Jedro

Sodišče prve stopnje ni prekoračilo tožbenega zahtevka, ko je namesto zahtevane ukinitve služnosti to zgolj omejilo.

Kadar je izvrševanje stvarne služnosti omejeno na določene dele nepremičnine, je treba v izreku sodbe natančno opisati prostorske meje stvarne služnosti.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje (v zvezi s popravnim sklepom z dne 25. 4. 2013) spremeni tako, da se oznaka zemljiške parcele št. 2462/1 k.o. x. (v I., II., III in IV. točki izreka sodbe) nadomesti s parc. št. 2723/6 k.o. x. II. Sicer se pritožba tožeče stranke ter v celoti pritožba tožene stranke in stranske intervenientke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju delno ugodilo tožbenemu zahtevku. Sporno služnostno pravico poti je omejilo na skrajni vzhodni del služeče parcele št. 186 k.o. x.. Obenem je tožencema prepovedalo vznemirjanje lastninske pravice tožnikov na služeči parceli, razen v obsegu služnostne pravice poti; v preostalem je zahtevek za prepoved vznemirjanja lastninske pravice zavrnilo. Zavrnilo pa je tudi tožbeni zahtevek za prenehanje služnostne pravice in njen izbris iz zemljiške knjige. Tožnikoma je še naložilo, da morata tožencema in stranski intervenientki povrniti njihove pravdne stroške v znesku 758,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, skupaj s tožencema tudi stranska intervenientka. Tožnika se sklicujeta na nepopolno ugotovljeno stanje in zmotno uporabo materialnega prava, toženca in stranska intervenientka pa na bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zmotno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava. Tožnika predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, medtem ko toženca in stranska intervenientka predlagajo spremembo izpodbijane sodbe, prvenstveno takšno, da bo tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen, podrejeno pa, da bo služnostna pravica v najširšem delu omejena največ do 140 cm.

3. Tožnika se v svoji pritožbi v izogib ponavljanju sklicujeta na svoje dosedanje navedbe. Vztrajata, da ni nobenih razlogov več za nadaljnji obstoj služnosti, čeprav le v omejenem obsegu. Služnost je bila s pogodbo dogovorjena za kmetijske namene, vendar samo do hlevov. Napredek v kmetijstvu in tehniki zdaj bistveno bolj obremenjuje zemljišče tožnikov. Kolesa se pri zavijanju na dovozno pot približajo hiši tožnikov na 30 cm od stopnic. Drugi toženec ima večino kmetijskih zemljišč na severni strani, zato bi lahko brez ovir in nemoteno uporabljal za dostop severno pot. Obremenitev služečega zemljišča se bo še povečala, če se bo lastninsko stanje severno ležečih zemljišč spreminjalo. Odnose namreč krojijo vsakokratni lastniki zemljišč. Okoliščine od leta 1941 do vložitve tožbe so se bistveno spremenile. Samo dejstvo, da je severna pot za kilometer daljša od služnostne poti, pri današnji motorizaciji nima nobene teže. Sodišče je verjelo izpovedi drugega toženca, da pravni predniki tožnika postavitvi ograje niso nasprotovali, vendar je resnica drugačna. Leta 1941 pogodbeni stranki prav gotovo nista mogli vedeti, da se bo število lastnikov gospodujočega zemljišča bistveno povečalo in da bo tehnološki razvoj tako napredoval. Vožnja z vozom in konjsko vprego je počasnejša in bistveno manj obremenjujoča od traktorskih voženj. Tudi frekvenca voženj je zdaj večja, zato stanje leta 1941 s stanjem leta 2006 ni primerljivo. Sicer pa sodba ni sklepčna, ker parc. št. 2462/1 k.o. K. ne obstaja, saj ob vložitvi pritožbe ta parcela ni vpisana ne v katastru in ne v zemljiški knjigi. Sestavni del pritožbe je tudi laična pritožba tožnikov, ki podrobno povzemata kronologijo spora in dogajanje od ustanovitve sporne služnosti do danes.

4. Toženca s stransko intervenientko (v nadaljevanju: toženca) menita, da bi moralo sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrniti, saj sta tožnika tožila na ukinitev in ne na omejitev služnosti. Trasa in širina služnostne poti niti ob ustanovitvi ni bila natančno opisana, zato ni nobene zakonske podlage, da je sodišče sedaj opisalo potek služnosti ter odredilo vpis omejitve v zemljiško knjigo. Služnost tudi ni bila ustanovljena samo za eno parcelo in samo za potrebe hleva, ampak za celotno gospodarstvo, torej za vse parcele, ki so ostale v lasti D.. Služnost je po sodbi preveč utesnjena. Zlasti pri mejniku tromeje z javno cesto P. ostane premalo prostora za zavijanje z javne ceste na dovozno pot. Ovinek v desno se lahko izvede samo na dosedanji način. Po novo omejeni služnosti bi namreč morali zavijati bližje hiši tožnikov, po travnatem pasu ob hiši, ki spada k javni cesti. Na tem delu pa ima tožnik jašek za vodo oziroma tovorni jašek, ki onemogoča izvedbo takšnega zavoja, kot je opisano v sodbi. Ni pošteno, da tožnik parcelo št. 186 lahko uporablja za dostop na svoje dvorišče, tožencu pa je to onemogočeno. Prav bi bilo, da obe stranki prispevata enako površino zemljišča za služnostno pot, ker ima tudi tožnik služnost na toženčevi parceli št. 187 v širini 140 cm. Služnost za tožnika ne predstavlja tako velikega bremena, ker sam uporablja isto zemljišče za dostop. Tudi v sklepu N 234/98 z dne 11. 6. 2009, ki ga je sodišče izdalo v mejnem sporu, je poudarjeno, da mora vsaka stranka imeti nemoten dostop do svojih nepremičnin. Napačna je še odločitev o stroških, saj bi morala tožnika povrniti vse pravdne stroške.

5. Tožnika v odgovoru na pritožbo tožencev predlagata njeno zavrnitev in pritrjujeta razlogom izpodbijane sodbe.

6. Tudi toženca sta odgovorila na pritožbo tožnikov. Odgovor sta vložila hkrati z repliko na odgovor tožnikov k njuni pritožbi. V odgovoru ponavljata svoje pritožbene trditve. Poudarjata, da tožnika poskušata zavajati sodišče z listinami, ki nimajo nobene zveze s tožbo. K odgovoru in repliki pooblaščenca toženca prilagata še svoj laični odgovor, v katerem nasprotujeta pritožbenim trditvam tožnikov.

7. Delno je utemeljena le pritožba tožnikov, medtem ko pritožba tožencev ni utemeljena.

8. V postopku na prvi stopnji ni bilo uradoma upoštevnih procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), niti tistih, na katere merita toženca v svoji pritožbi. Sodišče prve stopnje namreč ni prekoračilo tožbenega zahtevka, ko je namesto zahtevane ukinitve služnosti to zgolj omejilo. Takšna odločitev ostaja v okvirih postavljenega zahtevka. Po prvem odstavku 2. člena ZPP je sodišče v pravdnem postopku res vezano na tožbeni zahtevek, vendar tožniku lahko prisodi manj od zahtevanega. Omejitev služnosti pomeni, da se ta poslej ne bo več izvrševala na celotnem služečem zemljišču, medtem ko bi z zahtevano ukinitvijo služnost popolnoma prenehala. Sodišče je torej delno ugodilo tožbenemu zahtevku, ni pa tožnikoma prisodilo kaj več ali kaj drugega, kot sta zahtevala. Zmotno je tudi pritožbeno stališče tožencev, da opis trase služnostne poti ne spada v izrek sodbe. Natančen opis prostorskih meja stvarne služnosti, kadar je njeno izvrševanje omejeno na določene dele nepremičnine, namreč izrecno terja 19. člen Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1).

9. Čeprav se obe pravdni stranki pritožujeta zaradi zmotne uporabe materialnega prava, je ta pritožbeni razlog v njunih pritožbah ostal neobrazložen. Uradni pritožbeni preizkus pa je pokazal, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na ustrezno izbiro in razlago pravnih pravil o načinu izvrševanja stvarne služnosti in o pogojih za prenehanje služnosti, ki jih vsebujeta 219. in 222. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ).

10. Pretežna večina pritožbenih trditev obeh pravdnih strank se tako nanaša na dejansko podlago izpodbijane sodbe. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje po skrbno izvedenem dokaznem postopku pravilno in celovito ugotovilo dejansko stanje. Nobenega odločilnega dejstva ni spregledalo, zbrane dokaze pa je razumno, natančno in prepričljivo ocenilo.

11. Jasni in izčrpni dejanski in pravni razlogi izpodbijane sodbe ne dopuščajo nikakršnega dvoma o obsegu pogodbeno dogovorjene služnosti. Odveč je zato vztrajanje tožnikov, da je bila služnost dogovorjena samo do hlevov in le za kmetijske namene, saj je sodišče prve stopnje to dejstvo pri svoji odločitvi upoštevalo. Obenem pa je pravilno zavrnilo tezo, ki jo toženca znova poudarjata v pritožbi, da naj bi bila služnost ustanovljena za celotno gospodarstvo. Kupna pogodba z dne 16. 6. 1941 je v tem delu (točka „šestič“) povsem jasna in ne dopušča razlage, za katero se zavzemata toženca.

12. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo, da sporna služnost, kljub obstoju severnega dostopa do javne poti po kolovozu, ni postala nekoristna in nepotrebna. Tožnika v pritožbi tej ugotovitvi niti opredeljeno ne oporekata. Pravilna pa je tudi nadaljnja presoja sodišča prve stopnje, da se okoliščine, v katerih je bila sporna služnost ustanovljena, niso bistveno spremenile do te mere, da bi tožnika smela zahtevati (popolno) prenehanje služnosti. Po neprerekani ugotovitvi sodišča prve stopnje je bila sporna služnost ustanovljena zaradi udobnosti, torej zaradi lažjega, hitrejšega in enostavnejšega dostopa do javne poti, ta razlog pa do danes ni prenehal. Povsem sprejemljiva je tudi presoja sodišča prve stopnje o bremenu, ki ga služnost predstavlja za služeče zemljišče. Dejavnost (zdaj le še dopolnilna) na kmetiji tožencev se ni bistveno povečala ali spremenila. Sporna dovozna pot se uporablja za vožnjo z osebnimi vozili, za vožnjo s traktorjem in raznimi priključki pa le takrat, kadar se toženec odpravi na zemljišča, ki jih ima na južni strani ceste P., sicer pa uporablja kolovozno pot, saj ima kmetija tožencev večino svojih zemljišč na severni strani. Potemtakem obremenitev služečega zemljišča vendarle ne more biti tolikšna, kot trdita tožnika, ko se sklicujeta na napredek v kmetijstvu in tehniki. Sodišče prve stopnje je na ogledu namreč ugotovilo, da njuna hiša le v manjšem delu meji na služeči del parcele, ki ga sicer tudi sama uporabljata za dovoz in dostop na svoje zemljišče. Prav zaradi dejstva, da se zdaj namesto konjske vprege in vozov uporablja traktor, ki ga drugi toženec občasno opremi z daljšimi in širšimi priključki, pa je sodišče služnost ustrezno omejilo, in sicer tako, da bo tudi po prepričanju pritožbenega sodišča obremenitev služeče parcele zdaj ustrezno manjša, predvsem na najbolj izpostavljenem mestu, to je na vhodu v stanovanjsko hišo tožnikov. Služnost tako ostaja praktično v dosedanjih okvirih obstoječe makadamske poti, pri čemer bo uvoz na dovozno pot v širini 350 cm gotovo omogočal vožnjo vsem vozilom, ob ustreznem zavoju tudi traktorjem z daljšimi priključki.

13. Jasne ugotovitve ogleda, ki ga je sodišče opravilo ob sodelovanju izvedenca, ne podpirajo pritožbene trditve tožencev, da imata zdaj premalo prostora za zavijanje z javne ceste na dovozno pot. Neumestno je sklicevanje tožencev na tožnikov tovorni jašek, saj ta glede na svojo lego, kot jo prikazujejo fotografije v spisu, pač ne more onemogočiti niti bistveno otežiti zavijanja z javne ceste. Sicer pa je že sodišče prve stopnje tožencema pojasnilo, da bo v tistih izjemnih primerih, ko zaradi dolžine traktorskega priključka zavijanje v desno z javne ceste ne bi bilo mogoče, pač treba za dostop uporabiti Z. in v nadaljevanju kolovozno pot, ki je tudi v sedanjem stanju za traktorje in priključke normalno prevozna. Pri tem je pravilno poudarilo, da je treba služnost izvrševati na način, ki čim manj obremenjuje služečo stvar.

