Jedro

V predmetni zadevi ugotovitve v postopku ne dajejo podlage za zaključek, da tožnica ni upravičena do uveljavljanja pravice do odbitka vstopnega DDV od spornih računov. Prvostopenjski organ se je v konkretnem primeru pri presoji upravičenosti do odbitka DDV ukvarjal z vprašanjem, ali je dobave dejansko opravila družba C., ki je izdala navedene račune in za katero je bilo ugotovljeno, da je „neplačujoči gospodarski subjekt“. Vendar pa ta razlog sam po sebi, glede na okoliščine obravnavanega primera in materialnopravne pogoje za priznavanje pravice do odbitka DDV, ne more biti razlog za zavrnitev te pravice.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Davčnega urada Maribor DT 0610-87/2010-4-0905-02,04 z dne 12. 4. 2010 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 2.115,80 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Maribor A. o.p., d.n.o., – sedaj B. d.o.o., dodatno odmeril davek na dodano vrednost (DDV) z obrestmi v skupnem znesku 49.402,16 EUR, kar mora tožnica plačati v roku 30 dni od vročitve odločbe, po preteku tega roka pa bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točki I in II izreka). Tožnica ni zahtevala povrnitve stroškov. Stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ, pritožba pa ne zadrži izvršitve odločbe (točki III in IV izreka). Prvostopenjski organ je pri tožnici opravil davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN) DDV za obračunsko obdobje od 1. 6. do 31. 12. 2009. O ugotovitvah je sestavil zapisnik 4. 3. 2010, na katerega je tožnica podala pripombe, ki jih je davčni organ obravnaval v izpodbijani odločbi. Prvostopenjski organ je preveril verodostojnost računov, ki jih je tožnici izdala družba C. d.o.o. Iz ugotovitev DIN pri družbi C. d.o.o. je bilo ugotovljeno, da gre za neplačujoči gospodarski subjekt po Uredbi Komisije (ES) 1925/2004. Zgoraj navedena družba je tožnici v obdobju od 1. 6. do 31. 12. 2009 izdala 29 računov v skupnem znesku 245.516,15 EUR oziroma z DDV v višini 294.619,38 EUR (DDV v višini 49.103,23 EUR). Na podlagi navedenih računov si je tožnica odbijala vstopni DDV. Davčni organ ugotavlja, da v DIN ni bilo mogoče ugotoviti, kaj je podlaga za navedene račune. Pogodba o nudenju odvetniških storitev z dne 12. 5. 2009, ki jo je tožnica kot izvajalka sklenila z naročnikom (takrat še družbo D. d.o.o.), ne vsebuje nobenih podlag za zaračunavanje kakršnihkoli storitev družbe C. d.o.o. tožnici. Davčni organ ugotavlja, da predmetni računi nimajo podlage v realnih poslih, so fiktivni, ter da gre v obravnavani zadevi za navidezne pravne posle. Družba C. d.o.o. ni opravila storitev, ki jih je tožnici zaračunala z navedenimi računi. Sklicuje se na 74. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), po katerem navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčenje. Zaključuje, da tožnica nima pravice do odbitka vstopnega DDV od prejetih računov navedene družbe na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1).

