Jedro

Po 30. členu SZ-1 se za plačilo stroškov, ki izvirajo iz posla obratovanja večstanovanjske stavbe (razen stroškov toplote), kamor sodi tudi poraba vode, ne upoštevajo solastniški deleži etažnih lastnikov, temveč merila, ki jih določa drugi odstavek tega člena in ki jih podrobneje konkretizira Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb (v nadaljevanju Pravilnik). V zvezi s stroški za porabo vode prvi odstavek 27. člena Pravilnika določa delitev stroškov po številu uporabnikov posameznih enot. Pri tem tretji odstavek tega člena za primer, da imajo nekatere enote večstanovanjske stavbe vgrajene individualne merilne naprave, druge pa ne, določa razdelitev stroškov, po kateri uporabniki z merilnimi napravami plačajo porabo vode po dejanski porabi na svojih merilnih napravah, razliko med porabo po glavni merilni napravi in seštevki porabe vode po individualnih merilnih napravah pa poravnajo vsi preostali uporabniki (torej tisti brez individualnih merilnih naprav) po številu uporabnikov posameznih enot.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi:

1."1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati 312,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2019 dalje do plačila.

2.Zavrne se tožbeni zahtevek za plačilo 301,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 12. 2019 dalje in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 312,81 EUR za obdobje od 5. 12. 2019 do 6. 12. 2019.

3.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 8 dneh od prejema te sodbe povrniti stroške tega postopka v višini 52,38 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo."

II.Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan tožnici v roku 8 dni plačati 614,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2019 dalje do plačila (I. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek za zakonske zamudne obresti od zneska 614,77 EZR za obdobje od 5. 12. 2019 do 6. 12. 2019 (II. točka izreka) in tožencu naložilo, da tožnici povrne njene stroške postopka (III. točka izreka).

2.Toženec zoper sodbo vlaga pritožbo. V njej navaja, da je tožnica predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine vložila 6. 12. 2019, ko je enoletni pritožbeni (pravilno: zastaralni) rok že potekel. Pritožnik priznava, da njegovo stanovanje kot edino od 84 stanovanj ni imelo vgrajenega števca za vodo, o čemer so se etažni lastniki dogovorili na sestanku, na katerem ni sodeloval. Utemeljuje, da bi ga morala tožnica obvestiti o posledicah izostanka števca. Pojasnjuje, da je v zadevi sporno samo plačilo hladne vode, tožnica pa poskuša z obsežno dokumentacijo odvrniti pozornost od tega vprašanja. Pritožnik navaja, da je januarja 2018 vgradil števec za vodo. Odtlej za porabo hladne plačuje po 3,00 EUR mesečno, pred vgraditvijo števca pa je plačeval 300,00 EUR, kar je veliko nesorazmerje. Opozarja, da je voda iz štirih večstanovanjskih stavb odtekala za zalivanje vrtov in podobnega oziroma se je drugače porazgubila ter da je v kletnih prostorih odtekala več kot 10 let, zaračunavali pa so jo njemu. Tožnica je neupravičeno zaračunavala porabo hladne vode v znesku 300,00 EUR namesto 3,00 EUR. Sodišče prve stopnje bi moralo o tem, da je količina vode nesorazmerna, povprašati izvedenca. Pritožnik dodaja, da mu je sodišče prve stopnje kot 65-letniku poslalo 450 strani dolgo dokumentacijo z zahtevo, naj jo prebere v osmih dneh in nanjo odgovori. Izpostavlja, da račun za oktober 2018, naveden v 8. točki izpodbijane sodbe, ni predmet spora in je verjetno pomota. Pritožbeno sodišče prosi, da se osredotoči samo na plačilo hladne vode. Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi tožbo (pravilno: sodbo) v delu, ki se nanaša na leto 2017.

3.Tožnica v odgovoru na pritožbo vztraja pri svojih navedbah iz vloge, podane v postopku na prvi stopnji. Opozarja, da je pritožnik v zvezi z novimi navedbami prekludiran. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdi.

4.Pritožba je utemeljena.

5.V obravnavani zadevi je tožnica od toženca zahtevala plačilo obratovalnih in vzdrževalnih stroškov stanovanja št. 20 večstanovanjske stavbe na naslovu A., in stroškov, ki so nastali zaradi uporabe in vzdrževanja skupnih delov te stavbe, na podlagi računov za mesece avgust in oktober 2017 ter januar in oktober 2018 (oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 12. 2019 dalje), ter plačilo zakonskih zamudnih obresti od neplačanih obratovalnih in vzdrževalnih stroškov za obdobje od junija do decembra 2017 ter za mesec januar 2018 in obdobje od junija do septembra 2018. Pritožbeno sodišče je, upoštevaje navedbe pritožnika in njegov pritožbeni predlog, izpodbijano sodbo preizkusilo le v delu, ki se nanaša na plačilo stroškov za porabo hladne vode v letu 2017.

6.Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je bil postopek pred sodiščem prve stopnje voden po pravilih postopka o sporih majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)). Skladno s prvim odstavkom 458. člena ZPP se smeta sodba in sklep, s katerim je končan postopek v sporih majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v sporih majhne vrednosti tako ni dovoljen. Pritožbeno sodišče zato ni upoštevalo toženčevih navedb o sestanku stanovalcev v zvezi s števcem za vodo, o vgradnji števca za vodo in o porabi oziroma odtekanju vode iz štirih večstanovanjskih stavb, s katerimi smiselno uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Iz enakega razloga niso dopustni dokazni predlogi, ki jih toženec podaja v pritožbi. Sodišče prav tako ni upoštevalo pritožbenega ugovora, da je tožnica zamudila enoletni zastaralni rok (ki ga toženec pomotoma označuje kot pritožbeni rok). Skladno s tretjim odstavkom 337. člena ZPP se ugovora pobotanja ali zastaranja, ki nista bila uveljavljena pred sodiščem prve stopnje, ne moreta uveljavljati v pritožbi. Pritožnik ugovora zastaranja v postopku izdaje izpodbijane sodbe ni uveljavljal pravočasno (podal ga je namreč v vlogi z dne 2. 9. 2020, ki pa je bila glede na 8-dnevni rok za odgovor na dopolnitev tožbe vložena prepozno), zato je njegov ugovor, podan v pritožbi, prepozen.

7.Pritožnik z navedbami, da je sodišče od njega kot 65-letnika zahtevalo, da v osmih dneh prebere 450 strani dokumentacije, smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V tej zvezi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila dopolnitev tožbe s prilogami pritožniku pravilno vročena v odgovor, kar izhaja iz vročilnice, pripete v spisu k listovni številki 65. Iz vročilnice izhaja, da je ob neuspelem poskusu vročitve vročevalec pisanje pustil v pritožnikovem hišnem predalčniku z obvestilom, kje je pisanje, in z navedbo roka 15 dni, v katerem ga mora prevzeti. Ker pritožnik pisanja v tem roku ni prevzel, mu je bilo pisanje 19. 8. 2020 puščeno v hišnem predalčniku, z naslednjim dnem po poteku 15-dnevnega roka pa je začel teči rok za odgovor na dopolnitev tožbe, ki skladno s prvim odstavkom 452. člena ZPP znaša osem dni. Pritožnik je sodišču prve stopnje znotraj roka za odgovor na dopolnitev tožbe prosil za podaljšanje roka in sporočil, da je bil do 24. 8. 2024 odsoten zaradi dopusta, zaradi česar mu ni uspelo prebrati vsega gradiva. Sodišče prve stopnje je njegov predlog (s posebnim sklepom, ki pa bi moral biti glede na določbo drugega odstavka 447. člena ZPP vzet v izpodbijano sodbo) zavrnilo z obrazložitvijo, da zakonski roki, kakršen je tudi rok za odgovor na tožbo, niso podaljšljivi.

