Jedro

Obsojenec je izvrševal ponavljajoča istovrstna dejanja, ki sta jih sodišči prve in druge stopnje pravilno opredelili kot eno kaznivo dejanje. Ker je obsojenec navedena dejanja storil na škodo obeh hčera, je s tem storil dve kaznivi dejanji zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja.

Obsojenec je s svojim ravnanjem (zmerjanje oškodovank, siljenje h gledanju filmov z grozljivo vsebino, s čemer je obsojenec oškodovankama kratil nočni počitek, ter dopuščanje fizičnih konfliktov med obsojenčevo mlajšo hčerko, bratrancem in sestrično, ki so presegli običajne konflikte med otroci), grobo kršil oziroma opuščal dolžnosti skrbi in vzgoje, ki jih ima kot roditelj, s čemer je ogrožal zdrav oziroma skladen osebnostni razvoj oškodovank.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 4. 12. 2013 P. M. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 201. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter dveh kaznivih dejanj neplačevanja preživnine po prvem odstavku 194. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Sodišče je obsojencu za kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja, storjenega na škodo mladoletne R. M., določilo kazen štiri mesece zapora, za kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja, storjenega na škodo mladoletne L. M., mu je določilo kazen osem mesecev zapora, za vsako kaznivo dejanje neplačevanja preživnine pa mu je določilo kazen šest mesecev zapora. Obsojencu je preklicalo pogojno obsodbo za kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 299. člena KZ, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 199/2008 z dne 9. 10. 2008 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 1469/2008 z dne 24. 3. 2009, ki je postala pravnomočna dne 24. 3. 2009, v kateri je sodišče obsojencu določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let. Sodišče je ob upoštevanju kazni, določenih s to sodbo in kazni, določene v preklicani pogojni obsodbi, obsojencu izreklo enotno kazen dve leti in pet mesecev zapora. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka in odločilo, da stroški pooblaščenke mladoletnih oškodovank bremenijo proračun.

Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 24. 6. 2015 pritožbi obsojenčevega zagovornika delno ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje v odločbah o krivdi ter posamičnih in enotni kazni spremenilo tako, da je iz opisa kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja, storjenega na škodo mladoletne L. M., izpustilo del besedila. Obsojencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za vsako kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja določilo kazen štiri mesece zapora, za vsako kaznivo dejanje neplačevanja preživnine mu je določilo kazen šest mesecev zapora, nato pa mu je določilo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let. Sodišče druge stopnje je še odločilo, da se pogojna obsodba, izrečena obsojencu s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 199/2008 z dne 9. 10. 2008 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 1496/2008 z dne 24. 3. 2009, ne prekliče; v preostalih delih je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik pravočasno, dne 12. 11. 2015, vlož il zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvene kršitve d oločb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da obsojenca oprosti obtožbe, podredno pa predlaga razveljavitev pravnomočne sodbe in vrnitev sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru z dn e 17. 12. 2015, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenil kot neutemeljeno. Navaja, da sodišče prve stopnje obsojencu ni moglo osebno vročiti sodbe; obsojenec se je vročitvi očitno izogibal, imel je zagovornika, zato je bila vročitev s pritrditvijo na oglasno desko opravljena skladno s četrtim odstavkom 120. člena ZKP. Po oceni vrhovnega državnega tožilca vložnik z navedbami, da pogoji za vročitev s pritrditvijo na oglasno desko zaradi nespremenjenega naslova niso bili podani, uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Po navedbah vrhovnega državnega tožilca vložnik ni pojasnil, katera odločilna dejstva, ki bi jih obsojenec uveljavljal v pritožbi, niso razčiščena. Vložnik navedene kršitve ni uveljavljal v pritožbi, zato bi se nanjo lahko skliceval le, če je v pritožbi ni mogel uveljavljati (peti odstavek 420. člena ZKP). Vrhovni državni tožilec navaja, da sodišče z izpustitvijo posameznega očitka iz opisa dejanja (zlasti kadar izpustitev ne vpliva na pravno kvalifikacijo), ne krši kazenskega zakona. Ker je sodišče druge stopnje zaradi izpustitve enega očitka iz opisa dejanja obsojencu izreklo pogojno obsodbo in svojo odločitev obrazložilo, kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Po navedbah vrhovnega državnega tožilca vložnik s trditvijo, da ostala dejanja, ki se očitajo obsojencu, ne predstavljajo hudih kršitev dolžnosti skrbi in vzgoje, polemizira z ugotovljeno intenzivnostjo teh kršitev, s čemer uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Vrhovni državni tožilec navaja, da zastaranje pri kaznivem dejanju neplačevanja preživnine nastopi šele s prenehanjem stanja neplačila preživnine. Ker vložnik ni navedel, kolikšen znesek preživnine naj bi zajelo zastaranje, zahteve v tem delu ni mogoče preizkusiti. Vrhovni državni tožilec trdi, da sta sodišči prve in druge stopnje navedli razloge o obsojenčevi pasivnosti, s čemer sta obrazložili bistven zakonski znak kaznivega dejanja neplačevanja preživnine. Trditve zahteve, da sodišče ni ugotovilo zmožnosti obsojenca za plačevanje preživnine, po oceni vrhovnega državnega tožilca predstavljajo nedovoljeno uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovni državni tožilec še navaja, da obrazložitev sodbe sodišča prve in druge stopnje glede zmožnosti plačevanja preživnine ni protispisna.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu (1) in njegovemu zagovorniku, ki nanj nista odgovorila.