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja in navedeno odločitev utemeljuje z dodatnimi razlogi, ki jih navaja. Ugotavlja, da so navedeni računi vsebinsko bistveno pomanjkljivi, saj ne vsebujejo zadostnih podatkov o vrsti in obsegu opravljenih storitev. Navedbe na računih, kot so „sešt. odšk. zahtevkov in druga pravna opravila“, pri čemer se računi niti ne sklicujejo na kakšno drugo listino (npr. pogodbo, specifikacijo, naročilnico, poročilo o opravljenem delu), za opredelitev zaračunanih storitev ne zadoščajo. Ker navedeni računi nimajo vseh podatkov, ki jih zahteva 82. člen ZDDV-1, v obravnavani zadevi ni izpolnjen pogoj za odbijanje vstopnega DDV po točki a) prvega odstavka 67. člena ZDDV-1. Navedeno predstavlja zadosten razlog za nepriznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV po teh računih. Listine, ki jih je tožnica priložila k navedenim računom, ne izkazujejo poslovnega razmerja med tožnico in družbo C. d.o.o., na podlagi katere bi bili tožnici kot naročnici izdani sporni računi. Na podlagi predložene dokumentacije je mogoče sklepati, da je tožnica opravila storitve za različne fizične osebe (oškodovance). Tožnica ni predložila nobene pogodbe, ki bi jo kot naročnica sklenila z družbo C. d.o.o. kot izvajalcem. Davčnemu organu je tožnica predložila pogodbo z dne 12. 5. 2009, ki pa jo je tožnica sklenila z družbo D. d.o.o. kot izvajalko in ne kot naročnico. Iz navedene pogodbe izhaja, da je bila tožnica tista, ki je opravljala storitve v zvezi z uveljavljanjem odškodninskih zahtevkov za družbo D. (sedaj C. d.o.o.) in ne obratno. Drugostopenjski organ zaključuje, da dodaten razlog za nepriznavanje odbitka DDV v obravnavanem primeru torej ni v tem, da tožnica ni uspela dokazati, da ji je zatrjevane storitve opravil ravno izdajatelj računov (kot napačno navaja prvostopenjski organ), pač pa v tem, da je tožnica storitve opravila sama in ne preko katerega drugega gospodarskega subjekta. Da družba C. d.o.o. v obravnavanih primerih ni bila tožnikov podizvajalec, potrjuje tudi dejstvo, da je tožnica znesek odškodnin, ki jih je za oškodovance prejela od zavarovalnice na podlagi sklenjenih poravnav, nakazala na transakcijski račun družbe C. d.o.o. Slednja pa ga je skoraj v celoti prenakazala na transakcijski račun družbe E. d.o.o. Tožnica je zato vedela, da sodeluje v davčni goljufiji.

Tožnica, ki se z navedeno odločitvijo ne strinja, je najprej vložila tožbo zaradi molka drugostopenjskega organa, ker drugostopenjski organ še ni odločil o njeni pritožbi. Po izdaji drugostopenjske odločbe pa je tožnica razširila tožbo tudi na drugostopenjsko odločbo. V tožbi se sklicuje se določila ZDDV-1, ki urejajo pravico do odbitka vstopnega DDV. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da tožnici ni bila priznana pravica do odbitka vstopnega DDV iz razloga, ker dobavitelj zaračunanih storitev naj ne bi izvršil sam ter ker naj bi šlo za navidezne posle. Glede na to, da pa so bile storitve in dobave dejansko opravljene, ni pravilen zaključek davčnega organa, da naj bi šlo za navidezne posle. Tožnica navaja, da predstavljalo sporni računi verodostojne listine in da bi davčni organ moral njihovo fiktivnost dokazati. Zakonska dolžnost izdaje računa pa velja za izvajalca storitve in ne plačnika storitve, kot to zmotno ugotavlja davčni organ. Davčni organ v konkretni zadevi breme in odgovornost za domnevno nepravilne račune nalaga tožnici in ne izdajatelju računa. Tožnica se nadalje sklicuje, da je v predmetni zadevi davčni organ opustil svojo zakonsko dolžnost, da bi tožnico opozoril o zakonski možnosti oz. pravici, da imenuje in izbere pooblaščenca ali svetovalca v postopku DIN. Nezakonito ravnanje davčnega organa pa predstavlja bistveno kršitev pravil postopka, zaradi česar tožnica za izdajo pripomb na zapisnik ni iskala ustreznega svetovalca ter je pripombe pripravljala sama. Očitek davčnega organa, da bi moral tožnica vedeti, kdo je dejanski dobavitelj storitev, je po mnenju tožnice nesprejemljiv. Tožnica se sklicuje na 5. člen ZDavP-2, ki davčnemu organu nalaga dolžnost ugotavljanja materialne resnice. Tožnica se sklicuje še na načelo zakonitosti, saj navaja, da celotna obrazložitev izpodbijane odločbe temelji na ugibanjih, domnevah, brez realne – objektivne osnove. Navaja, da je v postopku davčnemu organu pojasnila svoje poslovanje. Pred sodelovanjem z domnevno spornim dobaviteljem je sodelovala z njegovim dejanskim in pravnim prednikom, to je družbo F. d.o.o., katerega poslovanje se je preneslo na družbo C. d.o.o. Tožnica nadalje navaja, da je davčnemu organu v okviru postopka DIN predložila vse zahtevane račune, pogodbo in ostalo dokumentacijo, na podlagi katerih so bile storitve opravljene in zaračunane. Nepravilen je zaključek davčnega organa, da je družba C. d.o.o. neplačujoč gospodarski subjekt v smislu Uredbe Komisije. Davčni organ bi moral dokazati zlorabo na strani tožnice. Davčni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe povzema domnevne ugotovitve inšpekcijskega nadzora pri družbi C. d.o.o. Pri slednjem tožnica ni sodelovala in z njim ni bila seznanjena. Tožnica se ne strinja z zaključkom davčnega organa, da so računi družbe C. d.o.o. fiktivni in da nimajo podlage v realnih poslih. Davčni organ se je odločil, da družbi C. d.o.o., ki očitno DDV ni plačala, le-tega ne odmeri in naloži v plačilo, je pa le-tega odmeril in naložil v plačilo tožnici ter s tem izrabil svoj uradni položaj.

Tožnica v nadaljevanju pojasnjuje, da je njeno poslovanje potekalo na enak način od leta 2005, zato se je tudi v letu 2009, ko je prispelo obvestilo, da je posle družbe F. d.o.o. prevzela družba C. d.o.o., poslovanje nadaljevalo s to družbo na enak način kot prej z družbo F. d.o.o. . Pri tem je nepravilno tolmačenje pogodbe med tožnico in družbo C. d.o.o., kot jo tolmači davčni organ. Bistvena je namreč pogodbena volja strank v času sklenitve pogodbe. V vseh pogodbah, ki jih je imela tožnica z družbami, ki so se ukvarjale z odškodninskimi zahtevki, je imela tožnica enako vsebino pogodb in enak način obračunavanja stroškov – vse od leta 2005 dalje. To pomeni, da je bilo med pogodbenima strankama dogovorjeno, da pogodbenik pridobi stranko, od stranke zbere dokumentacijo in sestavi zahtevek ter ga pošlje tožnici, ki zahtevek prepošlje na zavarovalnico, pogodbenika obvesti o ponudbi, slednji pridobi soglasje stranke k ponudbi, ga pošlje tožnici, slednji to ponudbo - poravnavo pošlje zavarovalnici, prejeme odškodnino in priznane stroške, nato odškodnino nakaže pogodbeniku, ki jo nakaže stranki. Pogodbenik izstavi tožnici račun v višini s strani zavarovalnice priznanih odvetniških stroškov zastopanja, kar tožnica plača pogodbeniku. Tožnica se ne strinja z davčnim organom, da za izdajo računov, ki jih je tožnici izstavila družba C. d.o.o., ni pravne podlage. Osnova za izstavitev računov družbe C. d.o.o. je bila pogodba z dne 15. 5. 2009 in praksa poslovanja s tožnico, ki je bila enaka od leta 2005 dalje. Pravno nedopustno je, da doleti davčnega zavezanca kazen za nepravilnosti, ki so jih zagrešile druge pravne osebe. Tožnica zato meni, da v konkretni zadevi ni bilo pravilno uporabljeno materialno pravo in ni bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje, zaradi česar predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti že plačan DDV in obresti v skupnem znesku 49.402,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški predmetnega upravnega spora.

Tožnica v pripravljalni vlogi izpodbija tudi odločbo drugostopenjskega organa. Ne strinja se z zaključkom drugostopenjskega organa, da naj bi bili računi družbe C. d.o.o. vsebinsko pomanjkljivi. Na navedenih računih je kot storitev navedena sestava odškodninskih zahtevkov in druga pravna opravila, pri čemer so bile priloge računov tudi evidence oz. seznami s priimki in imeni strank ter zneski odvetniških stroškov. Pravna podlaga za sodelovanje tožnice z družbo C. d.o.o. je bila pogodba o delu z dne 15. 5. 2009. Tožnica prilaga dva vzorčna primera teh računov s priloženim seznamom. Tožnica se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, iz katere izhaja, da morajo biti za pravico do odbitka vstopnega DDV izpolnjeni štiri kumulativni pogoji. Vsi štiri pogoji so v konkretni zadevi izpolnjeni. Prav tako na strani tožnice ne obstojajo objektivne okoliščine, ki bi kazale na to, da je tožnica vedela oz. bi morala vedeti, da sodeluje pri goljufiji. Tožnica je z istimi fizičnimi osebi sodelovala več let in pri poslovnem sodelovanju nikoli ni bilo težav. Kdo je fizično izvajal storitve tožnici ni znano, domneva pa, da so bile to osebe, od katerih je po elektronski pošti prejemala dogovorjene listine.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožničine tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve drugostopenjske odločbe.

