Jedro

Odpovedni razlog nesposobnosti je podan, ko delavec ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov, ker dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno; v tem primeru je razlog subjektivne narave, ker se izkazuje v odnosu delavca do opravljanja določenega dela. Ta razlog pa je podan tudi, če delavec ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela (določenih z zakonom in izvršilnimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona), zaradi česar delavec ne izpolnjuje ali ne more izpolnjevati pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja; v tem primeru je razlog objektivne narave, ker izvira iz spremenjenih pogojev za opravljanje dela, ki so opredeljeni bodisi v zakonu, bodisi v izvršilnem predpisu, ki temelji na zakonu.

Pri tožniku je bil podan utemeljen subjektivni razlog nesposobnosti (nepravilno ocenjevanje naročil študentov), zaradi česar je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga zakonita, čeprav mu naziv visokošolskega učitelja (objektivni razlog) ni bi odvzet.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30.6.2004 iz razloga nesposobnosti, ki jo je podal tožena stranka tožniku, je nezakonita.

2. Delovno razmerje tožniku pri toženi stranki dne 16.8.2004 ni prenehalo in še traja, tako da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo v roku 8 dni.

3. Tožena stranka je dolžna tožniku priznati vse pravice, ki izhajajo iz delovnega razmerja ter mu izplačati za čas nezakonitega prenehanja plačo v višini, kot bi jo prejemal, če mu delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izplačila vsake posamezne plače do plačila, v osmih dneh.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila." Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka izdala tožniku dne 30.6.2004 nezakonita, da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki dne 16.8.2004 ni prenehalo in še traja ter da ga je dolžna pozvati nazaj na delo in mu priznati vse pravice, ki izhajajo iz delovnega razmerja ter mu izplačati za čas nezakonitega prenehanja plačo v višini, ki bi jo prejemal, kot če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 228.736,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.12.2006 dalje do plačila, v 8 dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter samo odloči tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma postopa v skladu s 30. členom ZDSS-1. Sodišče prve stopnje je napačno interpretiralo določbo 2. alineje 1. odstavka 88. člena ZDR, ki opisuje razlog nesposobnosti, pri tem pa se sklicuje na sodno prakso VDSS. Navaja, da se sodišče spušča tudi v ugotavljanje krivde. Krivde v tem postopku tožniku ni nihče očital, ampak mu je bila očitana nezmožnost presojanja, ali določena seminarska naloga ustreza jasno postavljenim kriterijem. Uveljavlja tudi kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je izrek sodbe nerazumljiv. Tožbeni zahtevek mora biti konkretno opredeljen, zahtevek iz 3. točke in posledično izrek pa ni takšen, ki bi ustrezal kriterijem ZPP. Tako ni jasno, katere pravice iz delovnega razmerja je dolžna priznati tožniku, ni jasna tudi višina plače. Sodišče v sodbi citira prakso Vrhovnega sodišča, vendar jo napačno interpretira. Pomemben element je znanje in očitno je, da ga tožnik za ocenjevanje delovne prakse nima dovolj. Na to je opozorila tudi takratna dekanja tožene stranke mag. A.B.. Priča je izpovedala, da so tožnika opozarjali na nestrokovno in nepravočasno delo in so zanj iskali delo, ki bi ga bil sposoben opravljati. Sodišče prve stopnje se je do izpovedb priče ni opredelilo, zato je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožnik na pričanje ni imel pripomb, ki se nanašajo na njegovo sposobnost, kar pomeni, da se je z izpovedbo priče strinjal. Sodišče se tudi ni opredelilo do izpovedi priče dr. M.B., ki je tudi izpovedoval o bistvenih okoliščinah. Nazorno je opisal nesposobnost tožnika. Sodišče se v sodbi ne opredeli do navedb tožene stranke, da so formalni kriteriji namenjeni zagotavljanju vsebinske zakonitosti. Vsa poročila o delovni praksi, razen dveh, so formalno pomanjkljiva, kar sta ugotovila tudi izvedenca. Ni jasno, kako je sodišče prve stopnje s pomočjo izvedenca ugotovilo kup formalnih napak, pa tudi nekaj vsebinskih pomanjkljivosti. Kljub temu pa je odločilo, da je tožnik sposoben ocenjevati seminarske naloge. Tožnik je ves čas postopka trdil, da seminarske naloge nimajo formalnih pomanjkljivosti in da le-te niso pomembne, ker ni ocenjeval nalog, temveč študente. Sodišče v sodbi spregleda, da je sam tožnik izpovedal, da je poročila dajal v popravo, če so bila pomanjkljiva. Če jih ni dal v popravo ponovno, so se mu očitno zdela primerna, čeprav sta izvedenca ugotovila drugače. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da sta priči tožene stranke, na katere se sklicuje pritožba, bili vodilni osebi pri toženi stranki in sta vseskozi delovali proti njemu in izposlovali odločitev, ki je vsekakor pristranska. Če sta priči že ugotovili kakšne nepravilnosti, bi bilo najprej ugotoviti vzrok in nato, kako naj bi se izboljšal delovni proces organizatorja delovne prakse, delovala pa sta ravno nasprotno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti nezakonita. Ugotovilo je, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik nesposoben za opravljanje dela na delovnem mestu predavatelj - organizator delovne prakse. Zato je zahtevku ugodilo.