B.

5. Sodišče druge stopnje je iz opisa kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja pod točko I izreka sodbe sodišča prve stopnje, storjenega na škodo mladoletne L. M., izpustilo dejanje v zvezi z mesoreznico, s čemer je po navedbah zagovornika kršilo določbe ZKP. Navedeni dogodek predstavlja samostojno kaznivo dejanje, saj je obravnavano kaznivo dejanje tako imenovano osebno kaznivo dejanje, oškodovanka navedenega dogodka pa je ena izmed obsojenčevih hčera. Po trditvah zagovornika bi moralo sodišče druge stopnje obsojencu za konkretni dogodek izreči oprostilno sodbo in odločiti, da stroški postopka v tem delu bremenijo proračun.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča zagovornikove navedbe niso utemeljene. Tako teorija kot sodna praksa tovrstna ravnanja, kot so opisana pod točko I izreka sodbe sodišča prve stopnje, obravnavata kot eno kaznivo dejanje, saj gre praviloma za dlje časa trajajoče ravnanje zoper istega oškodovanca, s čemer posamezna ravnanja izgubijo svojo samostojnost oziroma predstavljajo celoto in pomenijo le sestavni del celotnega dlje časa trajajočega ali ponavljajočega se ravnanja. Ne glede na to, kako opredelimo določena ponavljajoča istovrstna ravnanja (kot kolektivno, nadaljevano ali eno ali enovito kaznivo dejanje), gre v vseh primerih za pravni konstrukt enega kaznivega dejanja. Kot je obrazložilo sodišče druge stopnje (točka 5 obrazložitve sodbe), se kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja uvršča med tako imenovana osebna kazniva dejanja, kar pomeni, da je število kaznivih dejanj enako številu oškodovancev, na škodo katerih so bila izvršena. V konkretnem primeru je obsojenec izvrševal ponavljajoča istovrstna dejanja, ki sta jih sodišči prve in druge stopnje pravilno opredelili kot eno kaznivo dejanje. Ker je obsojenec navedena dejanja storil na škodo obeh hčera, je s tem storil dve kaznivi dejanji zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja. Sodišče druge stopnje je v konkretnem primeru upoštevalo ustaljeno sodno prakso, po kateri se v teh primerih, glede na to, da gre za eno kaznivo dejanje, ne izdajajo zavrnilne ali oprostilne sodbe glede npr. zastaranih očitkov posamičnih ravnanj ali posamičnih očitkov, ki ne izpolnjujejo elementov kaznivega dejanja, temveč se preprosto iz izreka sodbe izpustijo in se razlog te izpustitve navede v obrazložitvi (točka 7 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje) (2).

