Jedro

Tožena stranka je tožniku naložila nesorazmerno dokazno breme glede obstoja vzročne zveze. Zato je tožena stranka kršila načelo proste presoje dokazov iz 10. člena ZUP.

Tožena stranka bi morala po presoji sodišča ugotavljati tožnikove dejanske možnosti za ureditev svojega statusa v RS po izbrisu, pri ugotavljanju razloga za izgubo zaposlitve bi morala upoštevati tudi takrat veljavno zakonodajo in delovno knjižico ter izpovedbe prič, pri presoji posledic izbrisa pa bi se morala opredeliti tudi do zatrjevanega neurejenega statusa in groženj z izgonom iz države.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve številka 2140-91/2016/30 (1314-06) z dne 9. 4. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

_Izpodbijana odločba_

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zaradi molka Upravne enote Ljubljana glede prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji (1. točka izreka) in tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji (2. točka izreka). Odločila je še, da se zavrne tožnikova zahteva za povrnitev stroškov postopka in da sam nosi stroške postopka (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik 12. 6. 2013 pri Upravni enoti Ljubljana vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi prvega odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v RS (v nadaljevanju ZUSDDD). Dne 6. 9. 2016 je vložil pritožbo zaradi molka organa prve stopnje, ker v določenem roku iz četrtega odstavka 222. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ni izdal odločbe v zvezi z njegovo prošnjo. Tožena stranka je po prejemu odgovora organa prve stopnje ugotovila, da razlogi, zaradi katerih odločba tožniku ni bila pravočasno izdana, niso opravičeni. Zato je v skladu z drugim odstavkom 255. člena ZUP zahtevala, naj ji organ prve stopnje pošlje dokumente zadeve, o njej pa je tožena stranka odločila na podlagi tretjega odstavka istega člena.

3. Tožena stranka je ugotovila, da je imel tožnik 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji (RS) prijavljeno stalno prebivališče na naslovu ... in da je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ (BiH). Iz Registra stalnega prebivalstva je bil izbrisan 26. 2. 1992, po izbrisu pa ni zaprosil za izdajo dovoljenja za stalno ali začasno prebivanje ali vložil vloge za sprejem v državljanstvo. Na zapisnik, sestavljen 6. 12. 2016 na Veleposlaništvu RS BiH, je tožnik v zvezi z dejanskim življenjem v RS od 23. 12. 1990 dalje med drugim izjavil, da je RS z vsemi družinskimi člani zapustil marca 1993. Kmalu po izbrisu je bil namreč odpuščen iz delovnega razmerja, zaradi česar je ostal brez zaposlitve in pravice do prebivanja v RS; nazadnje je bil zaposlen pri obrtniku A. A. do maja 1992, pred tem pa v več podjetjih. V RS si statusa ni uredil z vložitvijo prošnje za izdajo dovoljenja za prebivanje, prav tako ni zaprosil za sprejem v državljanstvo, saj ni vedel, da bi to bilo treba storiti. Ko ga je tožena stranka pozvala, naj pojasni okoliščine glede dogodka, da so mu ob zapustitvi RS v potni list odtisnili "rdeči žig", s katerim mu je bila onemogočena vrnitev, je tožnik izjavil, da potnega lista SFRJ ne najde, v nadaljevanju pa je povedal, da mu vstop v RS ni bil nikoli zavrnjen. V zvezi z osebnimi, družinskimi, gospodarskimi, socialnimi in drugimi vezmi, ki ga vežejo na RS, je pojasnil, da je z nekaterimi občasno v stiku po telefonu in se z njimi srečuje v BiH, ko so na dopustu. V RS sicer živita dve ženini sestri, otroci ene izmed njiju in njegov bratranec. V RS si je dvakrat neuspešno poskusil urediti dovoljenje za stalno prebivanje. Tu ima sorodnike, pri katerih bi lahko živel, vendar tega ne želi, le občasno bi rad prihajal na obiske.

4. V dokaznem postopku je tožena stranka zaslišala štiri priče, iz izpovedb katerih je med drugim sicer razvidno, da je bil tožnik zaposlen pri navedenem obrtniku. Vendar pa pričam ni bilo znano, ali je imel tožnik sklenjeno pogodbo za nedoločen čas. Zaslišana je bila tudi tožnikova žena B. B., ki je v zvezi s tožnikovim dejanskim življenjem v RS, zaposlitvijo, časom in razlogom za zapustitev RS ter ostalimi okoliščinami družine izjavila enako kot tožnik.

