Jedro

Za obstoj odškodninske odgovornosti po čl. 183 ZOR mora zaradi tega, ker tožena stranka ni pravočasno sklenila prodajne pogodbe, tožeči stranki nastati škoda, da bi bil njen zahtevek na tej podlagi utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje enkrat že razsodilo s sodbo P 281/96 z dne 15.4.1997, s katero je v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo plačilo zneska 249.420,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska najemnine, v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Po pritožbi tožene stranke je pritožbeno sodišče v ugoditvenem delu razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo od-ločanje.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo glavnice v znesku 249.420,23 SIT, ki predstavlja plačane najemnine, in zakonitih zamudnih obresti od posameznih zneskov najemnine. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 95.990,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 13.10.1995 dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je težko razumeti, da je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek s takšno razlago, kot je v sodbi. Sodišče ne loči kupnine od najemnine.

Kupnina za stanovanje je plačana po določilih Stanovanjskega zakona, ki se je izračunala po vrednosti točke na trideseti dan po vloženi zahtevi za prodajo stanovanja. Zakon je jasen, prav tako dosedanja praksa. Zato ni nobene potrebe niti smisla takšno- kupnino preračunavati v DEM (v Sloveniji je še vedno plačilno sredstvo tolar), da bi se ugotovilo, koliko je tožnik "prišparal", ker mu je tožena stranka to omogočila z zavlačevanjem sklenitve prodajne pogodbe. Sodišče v ponovljenem postopku ni ugotavljalo krivdne odgovornosti tožene stranke za odlašanje pri sklenitvi prodajne pogodbe. Škoda, ki jo tožnik vtožuje, se kaže v tem, da če bi tožena stranka sklenila pogodbo tako, kot ji to zakon nalaga (v 30 dneh po vloženi zahtevi), tožnik od takrat naprej ne bi plačeval najemnine za stanovanje, ker bi s sklenitvijo postal lastnik stanovanja. Znesek najemnine, ki ga je tožnik plačal v času trajanja spora, predstavlja njegovo škodo, ki jo vtožuje.Ta škoda nima nobene zveze s kupnino, ki jo je tožnik plačal po pravnomočni sodbi, ne glede na to, kakšna je in kolikšna je bila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba nima prav, ko pravi, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava. 183. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 29/78 - 57/89, v nadaljevanju: ZOR) določa, da kdor je po zakonu dolžan skleniti neko pogodbo, mora povrniti škodo, če na zahtevo zainteresirane osebe take pogodbe nemudoma ne sklene. Tožena stranka res ni v roku tridesetih dni po vložitvi zahteve sklenila prodajne pogodbe z ženo tožeče stranke, kot ji je to nalagal 5. odstavek 117. člena Stanovanjskeg-a zakona ( Ur.l. RS, št. 18/91 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: SZ). Vendar pa mora za obstoj odškodninske odgovornosti po čl. 183 ZOR zaradi tega, ker tožena stranka ni pravočasno sklenila prodajne pogodbe, tožeči stranki nastati škoda, da bi bil njen zahtevek na tej podlagi utemeljen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeči stranki škoda ni nastala. Navadna škoda je v izgubi ali zmanjšanju določenega premoženja (155. člen ZOR). Tožeči stranki pa je zaradi ravnanja tožene stranke, ko t-a ni pravočasno sklenila prodajne pogodbe, istočasno z nastajanjem škode nastajala tudi korist. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja tožnika ugotovilo, da si je tožnik takrat, ko bi bila zahteva za odkup stanovanja ugodno rešena, nameraval od prijatelja sposoditi znesek kupnine v DEM in si ga je potem tudi dejansko izposodil v DEM. Zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko se je zaradi primerjave poslužilo izračuna, koliko bi znašala kupnina v DEM takrat, ko bi pogodba morala biti sklenjena (marec 1993) in takrat, ko je bila dejansko sklenjena. Pritožbeno sodišče torej ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da si je tožnik od prijatelja v letu 1995, ko je bila prodajna pogodba sklenjena, moral sposoditi manj DEM, kot bi si jih moral, če bi bila pogodba sklenjena v roku, predvidenem v 5. odstavku 117. člena SZ. Ker je ta korist znašala več, kot je znašal seštevek plačanih najemnin, je torej sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožb-eni zahtevek zavrnilo iz razloga, ker tožeči stranki škoda ni nastala. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeči stranki škoda ni nastala, pa se nato seveda ni ukvarjalo z vprašanjem krivdne odgovornosti tožene stranke, kot enem od elementov odškodninske odgovornosti.

Glede na navedeno in ker tudi ni našlo nobene izmed bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora glede na določbo 2. odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l.SFRJ, št. 4/77 - 27/90 in RS, št. 55/92; ZPP) paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ( 368. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, bo morala sama nositi stroške pritožbenega postopka (člen 154/1 v zvezi s čl. 166/1 ZPP), odločitev o tem pa je vsebovana že v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur.l.RS, št. 26/99 je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določbe ZPP, Ur.l.SFRJ, št. 4/77 - 27/90 in RS, št. 55/92.