Jedro

S konkretizacijo in omejitvijo prvotno postavljenega splošnega zahtevka na opuščanja vseh dejanj, s katerimi bi tožena stranka ovirala nemoteno uporabo hodnika in vhoda za potrebe dostopanja strank in osebja tožeče stranke, ni niti spremenjena istovetnost zahtevka, niti ni zahtevek povečan, ali morebiti celo uveljavljen drug zahtevek poleg obstoječega (drugi odstavek 184. člena ZPP, ki v teh okvirih opredeljuje spremembo tožbe). Dejansko gre celo za omejitev tožbenega zahtevka - na konkretizacijo le ene vrste ravnanj, ki jih je tožena stranka dolžna v bodoče opuščati.

Res se v skladu z 219. členom SPZ stvarna služnost izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar (civiler uti). Stvarne služnosti se morajo zaradi primarnosti lastninske pravice na služeči nepremičnini utesnjevati, vendar le kolikor dopuščata njihov namen in narava. V izpodbijani sodbi pa je bilo takšno pravno tehtanje pravilno opravljeno. Dejanske ugotovitve sodišč (nanizani sporni posegi, ki bistveno in pomembno ovirajo dostop do prostorov tožeče stranke), na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), omogočajo zgolj pravni zaključek o protipravnem posegu v izvrševanje služnostne pravice tožeče stranke nemotenega dostopa po hodniku tožene stranke do njenih prostorov, kar pomeni ne le možnost nemotenega fizičnega dostopa do salona, ki predstavlja poslovni prostor tožeče stranke (že to pa bi zadostovalo za ugoditev tožbenim zahtevkom v opisanem delu), temveč tudi s tem povezano zakritost (neopaznost) njegove lokacije potencialnim uporabnikom. Zato so končno neutemeljeni tudi revizijski očitki, da naj bi se sodišči napačno ukvarjali z neobstoječo „pravico biti viden“ namesto s pravico do nemotenega izvrševanja služnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

**Odločitvi sodišč prve in druge stopnje**

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna odstraniti oba zidova na parc. št. 324/6 k.o. ..., ki sta bila zgrajena ob stekleni pregradni steni in ob vhodu v poslovni prostor - lepotilni salon tožeče stranke A. na naslovu ... na parc. št. 324/16 k.o. ..., parc.št. 324/17 k.o. ... in parc. št. 324/18 k.o. ..., kot je označeno na skici situacije izvedenca geodetske stroke N. N. z naroka dne 3. 12. 2013, skupaj z vrati med njima ter skupaj z leseno oblogo na zunanjem zidu z napisom B., vse pod izvršbo; da je tožena stranka dolžna opuščati postavljanje zidov na parc. št. 324/6 k.o. ... ob stekleni pregradni steni in ob vhodu v poslovni prostor - lepotilni salon tožeče stranke A. na naslovu ... na parc. št. 324/16 k.o. ..., parc. št. 324/17 k.o. ... in 324/18 k.o. ..., kot tudi opuščati vsa dejanja, s katerimi bi ovirala nemoteno uporabo opisane steklene pregradne stene in vhoda v opisani poslovni prostor tožeče stranke zaradi dostopa strank in zaposlenih, svetlobe, razgleda, postavljanja označb dejavnosti tožeče stranke in obvestil za stranke, vse v roku 15 dni pod izvršbo; tožbeni zahtevek v točki I., v delu, kjer je tožeča stranka zahtevala odstranitev reklamnih materialov „welness center hotela tožene stranke“, je zavrnilo (točka III. izreka izpodbijane sodbe) in toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 6.572,58 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16 dne po vročitvi sodbe toženi stranki dalje do plačila (točka IV. izreka sodba sodišča prve stopnje).

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v točki II. izreka tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke v delu, s katerim je zahtevala, da je tožena stranka dolžna opuščati vsa dejanja, s katerimi bi ovirala nemoteno uporabo opisane steklene pregradne stene in vhoda v opisani poslovni prostor tožeče stranke zaradi dostopa svetlobe, razgleda, postavljanja označb dejavnosti tožeče stranke in obvestil za stranke, vse v roku 15 dni pod izvršbo, zavrnilo in v točki IV. izreka sodbe sodišča prve stopnje tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki zniža na 1.858,07 EUR. V preostalem pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo ter v preostalem še izpodbijanem in nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločilo je še, da mora tožena stranka v 15 dneh od vročitve sodbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 537,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti določenega v tej točki izreka, do plačila.

**Revizijske navedbe**

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje v delu II. izreka, v katerem je sodišče druge stopnje zavrnilo v preostanku pritožbo tožene stranke (in sicer v celoti glede točke I. izreka sodbe sodišča prve stopnje in delno glede II. izreka sodbe sodišča prve stopnje, v delu, v katerem je bila sodba tega sodišča potrjena) in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, vlaga revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji zoper sodbi sodišč prve in druge stopnje ugodi in tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne ter tožeči stranki naloži v plačilo celotne po toženi stranki na prvi in drugi stopnji priglašene pravdne stroške. Podredno predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. V zvezi z dovolitvijo spremembe tožbe očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišči sta kljub nasprotovanju tožene stranke dopustili spremembo tožbe. Tožeča stranka je v vlogi z dne 15. 11. 2016 spremenila tožbeni zahtevek. Pred spremembo tožbe je zahtevala, da je dolžna tožena stranka opuščati vsa dejanja, s katerimi bi ovirala nemoteno uporabo hodnika in vhoda za potrebe dostopanja strank in osebja tožeče stranke, po spremembi tožbe pa je zahtevala, da je tožena stranka dolžna opuščati postavljanje zidov na parc. št. 324/6 k.o. ... ob stekleni pregradni steni in ob vhodu v poslovni prostor - lepotilni salon tožeče stranke A. .“ Tožeča stranka tako s spremembo tožbenega zahtevka ni le prilagodila, kot to obrazlaga sodišče druge stopnje, ampak je po spremembi zahtevka zahtevala nekaj drugega, kot pa je zahtevala pred njegovo spremembo. Zato gre za spremembo tožbe in ne le za njeno prilagoditev. Dovolitev spremembe tožbe ni smotrna, saj razmerja med strankama ne bodo dokončno urejena. Zahtevek tožeče stranke je namreč tudi po spremembi nedoločen in neizvršljiv.

5. Sodišče druge stopnje bi moralo ugoditi njeni pritožbi v delu, v katerem je zatrjevala, da je izrek pod I. točko izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje nejasen in nedoločljiv ter neizvršljiv. Na to ni mogla opozoriti pred prejemom sodbe. Zato te navedbe ne morejo biti nedovoljene pritožbene novote. Že sodišče prve stopnje bi moralo tožbeni zahtevek tožeče stranke pod točko I. izreka sodbe zavrniti. Na podlagi izreka ni mogoče ugotoviti, na katera zidova se izrek nanaša, ker parc. št. 324/6 k.o. ..., na katerih bi morala tožena stranka odstraniti oba zidova z vrati in leseno oblogo na zunanjem zidu z napisom „B..“ ne obstaja, niti ni obstajala v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Ne obstajata tudi parc. št. 324/17 in 324/18 obe k.o. ..., na katerih naj bi stal salon tožeče stranke. Vseh teh navedb tožena stranka ni prerekala in bi jih sodišče že zato moralo upoštevati in se do njih opredeliti. Skica izvedenca geodetske stroke z dne 3. 12. 2013 ni sestavni del sodbe. Kršeni sta določbi prvega odstavka 180. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), po katerem mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev ter določba 212. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), po katerem je izvršilni naslov primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik, dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti. Zahtevek ni izvršljiv, saj zidov, katerih odstranitev je sodišče naložilo toženi stranki, ni mogoče identificirati na podlagi izreka sodbe. Brez nadaljnjega raziskovanja in pravnega sklepanja ni mogoče zgolj na podlagi I. točke izreka tožbe ugotoviti, katera zidova bi naj bila tožena stranka dolžna odstraniti. Vsebinsko sodno odločanje se zagotavlja v pravdnem postopku, morebitno postopanje izvršilnega sodišča pa temelji na načelu stroge formalne legalitete in je zgolj procesno-tehnične narave. Zato opredelitev tožbenega zahtevka ne sme puščati nobenih dvomov o tem, kakšna obveznost je dolgovana. Pravilo, da mora biti vsebina prisojenega razvidna iz izreka sodbe in ne šele iz obrazložitve ali dokaznih listin v spisu, velja tudi za oblikovanje tožbenega zahtevka. Izvršilno sodišče bi šele na podlagi vpogleda v skice in njeno primerjavo z izrekom sodbe in nato ponovno presojo tega dokaza ugotavljalo, kakšna je vsebina obveznosti, ki jo je treba izvršiti oziroma katera zidova je treba odstraniti. Če je zahtevek nejasen in ga stranka na poziv sodišča ne dopolni, ga mora sodišče zavrniti. Ne sme samo spreminjati zahtevka. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izdalo nejasno sodbo, ki ni izvršljiva. Napačno je tudi stališče sodišča druge stopnje, da je zaradi napačnih parcelnih številk sodba lahko neizvršljiva le v primeru, ko gre za zahtevke, ki se izvršijo z vpisom pravice ali dejstva v zemljiško knjigo, neposredno na podlagi pravnomočne odločbe. Tožeča stranka je zidova identificirala z njuno lego na točno določenih zemljiščih s točno določenimi parcelnimi številkami. Ker te ne obstajajo in niso obstajale ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje, zidov ni mogoče identificirati.

6. V zvezi z revizijskim razlogom napačne uporabe materialnega prava poudarja, da bi morali sodišči v celoti zavrniti tudi prepovedni zahtevek. Če je neutemeljen tožbeni zahtevek iz I. točke izreka (odstranitveni zahtevek), je neutemeljen tudi tožbeni zahtevek iz II. točke, to je prepovedni del zahtevka. Tožeča stranka ne more zaradi varovanja svoje služnostne pravice zahtevati prepovedi določenih ravnanj, za katera še ni bilo ugotovljeno, da kršijo oziroma ovirajo njeno služnostno pravico. Ni postavila ugotovitvenega motenjskega zahtevka služnostne pravice. Skladno z določbo 212. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) v povezavi z določbo 99. člena SPZ pa je mogoče prepovedni zahtevek postaviti le v primeru, če kdo služnostnega upravičenca neutemeljeno moti pri izvrševanju služnosti. Sodišči bi morali, da ne bi zagrešili bistvenih kršitev določb postopka in napačno uporabili 219. člen SPZ, prepovedni zahtevek v celoti zavrniti. Tudi bi morali presojati, ali ni zahtevek tožeče stranke preveč invaziven in ali bi bilo mogoče varstvo služnostne pravice doseči kako drugače, ne le z odstranitvijo obeh zidov z leseno oblogo in vrat med njima in s prepovedjo postavljanja zidov zaradi oviranja služnostne pravice tožeče stranke. Po uradni dolžnosti bi morali upoštevati določbo 219. člena SPZ, po katerem se stvarna služnost izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar. Lastnik gospodujoče stvari lahko izvršuje samo takšno dejansko oblast nad stvarjo, ki ustreza vsebini njegove služnostne pravice; to mora po načelu restrikcije izvrševati na kar najmanj obremenjujoč način. Stvarne služnosti se morajo utesnjevati, kolikor le dopuščata njihov namen in narava. Smoter služnostne pravice ni v omejevanju lastninske pravice na služeči nepremičnini, ampak v koristi, ki jo ima upravičenec s tem, da se mu omogoči lažje in boljše izkoriščanje njegove nepremičnine. Vsako poseganje v stvarno služnost še ne more pomeniti tudi posega, ki bi opravičeval sodno varstvo služnostne pravice. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti obseg in vsebine služnostne pravice tožeče stranke, ki bi jo ta morala zatrjevati in nato na podlagi ugotovljene vsebine služnostne pravice ugotavljati ali tožbeni zahtevek spoštuje načelo restriktivnega izvrševanja služnostne pravice iz 219. člena SPZ. S tem, ko je odločilo, da mora tožeča stranka odstraniti oba zidova, vrata med njima in zidne obloge z napisom, je poseglo v tožnikovo lastninsko pravico ter tožnici nudilo prekomerno varstvo služnostne pravice. V skladu s prvim odstavkom 99. člena SPZ ni nujna popolna vzpostavitev prejšnjega stanja. Ni mogoče ugoditi zahtevku za odstranitev vzrokov vznemirjanja služnostne pravice, če je vznemirjanje mogoče odpraviti z milejšimi ukrepi. Zato bi morali sodišči ugotavljati, kateri so tisti elementi, ki ovirajo dostop do lepotilnega salona tožeče stranke. Tožena stranka je že v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila, da postavljeni zid in vrata ne ovirajo služnostne pravice tožeče stranke, nazadnje na prvem naroku za glavno obravnavo z dne 4. 2. 2012. Sodišče bi moralo za vsakega izmed naštetih zahtevanih elementov ugotoviti in pojasniti: vpliv vsakega posameznega elementa, za katere se zahteva odstranitev, na izvrševanje služnosti (npr. vpliv vsakega izmed dveh zidov in oviranje služnostne pravice, vpliv vrat na izvrševanje služnosti); pojasniti za vsak posamezni element, ali ga je treba odstraniti in zakaj v tem primeru vznemirjanja ni mogoče odpraviti na drugačen način (npr. zgolj z odstranitvijo nekaterih, ne pa vseh elementov, katerih odstranitev se zahteva). Sodišče prve stopnje bi moralo za vsako izmed očitanih protipravnih ravnanj posebej ugotavljati ali ima naravo protipravnega posega glede na ugotovljeno vsebino služnosti, torej ali predstavlja takšno obremenitev, da bi bila tožeča stranka upravičena do posebnega varstva oziroma varstva pred emisijami. Na to je sodišče prve stopnje opozorilo že sodišče druge stopnje v sklepu z dne 6. 10. 2016, temu pa sodišče prve stopnje ni sledilo. Sodba zato nima razlogov o odločilnih dejstvih in gre za bistveno kršitev določb postopka. Sodišče v tem delu toženi stranki neutemeljeno očita, da predstavlja njeno pritožbeno polemiziranje pritožbeno novoto. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala odstranitev več različnih elementov. Tožena stranka se je šele s prejemom sodbe seznanila z odločitvijo sodišča glede odstranitve posameznih elementov in z razlogi za odstranitev in se je šele po tem lahko seznanila s pomanjkljivo obrazložitvijo in sodišče druge stopnje opozorila na to pomanjkljivost. Sodišči sta odstranitveni zahtevek utemeljili z ugotovitvijo, da je oviranje služnosti podano tudi iz razloga, ker gostom ni znano, da se za zidovoma nahaja lepotilni salon tožeče stranke. Izvrševanje služnostne pravice uporabe hodnika za dostop do poslovnega prostora tožeče stranke neutemeljeno in materialnopravno zmotno povezujeta s pravico biti viden. Ti dve pravici pa nista povezani in pravica dostopa ni z ničemer odvisna od sicer neobstoječe pravice biti viden.