5. Tožena stranka je 1. 12. 2017 prejela odgovor Zavoda RS za zaposlovanje, iz katerega je na podlagi vpogleda v evidenco delovnih dovoljenj razvidno, da za tožnika ni bila zaprošena izdaja delovnega dovoljenja. Po presoji tožene stranke pogoj za izdajo delovnega dovoljenja ni bilo predhodno izdano dovoljenje za prebivanje. Pojasnila je še, da so posebni pogoji za pridobitev delovnega dovoljenja za državljane drugih republik nekdanje SFRJ urejeni v prehodnih določbah Zakona o zaposlovanju tujcev (v nadaljevanju ZZT).

6. Na podlagi podatkov uradnih evidenc ter izjav tožnika in prič je tožena stranka ugotovila, da sta tako tožnik in njegova žena ostala brez zaposlitve, kar je bil dejanski razlog za zapustitev RS. Presodila je, da prenehanje delovnega razmerja ni posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva in da tožnik ni dokazal, da je bil pri navedenem obrtniku zaposlen za nedoločen čas, saj ni predložil nobene pogodbe o zaposlitvi, iz katere bi bilo to razvidno, ali listine, da mu je delovno razmerje prenehalo zaradi odpovedi delodajalca, ker je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Glede na navedeno tožnik po oceni tožene stranke ni dokazal vzročne zveze med izbrisom iz registra stalnega prebivalstva in izgubo zaposlitve. Zato je presodila, da tožnikova odsotnost iz RS ni posledica razlogov iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD.

_Tožbene navedbe_

7. Zoper izpodbijano odločbo tožnik vlaga tožbo zaradi nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je razlog za izgubo zaposlitve dejstvo, da zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva ni imel (več) ne dovoljenja za prebivanje v RS ne dovoljenja za delo. Le zato naj bi bil delodajalec prisiljen odpovedati tožnikovo pogodbo o zaposlitvi. Brez dovoljenja za stalno prebivanje pa tožnik ni mogel uspešno najti druge zaposlitve, saj ga delodajalci zaradi neurejenega statusa niso smeli zaposliti. S tem naj bi tožnik ostal brez sredstev za preživljanje. Njegova družina naj bi nato v RS še skoraj eno leto životarila, tožnik pa naj bi bil izpostavljen stalnim grožnjam policije, da ga bodo prisilno deportirali. Glede na navedeno mu naj ne bi preostalo drugega, kot da RS zapusti. Navedeno dejansko stanje je po tožnikovem mnenju razvidno iz v upravnem postopku izvedenih dokazov, in sicer izpovedb prič C. C. in Č. Č., D. D. in E. E. ter F. F. in G. G. 8. V nadaljevanju tožnik pojasnjuje, da ni zaprosil za izdajo delovnega dovoljenja po ZZT, saj ni vedel, da to lahko stori. Tega tudi sicer ne bi mogel storiti, saj maja 1992 ZZT še ni veljal, v času njegove uveljavitve pa zaradi predhodne izgube zaposlitve ni izpolnjeval pogojev za pridobitev dovoljenja. Pojasnjuje, da po več kot 25 letih nima več pogodbe o zaposlitvi. Trdi, da je na njegovo zaposlitev za nedoločen čas mogoče sklepati tudi iz dejstva, da je bila taka oblika zaposlitve v tistem času splošno pravilo. Meni, da zaposlitev za določen čas tudi sicer ne bi spremenila razloga za izgubo zaposlitve.

9. Glede na navedeno naj bi bila tožnikova zapustitev RS v neposredni vzročni zvezi z izbrisom. Ob sklicevanju na svojo delovno knjižico navaja, da je bil zaposlen večino časa od 3. 11. 1971, ko je prvič sklenil delovno razmerje, do 17. 5. 1992, ko ga je delodajalec odpustil zaradi izbrisa. V nekaj več kot dvajsetih letih naj bi imel več kot petnajst let delovne dobe, v vmesnem času pa je bil na služenju vojaškega roka. Iz upravnega spisa naj ne bi izhajale nobene druge okoliščine, ki bi jim bilo mogoče pripisati izgubo zaposlitve, izvor tožnikovih težav naj bi bilo le protipravno ravnanje tožene stranke, ko ga je prenesla iz registra stalnega prebivalstva v register tujcev.

10. Tožnik v bistvenem še navaja, da tožena stranka ne bi smela sama odločiti o zadevi, če bi menila, da organ prve stopnje ni prekoračil roka za odločanje. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in priglaša stroške.

