Načelo zaslišanja stranke z vidika stranke predstavlja procesno pravico, ki je lahko omejena samo z zakonom, pa še to le v primeru, ko je taka omejitev ustavno dopustna, kolikor pa taka pravica ni omejena z zakonom, pomeni kršitev načela zaslišanja stranke bistveno kršitev pravil postopka, v interesu samega postopka pa je, da se z zaslišanjem stranke pride do materialne resnice lažje, hitreje in zanesljiveje.
Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za notranje zadeve RS z dne 23. 3. 2001 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.
Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila tožnikovi vlogi za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. Zakon o tujcih (Uradni list RS, št. 61/99, v nadaljevanju ZTuj-1) v 1. odstavku 41. člena določa, da se dovoljenje za stalno prebivanje lahko izda tujcu, ki najmanj osem let neprekinjeno prebiva na območju Republike Slovenije na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje in ni razlogov za njegovo zavrnitev iz 43. člena tega zakona ter izpolnjuje druge pogoje, določene z zakonom. Po določilu 3. odstavka 13. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I, 44/97, 50/98 – odločba US, 14/99 – odločba US) velja potrdilo o vloženi vlogi za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje kot dovoljenje za začasno prebivanje do izdaje dokončne odločbe, kar je tožena stranka upoštevala pri ugotavljanju pogoja prebivanja. Tožena stranka na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja ugotavlja, da je prosilcu dovoljeno začasno prebivanje v Republiki Sloveniji od 26. 12. 1984 dalje, vendar ima med izdanimi dovoljenji izkazane prekinitve, zadnja prekinitev je bila 18. 9. 1996, ko mu je bila vročena odločba Ministrstva za notranje zadeve zoper pritožbo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, do 1. 10. 1996, ko je ponovno zaprosil za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje. Tožena stranka je tako štela, da prosilec v Republiki Sloveniji neprekinjeno biva na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje od 1. 10. 1996 dalje in tako ne izpolnjuje pogoja iz 1. odstavka 41. člena ZTuj-1. Tožena stranka je zavrnila tožnikovo prošnjo zaradi neizpolnjevanja pogoja osemletnega neprekinjenega bivanja v Republiki Sloveniji, ne da bi se hkrati spuščala tudi v ugotavljanje ali so v prosilčevem primeru podani tudi drugi razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja za stalno prebivanje. Odločitev tožene stranke temelji na podatkih uradnih evidenc, ki se vodijo o tujcih, zato tožena stranka tožnika ni zaslišala, ker za ugotovitev dejstev in okoliščin, pomembnih za odločitev, ni bilo potrebno opraviti še kakšnega drugega dejanja v postopku, zaslišanje tožnika pa glede na nesporne podatke ne bi vplivalo na odločitev o zadevi.
Tožnik v tožbi navaja, da v Sloveniji živi že od 21. 1. 1985, ko je prišel v Republiko Slovenijo kot študent, pa vse do danes. V Republiki Sloveniji je končal študij in si tudi ustvaril družino. V tem postopku ni bilo sporno, da se v Republiki Sloveniji nahaja že 16 let. Razlogi, zaradi katerih je tožeča stranka zavrnila prošnjo za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje so neutemeljeni. Tožeča stranka zatrjuje, da tožnik ni imel dovoljenja za stalno prebivanje v obdobju med 18. 9. 1996 in 1. 10. 1996, to je dvanajst dni, v celotnem času od 4. 11. 1992 do 20. 7. 2001. Tožena stranka pri ugotavljanju kontinuitete bivanja tožnika ni upoštevala, da je podal prošnjo za izdajo delovnega dovoljenja dne 29. 12. 1995. V pritožbi z dne 10. 6. 1996 zoper odločbo št. … je tudi postavil zahtevo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, obenem pa se je zavezal, da bo naknadno dostavil delovno dovoljenje. To dejstvo je priznalo tudi Ministrstvo za notranje zadeve v odločbi št…. V tej odločbi je zagovarjalo stališče, da tožnik ni zamudil roka za vložitev takrat še prošnje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje. S to odločbo je naložilo prvostopnemu organu, da mora meritorno odločiti o stvari. Prvostopenjski organ je tako naknadno izdal dovoljenje šele od 1. 10. 1996, ne pa od 18. 9. 1996, čeprav je bilo navodilo drugostopenjskega organa drugačno. Do prekinitve 12 dni je prišlo zaradi vloženih pritožb na upravno enoto in odločbe drugostopenjskega organa na škodo tožnika brez njegove krivde, zato predlaga, da sodišče tožbi ugodi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.
V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svojih navedbah v izpodbijani odločbi ter predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.
Zastopnik javnega interesa, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ni prijavil udeležbe v postopku.
Tožba je utemeljena.
Sodišče iz priloženih upravnih spisov ugotavlja, da je tožena stranka poslala nepopoln spis, vendar je kljub temu odločilo na podlagi podatkov, ki so v spisu. Sodišče je presodilo, da je tožena stranka nepopolno ugotovila dejansko stanje in sicer zaradi kršitve načela zaslišanja stranke. Načelo zaslišanja stranke v upravnem postopku pomeni, da je treba ugotoviti resnično stanje stvari. To načelo nalaga toženi stranki, da da pred izdajo odločbe stranki možnost seznaniti se z rezultatom ugotovitvenega postopka in izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev ter s tem možnost braniti, zavarovati in uveljaviti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi. V 8. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 in 55/92, v nadaljevanju ZUP/86) je določeno, da preden izda organ odločbo, je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke). Načelo zaslišanja stranke torej organu nalaga, da pred odločitvijo o upravni stvari da stranki možnost, da se izreče o dejstvih oziroma okoliščinah, pomembnih za odločbo. Z vidika stranke to načelo prestavlja procesno pravico, ki je lahko omejena samo z zakonom, pa še to le v primeru, ko je takšna omejitev ustavno dopustna. Kolikor ta pravica ni omejena z zakonom, pomeni kršitev načela zaslišanja stranke bistveno kršitev pravil postopka. Uradna oseba, ki vodi upravni postopek mora dati stranki možnost, da uveljavi in zavaruje svojo pravico in pravno korist, zato ji tudi mora omogočiti, da izkoristi svoje pravice v upravnem postopku. To je tudi v interesu samega postopka, ker se z zaslišanjem stranke lažje, hitreje in zanesljiveje pride do materialne resnice.
V konkretnem primeru je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla, da tožnika ni zaslišala, ker je menila, da za ugotovitev dejstev in okoliščin, pomembnih za odločitev, to ni bilo potrebno, kakor tudi da zaslišanje tožnika, glede na nesporne podatke, ne bi vplivalo na odločitev o zadevi. Sodišče se s tako obrazložitvijo tožene stranke ne strinja, zato je glede na navedeno presodilo, da so zaradi tega bila v postopku bistveno kršena pravila postopka, kar bi lahko vplivalo na odločitev o stvari. Tožena stranka bi morala tožniku omogočiti vpogled v evidenco in mu hkrati dati možnost, da se izjasni o prekinitvah, ki so razvidne iz evidence. Tožniku tako ni bila dana možnost, da zavaruje svoje pravice in pravne koristi.
Ker iz navedenih razlogov niso bila v upravnem postopku dovolj upoštevana pravila postopka, je sodišče na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo.