Jedro

Tožena stranka je s tožnico sklenila več podjemnih pogodb za storitve masaž. Tožnica je opravljala delo maserke s sredstvi tožene stranke, ki je odredila kraj in čas opravljanja dela ter jo nadzorovala. Tožnica je dokazala elemente obstoja delovnega razmerja. Delovno razmerje, do katerega je prišlo na podlagi dejanskega opravljanja tožničinega dela v spornem obdobju ni prenehalo zakonito, saj ni bil podan nobeden od zakonskih razlogov za prenehanje, kot so opredeljeni v 75. členu ZDR. Prav tako tožena stranka ni imela zakonske podlage za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas (tožena stranka ni dokazala, da je bil v času sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas dejansko povečan obseg dela), zato se šteje, da je tožnica sklenila s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Zato je tožničin tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja ter priznanje pravic iz delovnega razmerja utemeljen.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se razveljavi del II. in IV. točke izreka izpodbijane sodbe, ki se nanaša na priznanje in izplačilo ostalih prejemkov iz delovnega razmerja, ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu.

Stranki postopka sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se ugotovi, da je med toženo stranko in tožnico v obdobju od 24. 11. 2010 do 30. 6. 2011 in v obdobju od 1. 11. 2011 in 31. 5. 2012 obstajalo delovno razmerje za določen čas, od 1. 9. 2012 dalje pa delovno razmerje za nedoločen čas, ki ni prenehalo 30. 11. 2013, ampak še traja z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja (I. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo na delovno mesto „maser“ oziroma na drugo ustrezno delovno mesto ter jo za obdobje, od 24. 11. 2010 do 30. 6. 2011 in za obdobje od 1. 11. 2011 do 31. 5. 2012 ter od 3. 12. 2013 dalje prijaviti v vsa socialna zavarovanja, ji za navedeno obdobje priznati delovno dobo ter vse druge pravice iz delovnega razmerja, v roku 8 dni, pod izvršbo (II. točka izreka); da je tožena stranka dolžna za čas od 24. 11. 2010 do 30. 6. 2011 in za čas od 1. 11. do 31. 5. 2012 obračunati bruto zneske od plač, ki jih je izplačevala tožnici ter ustreznim institucijam plačati prispevke, ki se izplačujejo v breme delodajalca, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (III. točka izreka); tožena stranka je dolžna za obdobje od 3. 12. 2013 do nastopa dela tožnice obračunati bruto nadomestilo plače ter od bruto zneskov obračunati in odvesti ustrezne davke in prispevke ter tožnici izplačati neto plačo, ki bi jo prejela, če bi v tem času delala na delovnem mestu „maser“ ter ostale prejemke iz delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznih zneskov dalje do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 304,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo dalje do plačila, v 8 dneh, pod izvršbo (V. točka izreka).