_Odgovor na tožbo_

11. V odgovoru na tožbo se je tožena stranka sklicevala na ugotovitve izpodbijane odločbe.

_Presoja tožbe_

12. Sodišče je v obravnavani zadevi zavrnilo tožnikovo tožbo s sodbo I U 1242/2018 z dne 7. 10. 2020, ki jo je Ustavno sodišče RS razveljavilo in sodišču vrnilo v novo odločanje. Navedeno odločitev je sprejelo v zadevi Up-766/21-13, Up-767/21-12 z dne 14. 9. 2023. 13. Tožba je utemeljena.

**K I. točki izreka:**

14. Predmet presoje je odločitev tožene stranke, da tožnik ni bil upravičeno odsoten in da zaradi tega ne izpolnjuje dejanskega prebivanja v RS. Sodišče v zvezi s presojo utemeljenosti tožbe oziroma zakonitosti izpodbijane odločbe uvodoma pojasnjuje, da sodišče v skladu s prvim odstavkom 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) preizkusi dejansko stanje v okviru tožbenih navedb, pri čemer pa v skladu s prvim odstavkom 40. člena ZUS-1 ni vezano na tožbene razloge.

15. Med strankama ni sporno, da je imel tožnik stalno prebivališče in zaposlitev v RS, da v šestmesečnem roku po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Ur. l. RS št. 1/91-I) ni zaprosil za slovensko državljanstvo, zato so zanj veljale določbe Zakona o tujcih (ZTuj, Ur. l. RS št. 1/91-I), in da ga je 26. 2. 1992 občinski upravni organ za notranje zadeve brez konkretnega upravnega akta prenesel iz registra stalnega prebivalstva v evidenco tujcev. Tožnik torej spada med tujce, ki so bili 25. 6. 1991 državljani drugih republik nekdanje SFRJ in so 23. 12. 1990 imeli v RS prijavljeno stalno prebivališče. V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnik izkazal vzročno zvezo med posledicami izbrisa iz registra stalnega prebivalstva in zapustitvijo RS.

16. V skladu z drugo povedjo prvega odstavka 1č. člena ZUSDDD upravičena odsotnost iz RS zaradi razlogov iz tretjega odstavka ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v RS. Tretji odstavek 1č. člena ZUSDDD pa določa razloge upravičene odsotnosti prvih 5 let, ki so na kratko povzeto naslednji: (1) če je oseba zapustila RS zaradi posledic izbrisa, (2) ker jo je poslala na delo, študij ali na zdravljenje pravna oseba iz RS, (3) ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje v RS zaradi neizpolnjevanja pogojev in je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavržena, zavrnjena ali je bil postopek ustavljen, (4) če se oseba ni mogla vrniti v RS zaradi vojnih razmer v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ ali (5) če je bila oseba prisilno odstranjena iz RS na točno določenih pravnih podlagah.

17. Ustavno sodišče RS je v 18. točki obrazložitve odločbe Up-766/21-13, Up-767/21-12 z dne 14. 9. 2023 pojasnilo, da so pri presoji, ali je oseba zapustila RS zaradi posledic izbrisa, pravno pomembne vse tiste okoliščine, ki bi mogle utemeljiti, da je bil posameznik z ozemlja RS dalj časa odsoten zaradi okoliščin izven njegove sfere. Zaradi izbrisa so izbrisane osebe pretrpele veliko negativnih posledic, kot so na primer uničenje osebnih dokumentov, izguba možnosti za delo, izguba zdravstvenega zavarovanja, nezmožnost podaljšanja veljavnosti osebnih dokumentov ali vozniškega dovoljenja in težave pri urejanju pokojninskih pravic. Posamezniki po izbrisu zaradi pravne praznine, ki ni urejala njihovega položaja, niso mogli dobiti dovoljenja za začasno ali stalno prebivanje, kar je pomenilo, da so v RS živeli brez pravnega naslova in bi lahko bili tudi izgnani. Osebe so v času dejanskega bivanja na ozemlju RS iz navedenih razlogov živele v pravni negotovosti, čeprav ni prišlo do dejanskih posledic. V primeru, ko je bila odločitev posameznika posledica navedenih okoliščin izbrisa, ni mogoče šteti, da je posameznik zapustil državo iz razlogov, ki bi bili na njegovi strani.

