Jedro

Ker je Odlok o kategorizaciji ob času odločanja upravnih organov še vedno veljal, je bilo treba tudi tožnikovo parcelo v tem upravnem sporu šteti za javno dobro, kar pomeni, da investitorici (kot tudi vsem drugim uporabnikom) za prevoz preko te parcele ni bilo treba imeti dovoljenja tožnika kot lastnika te parcele.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo odločbi tožene stranke z dne 15. 11. 2004 in z dne 16. 11. 2004, in zadevi vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Tožena stranka je z odločbo z dne 15. 11. 2004 odpravila odločbo Upravne enote Kamnik z dne 26. 6. 2003, ter odločila, da se enotno dovoljenje za gradnjo z dne 6. 4. 1999, pusti v veljavi; z odločbo z dne 16. 11. 2004 pa je tožena stranka odločila, da se odločba Upravne enote Kamnik z dne 27. 6. 2003, odpravi, enotno dovoljenje za gradnjo z dne 6. 4. 1999, pa se pusti v veljavi. Navedeni odločbi upravne enote sta bili izdani v obnovljenem postopku, saj tožnik sprva ni bil vključen v postopek pridobivanja navedenih gradbenih dovoljenj, v obnovljenem postopku pa je upravna enota razveljavila pravnomočni gradbeni dovoljenji z dne 6. 4. 1999, izdani investitorici A.A. Ti enotni dovoljenji za gradnjo sta enaki, nanašata pa se na dve različni parceli, in sicer na gradbeni parceli, št. 17 in 12 k.o. ..., na katerih investitorka A.A. gradi stanovanjski hiši. Tožnik je lastnik zemljišča s parc. št. 18 k.o. ..., preko katerega poteka dostop z javne ceste do objektov, ki sta predmet enotnih dovoljenj za gradnjo. Del tožnikovega zemljišča v površini 266 m2 je v naravi asfaltirana cesta, ki je kategorizirana kot občinska cesta, in zato po mnenju tožene stranke vprašanje dostopa do novogradenj ni več vprašljivo. Zato soglasje tožnika kot zemljiškoknjižnega lastnika te parcele ni odločilno za izdajo gradbenega dovoljenja.

2. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi uvodoma ugotavlja, da je v zadevi sporno predvsem izpolnjevanje pogoja iz 36. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO), to je predložitev dokazov, da ima investitorica urejen dostop do zemljišča oziroma pravico graditi na določenem zemljišču. Sodišče je mnenja, da tudi dostop do objektov spada v okvir izkazane pravice graditi oziroma pravice uporabe zemljišča, tega pa investitorica ni izkazala, saj ni predložila ustrezne listine lastnika spornega zemljišča. Tožena stranka se je sicer oprla na okoliščino, da naj bi bilo tožnikovo zemljišče v naravi del ceste, ki je z občinskim odlokom kategorizirana kot lokalna cesta (kar tožnik trdi drugače), vendar mora zemljišče najprej postati javno dobro. Čeprav je v naravi del tožnikovega zemljišča cesta, se v zemljiški knjigi še vedno lahko vodi kot tožnikova last. Zato je bila odločitev tožene stranke v tem pogledu najmanj preuranjena. Podzakonski akt o razglasitvi javne poti ne more imeti razlastitvenega učinka za zemljišča, na katerih je pot, pač pa mora občina s pravnim poslom ali zakonitim razlastitvenim postopkom pridobiti zemljišče, na katerem je cesta zgrajena.

3. Prizadeta stranka v pritožbi navaja, da bo zaradi napačnega sodnega napotka v obnovljenem postopku lahko odpravljeno pravnomočno gradbeno dovoljenje, na podlagi katerega gradi objekt. Dela se ji ogromna materialna škoda. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne. Predlaga ponovno proučitev vseh listin v upravnih spisih.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe. Nesporno je, da je parcela, št. 18 k.o. ... njegova last. Občini je predlagal dogovor za rešitev problema, vendar ga pooblaščenec investitorke ni želel sprejeti. Je pa za nastalo situacijo odgovorna tudi Upravna enota Kamnik.

5. Pritožba je utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. l. RS, št. 105/2006), ki v prvem odstavku 107. člena določa, da Vrhovno sodišče pri odločanju o pravnih sredstvih uporablja določbe ZUS-1. Do 1. 1. 2007 vložene pritožbe se po določbi drugega odstavka 107. člena ZUS-1 obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če je za izvršitev upravnega akta, ki se izpodbija v upravnem sporu, kot v obravnavani zadevi, potrebna pravnomočnost tega akta. Zato je v obravnavanem primeru Vrhovno sodišče pritožbo prizadete stranke obravnavalo kot pritožbo po ZUS-1. 7. Po presoji Vrhovnega sodišča je sicer pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tudi dostop do objektov sodi v okvir izkazane pravice graditi, saj je eden od pogojev za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo urejen dostop z gradbene parcele do javne poti. Vendar pa Vrhovno sodišče ne soglaša z nadaljnjim stališčem sodišča prve stopnje, da investitorica dostopa do javne poti ni izkazala, ker ni predložila ustrezne listine tožnika kot lastnika spornega zemljišča št. 18, preko katerega poteka del poti z javne ceste do zemljišč investitorice. Presoja prvostopnega sodišča, da bi morala v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja investitorica priložiti dovoljenja tožnika za prevoz preko njegove parcele št. 18, pa čeprav je ta tožnikova parcela, v naravi cesta, že bila vključena v cestišče, ki je bilo kategorizirano kot občinska (lokalna) cesta, po presoji Vrhovnega sodišča ni pravilna.

8. Da je tožnikova parcela št. 18 v zemljiški knjigi navedena kot cesta in da je v naravi del cestišča lokalne ceste, med strankami ni sporno. V upravnem postopku je bilo med drugim ugotovljeno, da je bila ta tožnikova parcela z Odlokom o kategorizaciji občinskih cest v Občini Kamnik (Odlok o kategorizaciji, Ur. l. RS, št. 57/99 in 54/2001) vključena v del lokalne ceste. Prav tako ni sporno, da se je tožnik pogajal z Občino o odškodnini za vključitev njegove parcele v lokalno cesto, vendar pa do sporazuma med tožnikom in občino tedaj ni prišlo, zakoniti postopek razlastitve pa tudi ni bil izveden. Po določbah prvega in drugega odstavka 2. člena Zakona o javnih cestah (ZJC, Uradni list RS, št. 29/99 in 18/2002) so javne ceste prometne površine splošnega pomena za cestni promet, ki jih lahko vsak prosto uporablja, so pa tudi javno dobro, ki je izven pravnega prometa. Po definiciji 2. točke prvega odstavka 14. člena ZJC pa je javna cesta tista prometna površina, ki jo je pristojni organ v skladu z merili za kategorizacijo javnih cest razglasil za javno cesto določene kategorije in jo lahko vsak prosto uporablja na način in ob pogojih, določenimi z zakonom in drugimi predpisi. Prav slednje je storila Občina, ko je z uveljavitvijo že navedenega Odloka o kategorizaciji na podlagi 82. člena ZJC razglasila lokalno cesto za občinsko cesto, s tem pa tudi tožnikovo parcelo št. 18 za del javnega dobra. Ob odločanju upravnih organov je ta tožnikova parcela bila še vedno opredeljena kot javna cesta, pa čeprav je zgrajena na zemljišču v zasebni lasti. Odlok o kategorizaciji, ki je podzakonski akt, tudi ne more imeti razlastitvenega učinka (tako tudi odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-87/91, U-I-186/01, U-I-211/04 in U-I-357/06), saj se po določbi 69. člena Ustave RS lastninska pravica na nepremičnini lahko odvzame ali omeji v javno korist proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini le pod pogoji, ki jih določa zakon. Ker pa je Odlok o kategorizaciji, kot je bilo že navedeno, ob času odločanja upravnih organov še vedno veljal, je bilo treba tudi tožnikovo parcelo št. 18 v tem upravnem sporu šteti za javno dobro, kar pomeni, da investitorici (kot tudi vsem drugim uporabnikom) za prevoz preko te parcele ni bilo treba imeti dovoljenja tožnika kot lastnika te parcele. Zato je bila odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka odločila najmanj preuranjeno, ko je štela kategorizacijo občinske ceste kot pridobitev javnega dobra, in da bi morala za ustanovitev javnega dobra Občina predhodno pridobiti tožnikovo zemljišče bodisi s pravnim poslom ali pa z zakonitim razlastitvenim postopkom, po presoji vrhovnega sodišča nepravilna.

9. Zaradi navedenega je Vrhovno sodišče na podlagi določbe 3. točke tretjega odstavka 80. člena ZUS-1 pritožbi investitorice - prizadete stranke ugodilo, izpodbijano sodbo pa spremenilo tako, da je tožnikovo tožbo iz istih razlogov na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.