Zoper navedeno zamudno sodbo sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožena stranka iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi je navedla, da je sodišče z izpodbijano sodbo odločilo o obstoju delovnega razmerja v letih 2010, 2011 in 2012, torej v času, ko so bile med tožnico in pravnimi predniki tožene stranke sklenjene tako podjemne pogodbe kot tudi pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Pogodb, katerih veljavnost je potekla več kot dve leti pred vložitvijo tožbe, sodišče ne more presojati in v tem primeru ne more nuditi pravnega varstva. Delavec mora uveljavljati sodno varstvo v roku 30 dni od takrat, ko izve za nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma nezakonitosti sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Uveljavljanje delovnega razmerja za določen in nedoločen čas glede pogodb o zaposlitvi, kakor tudi podjemnih pogodb, ki so prenehale več kot 30 dni pred vložitvijo tožbe, je nedopustna, tako po 204. členu ZDR kot po sedanjem 200. členu ZDR-1. Glede vseh pogodb, katerih veljavnost je iztekla več kot 30 dni pred vložitvijo tožbe dne 17. 12. 2013, je nastopila prekluzija oziroma zakonska ugasnitev pravic. Sodišče bi ob pravilni uporabi materialnega prava moralo zavreči tožbo v delu, ki se nanaša na čas pred sklenjeno zadnjo pogodbo o zaposlitvi z dne 20. 9. 2013. Predmet pravnega varstva je lahko le zadnja pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas od 1. 10. 2013 do 30. 11. 2013 in zakonitost sklenitve le-te. Tožena stranka tudi meni, da niso bili izpolnjeni pogoji po 318. členu ZPP za izdajo zamudne sodbe in sicer pogoja, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi ter da dejstva in dokazi na katere se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica. Tožnica ni izkazala domneve, da so bile pogodbe o zaposlitvi sklenjene v nasprotju z zakonom, zato tudi ni izkazala obstoja delovnega razmerja v obdobju od 1. 10. 2012 do 30. 9. 2013 in posledično tudi ne utemeljenosti zahtevka. Zakon o delovnih razmerjih sicer določa, da delodajalec ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil daljši kot dve leti, razen v primerih, ki jih določa zakon. Da bi lahko bila tožnica uspešna z zamudno sodbo, bi morala izkazati, da je veriženje pogodb trajalo najmanj dve leti, česar pa tožnica ni dokazala. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožene stranke v pritožbi in navedla, da je sodišče pravilno izdalo zamudno sodbo, s katero je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku. Čeprav je tožnica pri toženi stranki preko podjemnih pogodb delala vse od 1. 12. 2009 je s tožbo zahtevala priznanje obstoja delovnega razmerja od 24. 11. 2010 dalje in ko je bil zakonsko določen maksimum trajanja delovnega razmerja za določen čas dveh let presežen, je zahtevala priznanje obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas. Tožena stranka je nedopustno verižila pogodbe o zaposlitvi in tožnica je neprekinjeno od 24. 11. 2010 do 30. 11. 2013 opravljala delo maserke pri toženi stranki in glede na čas neprekinjenega dela pri toženi stranki od 24. 10. 2010 dalje, tožnica ni prekludirana, saj je tožbo vložila v zakonskem roku 30 dni od poteka zadnje pogodbe o zaposlitvi. Tožnica priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa delno napačno uporabilo materialno pravo.

Na podlagi 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 26/42 in naslednji) je delovno razmerje med delavcem in delodajalcem razmerje, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo osebno in nepretrgoma opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Delovno razmerje se sklene s pogodbo o zaposlitvi (1. odstavek 9. člena ZDR). Pri tem pa ZDR v 2. odstavku 11. člena izrecno določa, da se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4. členom ZDR v povezavi z 20. členom tega zakona, tj., če delavec sočasno izpolnjuje s strani delodajalca predpisane pogoje za sklenitev pogodbe o zaposlitvi. ZDR v 15. členu sicer zahteva pisno pogodbo o zaposlitvi, ki jo mora zagotoviti delodajalec, vendar pa iz 4. odstavka 15. člena ZDR izhaja, da tudi če stranki nista sklenili pisne pogodbe o zaposlitvi, to ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi. V primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem se domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Tožnica uveljavlja obstoj delovnega razmerja, ker naj bi v razmerju, ki sta ga stranki uredili s številnimi podjemnimi pogodbami, obstajali elementi delovnega razmerja.

Tožena stranka je s tožnico sklenila več podjemnih pogodb za storitve masaž v PC A. in pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Zadnjo pogodbo o zaposlitvi za določen čas je tožena stranka sklenila s tožnico dne 20. 9. 2013 za čas od 1. 10. 2013 do 30. 11. 2013, zaradi povečanega obsega del. Dne 15. 11. 2013 je tožena stranka tožnico obvestila, da ji dne 30. 11. 2013 preneha pogodba o zaposlitvi za določen čas in da ji preneha delovno razmerje. Tožnica je nato vložila tožbo dne 16. 12. 2013. Iz predloženega dopisa ZPIZ z dne 2. 12. 2013 (priloga A16) je razvidno, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki od 1. 6. 2012 do 2. 12. 2013, zato je neutemeljena pritožbena trditev tožene stranke, da tožnica ni izkazala, da je v spornem obdobju bila zaposlena pri toženi stranki.

Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da so bili pri tožničinem delu v času sklenjenih podjemnih pogodb, podani vsi bistveni elementi delovnega razmerja, v smislu določb 4. člena ZDR. Pri tem za nastanek delovnega razmerja ni bistveno, kot zmotno meni pritožba, da tožena stranka ni soglašala s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi. ZDR v 16. členu določa zakonsko domnevo o obstoju delovnega razmerja in s tem pogodbe o zaposlitvi, če so podani elementi delovnega razmerja, tudi v primeru spora o obstoju takšne pogodbe oziroma nesoglasij volj za sklenitev le-te.

Vrhovno sodišče RS je že večkrat zavzelo stališče, da je poleg ostalih elementov, ki izhajajo že iz narave delovnega razmerja, zlasti pomembno poudariti element nepretrganega opravljanja dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca, saj se delovna razmerja do ostalih pravnih razmerij razlikuje predvsem po stopnji osebnih odvisnosti, s katero je oseba zavezana k opravljanju določenega dela (sodba VIII Ips 321/2009 z dne 6. 9. 2011, sodba VIII Ips 857/2013 z dne 17. 12. 2013). Pravica dajanja navodil s strani delodajalca se lahko nanaša na vsebino, izvedbo, čas trajanja in kraj dejavnosti. Delavec ne more povsem svobodno oblikovati svojega dela in delovnega časa. Poleg tega lahko na obstoj delovnega razmerja kažejo tudi drugi indici npr. zagotavljanje pripomočkov za delo s strani tožene stranke ter dejstvo, da se delo opravlja v okviru določenega delovnega časa v delovnih prostorih, ki jih določi delodajalec itd..

Dokler ravnanje, ki naj bi imelo vse značilnosti delovnega razmerja, še traja, lahko delavec po postopku predpisanem v 1. in 2. odstavku 204. člena ZDR, zahteva od delodajalca priznanje delovnega razmerja in izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi. Ko pa je delovno razmerje že prenehalo mora delavec sodno varstvo uveljavljati v roku določenem v 3. odstavku 204. člena ZDR. Torej najkasneje v 30-ih dneh od dneva, ko je izvedel za kršitev pravic (sklep VS RS VIII Ips 265/2010 z dne 20. 12. 2011, sklep VIII Ips 70/2013 z dne 10. 6. 2013). Tožnici je prenehalo delovno razmerje dne 30. 11. 2013, ko je potekel določen čas, dogovorjen s pogodbo o zaposlitvi za določen čas z dne 20. 9. 2013, tožbo pa je tožnica vložila pri naslovnem sodišču 17. 12. 2013, torej v roku in je zato neutemeljena pritožbena trditev, da je tožnica zamudila 30-dnevni rok, ki je določen v 3. odstavku 204. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče zato soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da je tožnica opravljala delo maserke s sredstvi tožene stranke, ki je odredila kraj in čas opravljanja dela ter jo nadzorovala in da delovno razmerje, do katerega je prišlo na podlagi dejanskega opravljanja tožničinega dela od 24. 11. 2010 do 30. 6. 2011 in od 1. 11. 2011 do 31. 5. 2012 ni prenehalo zakonito dne 30. 11. 2013, saj ni bil podan nobeden od zakonskih razlogov za prenehanje, kot so opredeljeni v 75. členu ZDR. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožničinemu zahtevku za ugotovitev obstoja delovnega razmerja ter priznanju pravic iz delovnega razmerja.

Tožnica pa hkrati uveljavlja ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas. Tožena stranka je s tožnico nezakonito sklenila pogodbe o zaposlitvi za določen čas, saj za navedene pogodbe ni bilo ustreznega zakonskega razloga. Tožena stranka je kot razlog sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas navedla začasno povečan obseg dela, kar pa dejansko ni ustrezalo dejanskemu stanju, saj je s tožnico vse od 1. 12. 2009 sklepala podjemne pogodbe za opravljanje storitev masaž v B. in C. in pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožena stranka ni izkazala zakonitega razloga za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas, saj tožena stranka ni dokazala, da je v spornem času obstajal povečan obseg dela. V vseh pogodbah o zaposlitvi za določen čas z dne 27. 5. 2012, 3. 9. 2012 in 20. 9. 2013 je tožena stranka namreč navedla, kot razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas, povečan obseg dela. Tožnica je namreč vse od 1. 12. 2009 do 30. 11. 2013 opravljala delo maserja in tožena stranka ni dokazala, da se je obseg dela maserja v času sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas bistveno povečal oziroma kdo je opravljal navedeno delo poleg tožnice.

Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da toženi stranki ni mogoče očitati nedopustnega veriženja pogodb o zaposlitvi oziroma podjemnih pogodb. Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, je tožnica dokazala, da so obstajali elementi delovnega razmerja (v skladu s 4. in v povezavi s 20. členom ZDR), zato tožena stranka ne bi smela s tožnico sklepati pogodb civilnega prava. Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) v 619. členu ureja podjemno pogodbo in sicer določa, da se s podjemno pogodbo podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo in podobno, naročnik pa se zavezuje, da mu zato plačal. Opravljen posel, ki je predmet izpolnitvenega ravnanja, ima značilnost enkratnega izpolnitvenega ravnanja, podjemnik svojo obveznost izpolni, ko izroči oziroma opravi posel. V tem se podjemna pogodba razlikuje od pogodbe o zaposlitvi, ki ustvari trajno delovno razmerje. Končna posledica izpolnitvenih ravnanj, po katerih se pogodbi razlikujeta med seboj, je, da pri podjemni pogodbi tveganje, povezano z dosegom končnega rezultata nosi podjemnik, pri pogodbi o zaposlitvi pa delodajalec.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica dokazala elemente obstoja delovnega razmerja, zato je glede na določbo 16. člena ZDR zahtevku tožnice ugodilo in odločilo, da je tožnica v času od 24. 10. 2010 do 30. 11. 2013 bila v delovnem razmerju pri toženi stranki, čeprav je tožena stranka z njo sklenila v posameznih obdobjih podjemne pogodbe. Prav tako tožena stranka ni imela zakonske podlage za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas (tožena stranka ni dokazala, da je bil v času sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas dejansko povečan obseg dela), zato je sodišče na podlagi 56. člena ZDR-1 oziroma 54. člena ZDR zaključilo, da se šteje, da je tožnica sklenila s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Utemeljeno pa tožena stranka v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje v II. in IV. točki izreka, da mora tožena stranka tožnici „priznati druge pravice iz delovnega razmerja“. Ob ugoditvi zahtevku, da mora tožena stranka za sporno obdobje tožnico pozvati nazaj na delovno mesto „maser“ oz. drugo ustrezno delovno mesto in jo za obdobje od 24. 11. 2010 do 30. 6. 2011, za obdobje od 1. 10. 2011 do 31. 5. 2012 in od 3. 12. 2013 dalje prijaviti v vsa socialna zavarovanja, ter ji za navedeno obdobje obračunati bruto zneske plač ter od navedenih plačati socialne prispevke, ki se izplačujejo v breme delodajalca za obdobje od 24. 11. 2010 do 30. 6. 2011 in za čas 1. 11. 2011 do 31. 5. 2012 ter za obdobje od 3. 12. 2013 dalje do nastopa dela obračunati bruto nadomestilo plače po odvodu ustreznih davkov in prispevkov pa izplačati tožnici neto zneske plače, dejansko ni jasno in ni razumljivo, kaj je sodišče prve stopnje tožnici še dosodilo pod opredelitvijo dolžnosti „priznati vse druge pravice iz delovnega razmerja oz. ostale prejemke iz delovnega razmerja“ in zato, glede tega dela izreka, sodba sodišča prve stopnje tudi nima razumljivih vsebinskih razlogov.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče delno razveljavilo izpodbijano sodbo v delu II. in IV. točke izreka, ki se nanaša na priznanje in izplačilo vseh drugih pravic iz dela in po delu, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da sama ne more dopolniti postopka oz. odpraviti pomanjkljivosti sprejete odločitve sodišča prve stopnje. V kolikor bi pritožbeno sodišče okoliščine oz. pravnorelevantno dejstvo prvič obravnavalo in obrazložilo, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred pritožbenim sodiščem. Zaradi delne razveljavitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče tudi ni ukvarjalo s preostalimi pritožbenimi navedbami, ki niso bistvenega pomena.

V preostalem delu, pa je pritožbeno sodišče ob ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.