Upravno sodišče Republike Slovenije je s sodbo I U 1886/2012-18 z dne 17. 9. 2013 tožničino tožbo zavrnilo. Vrhovno sodišče RS je s sklepom X Ips 332/2013 z dne 13. 11. 2014 ugodilo tožničini reviziji in sodbo Upravnega sodišča RS razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje, odločitev o stroških postopka pa pridržalo za končno odločbo.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je bil tožnici pravilno in zakonito dodatno odmerjen in naložen v plačilo DDV, ki ga je tožnica odbijala kot vstopni DDV na podlagi računov, ki jih je tožnici izstavila družba C. d.o.o. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, izhaja, da je tožnica z družbo C. d.o.o., sprva z družbo D. d.o.o. (20. 5. 2009 je bila vpisana sprememba družbe v družbo C. d.o.o.) 12. 5. 2009 sklenila Pogodbo o nudenju odvetniških storitev. Dogovorili sta se, da bo tožnica kot odvetniška pisarna za družbo C. d.o.o. uveljavljala odškodninske zahtevke po zavarovalnicah oziroma drugih odškodninsko odgovornih osebah ter vodila celoten postopek od prejema spisne dokumentacije s strani družbe C. d.o.o. do izplačila odškodnine strankam naročnika. Družba C. d.o.o. pa se je zavezala, da bo tožnici za opravljeno delo, ne glede na število vloženih odškodninskih zahtevkov, plačevala mesečno pavšalno nadomestilo v višini 2.086,50 EUR neto. To je bilo tudi izvršeno. Tudi družba C. d.o.o. je tožnici izdajala račune. Z njimi naj bi družba C. d.o.o. tožnici zaračunavala stroške, ki jih je imela z iskanjem oškodovancev ter sestavljanjem potrebne dokumentacije za uveljavljanje njihovih odškodninskih zahtevkov, torej stroške za pripravo spisa do njegove predaje tožnici. Po pojasnilih tožnice družba C. d.o.o. teh stroškov ne bi mogla dobiti povrnjenih od zavarovalnic, saj te oškodovancem priznavajo le stroške odvetniških storitev po odvetniški tarifi. Zato je stroške, ki jih je imela družba C. d.o.o., pri zavarovalnici uveljavljala tožnica kot odvetniška družba. Ker pa je te storitve dejansko opravila družba C. d.o.o., je odvetniške stroške, ki so bili priznani v postopkih uveljavljanja odškodnin, tožnica prenakazala družbi C. d.o.o. To je bilo izvedeno tako, da je tožnica družbi C. d.o.o. pošiljala podatke o povrnjenih odvetniških stroških, gre za seštevek računov, ki jih je tožnica izdala oškodovancem za sestavo odškodninskega zahtevka in sklenitev poravnave. Na podlagi teh pa je družba C. d.o.o. tožnici izdala račun v enakem znesku.

Iz zgoraj navedenega naslova je tožnica družbi C. d.o.o. plačala 29 računov v skupnem znesku 294.619,38 EUR (z vključenim 20 % DDV v znesku 49.103,23 EUR). Vsak od teh računov vsebuje enak opis, in sicer „sešt. odšk. zahtevkov in druga pravna opravila“, k vsakemu je pripeta priloga, na kateri so navedeni priimki in imena strank ter zneski odvetniških storitev. Od vseh računov je tožnica odbijala vstopni DDV v zgoraj navedeni višini, ki je sporen v tej zadevi. Po zaključku organa prve stopnje družba C. d.o.o. ni imela podlage za zaračunavanje odvetniških storitev, saj to v Pogodbi o nudenju odvetniških storitev z dne 12. 5. 2009, niti kje drugje, ni bilo dogovorjeno. Tožnica je v tožbi predložila Pogodbo o delu z dne 15. 5. 2009, ki naj bi jo sklenila z družbo C. d.o.o., takrat še z družbo D. d.o.o. Iz slednje je razvidno, da odvetniški stroški, ki jih bo zavarovalnica oziroma odgovorna oseba priznala v postopku uveljavljanja odškodnine, pripadajo družbi C. d.o.o. in da ima slednja pravico na podlagi podatkov o prejetih plačilih odvetniškega zastopanja, ki jih bo posredovala tožnica, tožnici izstaviti račun. Po ugotovitvi prvostopenjskega organa je družba C. d.o.o. neplačujoči gospodarski subjekt, ki ni imela ne kadrovskih ne materialnih pogojev, da bi storitve, ki jih je zaračunala, sploh opravila. Zato je organ prve stopnje zaključil, da tožnik nima pravice do odbitka vstopnega DDV od omenjenih računov. Drugostopenjski organ se z navedenim zaključkom strinja, pri čemer kot razlog, da tožnica nima pravice do odbitka vstopnega DDV od navedenih računov navaja, da so računi bistveno pomanjkljivi. Hkrati ugotavlja, da je tožnica storitve, ki jih je zaračunala družba C. d.o.o., opravila sama, zaradi česar ni upravičena do odbitka vstopnega DDV od navedenih računov.

Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na pogoje, ki jih z zakonom predpisuje slovenska nacionalna zakonodaja in pravo EU. Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV, oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi.

Iz prvega odstavka 63. člena ZDDV-1 izhaja, da ima davčni zavezanec pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Iz prvega odstavka 67. člena ZDDV-1 izhaja, da mora za uveljavljanje pravice do odbitka DDV davčni zavezanec izpolnjevati določene pogoje: a) za odbitke v skladu s točko a) prvega odstavka 63. člena tega zakona, v zvezi z dobavo blago ali storitev, mora imeti račun, izdan v skladu z 81. do 84. členom tega zakona. Takšna ureditev izhaja tudi iz določb Direktive Sveta 2006/112/ES (v nadaljevanju Direktiva Sveta 2006/112)1. Sodišče Evropske Unije (v nadaljevanju SEU), ki je v pravnem redu EU med drugim pristojno zagotoviti enotno razlago in uporabo prava EU, je v zvezi s problematiko zavrnitve odbitka vstopnega DDV zavzelo več stališč, med drugim v zadevi C-255/02 Halifax plc z dne 21. februarja 2006, v združenih zadevah C-354/03, C-355/03, C-484/03 Optigen Ltd. z dne 12. januarja 2006, v združenih zadevah C-439/04 in C-440/04 Axel Kittel z dne 6. julija 2006 ter v novejšem času v združenih zadevah C-80/11 in C-142/11, Mahagében kft in Dávid z dne 21. 6. 2012 ter v zadevi C-324/11, Gábor Tóth z dne 6. 9. 2012. V ponovnem postopku je Upravno sodišče RS ob upoštevanju sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 332/2013 z dne 13. 11. 2014 presodilo, da v predmetni zadevi ugotovitve v postopku ne dajejo podlage za zaključek, da tožnica ni upravičena do uveljavljanja pravice do odbitka vstopnega DDV od spornih računov. Prvostopenjski organ se je v konkretnem primeru pri presoji upravičenosti do odbitka DDV ukvarjal z vprašanjem ali je dobave dejansko opravila družba C. d.o.o., ki je izdala navedene račune, in za katero je bilo ugotovljeno, da je „neplačujoči gospodarski subjekt“. Vendar pa ta razlog, sam po sebi, glede na okoliščine obravnavanega primera in že omenjene materialnopravne pogoje za priznavanje pravice do odbitka DDV, ne more biti razlog za zavrnitev te pravice.

Tožnica mora za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV med drugim imeti ustrezne račune (2. pogoj iz 14. točke te obrazložitve). Navedeni pogoj po oceni drugostopenjskega organa v konkretni zadevi ni izpolnjen. Ob ponovnem obravnavanju navedene zadeve po presoji sodišča ni pravilen zaključek drugostopenjskega organa, da so sporni računi tako pomanjkljivi, da že iz tega razloga tožnica ni upravičena do odbitka vstopnega DDV od navedenih računov. To izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča RS X Ips 332/2013 z dne 13. 11. 2014. Iz slednjega izhaja, da je za zagotavljanje pravilnega obračunavanja in pobiranja DDV pomembno, da opis omogoča identifikacijo vrste transakcije, ne pa tudi identifikacijo nadaljnjih natančno določujočih elementov konkretne transakcije. Zaključek, da opisi na navedenih računih neustrezno navajajo podatek o količini in vrsti dobave, ki je določen kot obvezen podatek v 6. točki prvega odstavka 82. člena ZDDV-1, zato po presoji sodišča ni utemeljen. Zato tudi ni pravilen nadaljnji zaključek drugostopenjskega organa, da tožnica zaradi pomanjkljivostih na navedenih računih, nima pravice do odbitka vstopnega DDV od teh računov.

