Jedro

Ker je predmet izvršbe lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe, je davčni organ utemeljeno izdal sklep o davčni izvršbi. Res so bili pred tem že izdani sklepi o davčni izvršbi za izterjavo predmetnega dolga na tožnikova denarna sredstva pri A. d.d., a je banka postopek ustavila zaradi prekinitve pogodbe o vodenju transakcijskega računa s tožnikom.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim prvostopnim sklepom je bilo odločeno, da se zadeve davčne izvršbe zoper tožnika št. 4933-270011/2013, 4933-96292/2014 in 4933-143602/2015 združijo v en postopek tako, da postane vodilna zadnje navedena zadeva. Tožnikove obveznosti temeljijo na v sklepu navedenih izvršilnih naslovih, in sicer odločbah Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 21. 5. 2013, 29. 1. 2014 in 20. 5. 2015 ter sklepih, ki jih je izdal Finančni urad Celje 2. 12. 2013, 10. 9. 2014 in 8. 1. 2016. Zoper dolžnika se opravi davčna izvršba z rubežem, cenitvijo in prodajo premičnin, ki so v lasti oziroma posesti dolžnika in se nahajajo kjerkoli, predvsem pa na naslovu dolžnika. Rubež po tem sklepu zajema vse dolžnikove premičnine razen predmetov, ki so po določbi 177. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) izvzeti iz davčne izvršbe. Dolžniku se prepoveduje razpolagati z zarubljenimi nepremičninami. Tožnik se je zoper to odločitev pritožil, Ministrstvo za finance pa je v svoji odločbi prvostopni sklep spremenilo glede navedbe izdajatelja izvršilnega naslova iz 2., 4. in 6. alineje tako, da se ta v prvem primeru glasi „Carinska uprava Republike Slovenije, Carinski urad Celje“, v drugem in tretjem pa „Finančna uprava Republike Slovenije“. V ostalem je ministrstvo pritožbo zavrnilo.

2. Iz obrazložitve zgoraj navedenih aktov izhaja, da je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije kot predlagatelj izvršbe v skladu s 146. členom ZDavP-2 naslovnemu organu kot pristojnemu davčnemu organu poslal predlog za izterjavo denarne terjatve, izkazane z izvršilnimi naslovi. Po določbi 156. člena ZDavP-2 davčni organ izvaja postopek davčne izvršbe tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila izterjuje druge denarne davčne obveznosti. Ker dolžnik ni poravnal dolgovane denarne obveznosti, je bilo treba zoper njega v skladu z določbo 143. člena ZDavP-2 začeti davčno izvršbo. V primerih, ko davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne davčne obveznosti, je izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ pristojen za odmero te obveznosti. Če se terjatev, ki je predmet izterjave, obrestuje, predlagatelj izvršbe obračuna zamudne obresti do dneva izdaje predloga za izvršbo. Od dneva izdaje predloga dalje pa obračuna zamudne obresti davčni organ ob upoštevanju 96. člena ZDavP-2. Če izterjani znesek ne zadostuje za poplačilo celotne davčne obveznosti, se v skladu z določbo tretjega odstavka 33. člena ZDavP-2 davek in pripadajoče terjatve poravnajo po vrstnem redu: stroški davčne izvršbe, obresti, davek (glavnica), denarne kazni, globe in stroški postopka o prekršku.

3. Drugostopni organ ugotavlja, da prvostopni sklep vsebuje vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2, le-tega pa je popravil glede napake pri navedbi izdajateljev izvršilnih naslovov, v ostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnil. Pritožbeni organ ugotavlja, da so bili v skladu s citiranimi zakonskimi določili v času izdaje izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo, saj so obstajali veljavni izvršilni naslovi, in sicer odločbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, opremljene s potrdili o izvršljivosti, terjane obveznosti pa do dneva izdaje izpodbijanega sklepa še niso bile poravnane. Glede pritožbenih navedb, da izpodbijani sklep o davčni izvršbi glasi na nepravilen znesek, pritožbeni organ pojasnjuje, da se v predmetnem postopku izterjujejo obveznosti iz naslova neplačanih prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje, ki so bile odmerjene z odločbami ZZZS. Vse odločbe so opremljene s potrdili o izvršljivosti in predstavljajo veljavne izvršilne naslove. Kolikor se tožnik s tem ne strinja, bi to lahko uveljavljal zgolj v postopku pri izdajatelju izvršilnega naslova. Po določbi sedmega odstavka 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova.

