Jedro

Trditveno in dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.

V odločbi, s katero je zavrnjena vloga za izdajo gradbenega dovoljenja, obveznost ali pravica strank ni izražena v denarni vrednosti, zato pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

Izpostavljena vprašanja o obsegu presoje tožbenih navedb v primeru povzemanja pritožbenih navedb in vprašanje, ali gre za rekonstrukcijo kljub predhodni rušitvi objekta, niso pomembna pravna vprašanja. Revidenta namreč pritožbenih navedb nista povzela, temveč sta se v tožbi nanje le sklicevala. V tem primeru je bila izdaja gradbenega dovoljenja zavrnjena zaradi neskladja nove gradnje s prostorskim aktom in ne zaradi rekonstrukcije starega objekta. Revidenta izhajata iz napačnega razumevanja pojma „rekonstrukcija objekta“. Ta pojem je določen v točki 7.2. prvega odstavka 2. člena ZGO-1. Ker sta revidenta neenotno sodno prakso sodišča prve stopnje uveljavljala le glede pravnih vprašanj, ki niso pomembna pravna vprašanja, ker se ne nanašajo na vsebino te zadeve oziroma za odločitev v tej zadevi niso pomembna, tudi ta v okviru 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije ni izkazan.

Zelo hudih posledic izpodbijanega akta revidenta nista konkretizirala, zato tudi pogoj za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje sta tožnika (v nadaljevanju revidenta) vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na vse tri točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglašata stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo tožbo revidentov zoper odločbo Republike Slovenije, Upravne enote Laško, št. 351-231/2010-52 z dne 20. 12. 2012. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ zavrnil vlogo revidentov za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo (legalizacijo) ograje na tam navedenem zemljišču. Gradnja nove ograje v betonski izvedbi v višini 1,80 m do 2,20 m, z odmikom od cestnega telesa, ki je manjši od 1 m namreč ni rekonstrukcija, in ni v skladu z Odlokom o spremembah in dopolnitvah prostorskih ureditvenih pogojev Občine Laško za Občino Radeče (v nadaljevanju PUP). Ugotovljeno je bilo tudi, da sta revidenta staro ograjo, ki je bila iz drugih materialov, podrla. Pritožbo revidentov zoper navedeno odločbo prvostopenjskega organa je tožena stranka zavrnila z odločbo, št. 35108-15/2013-2-00641116 z dne 4. 2. 2013. 4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revidenta uveljavljata dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po navedeni določbi je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

6. V obravnavani zadevi revidenta izpodbijata odločbo, s katero je zavrnjena njuna vloga za izdajo gradbenega dovoljenja. V tej odločbi njuna pravica ni izražena v denarni vrednost, zato pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega dostavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen. Tega ne spremeni njuna navedba, da sta za gradnjo ograje namenila več kot 20.000,00 EUR. Tako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v svojih številnih odločbah, kot npr. X Ips 354/2007, X Ips 237/2009, X Ips 169/2010, X Ips 503/2010, X Ips 89/2011, X Ips 182/2011, X Ips 301/2011, X Ips 344/2011, X Ips 346/2011, X Ips 32/2012 in X Ips 134/2013. 7. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revidenta tudi uveljavljata, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

8. V okviru citirane 2. točke drugega dostavka 83. člena ZUS-1 revidenta uveljavljata dovoljenost revizije zaradi pomembnega pravnega vprašanja in neenotne sodne prakse sodišča prve stopnje.

9. Kot pomembno pravno vprašanje navajata vprašanja: - ali se njuno sklicevanje v tožbi na njune pritožbene navedbe, ki jih v celoti povzemata in se nanje tudi sklicujeta, šteje za konkretizirane tožbene navedbe, ki jih mora sodišča prve stopnje presoditi; - „ali gre za rekonstrukcijo objekta tudi v primeru, ko rekonstrukcije ni moč izvršiti drugače, kot da se obstoječi objekt odstrani, novi rekonstruirani objekt pa postavi na istem mestu in znotraj istih gabaritov“; - „ali gre pri objektu za spremenjene tehnične značilnosti obstoječega objekta in prilagajanje objekta spremenjeni namembnosti ali spremenjenim potrebam oziroma ali gre za izvedbo del, s katerimi se bistveno ne spremeni velikost, zunanji izgled in namembnost objekta, spremenijo pa se njegovi konstrukcijski elementi, zmogljivost ter druge njegove izboljšave“.