8.Glede na predstavljeno stanje zadeve pritožbeno sodišče ocenjuje, da kršitve pravice do izjave ni podana. Rok, določen v prvem odstavku 452. člena ZPP, je prekluziven in njegovo podaljšanje ni mogoče. Okoliščine, ki jih je v svoji vlogi navedel pritožnik in ki jih smiselno ponavlja v pritožbi, na ta zaključek ne morejo vplivati. Če je pritožnik glede na obsežne priloge k dopolnitvi tožbe štel, da v danem roku ne utegne pripraviti odgovora nanjo, bi si za njegovo sestavo lahko priskrbel pooblaščenca ali (po izteku roka) vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje. V tej zvezi je poudariti, da sodišče prve stopnje pritožnikove prošnje za podaljšanje roka z dne 26. 8. 2020 in vloge z dne 2. 9. 2020 ni moglo obravnavati kot predloga za vrnitev v prejšnje stanje, saj je bila prva vložena znotraj roka za odgovor na tožbo, v drugi pa pritožnik ni navedel opravičenega vzroka za zamudo dejanja v smislu prvega odstavka 116. člena ZPP niti okoliščin o prenehanju tega vzroka v smislu drugega odstavka 117. člena ZPP.

9.Prav tako se ni mogoče strinjati s pritožnikom, da bi moralo sodišče prve stopnje, če samo ni moglo ugotoviti, da je količina porabljene vode nesorazmerna in teoretično nemogoča, o tem povprašati izvedenca. Pritožnik njegove postavitve v postopku pred sodiščem prve stopnje namreč ni predlagal, zato sodišče tega dokaza tudi ni izvajalo.

10.V zvezi s pritožnikovo navedbo, da je v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe naveden račun za oktober 2018, v zvezi s čimer naj bi šlo za pomoto, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je v tej točki obrazložitve sodišče prve stopnje napravilo dokazni sklep, torej povzelo dokaze, ki jih je izvedlo. V njem je med drugim navedlo tudi dokaze, ki se nanašajo na mesec oktober 2018, saj jih je predlagala tožnica.

11.Pritožbeno sodišče je glede izpodbijanega dela sodbe preizkusilo tudi, ali je v postopku pred sodiščem prve stopnje prišlo do bistvenih kršitev določb postopka, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. V tej zvezi ugotavlja, da po uradni dolžnosti upoštevne kršitve določb postopka niso podane.

12.Po presoji pritožbenega sodišča pa pritožnik upravičeno opozarja na napačno uporabo materialnega prava, in sicer na nepravilno odmero stroškov za porabo hladne vode v delu, ki se nanaša na mesec oktober 2017. Sodišče prve stopnje se je v tej zvezi - enako kot za vse ostale vtoževane postavke - oprlo na 68. člen Stvarnopravnega zakonika in na prvi odstavek 30. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1), po katerem so etažni lastniki stanovanj odgovorni za plačilo vseh stroškov upravljanja in drugih stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe. Obrazložilo je, da je pritožnik na tej podlagi kot solastnik stanovanja št. 20 v večstanovanjski stavbi na naslovu A., dolžan kriti stroške upravljanja, obratovanja in vzdrževanja te stavbe. Sodišče prve stopnje je pri tem prezrlo, da se po 30. členu SZ-1 za plačilo stroškov, ki izvirajo iz posla obratovanja večstanovanjske stavbe (razen stroškov toplote), kamor sodi tudi poraba vode, ne upoštevajo solastniški deleži etažnih lastnikov, temveč merila, ki jih določa drugi odstavek tega člena in ki jih podrobneje konkretizira Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb (v nadaljevanju Pravilnik). V zvezi s stroški za porabo vode prvi odstavek 27. člena Pravilnika določa delitev stroškov po številu uporabnikov posameznih enot. Pri tem tretji odstavek tega člena za primer, da imajo nekatere enote večstanovanjske stavbe vgrajene individualne merilne naprave, druge pa ne, določa razdelitev stroškov, po kateri uporabniki z merilnimi napravami plačajo porabo vode po dejanski porabi na svojih merilnih napravah, razliko med porabo po glavni merilni napravi in seštevki porabe vode po individualnih merilnih napravah pa poravnajo vsi preostali uporabniki (torej tisti brez individualnih merilnih naprav) po številu uporabnikov posameznih enot. Plačilo stroškov za porabo vode se tako ne deli po solastniških deležih etažnih lastnikov, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, še posebej pa ne v primeru, kot je obravnavani, ko nekatere od posameznih enot večstanovanjske stavbe nimajo individualnih merilnih naprav.