Odpovedni razlog nesposobnosti po 2. alinei 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 40/2002 in naslednji), je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je podan, ko delavec ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov, ker dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, je subjektivno pogojen odpovedni razlog, ki se izkazuje v odnosu delavca do opravljanja določenega dela. Odpovedni razlog nesposobnosti iz razloga, ker delavec ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela (določenih z zakonom in izvršilnimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona), zaradi česar delavec ne izpolnjuje ali ne more izpolnjevati pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, pa je razlog objektivne narave, saj izvira iz spremenjenih pogojev za opravljanje dela, ki so opredeljeni bodisi z zakonom ali na zakonu temelječem izvršilnem predpisu. Odpovedni razlog nesposobnosti pa je potrebno ločevati od krivdnega razloga po 3. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR, kjer je poudarjen krivdni element pri kršitvi pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, medtem ko je pri nedoseganju pričakovanih rezultatov dela kot razlogu nesposobnosti bistveno premajhna zmožnost delavca za pravočasno, strokovno in kvalitetno opravljanje dela. Ta nezmožnost oziroma premajhna zmožnost se odraža v nedoseganju pričakovanih rezultatov dela.

Tožniku je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ker ni dosegel pričakovanih delovnih rezultatov zato, ker dela ni opravljal pravočasno, strokovno in kvalitetno. Nesposobnost je tožena stranka dokazovala na ugotovitvi, da je tožnik kot predavatelj in organizator delovne prakse moral po zaključku delovne prakse študentov 3. letnika rednega študija v skladu z Navodili za izvajanje delovne prakse (v nadaljevanju navodila) zbrati, pregledati in oceniti poročila vseh študentov. Vsa poročila je ocenil z oceno "uspešno". Ob pregledu poročil 7.6.2004 je tožena stranka ugotovila, da vsa poročila, ki so bila ocenjena "uspešno", večina od njih nima vsebine, kot je določena v navodilih. Samo dve poročili sta ustrezali kriterijem za oceno uspešno, ostala bi morala biti ocenjena z oceno neuspešno oziroma bi jih moral tožnik dati v dopolnitev. Poleg tega je tožena stranka ugotovila, da tožnik nima pregleda nad mentorji (seznami in naslovi) ter da jim pošilja vprašalnike šele en mesec in pol kasneje (po opravljeni praksi), zaradi česar so rezultati ankete nerelevantni.

Za oceno poročil, ki so bila izdelana na podlagi navodil, je sodišče prve stopnje postavilo izvedenca X. Izvedenca sta štirim poročilom dala oceno neuspešno, dve poročili sta bili uspešni, ostalih 20 poročil pa sta ocenila kot vsaj deloma uspešno, ker so imela formalno pomanjkljivost, ki bi zahtevala dopolnitev. Izvedeniško mnenje je sodišče prve stopnje v celoti sprejelo, kljub temu pa je ocenilo, da je tožnik s tem, ko je kot uspešno ocenil vsa poročila, ravnal v skladu z namenom delovne prakse. Z navedenim zaključkom sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče ne strinja. Navodila za izvajanje delovne prakse določajo, da mora za pridobitev diplome visokega strokovnega programa študent poleg drugih obveznosti opraviti tudi obvezno delovno prakso. Ob koncu delovne prakse študent odda pisno poročilo, ki ga v skladu z 18. členom navodil organizator delovne prakse oceni z oceno uspešno ali neuspešno ter oceno posreduje referatu za študentske zadeve. Glede na ugotovitve izvedencev, da sta samo dve poročili ustrezali oceni uspešno, je napačen zaključek sodišča, da je bil namen delovne prakse 20 poročil, ki sta jih ocenila z oceno vsaj deloma uspešno, dosežen. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik s tem, ko je poročila o delovni praksi, ki niso odgovarjala zahtevam iz navodil in katere sta izvedenca (kot tudi tožena stranka) ocenila kot deloma uspešna (te ocene v navodilih ni), svojega dela ni opravljal strokovno in kvalitetno. Tožnik bi moral taka poročila dati študentom v popravo, namesto da jih je ocenil z oceno uspešno. Ker tožnik svojih delovnih obveznosti ni izpolnjeval v skladu z zadolžitvami, pri čemer je bil vzrok na strani tožnika, saj dela ni opravljal strokovno in kvalitetno in tako ni dosegel pričakovanih delovnih rezultatov, mu je tožena stranka pravilno redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Tudi očitki v zvezi s pregledom nad seznami in naslovi mentorjev, za katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne držijo, pri tem pa je ugotovilo, da jih ni imel v takšni obliki, kot je to želela tožena stranka, kar po mnenju pritožbenega sodišča dodatno potrjuje, da tožnik svojega dela ni opravljal strokovno in kvalitetno. Pritožbeno sodišče še poudarja, da dejstvo, da tožniku ni bil odvzet naziv visokošolskega učitelja, ki bi pomenil razlog objektivne narave, ne pomeni, da ni podan subjektivno pogojen odpovedni razlog.

Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, ker za odločitev nimajo odločilnega pomena.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 4. točko 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo v celoti.

Tožnik je prijavil stroške odgovora na pritožbo in ker odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k razjasnitvi zadeve, je pritožbo sodišče odločilo, da jih krije sam.