Jedro

Neizvršena sodna odločba pomeni protipravno dejansko stanje v primerjavi s stanjem, ki je določeno z avtoriteto sodne oblasti. Zato je odložitev uveljavitve zahtevka, ki izhaja iz takšne odločbe, mogoče dovoliti le izjemoma in to nikakor ne iz razlogov, ki bi lahko bili razlog za spremembo odločbe, ampak le iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo. Takšnih razlogov pa dolžnik sploh ne uveljavlja. Dolžnik zatrjuje, da koristi otroka - zlasti dejstvo, da sin R. sedaj izraža željo ostati pri očetu - narekujejo spremembo pravnomočne odločbe o varstvu in vzgoji sina R. Dolžnik je zato že vložil tožbo v skladu s četrtim odstavkom 421. člena Zakona o pravdnem postopku in obenem predlagal naj sodišče tudi izda začasno odredbo, s katero naj R. začasno njemu zaupa v varstvo in vzgojo.

Dolžnik torej skuša z uporabo instituta odloga izvršbe doseči spremembo izvršilnega naslova, kar pa ni mogoče. Sodišče bo moralo v pravdnem postopku ugotoviti, ali so res izpolnjeni pogoji za izdajo nove odločbe o varstvu in vzgoji otroka, in če bo tožbenemu zahtevku dolžnika ugodilo, oziroma bo ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe, bo lahko dolžnik v izvršilnem postopku na podlagi 4. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ utemeljeno ugovarjal, da obstajajo razlogi, ki preprečujejo izvršbo. Dokler izvršilni naslov ni spremenjen, izvršilno sodišče veže odločitev sodišča, da je za otroka koristno, da je zaupan materi v varstvo in vzgojo, in da je vsako ravnanje v nasprotju s pravnomočno odločitvijo sodišča tudi ravnanje v nasprotju z otrokovo koristjo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje. Upnica in dolžnik krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Upnica je na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. P 2600/2003-IV, s katero sta bila mld.

otroka R. K., roj. 7.5.1994, in mld. A. K., roj. 23.2.2000, zaupana v varstvo in vzgojo njej, predlagala izvršitev te odločbe primarno z neposredno izročitvijo sina R. na podlagi 238.e člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur.l. RS, št. 51/98 do 75/02, v nadaljevanju ZIZ), podrejeno pa s posredno izročitvijo na podlagi 238.d člena v povezavi z 226. členom ZIZ. Sodišče prve stopnje je primarni predlog zavrnilo, ugodilo pa je podrejenemu predlogu in s sklepom o izvršbi z dne 3.10.2005 dolžniku naložilo takojšnjo izročitev sina R. njegovi materi in dolžniku za primer, da te obveznosti ne bi izpolnil, izreklo denarno kazen v znesku 1,000.000,00 SIT. Zoper sklep o izvršbi je dolžnik ugovarjal in istočasno tudi predlagal odlog izvršbe. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tako njegov ugovor kot tudi predlog za odlog izvršbe. Zoper ta sklep se pritožuje dolžnik. Navaja, da ga sodišče prve stopnje s tem, ko mu je izreklo visoko denarno kazen, sili k izvršitvi odločbe, ki je v nasprotju z izraženo željo otroka. Navaja, da je sin svojo željo izjavil na posvetu Zveze prijateljev mladine, dolžnik je pritožbi priložil tudi videokaseto z izjavo otroka. Meni, da prisilna izvršitev sodbe ni v korist otroka, saj je sin prostovoljno odšel od matere in zavrača stike z njo. Dolžnik poudarja, da je vložil tožbo, s katero je zahteval od sodišča, da zaradi spremenjenih razmer ponovno odloča o varstvu in vzgoji sina, v tem postopku pa je predlagal tudi izdajo začasne odredbe, o kateri še ni bilo odločeno.