13.Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je tožnica pod vsako vtoževano rubriko (torej tudi za porabo hladne vode na računu za oktober 2017) pojasnila, koliko znaša solastniški delež tožene stranke. Iz zgoraj navedenega izhaja, da za odmero stroška za porabo vode ta podatek ni relevanten. Sodišče je v nadaljevanju sicer zaključilo, da je tožnica pri odmeri stroškov pravilno interpretirala določila Pravilnika, vendar je tudi ta zaključek napačen. Sodišče prve stopnje se je namreč strinjalo s tožničinim izračunom, po katerem je bilo pritožniku naloženo plačilo stroškov porabe vode za stanovanjske stavbe na naslovih B., A., C. in D. Tožnica je pri tem navedla, da se odjemna mesta št. 09446, 09447, 09454, 09455 in 2396 na računu Komunale X. d. o. o. (v nadaljevanju Komunala X. za mesec oktober 2017, na katerem je utemeljevala izračun stroškov, nanašajo na vse te stanovanjske stavbe, pri čemer gre za skupna odjemna mesta za navedene naslove, v katerih je 84 posameznih enot. Nadalje je tožnica navedla, da so števci po internih stanovanjih stavb na naslovih B., A., C. in D. za mesec september 2017 pokazali skupno porabo hladne vode v višini 392,6 m³, da je bila cena za kubični meter vode po ceniku Komunala X. tedaj 1,15502 EUR na kubični meter, kar glede na navedeno količino pomeni strošek 696,015 EUR, in da je na računu Komunale X. za obdobje od 1. 9. 2017 do 30. 9. 2017 zaračunan znesek 2.429,18 EUR, v katerega so vključeni stroški hladne vode, števnine in omrežnine, zneska slednjih pa je tožeča stranka odštela od skupne vsote in tako dobila znesek stroška porabe hladne vode v višini 997,94332 EUR. Ob tem je ponovno izpostavila, da na etažne lastnike stavb na naslovih B., A., C. in D. odpade strošek 696,015 EUR, razlika do 997,94332 EUR pa znaša 301,96 EUR, kolikor naj bi bil po tretjem odstavku 27. člena Pravilnika dolžan plačati pritožnik.

14.Sodišče prve stopnje je pri preizkusu pravilnosti opisanega izračuna spregledalo, da iz 30. člena SZ-1, na katerem temelji Pravilnik, jasno izhaja, da so etažni lastniki dolžni kriti obratovalne stroške večstanovanjske stavbe, katere etažni lastniki so, ne pa tudi drugih stavb. Glede na to je izračun, ki mu je sledilo sodišče prve stopnje in vključuje tudi podatke o porabi vode za stavbe na naslovih B, C, in D., čeprav pritožnik ni njihov etažni lastnik, napačen. Pritožnik je na podlagi določila drugega odstavka 30. člena SZ-1 dolžan plačati (zgolj) stroške porabe vode za večstanovanjsko stavbo na naslovu A.

15.Tožnica se je ob prikazu izračuna stroškov sklicevala na račun Komunale X. iz oktobra 2017 (priloga A23), na katerem je v zvezi s porabo vode navedenih pet odjemnih mest oziroma pet števcev za odčitavanje njene porabe. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo (glede na neprerekane navedbe) ugotovljeno, da so odjemna mesta skupna za stavbe na naslovih B., C., A. in D. Toda ta ugotovitev ne spreminja temeljnega pravila stvarnega oziroma stanovanjskega prava, da je etažni lastnik večstanovanjske stavbe dolžan kriti ustrezen del stroškov obratovanja stvari, ki je v etažni lastnini, ne pa tudi drugih stvari, ki imajo z njo morebiti skupna odjemna mesta. Pravilna uporaba drugega odstavka 30. člena SZ-1 in tretjega odstavka 27. člena Pravilnika bi v tej zvezi narekovala upoštevanje zgolj tistega dela porabe hladne vode, ki odpade na večstanovanjsko stavbo na naslovu A.

