Jedro

Tožničin prispevek k nastali škodi je tožena stranka v postopku uveljavljala le s trditvijo, da nobenemu od drugih potnikov v čakalnici postaje zaradi vlažnih tal ni spodrsnilo. To pa ni razlog, ki bi lahko povzročitelja škode delno razbremenil odgovornosti.

Izdatki oškodovanca, ki so nastali zato, ker se je pred pravdo obrnil na zavarovalnico zaradi povračila škode, spadajo med stroške, ki so nastali zaradi postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati znesek 4.528,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 865,28 EUR od 30. 4. 2013 do plačila, od zneska 3.210,81 EUR od 25. 5. 2013 do plačila, od zneska 73,43 EUR od 23. 5. 2014 do plačila, od zneska 211,74 EUR od 2. 12. 2014 do plačila in od zneska 166,80 EUR od 15. 10. 2014 do plačila (II. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 2.098,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del (II. izreka) ter stroškovno odločitev (IV. izreka) v uvodu navedene sodbe se je pritožila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je materialnopravno napačen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica za škodni dogodek ni soodgovorna. Tožnica je v višini 10 % sama prispevala k nastanku škode. Pri vstopu v čakalnico železniške postaje je bila neprevidna in nepazljiva, zato ji je spodrsnilo in je padla. Vstopanje in izstopanje potnikov v in iz čakalnice na železniški postaji je ob 14.50 uri zelo pogosto, saj se takrat potniki vozijo na ali vračajo z dela, vendar nobenemu od preostalih potnikov v čakalnici postaje zaradi vlažnih tal ni spodrsnilo. To dejstvo kaže na to, da je bila tožnica pri vstopu premalo pazljiva. Glede na to, da je tožnica nekaj trenutkov slabše videla, bi morala poskrbeti, da se ni na slepo podala v prostor, ki ga ne pozna. Sodišče je napačno odmerilo stroške potovanja z avtovlakom. Izračunalo je, da je tožnica prihranila strošek potovanja z avtomobilom na razdalji 972 km, a je kot strošek tega potovanja upoštevalo le porabo goriva. Pri tem sodišče ni upoštevalo, da je tožnica prihranila tudi na amortizaciji goriva in drugih potnih stroških, kot so vinjeta ter stroški prevozov skozi predore. Materialnopravno pravilen izračun bi bil, da se strošek opravljenih prevozov izračuna po sistemu kilometrine. Sodišče prve stopnje je tožnici neupravičeno dosodilo nagrado za predpravdno uveljavljanje zahtevka. Za prisojo teh stroškov ni pravne podlage. Tožničina dejanja v predpravdnem postopku so vključena v nagrado za postopek na prvi stopnji.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila ter predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica od tožene stranke uveljavlja odškodnino za materialno škodo, ki jo je utrpela zaradi padca na mokrih in spolzkih tleh po vstopu v čakalnico železniške postaje v S. V notranjost železniške postaje je tožnica vstopila s svetlega perona, saj je bil takrat sončen dan, v temnejši prostor, zaradi česar je za nekaj trenutkov precej slabše videla, zato ni mogla opaziti, da so tla mokra in spolzka, prav tako pa ni bilo nobene opozorilne table, ki bi potnike opozarjala na mokroto tal. Tožnica je bila obuta v hodne čevlje z ravnim gumijastim podplatom. Do padca je prišlo zato, ker delavka povzročitelja škode po čiščenju tal ni poskrbela za namestitev ustrezne opozorilne table oziroma tal ni posušila s suho krpo.

6. Zaradi opustitve dolžne skrbnosti zavarovanca tožene stranke, to je osušitve tal ali postavitve opozorilne table, je na podlagi prvega odstavka 131. člena OZ, podana krivdna odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke. Pritožbeno sodišče se strinja z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, da tožnici za nastalo nezgodo ni mogoče pripisati soodgovornosti. Glede na zunanje suho vreme tožnica mokrih in spolzkih tal v zaprtem prostoru ob pomanjkanju ustreznega opozorila ni mogla predvidevati, prav tako pa ji tudi ni mogoče očitati, da ne bi bila obuta v primerne čevlje. Tožena stranka, čeprav je bilo na njej trditveno in dokazno breme, ni konkretno navajala v čem naj bi se kazala tožničina neprevidnost in nepazljivost. Tožničin prispevek k nastali škodi je tožena stranka v postopku uveljavljala le s trditvijo, da nobenemu od drugih potnikov v čakalnici postaje zaradi vlažnih tal ni spodrsnilo. To pa ni razlog, ki bi lahko povzročitelja škode delno razbremenil odgovornosti.

7. Sodišče prve stopnje je v celoti upoštevalo ugovor tožene stranke, da je od priznanih stroškov potovanja z avtovlakom potrebno odšteti strošek, ki bi tožnici nastal, če bi celotno pot opravila z avtomobilom, to pa je strošek 100,00 EUR, upoštevajoč povprečno porabo 7 l goriva na 100 km ob ceni 1,5 EUR na l goriva za razdaljo 972 km. Zato vse pritožbene navedbe v smeri, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi druge potne stroške kot so npr. vinjeta in stroški prevozov skozi predore, predstavljajo nova dejstva, ki jih pritožnik v skladu z 286. členom ZPP ni navajal, temveč jih prvič navaja šele v pritožbi, kar pa pritožbeno sodišče ne more upoštevati (337. člen ZPP).

8. Pravilno je sodišče prve stopnje tožnici priznalo nagrado za predpravdno uveljavljanje zahtevka. Izdatki oškodovanca, ki so nastali zato, ker se je pred pravdo obrnil na zavarovalnico zaradi povračila škode, spadajo med stroške, ki so nastali zaradi postopka.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP)

10. Tožena stranka s pritožbo ni uspela zato je dolžna kriti svoje stroške pritožbenega postopka. Prav tako pa je dolžna tudi tožnica kriti stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ga ni mogoče šteti med potrebne stroške (155. člen ZPP).