4. Drugostopni organ še pritrjuje tožnikovi navedbi, da je bil za izterjavo obveznosti na podlagi odločbe št. 4250-3/2013/2620 z dne 21. 5. 2013 že izdan sklep o davčni izvršbi dne 2. 12. 2013, na podlagi odločbe št. 4250-3/2014/3601 z dne 29. 1. 2014 je bil sklep o izvršbi izdan dne 10. 9. 2014 in na podlagi odločbe št. 4250-7/2015/2025 z dne 20. 5. 2017 je bil sklep o davčni izvršbi izdan dne 8. 1. 2016. V vseh treh sklepih je bil določen način davčne izvršbe z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožnik pri A. d.d., ki pa je prvostopni organ obvestila, da so s pritožnikom prekinili pogodbo o odprtju in vodenju transakcijskega računa ter prenehali z izvrševanjem sklepov o davčni izvršbi. Glede na to drugostopni organ ne pritrjuje tožnikovi navedbi, da je bila z izdajo predmetnega sklepa o davčni izvršbi kršena prepoved litispendence oziroma ponovnega odločanja o isti stvari. Predmet davčne izvršbe je namreč lahko vsako dolžnikovo premoženje ali pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe, pri čemer po določbah ZDavP-2 ni izključena hkratna ali sukcesivna izdaja sklepov o davčni izvršbi glede na različne predmete izvršbe na podlagi istega izvršilnega naslova vse do poplačila celotnega dolga. Glede na to, da izvršba po predhodno izdanih sklepih o davčni izvršbi ni bila uspešna, ni bilo nobene ovire za to, da prvostopni organ zaradi neplačila terjanih obveznosti poleg že izdanih sklepov o davčni izvršbi na denarna sredstva za izterjavo istih obveznosti izda tudi izpodbijani sklep o davčni izvršbi na drug predmet izvršbe, in sicer rubež tožnikovih premičnin. Zaradi preprečitve morebitnega dvojnega plačila davka pa ima davčni organ obvezo, da na podlagi prvega odstavka 155. člena ZDavP-2 po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika s sklepom v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo, če je obveznost plačana.

5. S predhodno izdanimi sklepi o davčni izvršbi je bilo tožniku skladno s 152. členom ZDavP-2 tudi naloženo plačilo stroškov izdaje sklepov vsakokrat v višini 25,00 EUR, kar je skupaj 75,00 EUR. Ker tožnik teh stroškov ni poravnal, se ti upravičeno terjajo z izpodbijanim sklepom.

6. Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter razlogov, iz katerih se upravni akt izreče za ničnega. Navaja, da prereka obračun odprtih postavk, ki so podlaga za izdajo prerekanega sklepa o davčni izvršbi po temelju in po višini. Meni, da nepravilen oziroma neutemeljen obračun odprtih postavk ne more biti dopustna podlaga za izdajo sklepa o izvršbi. Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v 129. členu določa prepoved litispendence oziroma odločanja o že razsojeni zadevi (res iudicata) ter prepoved odločanja o isti zadevi (ne bis in idem). Tožnik izpodbija sklep o davčni izvršbi iz razloga kršitve načela litispendence, to je zaradi hkratnega vodenja več izvršilnih postopkov z istimi izvršilnimi sredstvi in istima strankama ter istem davčnem dolgu. Iz tega razloga meni, da davčna izvršba ni dopustna. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo razveljavi oziroma podredno odpravi oziroma da to odločbo spremeni in samo dokončno odloči o zadevi.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz prvostopnega sklepa oziroma odločbe organa druge stopnje in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Sodišče je s sklepom št. II U 130/2018-9 z dne 3. 2. 2021 v skladu s 3. alineo drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo, da bo, ker gre za enostavno dejansko in pravno stanje, v zadevi odločilo po sodniku posamezniku. Predmet presoje v tej zadevi je odločitev, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo sklepa o izvršbi, kar pomeni, da gre tako po dejanski kot pravni plati za enostavno zadevo. Glede na to je sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

