Jedro

Glavno obravnavo vodi predsednik senata (oziroma v skrajšanem postopku sodnik posameznik), ki je dolžan zagotoviti nemoten potek obravnave ter skrbeti za red v sodni dvorani in za dostojanstvo sodišča (prvi odstavek 301. člena ZKP). Brez vsakega dvoma je predsednik senata dolžan poskrbeti tudi za varovanje zdravja in življenja procesnih udeležencev, kar je še posebej pomembno v času epidemije virusne okužbe SARS-CoV-2 (COVID-19), zaradi katere so bili sprejeti številni začasni ukrepi. V času izvedbe spornega naroka za glavno obravnavo je veljala Odredba predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije z dne 28. 1. 2021, nazadnje spremenjena dne 13. 5. 2021, ki je v 3.2. točki izrecno določala, da morajo na naroku, skladno s strokovnimi priporočili Nacionalnega inštituta za javno zdravje, vsi nositi zaščitno opremo. Med zaščitno opremo spada tudi obrazna maska, zaradi česar je sodnica posameznica, upoštevaje konkretne okoliščine zadeve, obdolženca, ki ni nosil maske, upravičeno pozvala, da si jo nadene, ter ga pri tem opozorila na posledice, če ne bo tako ravnal. Ker obdolženec ni želel nositi maske, je zapustil razpravno dvorano, njegovo samovoljno odločitev pa je sodnica utemeljeno štela kot neopravičeni izostanek.

Sodišče prve stopnje je namreč obdolžencu dalo zadostno in realno možnost, da bi bil ves čas navzoč pri zaslišanju oškodovank, vendar je s tem, ko je večkrat odšel iz razpravne dvorane, po mnenju pritožbenega sodišča prevzel nase nevarnost, da izjav oškodovank ne bo mogel v celoti preveriti. S svojimi ravnanji se je obdolženec očitno odpovedal procesnim jamstvom, zato ravnanju sodišča prve stopnje ni mogoče pripisati kršitve pravice do obrambe in s tem bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v višini 432,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo I K 68994/2020 z dne 6. 9. 2021 spoznalo obdolženega A. A. za krivega storitve dveh kaznivih dejanj grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po drugem odstavku 57. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za prvo kaznivo dejanje določilo kazen štiri mesece zapora, za drugo kaznivo dejanje pa kazen tri mesece zapora. Po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 v zvezi s četrtim odstavkom 59. člena KZ-1 je obdolžencu, upoštevaje enotno kazen eno leto zapora, določeno za kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1 in kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti, po prvem odstavku 300. člena KZ-1, izrečeno s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu II K 43951/2019 z dne 13. 2. 2020, pravnomočno dne 9. 6. 2020, v kateri mu je bila določena preizkusna doba treh let, določilo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je še odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Na podlagi prvega odstavka 94. člena ZKP pa je dolžan plačati stroške vročitve v višini 143,60 EUR.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik izpodbija zaključke sodišča prve stopnje, da so bili na glavni obravnavi dne 4. 6. 2021 izpolnjeni pogoji za sojenje v nenavzočnosti obdolženca. Po njegovem mnenju je potrebno določbo prvega odstavka 442. člena ZKP razlagati restriktivno in le v izjemnih primerih odločiti, da se obravnava opravi v nenavzočnosti obdolženca, medtem ko obdolženčev odklonilen odnos do nošenja zaščitne maske ni takšen primer. Navedenim pritožbenim trditvam, s katerimi zagovornik smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ni mogoče pritrditi. Po prvem odstavku 442. člena ZKP, ki ureja sojenje v nenavzočnosti v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem, sme sodnik odločiti, da se glavna obravnava opravi tudi brez obdolženčeve navzočnosti, če slednji nanjo ne pride kljub temu, da je bil v redu povabljen, pod pogojem, da njegova navzočnost ni nujna in da je bil pred tem že zaslišan. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 4. 6. 2021 izhaja, da je obdolženec na narok pristopil brez zaščitne maske. Sodnica posameznica ga je poučila, da lahko glavno obravnavo opravi v njegovi navzočnosti le tako, da si nadene masko, katero nosijo vsi ostali udeleženci v razpravni dvorani, prav tako mu je povedala, da je maska zanj pripravljena na govorniškem pultu in da jo naj uporabi. Obdolženec je nato izjavil, da maske ne bo imel, da je ne nosi in da se mu naj izda potrdilo, da mu nošenje maske ne škodi, zaradi česar ga je sodnica ponovno opozorila, da bo, če si maske ne bo nadel, štela, da se postopka ne želi udeležiti in da bo glavna obravnava potekala v njegovi nenavzočnosti. Obdolženec je ponovno izjavil, da si maske ne bo nadel, nato pa zapustil razpravno dvorano. V posledici obrazloženega je sodnica sprejela sklep, da se glavna obravnava opravi v nenavzočnosti obdolženca, svojo odločitev pa je na naroku ter v točki 4 razlogov izpodbijane sodbe tudi tehtno obrazložila. Pritožbeno sodišče pri tem dodatno izpostavlja, da glavno obravnavo vodi predsednik senata (oziroma v skrajšanem postopku sodnik posameznik), ki je dolžan zagotoviti nemoten potek obravnave ter skrbeti za red v sodni dvorani in za dostojanstvo sodišča (prvi odstavek 301. člena ZKP). Brez vsakega dvoma pa je predsednik senata dolžan poskrbeti tudi za varovanje zdravja in življenja procesnih udeležencev, kar je še posebej pomembno v času epidemije virusne okužbe SARS-CoV-2 (COVID-19), zaradi katere so bili sprejeti številni začasni ukrepi. V času izvedbe spornega naroka za glavno obravnavo je veljala Odredba predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije z dne 28. 1. 2021, nazadnje spremenjena dne 13. 5. 2021, ki je v 3.2. točki izrecno določala, da morajo na naroku, skladno s strokovnimi priporočili Nacionalnega inštituta za javno zdravje, vsi nositi zaščitno opremo. Med zaščitno opremo spada tudi obrazna maska, zaradi česar je sodnica posameznica, upoštevaje konkretne okoliščine zadeve, obdolženca, ki ni nosil maske, upravičeno pozvala, da si jo nadene, ter ga pri tem opozorila na posledice, če ne bo tako ravnal. Ker obdolženec ni želel nositi maske, je zapustil razpravno dvorano, njegovo samovoljno odločitev pa je sodnica utemeljeno štela kot neopravičeni izostanek. Obdolženec je bil predhodno (24. 3. 2021) že zaslišan, njegova navzočnost pa na naroku dne 4. 6. 2021 ni bila nujna, saj je sodišče v dokazne namene prebralo poročila Policijske postaje s prilogami (list. št. 107-153), ki zadevajo dogodke, ki niso predmet očitkov iz obtožbe. Poročil, ki se časovno nanašajo na obdobje po očitanih ravnanjih, sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni posebej ocenjevalo, niti ni na njihovi podlagi sprejelo zaključkov o kazenski odgovornosti obdolženca. Ob obrazloženem, upoštevaje, da je bil na naroku navzoč obdolženčev zagovornik, kateremu so bile tudi vročene kopije listin, ki so bile prebrane v dokazne namene, so izpolnjeni vsi pogoji za sojenje v nenavzočnosti, kot jih določa prvi odstavek 442. člena ZKP, zaradi česar smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

