Jedro

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je podana očitna nesorazmernosti pripora glede na pridobljeno premoženjsko korist, pritožbeno sodišče poudarja, da višina protipravno pridobljene premoženjske koristi ni edino merilo, ki ga sodišče upošteva pri presoji sorazmernosti pripora.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so razlogi za pripor zoper obtoženega P. G. še podani.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne uporabe materialnega prava (kršitev kazenskega zakona) ter zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. do 3. točka prvega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP)). Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in odpravo pripora zoper obtoženca, podredno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbenih navedbah pa smiselno predlaga tudi, da se pripor nadomesti s hišnim priporom, ki bi se izvajal v komuni ali zdravstveni ustanovi za zdravljenje odvisnosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor - da je izkazan utemeljen sum storitve obtožencu očitanih kaznivih dejanj, njegova ponovitvena nevarnost ter sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da utemeljen sum, da je obtoženec storil očitana mu kazniva dejanja izhaja iz pravnomočne obtožnice in vseh dokazov, na katerih slednja temelji. Ker teh ugotovitev obramba pritožbeno ne izpodbija in ker so po pravnomočnosti obtožnice tekom postopka ni zgodilo nič, kar bi vplivalo na presojo izkazanosti utemeljenega suma, o izkazanosti utemeljenega suma ni nobenih pomislekov.

6. Res je sicer, da je bil obtoženec zaradi ohranjanja reda in discipline ter zagotavljanja varnosti obtoženca najprej premeščen v ZPKZ Maribor, nato pa na Enoto za forenzično psihiatrijo, Oddelka za psihiatrijo v UKC Maribor (po domnevanju zagovornika zaradi neustreznega zdravljenja psihičnih težav), vendar to niso okoliščine, ki bi kakorkoli vplivale na presojo, ali so še podani razlogi za pripor zoper obtoženca. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da so protispisni razlogi sklepa, da se pri obtožencu od zadnjega pravnomočnega podaljšanja pripora okoliščine niso v ničemer spremenile.

7. Zagovornik pa ponovno izraža nestrinjanje z zaključki sodišča prve stopnje o obstoju objektivnih in subjektivnih okoliščin, ki kažejo na ponovitveno nevarnost in meni, da v spisovnem gradivu ni zadostne podlage za sklep, da je podana realna in konkretna ponovitvena nevarnost. Ob razlogih, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje v utemeljitev zaključka o obstoju ponovitvene nevarnosti 4. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, so taki pritožbeni očitki neutemeljeni. Število obtožencu očitanih kaznivih dejanj (očita se mu 5 kaznivih dejanj velike tatvine, od tega dva poskusa velike tatvine in ena v sostorilstvu s soobtoženim K., ki mu je po priznanju krivde izrečena obsodilna sodba z enotno kaznijo 9 mesecev zapora, ter 3 kazniva dejanja tatvine), njihova teža, ki se odraža v višini predpisane kazni za posamezno kaznivo dejanje (za kaznivo dejanje velike tatvine je predpisana kazen do 5 let zapora, za kaznivo dejanje tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1 pa denarna kazen ali zapor do enega leta), način izvršitve (vlamljanje v objekte z uporabo sile telesa) in pogostost izvršitev (kazniva dejanja naj bi bila storjena v času od 22. 10. 2020 do 17. 12. 2020), nedvomno kažejo na objektivne okoliščine ponovitvene nevarnosti, medtem ko obtoženčeva obsežna predkaznovanost (doslej je bil kar 11 krat pravnomočno obsojen zaradi kaznivih dejanj premoženjske narave ter kaznivih dejanj s področja prepovedanih drog, kar je sodišče prve stopnje natančno obrazložilo), število odprtih kazenskih postopkov (2 kazenska postopka pred Okrožnim sodiščem v Celju ter 2 kazenska postopka pred Okrajnim sodiščem v Celju) in njegove življenjske razmere (obtoženec živi praktično na ulici, je nezaposlen, prejema le denarno socialno pomoč, ki mu kot odvisniku od prepovedanih drog očitno ne daje zadostnih sredstev za zadovoljevanje potreb odvisnika, zaradi česar je utemeljeno sklepanje, da je izvrševanje premoženjskih kaznivih dejanj način življenja, s katerim si zagotavlja zadostna sredstva za zadovoljevanje življenjskih potreb), nedvomno izkazujejo subjektivne okoliščine ponovitvene nevarnosti.