18. Tožena stranka je presodila, da ni vzročne zveze med tožnikovo zapustitvijo RS in izbrisom iz registra stalnega prebivalstva, pri čemer je sprejela stališče, da so za odločitev pomembna le dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na tožnikovo zaposlitev in njeno prenehanje. V zvezi s tem so nosilne ugotovitve tožene stranke, (1) da tožnik ni zaprosil za izdajo delovnega dovoljenja po ZZT, čeprav za njegovo izdajo ni bil pogoj predhodno izdano dovoljenja za prebivanje, (2) da tožnik ni dokazal, da je bil pri delodajalcu A. A. zaposlen za nedoločen čas in (3) da tožnik ni dokazal, da mu je delovno razmerje prenehalo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

19. Ustavno sodišče RS je v obravnavani zadevi sprejelo stališče, da je ZUSDDD treba razlagati tako, da se izbrisanim osebam pri uveljavljanju pravice do odprave ugotovljenih kršitev človekovih pravic ne nalaga nerazumnega bremena pri dokazovanju okoliščin, ki so pravno upoštevne za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje iz ZUSDDD. Upravno procesno pravo je treba uporabiti prilagojeno značilnostim pravice do odprave ugotovljenih kršitev človekovih pravic.1 To pomeni, da je treba pri presoji pravil o trditvenem in dokaznem bremenu izhajati iz razumnih in ne prestrogih zahtev, saj je dokazovanje časovno oddaljenih dejstev bolj zahtevno.2

20. Tožena stranka je odločila, da bi lahko tožnik izključil vsakršen dvom o resničnosti obstoja vzročne zveze med izbrisom in izgubo zaposlitve le tako, da bi predložil listinske dokaze, iz katerih bi izhajalo, da je imel tožnik sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas in da bi bil iz pisnega dokazila razviden razlog prenehanja delovnega razmerja3. S tem je tožena stranka tožniku naložila nesorazmerno dokazno breme glede obstoja vzročne zveze. Zato je tožena stranka kršila načelo proste presoje dokazov iz 10. člena ZUP, v skladu s katerim mora dokazna ocena upravnega organa temeljiti na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, torej tudi tistih dokaznih elementov, ki morebiti bolj govorijo v prid stranki, pri čemer tudi v zvezi z ZUSDDD izjave stranke ter prič predstavljajo dokaze, ki jih je treba ovrednotiti skupaj z dokazi oziroma argumentom, ki ga je tožena stranka sicer štela za edinega relevantnega. Opisana pomanjkljiva dokazna ocena pa bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve. V zvezi s tem je namreč Ustavno sodišče RS v 18. točki obrazložitve sprejelo stališče, da bi bilo treba v dokazno oceno vključiti tudi druge okoliščine, ki so razvidne iz delovne knjižice in so povezane s tožnikovim pravnim statusom. Pri tem pa za ugotavljanje razloga, zakaj je tožnik izgubil zaposlitev pri A. A. po presoji sodišča ni pravno pomembno dejstvo, ali je bil zaposlen za določen ali nedoločen čas, saj iz tega dejstva ni razviden razlog prenehanja delovnega razmerja.

21. Tožnik je v upravnem postopku in tožbi navajal, da zaradi izbrisa ni imel dovoljenja za prebivanje in dovoljenja za delo, zato je izgubil zaposlitev in možnost pridobitve nove zaposlitve.

22. Po presoji sodišča je tožena stranka v zvezi s tožnikovimi možnostmi urediti si status v RS za obdobje od izgube zaposlitve do začetka veljavnosti ZZT zmotno uporabila 23. člena ZZT, saj ta zakon v navedenem obdobju ni veljal. V tem obdobju je namreč za tožnika, ki je postal tujec, veljal Zakon o pogojih za sklenitev delovnega razmerja s tujimi državljani (Uradni list SFRJ, št. 11/1978, 64/1989, 83/1989, Uradni list RS št. 10/1991, 17/1991)4, po katerem je pogoj za sklenitev delovnega razmerja dovoljenje za stalno naselitev oziroma za začasno prebivanje in dovoljenje za sklenitev delovnega razmerja (glej 2. člen). Tožena stranka pa v izpodbijani odločbi ni ugotavljala, ali je imel tožnik v tem času glede na takrat veljavno zakonodajo dejanske možnosti urediti si svoj status, s čimer bi lahko imel možnost pridobiti novo zaposlitev. Za presojo navedenega pa ni pravno pomembno dejstvo, ali je tožnik poskušal pridobiti dovoljenje, saj ne vpliva na ugotovitev, ali gre lahko za posledico zaradi izbrisa. To pomeni, da je izpodbijana odločba pomanjkljivo obrazložena, saj teh dejstev tožena stranka ni ugotavljala.

23. V zvezi s tožbenimi navedbami, ki se nanašajo na ureditev tožnikovega statusa po začetku veljavnosti ZZT, sodišče, ob med strankama nespornem dejstvu, da je tožnik izgubil zaposlitev pred veljavnostjo ZZT, ugotavlja, da tožena stranka ni presojala, ali bi si tožnik dejansko lahko uredil delovno dovoljenje na podlagi 23. člena ZZT5. Tako tožena stranka ni ugotavljala, ali je bil tožnik prijavljen na Republiškem zavodu za zaposlovanje, ali je prejemal denarne prejemke in zakaj ne, če ni bil prijavljen na navedenem zavodu. Zato je izpodbijana odločba pomanjkljiva.