7. Tožeči stranki je bila revizija vročena v odgovor, vendar nanjo ni odgovorila.

**Dejanski okvir spora**

8. Sodišči sta ugotovili, da za potrebe gospodujočih nepremičnin, ki so v naravi poslovna stavba z zemljiščem, v kateri se nahaja poslovni prostor - lepotilni salon tožeče stranke, obstoji v korist vsakokratnega lastnika teh nepremičnin s služnostna pravica uporabe obstoječega hodnika v B., ki poteka ob notranjem bazenu tega hotela do sosednjega objekta C., vse do vhoda v lepotilni salon tožeče stranke, ki se nahaja v stekleni pregradni steni, kot tudi služnostna pravica uporabiti vhoda iz opisanega hodnika. Namestitev obeh zidov in vrat nepremičnin tožene stranke pa predstavlja dejanje, ki znatno vpliva na možnost dostopa in s tem uporabo hodnika, saj so zakrivanje vhoda s steno in namestitev vrat dejanja, zaradi katerih je uporaba hodnika za dostopanje v salon tožeče stranke bistveno otežena. Če obiskovalec s hodnika vhoda v salon ne vidi, hodnik za dostop nima funkcije, saj salon kot gospodujoča nepremičnina tistemu, ki se nahaja na hodniku, ni zaznaven. Nikjer na hodniku ni mogoče ugotoviti, da je z njega možen dostop do tožeče stranke in da je na tej lokaciji sploh njen salon. Za zidovoma in vrati se je bistveno spremenil dostop do lepotilnega salona, ki je pomembno oviran, saj je do vhoda mogoče priti le skozi ozek prehod in zgrajen hodnik, ki je temen, pred njim pa so še vrata, ki se ne dajo odpirati iz zunanje strani. Zaradi takšnega spremenjenega stanja hodnika sta sodišči ugodili tožbenemu zahtevku tožeče stranke zaradi varstva služnosti in toženi stranki na tej podlagi naložili odstranitev spornih zidov, vrat in ostalih elementov (razen reklamnih materialov tožene stranke, za katere je sodišče zaključilo, da same po sebi ne predstavljajo protipravnega posega v izvrševanje služnosti), ter opuščanje dejanj, s katerimi bi ovirala nemoteno uporabo hodnika in vhoda za potrebe dostopanja strank in osebja tožeče stranke v lepotilni salon.

**Glede odločitve o reviziji**

9. Revizija ni utemeljena.

**Glede odločitve o dovolitvi spremembe tožbe**

10. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka ni spremenila tožbe, temveč je že postavljeni tožbeni zahtevek v skladu s pozivom sodišča prve stopnje dopolnila oziroma popravila. Takšni presoji pritrjuje tudi revizijsko sodišče. S konkretizacijo in omejitvijo prvotno postavljenega splošnega zahtevka na opuščanja vseh dejanj, s katerimi bi tožena stranka ovirala nemoteno uporabo hodnika in vhoda za potrebe dostopanja strank in osebja tožeče stranke, ni niti spremenjena istovetnost zahtevka, niti ni zahtevek povečan, ali morebiti celo uveljavljen drug zahtevek poleg obstoječega (drugi odstavek 184. člena ZPP, ki v teh okvirih opredeljuje spremembo tožbe). Dejansko gre celo za omejitev tožbenega zahtevka - na konkretizacijo le ene vrste ravnanj, ki jih je tožena stranka dolžna v bodoče opuščati. Zato se sodišču druge stopnje ni bilo treba opredeljevati do nadaljnjega pritožbenega očitka tožene stranke, da dovolitev spremembe tožbe ni smotrna, ker razmerje med strankama s tem naj ne bi bilo dokončno urejeno. Zgolj nepotrebna izdaja sklepa sodišča prve stopnje o dovolitvi spremembe tožbe na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje ni mogla vplivati. Zato je revizijski očitek o storitvi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s prvim odstavkom 185. člena ZPP neutemeljen.

