Jedro

Tožnica je bila s strani tožene stranke (delodajalca, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu) napotena na delo k uporabniku po štirih napotnicah. Uporabnik je v decembru 2013 zmanjšal naročilo glede števila napotenih delavcev tožene stranke, med katerimi je bila tudi tožnica. Tožnica v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da bi tožena stranka morala podati odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcem po seznamu uporabnika, ki so imeli sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Tožena stranka pri sestavi seznama delavcev pri zmanjšanju naročil nima vpliva, ker ga vedno sestavi uporabnik. Naloga tožene stranke kot delodajalca, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku, je le zagotovitev dela. Tožena stranka je po odpovedi naročil s strani uporabnika poskušala za tožnico najti možnost napotitve k drugemu uporabniku, vendar brezuspešno. Poslovni razlog je torej nastopil pri toženi stranki kot delodajalcu tožnice, zato ni pomemben poslovni razlog pri uporabniku. Tožena stranka je tako dokazala, da je podan utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz tožničine pogodbe o zaposlitvi. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se kot nezakonita razveljavi odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, da delovno razmerje tožnici ni prenehalo in še traja ter da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, jo prijaviti v vsa socialna zavarovanja in ji za čas od prekinitve delovnega razmerja do nastopa dela obračunati plačo v višini, ki jo je prejemala, ko je še delala in vse dodatke, ki tožnici pripadajo, če bi še delala in nanje obračunati vse pripadajoče davke in prispevke (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, podrejeno da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku in plačilo stroškov v postopku naloži toženi stranki. Navaja, da sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve navaja, da je tožena stranka dokazala utemeljenost odpovedi iz poslovnega razloga in da je odpovedni razlog utemeljen, da je v decembru 2013 postalo delo tožnice pri A. d.o.o. nepotrebno in da je tožena stranka delodajalec, ki zagotavlja delo delavcev drugemu uporabniku. Pri toženi stranki je bil najprej sestavljen seznam pod B10, kasneje pa so sestavili številčno manjši seznam B11 in delavcem, ki so bili na tem seznamu je vsem prenehala pogodba o zaposlitvi. Tožnica meni, da veljajo za toženo stranko določila ZDR-1 v celoti in da ni nobene izjeme glede na dejavnost, ki jo tožena stranka opravlja. Dejstvo je, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki za nedoločen čas in da so bili na seznamu delavcev pod B10, ki jim je pogodba o zaposlitvi prenehala zaradi poteka časa in pet delavcev, ki jim je pogodba prenehala iz poslovnega razloga, saj so imeli s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Seznam delavcev, ki naj bi jim prenehala pogodba o zaposlitvi se je nato spremenil. Če primerjamo seznam pod B10 in B11 ugotovimo, da 13 delavcem, ki so bili na seznamu pod B10 niso odpovedali pogodbe o zaposlitvi, ampak so ponovno sklenili novo pogodbo o zaposlitvi, kar izhaja iz priloženih pogodb o zaposlitvi, katerim so še večkrat podaljšali pogodbo o zaposlitvi. Meni, da je podana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov nezakonita, saj tožena stranka hkrati z odpuščanjem tudi na novo zaposluje na enakih ali podobnih delovnih mestih delavce za določen čas. Meni, da bi tožena stranka morala najprej podati odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcem, ki so bili na seznamu B10 in B11 in so imeli sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas in šele nato bi lahko podali odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, ki je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Sklicuje se na sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 99/2011, VIII Ips 347/2006 in VIII Ips 285/2008. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tistih, ki jih le pavšalno uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane tožnici iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 2. 2010 za nedoločen čas za zagotavljanje dela delavca drugemu uporabniku za opravljanje del, ki spadajo v I. do IV. tarifni razred. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica s strani tožene stranke, katere dejavnost je zagotavljanje dela delavcev drugemu uporabniku, napotena na delo k uporabniku A. d.o.o., pri katerem je od 1. 3. 2010 opravljala delo na podlagi štirih napotitev na delo. Ugotovilo je, da uporabnik od decembra 2013 ni imel več potrebe po delu tožnice kot napotene delavke ter da je tožena stranka preverila možnost napotitve k drugim uporabnikom, vendar niso imeli potrebe po delu tožnice. Sodišče prve stopnje je zato zaključilo, da je tožena stranka dokazala, da je podan utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz tožničine pogodbe o zaposlitvi.

7. Tožnica je bila v delovnem razmerju pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 22. 2. 2010. Tožena stranka ji je pogodbo o zaposlitvi dne 15. 1. 2014 odpovedala iz poslovnih razlogov v skladu z določbo 1. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Po citirani zakonski določbi je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Tožnica je bila s strani delodajalca, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu, napotena na delo k uporabniku A. d.o.o. po napotnicah z dne 25. 10. 2010, 1. 3. 2011, 1. 3. 2012 in 1. 3. 2013. Uporabnik A. d.o.o. je v decembru 2013 zmanjšal naročilo glede števila napotenih delavcev tožene stranke, med katerimi je bila tudi tožnica. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi tožena stranka morala podati odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcem po seznamu uporabnika, ki so imeli sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da tožena stranka pri sestavi seznama delavcev pri zmanjšanju naročil nima vpliva, ker ga vedno sestavi uporabnik. Naloga tožene stranke kot delodajalca, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku, je le zagotovitev dela. Tožena stranka je po odpovedi naročil s strani uporabnika poskušala za tožnico najti možnost napotitve k drugemu uporabniku, vendar brezuspešno. Poslovni razlog je torej nastopil pri toženi stranki kot delodajalcu tožnice, zato ni pomemben poslovni razlog pri uporabniku. Tožena stranka ni iskala novega uporabnika za tožnico, ker bi ji to nalagal zakon (ki te obveznosti nima več), temveč kot delodajalec, ki mu je v interesu, da za čim več delavcev najde primerno zaposlitev.

8. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o zakonitosti redne odpovedi iz poslovnih razlogov izhajalo s pravilnega stališča, da mora tožena stranka dokazati, da je poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi nastal pri njej kot delodajalcu. Tožena stranka je tudi po oceni pritožbenega sodišča dokazala obstoj utemeljenega razloga. Neutemeljeno je sklicevanje na sodno prakso (zadeve Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 99/2011, VIII Ips 347/2006 in VIII Ips 285/2008), saj v konkretnih primerih ne gre za podobne primere.

9. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

10. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).