24. Poleg tega je tožnik v upravnem postopku in tožbi navajal tudi druge okoliščine, ki so vplivale na njegov odhod iz države, in sicer da zaradi izbrisa ni imel urejenega dovoljenja za stalno prebivanje v RS in je bil brez pravnega statusa, zato mu je grozil izgon. Tožena stranka se ni opredelila do tožnikovih posledic izbrisa zaradi neurejenosti pravnega statusa in ni ustrezno ovrednotila posebnega položaja, v katerem je bil tožnik zaradi izbrisa. Tako tožena stranka pri ugotavljanju vzročne zveze med izbrisom in odhodom iz RS ni vključila vseh okoliščin.

25. Zato izpodbijana odločitev ni obrazložena na način, da bi jo bilo mogoče preizkusiti, saj nima sestavin, ki so predpisane z 214. členom ZUP. Na podlagi 214. člena ZUP mora obrazložitev upravne odločbe namreč obsegati navedbo o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira določba in razloge, ki jih glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, kakor tudi razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku.

26. Če je obrazložitev upravne odločbe takšna, da te vsebine nima, stranki ni dana možnost za učinkovito pravno varstvo. Po presoji sodišča bi morala tožena stranka ugotavljati tožnikove dejanske možnosti za ureditev svojega statusa v RS po izbrisu, pri ugotavljanju razloga za izgubo zaposlitve bi morala upoštevati tudi takrat veljavno zakonodajo in delovno knjižico ter izpovedbe prič, pri presoji posledic izbrisa pa bi se morala opredeliti tudi do zatrjevanega neurejenega statusa in groženj z izgonom iz države.

27. Ob takih okoliščinah, ko v obrazložitvi izpodbijane odločbe dejansko stanje ni bilo v zadostni meri ugotovljeno (2. točka 214. člena ZUP), izpodbijana odločba nima konkretnih razlogov za odločitev (3. točka 214. člena ZUP) in ne vsebuje razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločitev (5. točka 214. člena ZUP), ni možen preizkus zakonitosti, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

28. Ker je glede na obrazloženo izpodbijana odločbe nepravilna in nezakonita, jo je sodišče na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo drugostopenjskemu organu v ponoven postopek, v katerem bo moral odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti. V tem okviru bo treba skladno s prvim odstavkom 139. člena ZUP ugotavljati dejansko stanje in izvajati dokaze o vseh dejstvih, pomembnih za izdajo odločbe, tudi o tistih, ki v postopku še niso navedena. V zvezi s tem bo moral upoštevati tudi sprejeta stališča Ustavnega sodišča RS Up-766/21-13, Up-767/21-12 z dne 14. 9. 2023. Pred odločitvijo bo moral organ druge stopnje tožniku zagotoviti pravico do izjave.

29. Sodišče je v obravnavanem ponovljenem postopku, ki se je začel po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1C), odločilo po sodniku posamezniku na podlagi prvega odstavka 13. člena ZUS-1 v zvezi s 25. členom ZUS-1C. Odločitev je sprejeta brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo treba očitno že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov tožbi ugoditi in odločbo odpraviti, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

**K II. točki izreka**

30. Če sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, se tožniku v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Prisojeni znesek plača tožena stranka.

31. Ker je bila zadeva rešena po sodniku brez glavne obravnave, tožnico pa je v postopku zastopal odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1.c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah; ZST-1).

1 Glej 12. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-766/21-13, Up-767/21-12 z dne 14. 9. 2023. 2 Prav tam 18. točka obrazložitve. 3 V drugem odstavku 8. strani izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožena stranka ugotovila, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo kot posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, saj tožnik ni dokazal, da je bil pri delodajalcu A. A. dejansko zaposlen za nedoločen čas, saj ni predložil pogodbe o zaposlitvi, ki bi to izkazovala, niti ni predložil nobenega dokumenta, da mu je delovno razmerje prenehalo zaradi odpovedi delodajalca, ker je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. 4 Sodišče dodaja, da navedeni Zakon o pogojih za sklenitev delovnega razmerja s tujimi državljani ureja tudi prenehanje delovnega razmerja tujemu državljanu. 5 Sodišče dodaja, da je bilo po začetku veljavnosti ZZT sprejeto tudi Navodilo o izvajanju zakona o zaposlovanju tujcev, ki v 4. in 6. členu določata obvezne priloge k vlogi.