**Glede odločitve o glavni stvari**

11. Glede pritožbenega očitka nedoločenosti in neizvršljivosti izreka sodbe se je sodišče druge stopnje opredelilo tudi v vsebinskem pogledu, čeprav je nato kot „rezervni razlog“ navedlo, da gre za nedovoljeno pritožbeno novoto, kljub temu, da je v sklepu Cp 14772016 z dne 6. 10. 2016, s katerim je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje P 716/2013 z dne 14. 12. 2015 naložilo sodišču prve stopnje, naj se vsebinsko opredeli do navedenega ugovora tožene stranke, uveljavljanega že v prvi pritožbi tožene stranke (primerjaj 15. točko sklepa). Revizijsko sodišče pa pritrjuje temeljnim – vsebinskim - razlogom sodišča druge stopnje, ki je v izpodbijani sodbi zaključilo, da je tožbeni zahtevek v skladu s procesnimi zahtevami iz prvega odstavka 180. člena ZPP. Ugotovilo je, da je med strankama in tudi sicer jasno, na katera zidova skupaj z leseno oblogo na zunanjem zidu in vrata med njima se sodba nanaša. Skico izvedenca geodetske stroke z dne 13. 12. 2013 je tudi pravilno ocenilo kot dodatni element zadostne jasnosti, določnosti in tudi posledične izvršljivosti tožbenega zahtevka. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da gre na spornem delu hodnika le za zidova in vrata med njima, ki so predmet tega spora ter ne tudi za še kakšne druge ovire podobnega značaja. Zato je tudi omogočena identifikacija tožbenega zahtevka, kot ga je postavila tožeča stranka. Ni torej podana situacija, ki bi lahko utemeljevala pravilnost revizijskih očitkov, da postavljenega tožbenega zahtevka ne bi bilo mogoče ločiti od kakšnega drugega. Zato nadalje tudi ni utemeljeno sklicevanje revidentke na določbo 212. člena ZIZ, ker naj bi nezadostna opredelitev tožbenega zahtevka lahko preprečevala realizacijo morebitne izvršbe. Očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z navedenima procesnima določbama torej ni.

12. V zvezi z očitkom, da naj bi bile v izreku sodbe navedene parcelne številke, ki že tedaj niso več obstajale, je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka te trditve navedla prepozno - šele v pritožbi zoper prvo sodbo sodišča prve stopnje z dne 14. 12. 2015, kljub temu, da je bila že v postopku pred sodiščem prve stopnje seznanjena z vsebino tožbenega zahtevka oziroma navedbo parcelnih številk v njem, in ni navedla razlogov za procesno prepozno navajanje dejstev (prvi odstavek 337. člena ZPP). Zato tudi ni utemeljen revizijski očitek, da naj bi s svojim molkom tožeča stranka priznala njene trditve o neobstoju parcelnih številk navedenih v izreku sodne odločbe. Do trditev, ki so podvržene prekluziji, se sodišče ne sme vsebinsko opredeljevati oziroma jih ocenjevati kot pravno relevantne, kar obenem pomeni, da dolžnost procesne aktivnosti nasprotne pravdne stranke in negativna procesna posledica priznanja dejstev v primeru molka nasprotne pravdne stranke (drugi odstavek 214. člena ZPP) v teh primerih ne obstajata.

