Jedro

Ker je stranka z interesom že v postopku pred prvostopenjskim upravnim organom zatrjevala vlaganje v nepremičnino, tako da se je spremenila namembnost objekta iz bivšega gospodarskega objekta v stanovanjski objekt, je najemnica v obravnavani zadevi utemeljila svoj pravni interes za priznanje položaja stranke v postopku denacionalizacije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUP) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 21.12.1999, s katero je ta ugodila pritožbi M.M. (v nadaljevanju stranka z interesom), najemnice v stavbi T. ulica, P., in odpravila 2. točko izreka odločbe Sekretariata za urejanje prostora in varstvo okolja Občine P. z dne 13.9.1994, v delu, ki se nanaša na stavbo T. ulica, in je zadevo v tem obsegu vrnila prvostopenjskemu organu v ponovni postopek in odločanje. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ odločil, da je A.M.E., roj. Z., roj. 14.6.1900, umrla 1.7.1946, do svoje smrti jugoslovanska državljanka, nazadnje stanujoča v T. ulici, na P., upravičenka do denacionalizacije in se ji vrne podržavljeno premoženje v naravi z vzpostavitvijo lastninske pravice (1. točka izreka); predmet denacionalizacije je večstanovanjska zgradba T. ulica, stoječa na parc. št. 311/1, stanovanjska stavba v izmeri 162 m2 in dvorišče v izmeri 682 m2 ter funkcionalno zemljišče k tej zgradbi, ki ga tvori parc. št. 311/2, dvorišče v izmeri 82 m2 in stanovanjska stavba T. ulica z gospodarskim poslopjem, stoječi na parc. št. 312/1, stanovanjska stavba v izmeri 71 m2, gospodarsko poslopje v izmeri 33 m2 in dvorišče v izmeri 299 m2 ter funkcionalno zemljišče, ki ga tvori parc. št. 312/2, njiva 1 v izmeri 45 m2, vse pripisane pri vl. št. 398 k.o. P. (2. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke in z razlogi v obrazložitvi njene odločbe ter se sklicuje na 2. odstavek 67. člena ZUS. Navaja, da je o spornem vprašanju, ali gre stranki z interesom kot najemnici stanovanjske hiše na naslovu T. ulica, lastnost stranke v postopku denacionalizacije, že odločalo Vrhovno sodišče RS v svoji sodbi, št. U 1412/95-6 z dne 1.9.1999, in ji priznalo položaj stranke v postopku denacionalizacije ob upoštevanju določbe 1. odstavka 60. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) v povezavi z 49. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Enako stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije, ki je presojalo ustavnost določb ZDen-B, v odločbi, št. U-I-326/98 z dne 14.10.1998, in odločilo, da ta določba ne pomeni nobene spremembe dosedanje ureditve, ampak je v zakonu zaradi jasnosti. Ker je v obravnavani zadevi iz podatkov upravnega spisa razvidno, da je stranka z interesom že v postopku pred prvostopenjskim upravnim organom zatrjevala vlaganja v nepremičnino na T. ulici, tako da se je spremenila namembnost objekta iz bivšega gospodarskega poslopja v stanovanjski objekt, višina vlaganj v sporni objekt pa izhaja tudi iz cenitvenega poročila F.P., stalnega sodnega izvedenca in cenilca, ter predstavlja za 61,1% povečanje vrednosti sporne nepremičnine, je tudi po presoji sodišča prve stopnje najemnica v obravnavani zadevi utemeljila svoj pravni interes za priznanje položaja stranke v postopku denacionalizacije. Pritožbeni ugovori, da je bil ZDen-B sprejet po odločitvi prvostopenjskega upravnega organa, niso upoštevni. ZDen-B namreč velja za nazaj za vse zadeve, ki do njegove uveljavitve še niso bile pravnomočno končane (27. člen ZDen-B). Zato je tožena stranka prvostopenjski organ pravilno napotila na popolno ugotovitev dejanskega stanja, saj iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je bila sporna nepremičnina v času podržavljenja gospodarsko poslopje - hlev, sedaj pa je to stanovanjska zgradba. Ni sporno, da lahko investicije nepremičnino tako spremenijo, da ni več mogoče govoriti o isti stvari. V takih primerih določba 25. člena ZDen ne pride v poštev (odločba US RS, Up 61/94). Ali gre za isto nepremičnino, je treba oceniti v vsakem primeru posebej.

Tožnika v pritožbi zoper izpodbijano sodbo opozarjata na sodno prakso na tem področju, ki je razvidna iz pravnega mnenja Občne seje Vrhovnega sodišča RS, z dne 22.6.1994, po katerem najemnikom stanovanja ni mogoče priznati aktivne legitimacije v denacionalizacijskem postopku, saj se z vrnitvijo nepremičnine ne posega v obstoječa najemna razmerja. Takšen je bil torej zakon v času odločanja v denacionalizacijskem postopku in takšna je bila tudi takratna veljavna sodna praksa. Zaradi dolgotrajnosti tega postopka je prišlo do spremembe zakonodaje in s tem povezane spremembe sodne prakse. Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo, opr. št. U 1412/95-6 z dne 1.9.1999, v tej denacionalizacijski zadevi sprejelo drugačno odločitev od pred tem uveljavljene sodne prakse in je najemnici v tem postopku priznalo status stranke. Gre torej za spremembo zakonodaje in sodne prakse v času uveljavljanja sodnega varstva zoper upravne odločbe, ki je v škodo upravičenca do denacionalizacije. Menita, da tožena stranka in sodišče prve stopnje ne bi smela uporabljati spremenjenega denacionalizacijskega zakona v škodo denacionalizacijskih upravičencev retroaktivno. Zato je izpodbijana sodba materialnopravno zgrešena. Varstvo pravic posameznikov v pravni državi ne more biti odvisno od časa, ki ga vzamejo državni organi za odločanje o njegovih zahtevkih, saj bi to predstavljalo tudi kršitev ustavnega načela enakega varstva pravic. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi, ki jih navaja v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

Po določbi 27. člena ZDen-B (Uradni list RS, št. 65/98) se sodni in upravni postopki, ki do uveljavitve ZDen-B niso pravnomočno končani, končajo po določbah ZDen-B. V skladu s to določbo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s svojo sodbo, št. U 1412/95-6 z dne 1.9.1999, na katero se sklicujeta sodišče prve stopnje in tožena stranka, dalo toženi stranki napotke, da bo morala v ponovnem postopku v skladu z določbo 2. odstavka 60. člena ZDen (15. člen novele ZDen-B), priznati stranki z interesom kot najemnici, položaj stranke v postopku denacionalizacije, kar je tožena stranka upoštevala v svoji odločbi, ki je predmet presoje v tem upravnem sporu. ZDen-B je bil tudi predmet presoje Ustavnega sodišča RS (opr. št. U-I-326/98), kot je to pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Ustavno sodišče je v tej odločbi poudarilo, da vse določbe ZDen-B, ki se nanašajo na položaj najemojemalca kot stranke v postopku denacionalizacije, kadar ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka, ne pomenijo nobene spremembe dosedanje ureditve.

Zakonodajalec pa je utemeljeno upošteval, da gre v primerih vlaganj fizičnih oseb za vlaganje zasebnega premoženja v podržavljeno nepremičnino. Zato pritožbeni ugovori o retroaktivni uporabi spremenjenega zakona in o sodni praksi pred uveljavitvijo novele ZDen-B, ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. S tem, ko je sodišče prve stopnje ravnalo v skladu z veljavnimi določbami ZDen, niso bile kršene ustavne pravice tožnikov.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.