta naj ne bi izviral iz kaznivega dejanja. Upoštevajoč trditve samega tožnika, da je imel denar skrit v podlogi suknjiča in ob dejstvu, ki je med pravdnima strankama tudi nesporno, da je bil tožnik priprt zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje goljufije po 217. členu KZ v zvezi s 25. členom KZ, je sodišče prve stopnje napravilo pravilen zaključek, da so pooblaščene uradne osebe, ko so pri osebnem pregledu tožnika našle denar, ravnale v skladu s 14. členom Pravilnika o izvrševanju pripora, ki določa, da se priporniku vzame denar, če se domneva, da ga je pridobil s kaznivim dejanjem ali če je predmet kaznivega dejanja, ali kako drugače pomemben za kazenski postopek. Tudi po oceni pritožbenega sodišča so pooblaščene uradne osebe zapora povsem utemeljeno domnevale, da je sporen denar bil pridobljen s kaznivim dejanjem. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo nadaljnji potek, to je, da je upravnik zapora o odvzemu denarja obvestil preiskovalnega sodnika in je nato ravnal dalje po njegovi odredbi, kar med pravdnima strankama tudi ni sporno, poleg tega sam pritožnik ugotavlja, da je bil denar le začasno zasežen, kar je povsem v skladu z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je bil v okviru nujnih preiskovalnih dejanj denar predan v začasno hrambo računovodstvu Okrožnega sodišča v K.. Prej navedeno ne more pomeniti drugega kot to, da je preiskovalni sodnik denar zasegel v skladu z določili 220. člena ZKP, zato bo lahko tožniku ta vrnjen šele v primeru, če bo kazenski postopek, ki teče zoper njega, ustavljen in ne bo razlogov, da se denar vzame. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da zgolj zatrjevanje kršitev 215. in 219. člena ZKP, ne more zadostovati, temveč bi moral tožnik konkretizirano navajati dejstva in okoliščine na podlagi katerih bi bila mogoča presoja navedenih določil ZKP. Tudi sicer pritožbeno sodišče navaja, da 215. in 219. člen ZKP nista materialno pravno izhodišče za odločitev o zakonitosti odvzetega denarja v zaporu, saj se ti dve določbi nanašata na hišno in osebno preiskavo, za kar pa v obravnavani zadevi, ko je bil tožnik sprejet v zapor kot pripornik in je bil opravljen osebni pregled tožnika kot pripornika, ne gre. Osebni pregled pripornika ni preiskovalno dejanje kot je hišna in osebna preiskava, temveč je to ukrep za zagotovitev varnosti ter reda in discipline v zavodu, kjer se izvršuje pripor, za zagotovitev te varnosti pa smejo pooblaščene uradne osebe opravljati osebne preglede pripornikov, kot to določa 12. člen Pravilnika o izvrševanju pripora, kot tudi 11. člen Pravilnika o izvrševanju del in nalog pooblaščenih uradnih oseb kazenskih poboljševalnih zavodov, ki se smiselno uporablja tudi za pripornike, glede na to, da se pripor izvršuje v kazenskih poboljševalnih zavodih (zaporih). Kot že rečeno, tožnik ni trdil, da je bil osebni pregled opravljen v nasprotju s prej navedenima pravilnikoma, zato s ponavljanjem navedb, da so pooblaščene uradne osebe ob sprejemu v pripor ravnale v nasprotju z 219. členom ZKP, ne more uspeti.

Tako se izkaže, da je bil tožniku ob sprejemu v zapor zakonito odvzet denar, ki ga je preiskovalni sodnik nato zasegel v kazenskem postopku, ki zoper tožnika še vedno teče. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno presodilo sklep Okrožnega sodišča v K. z dne 24.3.1997, s katerim je bilo tožniku prepovedano razpolagati z zaseženimi denarnimi sredstvi v znesku 9.653.000.- ITL, kar očitno ustreza 7.600.000.- ITL, za katere je sam trdil, da so mu jih odvzeli ob aretaciji, spornim 2.000.000.- ITL in 53.000.- ITL, ki jih je ob sprejemu v pripor sam izročil. Pritožnik v zvezi s tem navaja, da prej navedeni sklep, ki je po vsebini začasna odredba, ni pravnomočen, vendar nima prav, saj je glede tožnika bil ta sklep potrjen s sklepom izvenobravnavnega senata Okrožnega sodišča v K. z dne 11.4.1997, kar pomeni, da je bilo o njem pravnomočno odločeno. Sodišče prve stopnje je nadalje ravnalo pravilno, ko ni izvedlo dokaza s pridobitvijo kazenskega spisa in ko ni zaslišalo tožnika. O tem so v izpodbijani sodbi navedeni prepričljivi razlogi, pritožnik tega ni uspel izpodbiti. Pritožnik v zvezi s tem navaja, da mu ni jasno kdo je sodišču posredoval listine iz navedenega kazenskega spisa, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi mu moralo biti to jasno, saj je navedene listine predložila tožena stranka na glavni obravnavi dne 16.11.2001, kot to izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi. V zvezi s tem je bil tožniku dan rok za odgovor in je tudi odgovoril (list. št. 34), vendar glede samih listin ni zatrjeval, da ne bi bile pristne, oziroma da niso skladne z listinami v kazenskem spisu. Zaradi tega je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ni pridobilo prej navedenega spisa. Pritožnik trdi, da bi tožnik, v kolikor bi bil zaslišan, potrdil, da je imel denar, ki mu je bil odvzet oziroma kasneje zasežen, za svoje potrebe, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da ta trditev, tudi v kolikor bi jo tožnik dokazal, ne bi mogla vplivati na drugačno odločitev od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Ni pomembno, ali je bil denar, ki ga je imel tožnik skritega v podlogi suknjiča, ko je bil sprejet v zapor kot pripornik, namenjen potrebam tožnika v zaporu, temveč je pomembno, ali so pooblaščene uradne osebe zapora utemeljeno domnevale, da je ta denar pridobljen s kaznivim dejanjem oziroma, ali so bili podani pogoji za njegov odvzem v skladu s 14. členom Pravilnika o izvrševanju pripora. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je bila taka domneva podana, o tem ima izpodbijana sodba prepričljive razloge, ki jim ni mogoče odreči razumne presoje, zato zaslišanje tožnika, ki bi potrdil nerelevantno okoliščino, ni bilo potrebno.

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, niti ni pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev, na katere mora po 2. odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).