16.K navedenemu je dodati, da so bili glede na račun Komunale X. za mesec oktober 2017 (priloga A23) po delitvenem ključu, kot ga določa tretji odstavek 27. člena Pravilnika, pritožniku naloženi tudi stroški za odvajanje in čiščenje komunalne vode ter okoljske dajatve, saj jih tožnica - drugače kot za števnino in omrežnino - ni odštela od skupne vsote na računu. Tretji odstavek 27. člena Pravilnika poseben način izračuna v primeru, da nekatere od stanovanjskih enot nimajo individualne merilne naprave, predvideva samo za porabo vode, na plačilo stroškov za odvajanje in čiščenje odpadne vode ter okoljsko dajatev pa se ne nanaša. Zato je zaračunavanje navedenih stroškov po tovrstnem delitvenem ključu oziroma njihovo vključevanje k stroškom za porabo hladne vode v vsakem primeru neutemeljeno.

17.Ker tožnica ni podala trditev o porabi vode za večstanovanjsko stavbo na naslovu A., dejansko stanje zadeve (na katerega je pritožbeno sodišče spričo določbe prvega odstavka 458. člena ZPP vezano) ne daje odgovora na vprašanji, koliko znaša seštevek porabe, ki so jo v relevantnem obdobju pokazale individualne merilne naprave stanovanjskih enot večstanovanjske stavbe na naslovu A., in koliko znaša celotna poraba vode za to stavbo. Posledično tožničina trditvena podlaga ne utemeljuje materialnopravne posledice v obliki plačila stroškov v višini 301,96 EUR za mesec oktober 2017, kot to pritožniku v izpodbijanem delu zmotno nalaga sodba sodišča prve stopnje, saj se ta znesek nanaša tudi na porabo vode v stavbah, za obratovanje katerih pritožnik ni dolžan nositi stroškov.

18.Glede na to, da tožnica ustreznih navedb o porabi vode v večstanovanjski stavbi na naslovu A. ni podala v dopolnitvi tožbe, pri čemer jih skladno s 453. členom v zvezi s 452. členom ZPP ne bi mogla podati niti kasneje, pravilna uporaba materialnega prava glede na takšno trditveno podlago utemeljuje zavrnitev tožbenega zahtevka v delu, ki se glede računa tožeče stranke iz meseca oktobra 2017 nanaša na porabo hladne vode. Pritožbeno sodišče je zato ob pravilni uporabi drugega odstavka 30. člena SZ-1 in Pravilnika na podlagi prvega odstavka 351. člena v zvezi s peto alinejo 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 301,96 EUR, in temu ustrezno spremenilo tudi odločitev sodišča prve stopnje o obrestnem zahtevku, ki se nanaša na ta znesek.

19.Po določbi drugega odstavka 165. člena ZPP sodišče odloči o stroških vsega postopka, če spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže. Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo zneska 614,77 EUR, uspela pa je z zneskom 312,81 EUR, kar pomeni 51-odstotni delež. Toženec stroškov postopka na prvi stopnji ni priglasil, medtem ko je tožnica zahtevala povrnitev takse za predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine in sklep v višini 44,00 EUR, plačilo materialnih stroškov izvršbe v višini 30,00 EUR in povrnitev stroška v obliki plačila sodne takse v tem pravdnem postopku v višini 58,00 EUR skupaj s provizijo banki v višini 0,70 EUR. Pritožbeno sodišče stroške v obliki plačila sodnih taks in provizije banki ob nakazilu zneska sodne takse ocenjuje kot potrebne in jih v celoti priznava. Materialnih stroškov izvršbe v višini 30,00 EUR pritožbeno sodišče ni priznalo, saj jih tožnica ni specificirala. Upoštevaje delež tožničinega uspeha je slednja upravičena do povrnitve 52,38 EUR pravdnih stroškov. Odločitev o obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti temelji na 299. in 378. členu Obligacijskega zakonika.

20.Toženec ni priglasil stroškov pritožbenega postopka. Ker tožnica v postopku s pritožbo ni uspela, od toženca ni upravičena zahtevati povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 116, 116/1, 117, 117/2, 154, 154/2, 165, 165/2, 337, 337/3, 339, 339/2, 339/2-8, 350, 350/2, 351, 351/1, 358, 358-5, 443, 443/1, 447, 447/2, 452, 452/1, 453, 458, 458/1 Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 68 Stanovanjski zakon (2003) - SZ-1 - člen 30, 30/1, 30/2 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 299, 378

Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb (2009) - člen 27, 27/1, 27/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.