Jedro

Tožnik je v tožbi navedel eno samo vrednost spornega predmet; ta sicer presega revizijski prag iz drugega odstavka 367. člena ZPP, a bi morala biti v obravnavanem primeru, ko sta toženca navadna sospornika, v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP diferencirana, tj. opredeljena za vsakega toženca posebej.

Seštevanja vrednosti ne povzroči niti morebitna odvisnost revizijske odločitve od rešitve skupnih spornih pravnih vprašanj. Določba petega odstavka 367. člena ZPP namreč v obravnavanem procesnem položaju zaradi subjektivne kumulacije ne pride v poštev.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

**Odločitev sodišč nižjih stopenj**

1. Sodišče prve stopnje je (v ponovljenem sojenju) ugotovilo ničnost sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, sklenjenega med pravdnimi strankami, in pogodbe o zastavi nepremičnin, sklenjene med tožnikom in drugo toženko, obeh zapisanih v notarskem zapisu SV ... z dne 24. 11. 2010. Drugi toženki je naložilo, da tožniku izstavi zemljiškoknjižno dovolilo za izbris hipoteke ID pravice ... na njegovi nepremičnini posamezni del št. 225, v stavbi št. 351, k. o. ... z ID znakom ..., sicer naj bi takšno listino nadomestila ta sodba. Tožencema je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožnika.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo druge toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da tožnik in druga toženka sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

**Dejansko stanje** - Tožnik je potreboval kredit za odplačilo dolga približno 10.000,00 EUR do družbe A., d. o. o., ki je zoper njega vodila izvršbo in mu je grozila prodaja stanovanja.

- Kredita na banki ni dobil, ker je bil kreditno nesposoben, zato se je obrnil na družbo B., d. o. o. V prostorih te družbe je 24. 11. 2010 s C. C. kot posojilodajalcem sklenil posojilno pogodbo za znesek 18.400,00 EUR, ki se ga je zavezal vrniti v 230 zaporednih obrokih po 80,00 EUR, v zavarovanje pa naj bi se vknjižila hipoteka na tožnikovi nepremičnini, posamezni del št. 225, v stavbi št. 351, k. o. ....

- C. C. je družbi A., d. o. o. plačal tožnikov dolg 7.758,41 EUR.

- Na tožnikovi nepremičnini se je vknjižila hipoteka, vendar ne v višini 18.400,00 EUR, kot izhaja iz navedene posojilne pogodbe, ampak v višini 72.000,00 EUR.

- Tožnik je namreč 24. 11. 2010 pri notarki Ipodpisal sporazum o zavarovanju denarne terjatve in pogodbo o zastavi nepremičnin, s katerima je z vknjižbo hipoteke na svoji nepremičnini zavaroval terjatev druge toženke (banke) do prvega toženca v znesku 72.000,00 EUR. Pri tem je bil prepričan, da podpisuje hipoteko za zavarovanje terjatve po posojilni pogodbi za 18.400,00 EUR, kolikor je znašal tudi njegov dolg, in ne v znesku 72.000,00 EUR.

- Prvi toženec je bil zaposlen v druži B., d. o. o. Po naročilu svojega očeta in mačehe (C. C. in D. C.) je najel tri kredite, ki so bili takoj prenakazani na drug TRR. Prvi toženec je le podpisoval, ne da bi sploh vedel, kaj podpisuje. O tožnikovem posojilu s C. C. ni vedel ničesar.

- Prvi toženec je zoper svojega očeta in mačeho podal kazensko ovadbo, te je podal tudi tožnik, in sicer zoper omenjena dva in zoper prvega toženca.

**Presoja sodišč nižjih stopenj**

3. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da sta sporazum o zavarovanju denarne terjatve in pogodba o zastavi nepremičnine nična zaradi nemoralnosti in oderuškosti. Poudarilo je, da morata biti pri oderuški pogodbi izpolnjena objektivni in subjektivni element. Objektivni element naj bi bil izpolnjen, saj si je tožnik od C. C. izposodil 18.400,00 EUR, s sporazumom o zavarovanju terjatve in pogodbo o zastavi nepremičnin pa je z vknjižbo hipoteke na svoji nepremičnini zavaroval terjatev druge toženke do prvega toženca v znesku 72.000,00 EUR. V zvezi s subjektivnim pogojem je opozorilo, da po stališču teorije zadošča že dolžnost védenja, da je druga pogodbena stranka v težkem osebnem položaju, kar je pri tožencih v konkretnem primeru podano. Pogodbi sta tudi nemoralni, saj je bila skrajna meja dopustnega ravnanja prekoračena. Z izpodbojnostjo spornih pogodb zaradi napak volje se ni ukvarjalo, saj je ocenilo, da je tožnik rok za uveljavljanje te pravice zamudil. 4. Sodišče druge stopnje je presoji sodišča prve stopnje o oderuškosti spornih pogodb pritrdilo.

**Navedbe v reviziji**

5. Druga toženka je zoper navedeno sodbo vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka. Med drugim navaja, da naj bi tožnik v konkretnem primeru nastopal kot zastavitelj, zato naj njegovo premoženjsko stanje ne bi igralo pomembne vloge pri odobritvi kreditne vloge; pomembno naj bi bilo le stanje na zastavljeni nepremičnini. Toženka naj ne bi imela nikakršnega namena izkoristiti premoženjske stiske tožnika, niti naj ne bi takšnega domnevnega oderuštva zavestno sprejela. Prav tako naj takega namena ne bi imel prvi toženec. Odločitev sodišč nižjih stopenj naj bi se razlikovala od odločitev sodišč v podobnih primerih, še posebej glede subjektivnega elementa oderuštva. Zastavljanje premoženja tretjih oseb v pravnem prometu naj bi bilo nekaj povsem običajnega, sam namen zastavitve pa naj bi bil od primera do primera različen.

6. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožniku, ki je v odgovoru nanjo predlagala njeno zavrnitev.

**Presoja Vrhovnega sodišča**

7. Odločba sodišča prve stopnje je bila izdana 5. 1. 2017, torej pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-E, Uradni list RS 10/17). Glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E se zato v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila ZPP, veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E. 8. V skladu s temi je bila revizija dovoljena, če je vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presegala 40.000,00 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP).

9. Da bi si zagotovile pravico do revizije v premoženjskih sporih z nedenarnim zahtevkom, so morale stranke ravnati tako, da je tožnik v tožbi označil vrednost spornega predmeta (primerjaj drugi odstavek 180. člena ZPP in drugi odstavek 44. člena ZPP), toženec pa je morebitnemu izostanku oznake ali pravilnosti označene vrednosti pravočasno ugovarjal. Če so imeli zahtevki v tožbi različno podlago ali če se uveljavljali zoper več tožencev, je moral tožnik v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP navesti vrednost spornega predmeta za vsak zahtevek posebej ter za vsakega toženca posebej. Izjemi od slednjega pravila sta bili enotno sosporništvo in solidarnost terjatve oziroma obveznosti.

10. Drugostopenjsko sodišče je v svoji obrazložitvi sicer pojasnilo, da naj bi bila toženca upoštevaje, da tožnik uveljavlja ničnost pogodb, sklenjenih s tožencema, enotna sospornika, vendar Vrhovno sodišče tej oceni ne pritrjuje.

11. Tožnik je s tožbenim zahtevkom uveljavljal ničnost sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, sklenjenega med pravdnimi strankami, in pogodbe o zastavi nepremičnin, sklenjene med tožnikom in drugo toženko, obeh zapisanih (vsebovanih) v notarskem zapisu SV ... z dne 24. 11. 2010. Od druge toženke je uveljavljal izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za izbris hipoteke ID pravice ... na njegovi nepremičnini posamezni del št. 225, v stavbi št. 351, k. o. ..., z ID znakom ....

12. Iz Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z dne 24. 11. 2010 (v nadaljevanju Sporazum) izhaja, da so se z njim pravdne stranke dogovorile, da zastavitelja - tožnik in prvi toženec dovoljujeta, da se terjatev banke (druge toženke) do prvega toženca zavaruje z vpisom (skupne) hipoteke na nepremičnini tožnika in nepremičnini toženca,1 dogovorili so se tudi za neposredno izvršljivost tega notarskega zapisa. Iz Pogodbe o zastavi nepremičnin z istega dne izhaja, da tožnik kot zastavitelj dovoljuje, da se terjatev banke zavaruje z ustanovitvijo hipoteke na njegovi nepremičnini (enako torej kot v Sporazumu), pri čemer so dogovorjene še nadaljnje obveznosti tožnika: glede pogodbe o zavarovanju te nepremičnine, ohranjanje stanja nepremičnine, itd. 13. Navedeni pogodbi, katerih ničnost uveljavlja tožnik, torej vsebujeta dva pravna posla: tožnikovo zastavo nepremičnine za tuj (prvotoženčev) dolg in prvotoženčevo zastavo nepremičnine za svoj dolg. Pogodbi ne vsebujeta nobenega pravnega posla tožnika s prvim tožencem; tožnik in prvi toženec nastopata kot (so) zastavitelja (pri čemer je prvi toženec glavni dolžnik iz kreditnega razmerja s prvo toženko - banko). V taki situaciji pa zakon ne narava pravnega razmerja za prvega toženca in drugo toženko ne terja enake rešitve spora (196. člen ZPP), zato ta nista enotna, ampak navadna sospornika.

14. Tožnik je v tožbi navedel eno samo vrednost spornega predmet (72.000,00 EUR); ta sicer presega revizijski prag iz drugega odstavka 367. člena ZPP, a bi morala biti v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP diferencirana, tj. opredeljena za vsakega toženca posebej. Vrhovno sodišče tudi ugotavlja, da druga toženka izostanku oznake oziroma pravilnosti označene vrednosti ni ugovarjala. Nazadnje je treba še poudariti, da seštevanja vrednosti ne povzroči niti morebitna odvisnost revizijske odločitve od rešitve skupnih spornih pravnih vprašanj. Določba petega odstavka 367. člena ZPP namreč v obravnavanem procesnem položaju zaradi subjektivne kumulacije ne pride v poštev.2

15. Revizija je zato nedovoljena in jo je Vrhovno sodišče na podlagi 377. člena ZPP zavrglo.

16. Druga toženka v revizijskem postopku ni uspela, zato sama krije svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). To velja tudi za tožnika, ki v odgovoru na revizijo na problem njene dovoljenosti ni opozoril. 1 Tožnikova nepremičnina se je vodila kot glavna nepremičnina (na njej se vknjiži skupna hipoteka), nepremičnina prvega toženca pa kot druga nepremičnina (na njej se skupna hipoteka zaznamuje). Pri skupni hipoteki gre za to, da se za zavarovanje iste terjatve hipoteka ustanovi na več nepremičninah (prim. prvi odstavek 145. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). Hipotekarni upnik lahko v tem primeru zahteva poplačilo svoje terjatve s prodajo nepremičnine vsakega od zastaviteljev, in to v kakršnemkoli vrstnem redu (drugi odstavek 145. člena SPZ). 2 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II DoR 406/2012 z dne 14. 2. 2013, II Ips 330/2011 z dne 20. 9. 2012, II Ips 145/2014 z dne 9. 7. 2015 in druge.