Jedro

Po mnenju vrhovnega sodišča zavrnitev obsojenčevega dokaznega predloga ne pomeni kršitve njegove pravice do obrambe (2. odstavek 364. člena ZKP/1977). Sodišče namreč ni dolžno izvesti (vseh) predlaganih dokazov, če na podlagi dokazne presoje že izvedenih dokazov oceni, da so razjasnjena vsa vprašanja, ki so pomembna za odločitev o obtožbi in da predlagani dokaz očitno ne bi bil uspešen ter vse to tudi prepričljivo obrazloži.

Izrek

Zahteva obsojenega V.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obs. V.K. spoznan za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 166. člena in kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 3. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 223. člena kazenskega zakona Republike Slovenije (KZ RS/1977). Za omenjeni kaznivi dejanji mu je bila, po predhodni določitvi posameznih kazni, izrečena enotna kazen 8 mesecev zapora, v katero mu je bil vštet pripor od 31.3.1994 dalje. Zoper to pravnomočno sodbo je obsojeni dne 6.12.1994 vložil 'pritožbo', v kateri je predlagal, da se ga oprosti obtožbe oziroma, da se izpodbijana sodba razveljavi in se mu povrne škoda za psihično maltretiranje. Navaja, da so bile v kazenskem postopku, ki se je vodil zoper njega prekršene njegove pravice do obrambe na glavni obravnavi. Za dejanji, ki ju ni storil, je bil obsojen na 8 mesecev zapora. Obsojen je bil na podlagi lažnega pričevanja priče R.K. ter pričevanja L.M., ki je bil po telefonu poklican na glavno obravnavo, čeprav ga nista niti tožilec niti obramba predlagala za pričo. Obsojenčev dokazni predlog, da se naj zališita kot priči B.J. in S.J. ter opravi rekonstrukcija, je sodišče prve stopnje zavrnilo z utemeljitvijo, da bi se postopek preveč zavlekel, hkrati pa je sodišče druge stopnje štiri mesece reševalo njegovo pritožbo, čeprav se je nahajal v priporu, in je sodbo prejel isti dan, kot mu je potekla kazen.

Ker zoper pravnomočno sodbo ni dopustna pritožba, je vrhovno sodišče glede na takrat veljavni zakono o kazenskem postopku (ZKP/1977) to obsojenčevo vlogo štelo za zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe in jo skladno z določbo 561. člena sedaj veljavnega zakona o kazenskem postopku (ZKP) obravnavalo kot zahtevo za varstvo zakonitosti.

Vrhovni državni tožilec V.B. v odgovoru navaja, da obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja le okoliščine, ki se nanašajo na dejansko stanje, ki naj bi ga sodišči prve in druge stopnje zmotno ugotovili. Iz tega razloga pa navedenega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Iz podatkov spisa je razvidno, da je obsojeni na glavni obravnavi dne 21.6.1994 predlagal zaslišanje prič B. in S.J., ki naj bi potrdila njegov zagovor, da je bil v času storitve očitanih mu kaznivih dejanj v R.S.. Senat sodišča prve stopnje je temu dokaznemu predlogu ugodil, preložil glavno obravnavo na 29.6.1994 in nato na 6.7.1994, na katero sta bili obe priči vabljeni, vendar se vabilu nista odzvali, oziroma jima vabila ni bilo mogoče vročiti. Na glavni obravnavi dne 6.7.1994 je, po dopolnjenem dokaznem postopku z zaslišanjem priče L.M., senat zavrnil obsojenčev dokazni predlog za opravo rekonstrukcije in za zaslišanje prič B. in S.J.. V obrazložitvi sodbe je navedeno, na podlagi katerih dokazov sodišče šteje za dokazano, da je obsojenec - kljub zatrjevanemu alibiju - storil kaznivi dejanji, hkrati pa so v skladu z določbo 7. odstavka 357. člena ZKP/1977 navedeni tudi razlogi, zakaj je bil obsojenčev dokazni predlog zavrnjen. Iz te obrazložitve (7. stran, 2. odstavek) izhaja, da je sodišče na podlagi že izvedenih dokazov ocenilo, da je dejansko stanje glede vseh relevantnih dejstev ugotovljeno in razjasnjeno in bi se kazenski postopek z izvedbo predlaganih dokazov po nepotrebnem zavlekel in podražil. Po mnenju vrhovnega sodišča zavrnitev obsojenčevega dokaznega predloga ne pomeni kršitve njegove pravice do obrambe (2. odstavek 364. člena ZKP/1977). Sodišče namreč ni dolžno izvesti (vseh) predlaganih dokazov, če na podlagi dokazne presoje že izvedenih dokazov oceni, da so razjasnjena vsa vprašanja, ki so pomembna za odločitev o obtožbi in da predlagani dokaz očitno ne bi bil uspešen ter vse to tudi prepričljivo obrazloži. To velja tudi za zatrjevani alibi, ki ga je sodišče dolžno preveriti, če obsojenec izkaže, da je vsaj verjeten. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe priče R.K., ki je obsojenca prepoznal kot storilca obeh očitanih mu kaznivih dejanj, ter izpovedbe priče L.M., ki je vsebinsko povsem skladna z izpovedbo priče K., ocenilo, da bi preverjanje zatrjevanega alibija pomenilo nepotrebno zavlačevanje kazenskega postopka. Dokazne presoje sodečega sodišča pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni možno izpodbijati. Pri izvedbi dokazov na glavni obravnavi sodišče tudi ni vezano izključno na dokazne predloge strank (3. odstavek 282. člena ZKP/1977). Zato je lahko v konkretnem primeru zaslišalo pričo L.M., čeprav njegovega zaslišanja nista predlagala obsojenec oziroma tožilec.

Neutemeljene so tudi obsojenčeve trditve o zavlačevanju postopka na VSM. Omenjeno sodišče je prjelo obsojenčevo pritožbo dne 28.8.1994, o njej je odločilo dne 10.11.1994, svojo odločbo s spisi pa poslalo sodišču prve stopnje dne 25.11.1994, torej v zakonskem tri mesečnem roku (2. odstavek 389. člena ZKP/1977).

Vse ostale obsojenčeve navedbe, s katerimi zatrjuje, da ni storil kaznivih dejanj, za kateri je bil obsojen, ter da sodba temelji na lažnem pričevanju policista K., pomenijo izpodbijanje v pravnomočni sodbi ugotovljenega dejanskega stanja, kar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni možno (2. odstavek 420. člena ZKP).

Po obrazloženem obsojenčeva zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, zato jo je vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).