10. Neenotno sodno prakso sodišča prve stopnje pa uveljavljata z navedbo, da izpodbijana sodba odstopa od sodb sodišča prve stopnje U 2353/2008, U 1476/2007 in I U 36/2011, glede vprašanja konkretizacije tožbenih navedb in od sodbe U 192/2004, glede uporabe pojma „rekonstrukcija objekta“ .

11. Po presoji Vrhovnega sodišča revidenta s temi navedbami uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije nista izkazala. Vprašanja, ki jih izpostavljata in glede katerih uveljavljata neenotno sodno prakso sodišča prve stopnje, se namreč ne nanašajo na vsebino te zadeve oziroma niso bistvena za odločitev v tej zadevi oziroma so odgovori nanje mogoči že z branjem ZGO-1. 12. Iz tožbe, ki se nahaja v sodnem spisu, izhaja, da revidenta pritožbenih navedb, danih v upravnem postopku, v tožbi nista povzela, ampak sta se na svoje pritožbene navedbe le sklicevala in navedla, da naj se upoštevajo kot del tožbenih navedb. Povzeti navedbe namreč pomeni, na kratko navesti bistveno vsebino navedb. Tega revidenta v tožbi nista naredila. Zato njuno vprašanje, ki temelji na napačni predpostavki, da sta v tožbi pritožbene navedbe povzela, ni pomembno pravno vprašanje, ker se ne nanaša na vsebino te zadeve. Vrhovno sodišče pa je tudi že v odločbi X Ips 793/2006 z dne 13. 5. 2010 zavzelo stališče, da je treba v vsakem pravnem sredstvu, tako tudi v tožbi v upravnem sporu, s katero se izpodbija upravni akt, določno navesti razloge, saj za sklicevanje na razloge v predhodnih vlogah v zakonu ni podlage in zato samo sklicevanje na pritožbene navedbe za sodno presojo ne zadošča. 13. Tudi nadaljnji vprašanji, ki se v bistvu nanašata na razlago pojma rekonstrukcija objekta, nista pomembni pravni vprašanji v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj je odgovor nanju jasen že iz določb 7.2. točke prvega odstavka 2. člena, 3. člena in 66. člena ZGO-1 in dodatna razlaga ni potrebna.

14. Določba 7.2. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1 jasno določa, da je rekonstrukcija izvedba v tej točki navedenih del na obstoječem objektu. V prvem odstavku 3. člena ZGO-1 pa je določeno, da se gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Torej je treba tako za novogradnjo kot za rekonstrukcijo objekta pridobiti gradbeno dovoljenje. Za izdajo le tega pa morajo biti pri novogradnji in pri rekonstrukciji izpolnjeni pogoji določeni v 66. členu ZGO-1. Med temi pogoji pa ZGO-1 v 1. točki prvega odstavka 66. člena določa tudi skladnost gradnje s prostorskim aktom. V obravnavani zadevi je bila vloga revidentov za izdajo gradbenega dovoljenja zavrnjena, ker gradnja, torej novogradnja in ne rekonstrukcija, ni skladna s prostorskim aktom.

15. Glede na obrazloženo zastavljena vprašanja niso pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, zato revizija ni dovoljena. Taka je tudi ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča (npr. odločbe X Ips 149/2009, X Ips 415/2009, X Ips 312/2010, X Ips 162/2011, X Ips 270/2011, X Ips 389/2011, X Ips 498/2011, X Ips 83/2012, X Ips 128/2012, X Ips 132/2012).

16. Ker revidenta nista izkazala, da bi bila pravna vprašanja, ki jih zastavljata, pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je njuno sklicevanje na neenotno sodno prakso glede teh vprašanj brezpredmetno.

17. Revidenta uveljavljata dovoljenost revizije tudi po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

18. Revidenta sta navedla, da ima izpodbijana odločitev zanju zelo hude posledice zato, ker sta prepričana, da sta ograjo rekonstruirala na zakonit način na podlagi vseh soglasij in je zato njuna vloga za izdajo gradbenega dovoljenja utemeljena.

19. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča, bi morala revidenta natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanju izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanju zelo hude, ter vse to tudi izkazati. Revidenta tega nista storila. Zelo hudih posledic izpodbijanega akta nista konkretizirala. Zato tudi izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 nista izkazala.

20. Ker revidenta nista izkazal izpolnjevanja uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

21. Revidenta z revizijo nista uspela, zato sama trpita svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).