14. Brez pomena je sklicevanje tožencev na dejstvo, da je služnostna pot tožnikov širša od zdaj omejene služnostne poti tožencev, saj zaradi njune različne lege in konfiguracije nista primerljivi. Odveč je tudi sklicevanje tožencev na pouk, ki sta ga pravdni stranki dobili od sodišča v mejnem sporu. Dostop do njunih nepremičnin bo namreč kljub izpodbijani odločitvi sodišča prve stopnje še vedno nemoten, za dobre sosedske odnose pa si morata (obe) pravdni stranki prizadevati sami. Ker je izvrševanje služnosti poslej omejeno, je sodišče prve stopnje tožencema utemeljeno prepovedalo vznemirjanje lastninske pravice tožnikov v preostalem delu. Odslej namreč toženca za vožnje ne bosta smela več uporabljati celotnega služečega zemljišča, ampak samo traso poti v takšnem obsegu, kot je bila določena z izpodbijano sodbo.

15. Pritožbene trditve tožnikov, ki se nanašajo na postavitev sporne ograje, niso relevantne. Bistveno je pač, da ima ograja gradbeno dovoljenje, ki je bilo izdano v letu 2000. Končno je odveč tudi pritožbeni dvom tožnikov, da bi se obremenitev služečega zemljišča še povečala, če bi severno ležeča zemljišča prešla v last več tožnikov. Lastnik služeče stvari namreč po prvem odstavku 222. člena SPZ lahko zahteva prenehanje stvarne služnosti, če se bistveno spremenijo okoliščine, v katerih je bila ta ustanovljena.

16. Deloma utemeljen pa je pritožbeni očitek tožnikov glede parcele 2462/1 k.o. Kašelj, na katero se sklicuje izpodbijana sodba. Ni sicer res, da ta parcela ne obstaja več. Gre namreč za javno cesto (P.), ki je po podatkih zemljiške knjige družbena lastnina v splošni rabi. Res pa ima ta parcela zdaj novo številko – parc. št. 2723/6, ker je prišlo do poočitve spremembe identifikacijskega znaka nepremičnine v skladu s 114. členom ZZK-1. Po splošnem pravilu iz 12. člena istega zakona se nepremičnine v zemljiško knjigo vpisujejo z identifikacijskim znakom. To pravilo mora upoštevati tudi sodišče, ko odloča o stvarnih pravicah na nepremičninah. V obravnavanem primeru je do vpisa poočitve prišlo že 20. 4. 2012, torej pred izdajo izpodbijane sodbe. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi tožnikov v tem delu ugodilo in na podlagi pete alineje 358. člena ZPP ob pravilni uporabi materialnega prava izpodbijano sodbo spremenilo in (zaradi zagotovitve njene izvršljivosti v bodočem zemljiškoknjižnem postopku, ki bo sledil pravnomočnosti sodbe) oznako sporne nepremičnine popravilo tako, da ustreza podatkom zemljiškega katastra in zemljiške knjige.

17. Drugi pritožbeni razlogi, ki sta jih uveljavljali pravdni stranki, niso podani, zato je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP v nespremenjenem delu potrdilo prvo sodbo. Ker preostale trditve pravdnih strank, ki sta jih navajali v svojih pritožbah in odgovorih, za odločitev o pritožbah niso bile relevantne, se sodišče do njih tudi ni posebej opredeljevalo.

18. Delna sprememba izpodbijane sodbe ni v ničemer vplivala na odločitev o stroških prvostopenjskega postopka. Pritožbenih stroškov pa tožnika nista priglasila, medtem ko morata toženca s stransko intervenientko svoje stroške pritožbenega postopka kriti sama. S pritožbo sta namreč propadla, njun odgovor na pritožbo je bil prepozen, replika na odgovor tožnikov pa nepotrebna. Odločitev o pritožbenih stroških tožencev in stranske intervenientke je v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP zajeta v zavrnilnem delu izreka sodbe.