Up-341/98

17. 2. 1999

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe E. J. iz R. na seji senata dne 17. februarja 1999

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba E. J. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 392/98 z dne 3. 11. 1998 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Ks 1063/98 z dne 23. 10. 1998 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, s katerim mu je bil podaljšan pripor iz razloga begosumnosti po vložitvi obtožnice in sklep, s katerim je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo pritožbo zoper prvostopni sklep.

Zatrjuje, da izpodbijana akta predstavljata kršitev določb 5. in 8. člena Ustave, 14. člena (enakost pred zakonom), 15. člena (uresničevanje in omejevanje pravic), 19. člena (varstvo osebne svobode), 20. člena (odreditev in trajanje pripora), 21. člena (varstvo človekove osebnosti in dostojanstva), 22. člena (enako varstvo pravic), 23. člena (pravica do sodnega varstva), 27. člena (domneva nedolžnosti), 28. člena (načelo zakonitosti v kazenskem pravu), 29. člena (pravna jamstva v kazenskem postopku), 32. člena (svoboda gibanja), 34. člena (pravica do osebnega dostojanstva in varnosti), 35. člena (varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic), ter določb 125. in 153. člena Ustave. Izpodbijana sklepa naj bi izhajala iz utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja po določbi 217. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 63/94 - v nadaljevanju: KZ) z utemeljitvijo, da predstavljajo neizpolnjene pogodbene obveznosti in dolgovi ključni element kaznivega dejanja, s tem pa je po mnenju pritožnika kršena določba 1. člena Protokola št. 4 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP št. 7/94 - v nadaljevanju: EKČP), po kateri nikomur ne more biti odvzeta prostost samo zato, ker ne more izpolniti pogodbenih obveznosti. Navaja, da je neizpodbitno dokazano, da je sklepal posojilne pogodbe in da gre torej za dolžniško upniško razmerje, za katerega je zagotovljen civilni in ne kazenski postopek. Izpodbijana sklepa sta po pritožnikovem mnenju protiustavna, ker gre za civilni postopek, ki kot tak izpodbija utemeljenost suma, s čemer so v temelju izpodbiti tudi priporni razlogi.

2.Ustavno sodišče je pregledalo spis Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I K 349/98.

B.

3.Po določbi drugega odstavka 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po določbi prvega odstavka 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Pripor zaradi begosumnosti je mogoče odrediti le, če so izpolnjeni pogoji, določeni v Ustavi in zakonu. Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 - v nadaljevanju: ZKP) v 1. točki drugega odstavka 201. člena določa, da se sme pripor odrediti, če se oseba skriva, če ni mogoče ugotoviti njene istovetnosti ali če so druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi pobegnila.

4.Temeljni pogoj za odreditev in podaljšanje pripora po Ustavi in ZKP je obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Načelo zakonitosti v kazenskem pravu (28. člen Ustave) zahteva, da so kazniva dejanja in kazni zanje določena z zakonom. Tudi utemeljen sum kot temeljni pogoj za odreditev pripora se lahko nanaša le na dejanje, ki ima vse zakonske znake kaznivega dejanja. Pritožnik se neutemeljeno sklicuje na določbo 1. člena Protokola št. 4 k EKČP, ki določa, da nikomur ne sme biti vzeta prostost samo zato, ker ne more izpolniti pogodbenih obveznosti. Kot je razvidno iz podatkov kazenskega spisa, teče zoper pritožnika kazenski postopek na podlagi pravnomočne obtožnice, ki mu očita nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ. Kaznivo dejanje goljufije po navedeni določbi KZ stori, kdor z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem napelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. Že iz zakonskega opisa kaznivega dejanja izhaja, da zgolj nezmožnost izpolnitve pogodbenih obveznosti ni opredeljena kot kaznivo dejanje, sodišči pa sta se v obrazložitvi izpodbijanih sklepov, s katerima je bil pritožniku podaljšan pripor po vložitvi obtožnice, glede obstoja utemeljenega suma sklicevali predvsem na pravnomočno obtožnico, ki mora med drugim vsebovati tudi opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja (2. točka prvega odstavka 269. člena ZKP). Ustavno sodišče je že zavzelo stališče, da je preveritvi obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja po vložitvi obtožnice namenjen postopek ugovora zoper obtožnico (odločba št. Up-74/95 z dne 7. 7. 1995 - OdlUS IV,131). Če bi sodišče ob preizkusu obtožnice ugotovilo, da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje, bi moralo postopek ustaviti (1. točka prvega odstavka 277. člena ZKP). Nujna posledica tega bi bila tudi odprava pripora. Razjasnitvi pravnih vprašanj pa je namenjena tudi glavna obravnava, ki v času odločanja o ustavni pritožbi že teče. Glede na navedeno podaljšanje pripora zoper pritožnika ne predstavlja kršitve pravice iz 1. člena Protokola št. 4 k EKČP in je pritožnikovo zatrjevanje, da je v priporu le zaradi neizpolnitve pogodb, neutemeljeno.

5.Čeprav pritožnik posebej ne izpodbija obstoja pripornega razlog begosumnosti, Ustavno sodišče ugotavlja, da sta sodišči ob podaljšanju pripora preizkusili, ali je ta priporni razlog še podan. V obrazložitvi se je prvostopno sodišče sklicevalo na že v prejšnjih sklepih o priporu ugotovljene okoliščine o pritožnikovem bivanju v tujini, uporabi ponarejenih dokumentov in pripravljanju terena za vrnitev domov z dvigom nove osebne izkaznice s fotografijo druge osebe. Ob upoštevanju pritožnikovega ravnanja v tujini, visokih zneskov oškodovanja posameznih oškodovancev ter višine zagrožene kazni je sodišče ocenilo, da obstoji nevarnost, da bi se znova izognil kazenskemu postopku s pobegom v tujino.

Presodilo je, da je le z ukrepom pripora mogoče zagotoviti neovirano izvedbo kazenskega postopka. Drugostopno sodišče je pritrdilo zaključkom prvostopnega sodišča in ocenilo, da tudi pritožnikove osebne razmere, na katere se sklicuje, ne narekujejo odprave pripora kot skrajnega sredstva za zagotovitev njegove navzočnosti v kazenskem postopku.

6.Sodišči sta z utemeljitvijo podaljšanja pripora zoper pritožnika zadostili zahtevam, ki jih za odločanje o priporu iz razloga begosumnosti postavlja Ustava, zato z izpodbijanimi sklepi nista nedopustno posegli v pritožnikovo pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave. V presojo drugih zatrjevanih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki naj bi bile povzročene z izpodbijanimi akti, pa se Ustavno sodišče ni spuščalo, ker jih pritožnik ni posebej utemeljil.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednica senata dr. Mirjam Škrk ter člana dr. Zvonko Fišer in dr. Miroslava Geč - Korošec.

Predsednica senata:

dr. Mirjam Škrk