9. Obe stranki sta pri svojih stališčih vztrajali tudi na glavni obravnavi, ki je bila v predmetni zadevi dne 19. 3. 2021. Tožnik je tudi na naroku vztrajal pri svojih že podanih stališčih o tem, da je z izpodbijanim aktom kršena prepoved litispendence in načelo res iudicata. Tožnik je izjavil tudi, da terjanega dolga ni plačal zato, ker mu ugovarja.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Predmet presoje v tej zadevi je odločitev tožene stranke, kot izhaja iz prvostopnega in drugostopnega akta, s katero je bila zoper tožnika zaradi izterjave dolgovanega zneska dovoljena davčna izvršba na dolžnikove premičnine. Davčni organ postopa po ZDavP-2 tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti (156. člen ZDavP-2).

12. Če davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, je izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (prvi odstavek 146. člena ZDavP-2). Izvršilni naslov je tudi izvršljiv sklep davčnega organa (drugi odstavek 145. člena ZDavP-2).

13. Davčni organ začne davčno izvršbo, če dolg ni plačan v predpisanem roku (143. člen ZDavP-2). Predmet davčne izvršbe je lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe (144. člen ZDavP-2).

14. Izpodbijani sklep o izvršbi je bil izdan v skladu z zgoraj citiranimi določili. Ker tožnik svojih obveznosti iz naslova neplačanih prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje, ki so bile odmerjene z odločbami ZZZS, ter stroškov davčne izvršbe, razvidnih iz sklepov o izvršbi (glede katerih je navedbo izdajatelja popravil drugostopni organ v svoji odločbi), ni poravnal, je davčni organ utemeljeno začel davčno izvršbo.

15. Tožnik s svojimi ugovori listispendence, res iudicata in ne bis in idem ne more biti uspešen. V postopku davčne izvršbe namreč ni prišlo do visečnosti pravde (litispendence), pravnomočno razsojene stvari (res iudicata) ali do tega, da bi bilo dvakrat odločeno o isti stvari (ne bis in idem). Navedeni instituti se nanašajo na vsebinsko - materialno odločanje v sporih iz premoženjskih in civilnopravnih razmerij, v upravnem postopku pa 4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP ponovno odločanje onemogoča v primeru materialne pravnomočnosti, če je stranka s pravnomočno odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti, v primeru zavrnilne odločbe pa, če se dejansko stanje in pravna podlaga ni spremenila. V predmetni zadevi ne gre za tovrstne situacije in postopke. Izpodbijana odločitev je bila sprejeta v postopku davčne izvršbe, ki teče vse dokler ni dolg v celoti poplačan, ali nastopi katera od drugih okoliščin iz 155. člena ZDavP-2, ko sodišče postopek s sklepom ustavi. V obravnavani zadevi nobena od teh okoliščin ni nastopila, tožnik pa, kot izhaja iz izpodbijanih aktov in je bilo potrjeno tudi na glavni obravnavi, svojega dolga ni poravnal. Ker je predmet izvršbe lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe (prvi odstavek 144. člena ZDavP-2), je davčni organ utemeljeno izdal sklep o davčni izvršbi. Res so bili pred tem že izdani sklepi o davčni izvršbi za izterjavo predmetnega dolga na tožnikova denarna sredstva pri A. d.d., a je banka postopek ustavila zaradi prekinitve pogodbe o vodenju transakcijskega računa s tožnikom.

16. Glede tožnikove navedbe, da dolga ni poravnal, ker mu ugovarja, pa sodišče tožniku enako kot že organ druge stopnje, pojasnjuje, da s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova (sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2). Te ugovore bi moral tožnik uveljavljati v postopku, v katerem so bili izvršilni naslovi izdani.

17. Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 (I. točka izreka).

18. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je o stroških v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.