Po presoji sodišča je v obravnavani zadevi bistveno, ali je tožnici mogoče očitati, da je pri poslovanju z družbo C. d.o.o. vedela ali morala vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi. Navedeno vprašanje pa v postopku ni bilo raziskano. Prvostopenjski organ se z navedenim vprašanjem sploh ni ukvarjal. Drugostopenjski organ pa je brez posebnega ugotovitvenega postopka zaključil, da je tožnica v obravnavani vedela, da sodeluje pri davčni goljufiji, saj je uveljavljala odbitek vstopnega DDV od računov družbe C. d.o.o., čeprav je storitve, zaračunane s temi računi, tožnica opravila sama. Glede na to, da se je tožnica v postopku ves čas sklicevala na to, da gre pri storitvah, zaračunanih s predmetnimi računi, za storitve, ki jih je tožnica opravila za družbo C. d.o.o., in da je bil tak način dela dogovorjen, zgolj dejstvo, da je tožnica sama opravila navedene zaračunane storitve, ne more biti razlog za zaključek, da je pri tožnici podan subjektivni element. Pravica do odbitka vstopnega DDV je sestavni del mehanizma DDV in del temeljnega načela nevtralnosti in se načeloma ne sme omejiti, vendar je ta pravica pridobljena le takrat, kadar davčnemu zavezancu ni mogoče očitati subjektivnega elementa. Ali je v konkretni zadevi tožnici mogoče očitati subjektivni element v konkretni zadevi ni bilo raziskano. V obravnavanem primeru temelji zavrnitev pravice do odbitka DDV na razlogih, ki niso relevantni, oziroma na razlogih, ki niso pravilni. Glede subjektivnega elementa, ki je v zadevi bistvenega pomena, pa se davčna organa nista opredelila in nista raziskala relevantnih okoliščin na strani tožnice, zaradi česar je ostalo vprašanje glede tožničinega subjektivnega elementa neugotovljeno.

Iz pojasnjenih razlogov je bilo v predmetni zadevi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, posledično pa je nepravilno uporabljeno materialno pravo. V ponovljenem postopku bo davčni organ moral, po morebitni dopolnitvi postopka, jasno in celovito oceniti in analizirati objektivna dejstva, jih povezati v smiselno celoto in navesti, katere so tiste relevantne objektivne okoliščine, ki naj bi v obravnavani zadevi dokazovale, da je tožnica vedela oziroma bi morala vedeti, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezane z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi. Ker je bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti iz pojasnjenih razlogov, sodišče ostalih tožbenih ugovorov niti ni presojalo.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, je sodišče tožbo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo, ob upoštevanju četrtega in petega odstavka istega člena ZUS-1, organu prve stopnje v ponoven postopek.

Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem se, če je sodišče tožbi ugodilo in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravilo, tožnici glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnico v postopku zastopala odvetniška pisarna, je po takrat veljavnem drugem odstavku 3. člena Pravilnika upravičena do povračila stroškov v višini 350,00 EUR, kar skupaj z DDV znaša 420,00 EUR. Pri odmeri stroškov revizijskega postopka je sodišče uporabilo določbe prvega odstavka 154. člena v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je revizijske stroške odmerilo na podlagi predloženega stroškovnika ter pri tem izhajalo iz vrednosti spornega predmeta. V skladu z drugim odstavkom 155. člena ZPP je uporabilo odvetniško tarifo, določeno v Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT). Vrednost spornega predmeta znaša 49.402,16 EUR. Sodišče je določilo stroške po tar. št. 3300 v višini 1.370,00 EUR (količnik 2,0 x 685,00 EUR) ter po tar. št. 6002 administrativne stroške v višini 20,00 EUR, vse povečano za 22 % DDV, ki znaša 305,80 EUR, kar skupaj znaša 1.695,80 EUR. Skupaj mora torej tožena stranka povrniti tožnici 2.115,80 EUR (stroški upravnega spora 420,00 EUR in stroški revizije 1.695,80 EUR). Glede vračila takse pa se upošteva 37. člen Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).