13. Tožena stranka tudi ne more uspeti z revizijo, ko poudarja, da je sodišče druge stopnje že v sklepu Cp 147/2016 z dne 6. 10. 2016 opozorilo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do nekaterih navedb tožene stranke (med drugim tudi do tega, da ukrep odstranitve kar obeh postavljenih zidov, lesene obloge in vrat za zagotovitev izvrševanja služnosti ni potreben - primerjaj 11. točko obrazložitve navedenega sklepa). Nepravilno naj bi zato v izpodbijani sodbi ugotovilo, da gre za pritožbeno novoto pri pritožbeno obširni in natančno razčlenjevani možnosti odprave vzroka vznemirjenja z odstranitvijo zgolj enega od postavljenih elementov oziroma z zadostnostjo milejših ukrepov za odstranitev spornih posegov, in posledično zato izpodbijana sodba nima pravno odločilnih razlogov. Vendar teh kršitev ni (kršitev določbe 286. člena in prvega odstavka 337. člena ZPP, kar predstavlja v reviziji uveljavljano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s cit. zakonskima določbama ter iz 14. točke drugega odstavka 399. člena ZPP). Res je namreč, da je tožena stranka prvič šele v pritožbi zoper izpodbijano drugostopno sodbo – torej prepozno, ne da bi navedla opravičljive razloge - navedla, da bi se lahko ovire pri izvrševanju služnostne pravice odpravile z manj invazivnimi oziroma z milejšimi ukrepi (na primer z ohranitvijo vsaj enega od postavljenih zidov). Ves čas pred sodiščem prve stopnje pa je zgolj zatrjevala, da noben od na hodnik umeščenih elementov ne predstavlja posega v služnostno pravico tožeče stranke, saj dostop po hodniku do salona tožeče stranke z njimi ni oviran. Ugotovitve sodišč, da je prav s celotnim posegom v hodnik bilo bistveno poseženo v izvrševanje služnostne pravice in da je zato treba odstraniti gradbene in druge posege tožene stranke v celoti, so predstavljale že zadosten odgovor na do tedaj v prvostopnem postopku pravočasno postavljen splošnejši ugovor tožene stranke v navedeni smeri. Revizijsko sodišče glede na revizijske navedbe poudarja, da je materialno in posledično procesno trditveno in dokazno breme glede možnosti manj drastičnih odstranitvenih ukrepov potem, ko je tožeča stranka dokazala protipraven poseg v služnostno pravico, bilo na strani tožene stranke, katerega pa ob povedanem ni pravočasno izpolnila. Gre za materialnopravni ugovor služnostnega zavezanca v smislu prvega odstavka 219. člena SPZ. Zato zmotno meni, da bi morala tožeča stranka zatrjevati vrsto in obseg milejših ukrepov za vzpostavitev nemotenega izvrševanja služnostne pravice oziroma da bi moralo to presojati celo sodišče samo po uradni dolžnosti.

14. Sicer pa sta se sodišči prve in druge stopnje kljub omenjenim razlogom sodišča druge stopnje o nedovoljeni pritožbeni novoti, dovolj natančno ukvarjali s presojo spornih posegov - vsakega posebej in vseh skupaj ter implicite odgovorili tudi na vprašanje potrebnosti obsega in načina vzpostavitve prejšnjega stanja na spornem hodniku. V 13. točki obrazložitve sodbe je sodišče druge stopnje najprej ugotovilo nespornost vsebine in obsega sporne služnostne pravice, ki tožeči stranki omogoča nemoten dostop do nepremičnine v njeni lasti. Na podlagi ugotovitev sodišča prve stopnje je povzelo tudi vrsto in obseg ovire, kot jo je postavila tožena stranka, tako da zidova iz smeri hodnika popolnima zakrivata stekleno steno z vrati salona tožeče stranke in s tem vhod v salon, da je ob desnem zidu med zidom in sporno steno ozek prehod, takoj zatem pa hodnik, ki ga tvorita obe sporni steni, po katerem se pride v salon. V skladu s temi ugotovitvami je v 17. točki potrdilo zaključek sodišča prve stopnje, da namestitev obeh zidov in vrat med njima, ki na zunanji strani nimajo kljuke in se z zunanje strani ne dajo odpreti, pomenijo dejanja, ki znatno vplivajo na možnost vstopa v salon tožeče stranke in uporabo hodnika za dostopanje v salon in da se je z zidovoma in vrati bistveno spremenil dostop do lepotilnega salona, ki je pomembno oviran. Ugotovilo je, da je tožena stranka s postavitvijo obeh zidov in vrat med njima v pomembni meri otežila izvrševanje obstoječe služnosti uporabe hodnika vse do vhoda v lepotilni salon tožeče stranke in uporabe tega vhoda iz navedenega hodnika. Dostop v lokal tožeče stranke je iz obstoječega hodnika z zunanje strani zaradi nameščenih vrat, ki se od zunaj ne dajo odpreti, ker nimajo kljuke, pomembno oviran in pomeni takšna nova ureditev dostopa v salon tožeče stranke bistveno spremembo dosedanjega načina izvrševanja služnosti ter pomembno in neutemeljeno oviranje oziroma motenje izvrševanje obstoječe stvarne služnosti. V točki 18 se je opredelilo tudi do odstranitve lesene obloge. Zato tudi iz teh razlogov niso utemeljeni revizijski očitki, da se sodišči prve in druge stopnje naj ne bi ukvarjali s presojo posameznih delov sporne ovire, ki tudi kot celota predstavlja nedopusten poseg, in implicite posledičnim tehtanjem, ali bi bil lahko mogoč manj invaziven poseg v postavljena zidova in vrata ter da zato izpodbijana sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih (neutemeljen vsebinsko uveljavljan očitek bistvene kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

