Jedro

Mandatar pridobi pravico do plačila, če svojo storitveno obveznost pravilno izpolni (prim. 1. odstavek 779. člena OZ). To pomeni, da bodisi uspešno opravi posel, če pa posla ne opravi uspešno, če je hkrati izpolnjena nadaljnja predpostavka: da je pri opravljanju posla ravnal z ustrezno skrbnostjo in v skladu z naročiteljevimi interesi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 132820/2013 z 22. 8. 2013 in zavrnilo tožbeni zahtevek, tožniku pa naložilo, da mora toženki v 15 dneh povrniti 112,10 EUR stroškov pravdnega postopka.

2. Zoper takšno sodbo se pravočasno iz vseh dopustnih zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi ali vsaj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožnik navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker se v izpodbijani sodbi ni opredelilo do njegovih navedb (in izvedlo dokazov v zvezi z njimi), da je bila toženka seznanjena z možnostjo vložitve tožbe zoper A. A., da ji je bilo pojasnjeno, da je zahtevek zoper zakonca B. zelo negotov in da ji je bila vložitev takšne tožbe odsvetovana. Toženka si je vzela čas za razmislek in se odločila za vložitev tožbe z upanjem, da bo v mediacijskem postopku ali na poravnalnem naroku dosežen dogovor.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki je nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe. V odgovoru na pritožbo vsebinsko zanika pritožbene trditve.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik, odvetnik, od toženke zahteva plačilo odvetniškega honorarja za zastopanje v pravdni zadevi P 223/2012 pred Okrajnim sodiščem v Domžalah. Toženka tožbenemu zahtevku nasprotuje (predvsem) s trditvijo, da se je tožnik zadeve lotil napačno (ki jo obsežneje obrazloži) in so ji zato nastali nepotrebni stroški.

6. Sodišče prve stopnje je že ob prvem sojenju razmerje med pravdnima strankama materialnopravno pravilno opredelilo kot pogodbo o naročilu oziroma mandatno pogodbo v smislu 766. člena in sledečih Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)(1). Prevzemnik naročila (odvetnik) ima praviloma pravico do plačila za svoj trud ne glede na rezultat sodnega postopka, saj gre za obveznost, ki je po svoji naravi obligacija prizadevanja in ne obligacija uspeha. Ob ponovnem sojenju pa je sodišče prve stopnje izhajalo tudi iz pravilnega materialnopravnega izhodišča, da mandatar pridobi pravico do plačila šele, če svojo storitveno obveznost pravilno izpolni (prim. 1. odstavek 779. člena OZ) - kar pomeni, da bodisi uspešno opravi posel(2); če pa posla ne opravi uspešno, pridobi pravico do nagrade, če je hkrati izpolnjena nadaljnja predpostavka: da je pri opravljanju posla ravnal z ustrezno skrbnostjo in v skladu z naročiteljevimi interesi; če si je z ustrezno profesionalno skrbnostjo prizadeval, da bi ta interes uresničil(3).

7. Ob presoji slednjega se je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku sicer ukvarjalo s trditvami toženke o tem, da je tožnik vložil napačno tožbo oziroma tožbo, s katero ni bilo mogoče uspeti. Pritožnik pa utemeljeno opozarja, da je popolnoma spregledalo njegove trditve in v zvezi z njimi predlagane dokaze: - o tem, kako je potekalo odločanje za vložitev tožbe v pravdni zadevi P 223/2012 Okrajnega sodišča v Domžalah, - o tem, kaj je bilo pojasnjeno toženki in - o tem, kdo, kako in s kakšnimi motivi se je odločil za vložitev tožbe, kakršna je bila vložena.

Te trditve so pravno pomembne ob odločanju o tem, ali si je tožnik z ustrezno profesionalno skrbnostjo prizadeval za uresničitev toženkinih interesov(4). Odvetnik mora namreč stranki skladno s pravili stroke z vso profesionalno skrbnostjo svetovati najboljše in najhitrejše načine za uresničitev njenih interesov.(5) Nuditi mora celovit in pravilen pravni nasvet in jo poučiti o dejanskem stanju in pravnih vprašanjih ter ji tako omogočiti vsebinsko odločitev v lastni zadevi(6). Do neke mere je dolžan tudi spoštovati strankine zahteve in navodila.(7)

8. Ker je sodišče prve stopnje spregledalo pravno pomembne navedbe tožnika, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožnik uveljavlja. Višje sodišče je moralo zato v skladu z določbo prvega odstavka 354. člena ZPP pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj kršitve ne more odpraviti samo, ne da bi nedopustno poseglo v ustavno varovane pravice pravdnih strank. V ponovnem sojenju mora sodišče prve stopnje odpraviti zagrešeno bistveno kršitev tako, da bo celovito obravnavalo trditve (in dokaze(8)) pravdnih strank o ravnanju tožnika kot strokovnjaka (in toženke) v zadevi P 223/2012 Okrajnega sodišča v Domžalah.

9. Razveljavitev odločitve o stroških postopka je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari. Odločitev o pritožbenih stroških pa je pridržana za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Več o posebnostih “odvetniške“ pogodbe: Odškodninska odgovornost odvetnika, Pravnik, 1998/6-8. Op. št. (2): V primeru odvetnikovega zastopanja v pravdnem postopku to praviloma pomeni uspeh s tožbenim zahtevkom.

Op. št. (3): Plavšak, N. v: Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2044, str. 258. Op. št. (4): Na to, da jih je treba obravnavati, je višje sodišče opozorilo že v 7. točki sklepa I Cp 1684/2014 s 26. 9. 2014. Op. št. (5): Natančneje: mag. Horvat, B., Odgovornost odvetnika, Pravni letopis, 2008, str. 151 in Primožič, K., Odgovornost odvetnika in zavarovanje, Odvetnik, 2002, št. 15, str. 6. Op. št. (6): Natančneje: odločba Vrhovnega sodišča RS, II Ips 204/2010 s 5. 12. 2013. Op. št. (7): Natančneje: delo, navedeno pod opombo št. 1; Primožič, K.: delo navedeno pod opombo št. 3 in odločba Vrhovnega sodišča RS, navedena pod opombo št. 4. Op. št. (8): Napačno je namreč stališče sodišča prve stopnje, da izvajanje dokazov v zvezi s pravno pomembnimi dejstvi ni potrebno.