7. Navedbe zagovornika, da obsojenec z ravnanji, ki so opisana pod točko I izreka sodbe sodišča prve stopnje, ni izpolnil zakonskih znakov kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja (kršitev 1. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP), niso utemeljene. Kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po 201. členu KZ lahko osebe, ki so v zakonu navedene kot možni storilci tega kaznivega dejanja, storijo bodisi s surovim ravnanjem (drugi odstavek) ali z zanemarjanjem mladoletne osebe (prvi odstavek). Kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe po prvem odstavku stori roditelj, posvojitelj, skrbnik ali druga oseba, ki zanemarja mladoletno osebo, za katero mora skrbeti, tako da hudo krši svoje dolžnosti skrbi in vzgoje. Kaznivo dejanje je umeščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper zakonsko zvezo, družino in mladino (XXI. poglavje). Namen inkriminacije je zaščita mladoletne osebe pred hujšimi opustitvami ali zlorabami dolžnosti tistih, ki jih predpisi zavezujejo k neposredni skrbi in vzgoji mladoletnih oseb. Med osebami, ki lahko storijo kaznivo dejanje po prvem odstavku 201. člena KZ, so navedeni tudi mladoletnikovi roditelji (starši). Njihove pravice in dolžnosti do otrok, ki sestavljajo roditeljsko pravico, so opredeljene v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Zato je treba pomen vrednostnih pojmov iz kazenskopravne norme, kot so skrb, vzgoja, zanemarjanje, vsebinsko razlagati ne le v povezavi z okoliščinami konkretnega primera, pač pa tudi v povezavi z navedenim predpisom, ki pojasnjuje vsebino roditeljskih dolžnosti na eni strani ter otrokove pravice in koristi na drugi strani. Ti predpisi so zato pomembno merilo pri razlagi vsebine in dometa obravnavane inkriminacije.

8. Način storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 201. člena KZ, s katerim se uresniči njegov celoten opis, je zanemarjanje mladoletne osebe. Zanemarjanje je v najbolj splošnem pomenu mogoče opredeliti kot premajhno aktivnost in prizadevanje, zaradi česar pride do nezaželenih posledic. Zanemarjanje mladoletne osebe preraste v kaznivo dejanje, kadar je izraženo kot huda kršitev dolžnosti skrbi in vzgoje. Kot hude kršitve dolžnosti skrbi in vzgoje je mogoče opredeliti takšna ravnanja, ki očitno ne dosegajo meje običajne skrbi ali presegajo meje vzgojnih ukrepov proti mladoletniku v okviru uresničevanja roditeljske pravice, ki pomenijo kršitev temeljnih dolžnosti staršev in ki so trajnejše narave. Kot izvršitveno dejanje prihaja v poštev katerokoli ravnanje (storitev ali opustitev), s katerim je mogoče udejaniti zakonski znak hude kršitve dolžnosti skrbi in vzgoje. ZZZDR ureja dolžnosti staršev do otrok oziroma pravice in dolžnosti, ki sestavljajo roditeljsko pravico (drugi odstavek 4. člena). Ta obsega skrb za življenje, osebnostni razvoj, pravice in koristi mladoletnih otrok; med drugim vključuje tudi dolžnost staršev, da s svojo dejavnostjo svojim otrokom omogočijo pogoje za zdravo rast in skladen osebnostni razvoj, kot tudi dolžnost vzgoje otrok (102. in 103. člen).