8. Zagovornik se nadalje ne strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je pripor zoper obtoženca neogibno potreben in sorazmeren ukrep in meni, da izpodbijani sklep prepričljivih razlogov o tem ne vsebuje. Tak očitek ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje v 5. točki obrazložitve pojasnilo, da je zaključek o neogibni potrebnosti in sorazmernosti sprejelo na podlagi ugotovitev, da je obtoženec sam povedal, da praktično živi na ulici in se giblje po različnih občinah na širšem celjskem območju, zaradi česar hišni pripor ni izvedljiv ter da glede na obtoženčevo predkaznovanost in na ravni utemeljenega suma izkazano izvrševanje kaznivih dejanj v času preizkusne dobe po pogojnih obsodbah jasno kaže na to, da kljub obljubam v zagovoru, ki jih zagovornik izpostavlja v pritožbi, ni mogoče računati na obtoženčevo trdno voljo, da bo upošteval milejše ukrepe in da ne bo izvrševal kaznivih dejanj, saj ga niti obsodbe, niti kazenski postopki, ki so v teku, niso odvrnili od izvrševanja kaznivih dejanj.

9. V zvezi s predlogi zagovornika, da naj se pripor nadomesti s hišnim priporom, ki bi se izvajal v ustrezni komuni oz. zdravstveni ustanovi za zdravljenje odvisnosti, ker ima obtoženec željo, da bi se zdravil od odvisnosti, pa je pritožbeno sodišče že v sklepu z dne 6. 5. 2021 poudarilo, da taka želja ne more odtehtati vseh ugotovljenih okoliščin glede ponovitvene nevarnosti. Nenazadnje pa gre tudi zgolj za teoretično, ne pa realno in konkretno izkazano možnost takega načina izvrševanja hišnega pripora, ki ji ni mogoče slediti. Vztrajanje obrambe pri stališču, da bi bilo mogoče z milejšim ukrepom po določbah ZKP doseči isti cilj je tako neutemeljeno. Prav tako niso utemeljena pričakovanje obrambe, da bi sklep vseboval razloge o obtoženčevi želji po zdravljenju, saj število kaznivih dejanj, ki se jih obtožencu očita v predmetnem postopku, njegova predkaznovanost in življenjske okoliščine ne nudijo podlage, da bi sodišče verjelo v resničnost takih navedb.

10. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je podana očitna nesorazmernosti pripora glede na pridobljeno premoženjsko korist, pritožbeno sodišče poudarja, da višina protipravno pridobljene premoženjske koristi ni edino merilo, ki ga sodišče upošteva pri presoji sorazmernosti pripora. Res je sicer, da se obtožencu očita pridobitev relativno majhne premoženjske koristi pod točkama I/2a in I/2b obtožnice, vendar pa vrednost protipravno pridobljene premoženjske koristi, ki naj bi jo pridobil s kaznivimi dejanji, ki se mu očitajo pod točkami I/1 in II obtožnice nikakor ni bagatelna. Poleg tega pa je treba pri tem upoštevati tudi način izvrševanja ter kontinuiranost in pogostost izvrševanja kaznivih dejanj ter predkaznovanost, ki nedvomno govorijo v prid zaključku, da je pripor sorazmeren ukrep, ker je zlo, ki bo s tem povzročeno obtožencu, manjše od zla, ki bi v primeru njegove izpustitve na prostost grozilo premoženjskim pravicam potencialnih oškodovancev.

11. Prepričljivosti zaključkov o sorazmernosti in neogibni potrebnosti pripora pa ne omajejo niti pritožbene navedbe, o koliziji pravice do zdravljena odvisnosti ter varnostjo premoženja tretjih oseb, saj ravno okoliščina, da je bil obtoženec zaradi domnevnega nasilnega izpada odpeljan v enoto za forenzično psihiatrijo in tam ostal na zdravljenju, kaže, da je obtoženec tudi v času trajanja pripora, deležen ustrezne zdravstvene obravnave in zdravljenja.

12. Ker glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

13. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o ugotovitvi razlogov za pripor, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.