Navaja, da je sicer prav, da sodišče prve stopnje vztraja pri načelu stroge formalne legalitete, ni pa to pravično za otroka. Meni tudi, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju o predlogu za odlog izvršbe upoštevati tudi koristi otroka in ne le, da se prepreči nenadomestljiva škoda, ki lahko nastane njemu kot dolžniku. Dolžnik podarja, da zaradi prisilne izvršitve odločbe, ki ni otroku v korist, on sam trpi nepremoženjsko škodo. Meni, da je ta večja od škode, ki jo trpi mati otroka, saj je v SMS sporočilu sama spodbujala sina R. k samostojni odločitvi. Meni, da sta s tem kumulativno izpolnjena oba pogoja po 71. členu ZIZ , zato dolžnik višjemu sodišču predlaga, naj njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da ugodi njegovemu ugovoru in predlogu za odlog izvršbe in upniku tudi naloži povrnitev nadaljnjih stroškov izvršilnega postopka. Upnica je na pritožbo odgovorila in predlaga, naj jo višje sodišče zavrne kot neutemeljeno. Pritožba ni utemeljena. O pritožbi zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper sklep o izvršbi Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo v izpodbijanem sklepu, da v izvršilnem postopku velja načelo stroge formalne legalitete. Namen izvršilnega postopka je realizacija upnikove terjatve, ki je bila ugotovljena v predhodnem kognicijskem postopku. Izvršilno sodišče je na izvršilni naslov vezano in ne more preverjati njegove pravilnosti, niti ne more v izvršilni naslov posegati. Sodišče je v pravdnem postopku na podlagi izvedenega dokaznega postopka ocenilo, kakšna odločitev o varstvu in vzgoji mladoletnih otrok je otrokom v največjo korist. Odločilo je, da je zanje najbolje, da se zaupajo v vzgojo in varstvo materi in izvršilno sodišče v pravnomočno in izvršljivo sodbe v izvršilnem postopku nikakor ne more in ne sme posegati. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da dolžnik v ugovoru ne uveljavlja nobenega od razlogov, ki preprečujejo izvršbo, in je pravilno na podlagi tretjega odstavka 58. člena ZIZ dolžnikov ugovor zavrnilo. O pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe Zakon o izvršbi in zavarovanju ureja odlog izvršbe v 71. členu. Ta določa v prvem odstavku, da sodišče lahko na dolžnikov predlog popolnoma ali deloma odloži izvršbo, če dolžnik izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku v taksativno naštetih primerih. Drugi odstavek 71. člena ZIZ pa določa, da sme sodišče na predlog dolžnika odložiti izvršbo tudi v drugih primerih, ko so za to podani posebno upravičeni razlogi, vendar najdlje za tri mesece in le enkrat. Razlogi za odlog izvršbe po drugem odstavku 71. člena ZIZ morajo biti izjemni in kratkotrajni, ker na to kaže že besedilo drugega odstavka 71. člena, da se lahko izvršbo odloži najdalj za tri mesece. Ker dolžnik z izvršbo vedno trpi škodo (ta je v naravi prisilne izvršitve), mora biti poudarek dokazovanja na večji oziroma manjši škodi glede na čas izvršitve. Sodišče prve stopnje je tako pravilno odločilo, da dolžnik z zatrjevanjem, da mu nastaja nepremoženjska škodo zaradi same prisilne izvršitve pravnomočne odločbe, ne more uspeti. Upnica in dolžnik se ob razvezi nista mogla sama sporazumeti o tem, kdo od njiju bo po razpadu družine prevzel skrb za varstvo in vzgojo otrok. V takem primeru o varstvu in vzgoji otrok odloči sodišče, pri čemer upošteva kakšna odločitev je - upoštevajoč vse okoliščine na strani otroka in na strani staršev - otroku najbolj v korist. Ugotavljanje največje koristi otroka praviloma temelji na zahtevnem tehtanju pozitivnih in negativnih učinkov različnih možnosti s stališča koristi otroka, ki največkrat vključuje tudi delo izvedencev. Starši lahko pravilnost in zakonitost odločitve sodišča prve stopnje izpodbijajo z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, kar je dolžnik tudi storil, pritožbeno in revizijsko sodišče pa sta potrdila pravilnost in zakonitost odločitve, da je R. najbolj v korist, da s zaupa v varstvo in vzgojo materi, z očetom pa vzdržuje redne stike. Dolžnik pravnomočne odločbe sodišča ni spoštoval in je sina R. 8.9.2005 odpeljal iz šole. Namen izvršbe je, da se protipravno dejansko stanje uskladi z vsebino sodne odločbe. Neizvršena sodna odločba pomeni protipravno dejansko stanje v primerjavi s stanjem, ki je določeno z avtoriteto sodne oblasti.

Zato je odložitev uveljavitve zahtevka, ki izhaja iz takšne odločbe mogoče dovoliti le izjemoma in to nikakor ne iz razlogov, ki bi lahko bili razlog za spremembo odločbe, ampak le iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo. Takšnih razlogov pa dolžnik sploh ne uveljavlja. Dolžnik zatrjuje, da koristi otroka - zlasti dejstvo, da sin R. sedaj izraža željo ostati pri očetu - narekujejo spremembo pravnomočne odločbe o varstvu in vzgoji sina R. Dolžnik je zato že vložil tožbo v skladu s četrtim odstavkom 421. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99 in 96/02, v nadaljevanju ZPP) in obenem predlagal naj sodišče tudi izda začasno odredbo, s katero naj R. začasno njemu zaupa v varstvo in vzgojo. Dolžnik torej skuša z uporabo instituta odloga izvršbe doseči spremembo izvršilnega naslova, kar pa ni mogoče. Sodišče bo moralo v pravdnem postopku ugotoviti, ali so res izpolnjeni pogoji za izdajo nove odločbe o varstvu in vzgoji otroka in če bo tožbenemu zahtevku dolžnika ugodilo, oziroma bo ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe, bo lahko dolžnik v izvršilnem postopku na podlagi 4. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ utemeljeno ugovarjal, da obstajajo razlogi, ki preprečujejo izvršbo. Dokler izvršilni naslov ni spremenjen izvršilno sodišče veže odločitev sodišča, da je za otroka koristno, da je zaupan materi v varstvo in vzgojo in da je vsako ravnanje v nasprotju s pravnomočno odločitvijo sodišča tudi ravnanje v nasprotju z otrokovo koristjo. Sodišče prve stopnje je tako pravilno na podlagi

72. člena ZIZ zavrnilo dolžnikov predlog za odlog izvršbe. Višje sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi dolžnik izpodbija sklep sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi druge točke 365. člena ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in je potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Dolžnik je predlagal povrnitev pritožbenih stroškov, vendar višje sodišče ocenjuje, da niso izpolnjeni pogoji po šestem odstavku

38. člena ZIZ, zato jih mora kriti sam. Stroški upničinega odgovora na pritožbo pa po oceni višjega sodišča za izvršbo niso bili potrebni, zato jih mora kriti sama upnica (peti odstavek 38. člena ZIZ)