15. Revizijski očitek, da je prepovedni del zahtevka neutemeljen iz razloga, ker ni odstranitvenega zahtevka, nasprotuje samemu izreku in razlogom izpodbijane sodbe. Tožeča stranka je z izpodbijano sodbo pravnomočno uspela z odstranitvenim zahtevkom, prepovedni zahtevek pa se logično ujema z odstranitvenim delom, in materialnopravno pravilno nalaga prepoved (ponovne) izvršitve teh in vsakršnih drugih protipravnih ravnanj, ki so oziroma bi tudi v prihodnje posegla v nemoteno izvrševanje služnostne pravice tožeče stranke.

16. Tudi ni utemeljen revizijski očitek, da ni bil postavljen ugotovitveni zahtevek na ugotovitev motenja služnostne pravice, saj konfesorna tožba takšnega zahtevka ne predvideva, temveč nasprotno dopušča postavitev dajatvenega (vindikacijskega - odstranitvenega ali negatornega - opustitvenega) in prepovednega zahtevka (prepoved bodočih motenj).1 Zato nista kršeni določbi 99. in 212. člena SPZ, kot to poskuša prikazati revizija.

17. Revidentkina teza, da bi morali sodišči prve in druge stopnje, da ne bi zagrešili bistvenih kršitev določb postopka in napačno uporabili 219. člen SPZ, zahtevek pod I. točko zavrniti, ter posledično zavrniti tudi zahtevek pod točko II. (prepovedni zahtevek), pa dejansko predstavlja očitek zmotne uporabe materialnega prava, ki prav tako ni utemeljen. Določba 219. člena SPZ z izpodbijano sodbo namreč ni kršena, saj z njo tudi ni bilo protipravno poseženo v lastninsko pravico tožene stranke, kot zmotno meni revidentka. Res se v skladu s citirano določbo stvarna služnost izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar (civiler uti). Stvarne služnosti se morajo zaradi primarnosti lastninske pravice na služeči nepremičnini utesnjevati, vendar le kolikor dopuščata njihov namen in narava. V izpodbijani sodbi pa je bilo takšno pravno tehtanje pravilno opravljeno. Dejanske ugotovitve sodišč (zgoraj nanizani sporni posegi, ki bistveno in pomembno ovirajo dostop do prostorov tožeče stranke), na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), omogočajo zgolj pravni zaključek o protipravnem posegu v izvrševanje služnostne pravice tožeče stranke nemotenega dostopa po hodniku tožene stranke do njenih prostorov, kar pomeni ne le možnost nemotenega fizičnega dostopa do salona, ki predstavlja poslovni prostor tožeče stranke (že to pa bi zadostovalo za ugoditev tožbenim zahtevkom v opisanem delu), temveč tudi s tem povezano zakritost (neopaznost) njegove lokacije potencialnim uporabnikom.2 Zato so končno neutemeljeni tudi revizijski očitki, da naj bi se sodišči napačno ukvarjali z neobstoječo „pravico biti viden“ namesto s pravico do nemotenega izvrševanja služnosti.

18. Ob povedanem je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 378. člena ZPP.

1 V zvezi s tem revidentka tudi nepravilno razume predmetne tožbene zahtevke kot zahtevke zaradi motenja posesti služnostne pravice, ki je SPZ več ne pozna (Juhart M. v Juhart M. et alt., Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem, Uradni list RS, Ljubljana 2016, stran 1026). 2 Glej o tem tudi Ibid, stran 1028.