9. Vrhovno sodišče pritrjuje zaključkom v izpodbijani pravnomočni sodbi, da je obsojenec s svojim ravnanjem (zmerjanje oškodovank, siljenje h gledanju filmov z grozljivo vsebino, s čemer je obsojenec oškodovankama kratil nočni počitek ter dopuščanje fizičnih konfliktov med obsojenčevo mlajšo hčerko L. M., bratrancem in sestrično, ki so presegli običajne konflikte med otroci), grobo kršil oziroma opuščal dolžnosti skrbi in vzgoje, ki jih ima kot roditelj, s čemer je ogrožal zdrav oziroma skladen osebnostni razvoj oškodovank. Dolžnost vzgoje roditelju poleg drugih dolžnosti nalaga skrbno ravnanje in letom primeren odnos do oziroma z mladoletnim otrokom. Navedena dolžnost roditelju poleg neizvrševanja ravnanj, opisanih v izreku sodbe sodišča prve stopnje, nalaga tudi, da takšna ravnanja, usmerjena proti mladoletnima oškodovankama, prepreči. Očitek, da gre za hudo kršitev dolžnosti vzgoje, je v opisu dejanj izražen z navedbami o trajajočem verbalnem in psihičnem nasilju obsojenca, dopuščanju nasilja zoper mlajšo oškodovanko ter z navajanjem posledic obsojenčevega ravnanja, natančneje stiske oškodovank, oddaljevanje oškodovank od obsojenca in zavračanje stikov z obsojencem, ki izražajo resnost ogrožanja vzgoje oškodovank oziroma njunega osebnostnega razvoja. V opisu dejanja so določno in na dovolj konkreten način navedeni tudi ostali zakonski znaki obravnavanega kaznivega dejanja, zato uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni podana (3).

10. Zagovornik v nadaljevanju zahteve navaja, da ni podan eden izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja neplačevanja preživnine, to je zmožnost obsojenca, da bi lahko plačal preživnino. Ker je bil obsojenec v času storitve obravnavanih kaznivih dejanj brez premoženja in zaposlitve, obsojencu ni mogoče očitati storitve konkretnih kaznivih dejanj (kršitev 1. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP). Zagovornik prav tako uveljavlja nasprotje med razlogi sodbe sodišča prve in druge stopnje; sodišče druge stopnje je zaključilo, da je bil obsojenec v kritičnem času zdrav in zmožen za delo, saj je honorarno opravljal fizična dela, iz sodbe sodišča prve stopnje pa izhaja zaključek, da je obsojenec navedena dela opravljal do leta 2006 oziroma vse do razveze zakonske zveze z Bredo Mohar (kršitev 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP).

11. Kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če sodba sploh nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Kot izhaja iz same zakonske določbe, je konkretna kršitev po naravi stvari podana zgolj v primeru, da je podano (precejšnje) nasprotje med razlogi iste sodbe. Vrhovno sodišče pritrjuje zagovorniku, da je sodišče druge stopnje nekoliko nenatačno povzelo ugotovitve sodišča prve stopnje glede obdobja, v katerem je obsojenec honorarno opravljal fizična dela(4). Nekoliko drugačen zaključek sodišča druge stopnje glede obdobja, v katerem je obsojenec opravljal honorarna dela, pa v obravnavani zadevi ne more spremeniti zaključka sodišč prve in druge stopnje, da je bil obsojenec v času storitve kaznivih dejanj zmožen plačati preživnino. Sodišči sta na podlagi številnih dokazov, izvedenih na glavni obravnavi, zaključili, da je (bil) obsojenec pri iskanju zaposlitve oziroma iskanju pomoči pri skrbstvenih organih pasiven, pri čemer obsojenčeva psihična nezmožnost za delo ni izkazana. Sodišči sta prav tako opozorili na obsojenčeve mahinacije z delnicami, zaradi katerih je izgubil veliko vsoto denarja, obsojenec pa je v zagovoru pojasnil, da „ves denar potroši na sodišču in za odvetnike“, s čemer sta sodišči še dodatno utemeljili svoj zaključek, da bi obsojenec preživnini zmogel plačevati (točki 24-25 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in točka 8 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Ob navedenih zaključkih sodišč se za neutemeljene izkažejo tudi navedbe zagovornika, da v obravnavani zadevi ni podan zakonski znak zmožnosti plačevanja preživnine. Zagovornik z navedbami, da je bil obsojenec v času storitve obravnavanih kaznivih dejanj brez premoženja in zaposlitve, ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč izpodbija dejanske ugotovitve glede obsojenčeve zmožnosti plačevanja preživnine, s čemer uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

12. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da sta sodišči z zavrnitvijo dokaznih predlogov za postavitev izvedenca medicinske in psihiatrične stroke posegli v ustavno zagotovljeno pravico obsojenca do izvajanja dokazov v njegovo korist in do enakega varstva pravic (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 22. členom in tretjo alinejo 29. člena Ustave Republike Slovenije; v nadaljevanju URS). Zagovornik navaja, da bi izvedenec medicinske ali psihiatrične stroke ocenil, ali je obsojenec sposoben za delo in sposoben pridobiti zaposlitev. Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljani kršitvi nista podani. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da izvedba teh dokazov ne bi pripomogla k razjasnitvi dejanskega stanja (točka 5 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Obrazložilo je, da je postavitev izvedencev medicinske in psihiatrične stroke nepotrebna, saj je sodišče razpolagalo z zdravstveno dokumentacijo obsojenca, iz katere se je v povezavi z njegovim zagovorom ter izpovedb prič B. M., S. M. in B. M., prepričalo o zdravstvenem stanju obsojenca in njegovi zmožnosti za delo. Sodišče se je na podlagi navedenega prepričalo tudi o psihičnem stanju obsojenca, pri čemer ni našlo razlogov za zaključek, da obsojenec zaradi psihičnih težav ni sposoben najti zaposlitve. Odločitvi sodišča prve stopnje je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje v točki 8 obrazložitve sodbe. Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče pritrjuje zaključku sodišč, da postavitev izvedencev medicinske in psihiatrične stroke za obsojenca ne bi pripomogla k razjasnitvi dejanskega stanja. Zagovornik s temi navedbami po vsebini izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar je nedovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP); pri tem pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da v zahtevi tudi ni izkazal, v čem naj bi zavrnitev navedenih dokaznih predlogov vplivala na zakonitost sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP).

13. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ni uveljavljal, da je bila obsojencu zaradi nepravilne vročitve sodbe sodišča prve stopnje kršena pravica do pravnega sredstva (25. člen URS) in da je glede kaznivih dejanj neplačevanja preživnine podano zastaranje kazenskega pregona. Navedbe, ki se nanašajo na kršitev četrtega odstavka 120. člena ZKP in 5. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1, predstavljajo nove navedbe, ki bi jih bilo v zahtevi za varstvo zakonitosti mogoče uveljavljati le, če bi bile predhodno neuspešno uveljavljane s pritožbo ali če jih v pritožbi ni bilo mogoče uveljavljati. Vložnik očitkov v zvezi z vročitvijo sodbe sodišča prve stopnje in zastaranjem kazenskega pregona za kaznivi dejanji neplačevanja preživnine, v pritožbi ni niti omenil. Ker zagovornik v pritožbi kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 120. člena ZKP in kršitve kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP ni uveljavljal, v zahtevi za varstvo zakonitosti pa vložnik ni navedel, da kršitev ni bilo mogoče uveljavljati s pritožbo, ju v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi ne more uveljavljati (peti odstavek 420. člena ZKP).

C.

14. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

15. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da bi bilo zaradi plačila sodne takse ogroženo vzdrževanje obsojenca in oseb, ki jih je obsojenec dolžan vzdrževati, zato je obsojenca na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.

(1) Sodna pošiljka, poslana na naslov obsojenčevega stalnega prebivališča, se je na Vrhovno sodišče dne 7. 1. 2016 vrnila z oznako „ni dvignil“, zato je Vrhovno sodišče odgovor vrhovnega državnega tožilca dne 18. 4. 2016 obsojencu poslalo preko njegovega zagovornika.

(2) Sodba VSRS I Ips 21275/2012-66 z dne 24. 7. 2014. (3) Tako tudi sodba VSRS I Ips 11/2005 z dne 3. 3. 2005. (4) Primerjaj točko 24 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in točko 8 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.