Jedro

Uporaba sporne deske z dejavnostjo toženkinega zavarovanca oziroma izvajanjem prireditve ni imela nobene zveze. Toženkin zavarovanec ni izvajal nobenih festivalskih aktivnosti v zvezi s sporno desko in obiskovalcev festivala tudi ni vabil k njeni uporabi. Dostopa do deske in njene uporabe toženkin zavarovanec ni bil dolžan preprečevati (tudi ni bil dolžan dajati nikakršnih navodil za uporabo deske), saj mu takšnega ravnanja ni nalagal noben predpis. Kar tožnik očita toženkinemu zavarovancu, bi lahko letelo kvečjemu na upravljalca kopališča. Zaradi opustitve navodil glede uporabe deske sama deska še ni postala nevarna stvar. Tožnik se je sam odločil za skok v vodo, kljub svoji tovrstni neizkušenosti, pri čemer predhodno ni preveril globine vode in stanja rečne struge, zaradi česar ni ravnal s potrebno pazljivostjo povprečno skrbnega posameznika

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine in tožniku naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 76,33 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo ter vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je prvo sodišče preseglo okvir spora. Prvo sodišče je svojo odločitev zgradilo na podlagi zaključkov, ki nimajo podlage v trditvah pravdnih strank. Za odločitev o odškodninski odgovornosti organizatorja festivala ni bistveno, da ni namestil sporne deske. Bistveno je, da je tožena stranka trdila, da deska ni bila del prireditvenega prostora, kar je dokazni postopek ovrgel. Dokazano je bilo, da je desko lahko uporabljal vsak obiskovalec festivala, pri čemer ni bilo na voljo nobenih navodil za njeno uporabo. Tožena stranka je zatrjevala, da se iz oblike deske ne vidi, čemu je namenjena in da so jo obiskovalci uporabljali za skok v vodo, čeprav je njen namen drugačen (za vlečenje vrvi). To trditev je prvo sodišče v celoti spregledalo in je nasprotno ugotovilo, da bi bilo desko treba uporabljati kot drsalnico, ne pa kot skakalnico, kot jo je uporabil tožnik. Tega ni trdila niti tožena stranka. Prvo sodišče je preseglo okvir spora, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek zato, ker deske tožnik ni uporabil normalno ampak jo je uporabil napačno, kar je argumentiralo z ugotovitvijo, da naklon in oblika deske narekujeta, da se jo mora uporabiti kot drsalnico in ne kot skakalnico. Tožnik ni vedel in tudi ni mogel vedeti, kako se deska uporablja. Desko je uporabil na enak način kot drugi obiskovalci festivala pred njim. Tega jim ni onemogočil niti reditelj v bližini. Tožnik je pri uporabi deske ravnal z dolžno skrbnostjo in mu ni mogoče ničesar očitati. Dokaza, da je tožnik skočil z deske v vodo na glavo, ne more predstavljati okoliščina, da se nihče drug ni poškodoval. Niti tožena stranka ni trdila, da je tožnik skočil v vodo na glavo. Tudi v dokaznem postopku ni podlage za zaključek prvega sodišča, da je tožnik zagotovo skočil z deske na glavo v vodo. Neizkazan je tudi zaključek sodišča, da je tožnik oddrsal po nogah do roba deske in se od tam odrinil ter skočil na glavo. Tožnik ni nikoli zatrjeval, da je skočil v vodo na glavo. Izkazano je, da toženkin zavarovanec ni organiziral prireditve na način, da bi poskrbel za varnost obiskovalcev, glede na to, da je bilo dogajanje na plaži del prireditvenega programa. Kopališče je bilo del prireditvenega prostora in je bil toženkin zavarovanec dolžan na njem zagotoviti varnost. To bi lahko storil na dva načina, ali bi obiskovalcem onemogočil dostop do deske ali pa bi jim dal navodila za uporabo deske oziroma bi namestil opozorila o prežečih nevarnostih pri uporabi deske, vključno z opozorilom o višini gladine reke. Od tega ni storil ničesar. Zaradi opustitev navodil glede uporabe je bila deska nevarna stvar, zato je podana tudi objektivna odgovornost toženkinega zavarovanca.

3. Tožena stranka ni odgovorila na vročeno pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva za razsojo v zadevi. Njegova dokazna ocena je izdelana v skladu z 8. členom ZPP ter je jasna in prepričljiva, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na razloge izpodbijane sodbe. Neutemeljen je očitek, da je prvo sodišče preseglo trditveno podlago pravdnih strank. Že tožnik je zatrjeval, da se je s sporne deske spustil v reko in pri skoku v vodo padel na skalo pod vodno gladino te pri tem udarcu utrpel poškodbo glave (tudi toženka je trdila, da se je tožnik poškodoval pri skoku v reko). Iz takšnih tožnikovih trditev že po naravi stvari same in po osnovnih pravilih logičnega sklepanja izhaja edini možni zaključek, da se je tožnik poškodoval, ko je v vodo skočil na glavo in z njo udaril v skalo (takšno ugotovitev potrjuje tudi lokacija same poškodbe na temenu glave, kot je razvidno iz fotografij v prilogi A6).

6. Prvo sodišče je ugotovilo, da je bil prireditveni prostor festivala dejansko kopališče (ob reki K.) in da je bila del kopališča tudi sporna deska, kar pa ne pomeni, da je bila ta deska v kakršnikoli povezavi z odvijanjem prireditve oziroma festivala. Deska je bila nameščena s strani druge osebe, ne pa zavarovanca toženke (organizatorja S.), to pa že vsaj leto dni pred spornim dogodkom in v zvezi z drugo prireditvijo (igre na K.). Uporaba sporne deske z dejavnostjo toženkinega zavarovanca oziroma izvajanjem prireditve S. ni imela nobene zveze. Toženkin zavarovanec ni izvajal nobenih festivalskih aktivnosti v zvezi s sporno desko in obiskovalcev festivala tudi ni vabil k njeni uporabi. Dostopa do deske in njene uporabe toženkin zavarovanec ni bil dolžan preprečevati (tudi ni bil dolžan dajati nikakršnih navodil za uporabo deske), saj mu takšnega ravnanja ni nalagal noben predpis. Kar tožnik očita toženkinemu zavarovancu, bi lahko letelo kvečjemu na upravljalca kopališča. Zato je pravno nepomembno za presojo zatrjevane odgovornosti toženkinega zavarovanca, za kakšne namene so obiskovalci uporabljali sporno desko.

7. Zaradi opustitve navodil glede uporabe deske (ne glede na to, da pri tem ni šlo za obveznost toženkinega zavarovanca) sama deska še ni postala nevarna stvar. Tožnik se je sam odločil za skok v vodo, kljub svoji tovrstni neizkušenosti (pred tem ni nikoli skakal na glavo), pri čemer predhodno ni preveril globine vode in stanja rečne struge, zaradi česar ni ravnal s potrebno pazljivostjo povprečno skrbnega posameznika. Kot je utemeljeno opozorila že tožena stranka (čemur tožnik ni ugovarjal), bi tožnik moral pri skoku v reko pričakovati oziroma računati s tem, da rečno dno ni nujno ravno. Skok v vodo na glavo „na pamet“ (brez potrebnega preverjanja dejanske situacije) bi si tožnik morda lahko privoščil kvečjemu na plavalnem bazenu, nikakor pa ne na nepoznanem naravnem kopališču. Z neskrbnim ravnanjem je tožnik prevzel celotno tveganje nastanka poškodbe. Tožnik mora zato sam trpeti posledice svojega napačnega ravnanja.

8. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani (353. člen ZPP). Tožnik trpi svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).