5. Kršitev pravice do obrambe in s tem bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 442. členom ZKP in drugim odstavkom 334. člena ZKP pritožnik uveljavlja z navedbami, da je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dne 24. 3. 2021, na kateri sta bili zaslišani obremenilni priči, delno opravilo v nenavzočnosti obdolženca. Izpostavlja, da bi moralo sodišče obdolženca, ob njegovi vrnitvi v razpravno dvorano ali na naslednjem naroku za glavno obravnavo, seznaniti z izpovedbama, ki sta ju oškodovanki podali v njegovi odsotnosti, česar pa ni storilo. Posledično se obdolženec ni mogel seznaniti z izpovedbama oškodovank in o njih izjaviti, zaradi česar je bila kršena njegova pravica do obrambe. Ta pa je bila kršena tudi, ker sodnica obdolžencu ni dovolila, da oškodovanki B. B. zastavlja vprašanja. Takšnim pritožbenim stališčem ni mogoče pritrditi. Podroben pregled zapisnika o glavni obravnavi z dne 24. 3. 2021 in prepisa zvočnega posnetka izpovedb oškodovank B. B. in C. C. (list. št. od 154 do 185) pokaže, da je bil obdolženec, kljub temu da je med zaslišanjem oškodovank večkrat samovoljno zapustil razpravno dvorano, navzoč, ko sta oškodovanki izpovedovali o bistvenih okoliščinah, pomembnih za razsojo. Obdolženec je med zaslišanjem oškodovanke B. B. prvič zapustil razpravno dvorano po tem, ko je povedala, kakšna sporočila ji je pošiljal obdolženec. Obdolženec je sodnico sam prosil, če lahko odide, ker so to „lari fari“ zgodbe, prav tako se je s sojenjem v nenavzočnosti strinjal njegov zagovornik. Čez 9 minut je obdolženec ponovno pristopil na narok, ko ga je sodnica opozorila na red in disciplino ter spoštovanje poteka glavne obravnave. Oškodovanka B. B. je v navzočnosti obdolženca odgovarjala na vprašanja državnega tožilca glede groženj, ki jih je obdolženec izrekel njeni mami, oškodovanki C. C., prav tako je v nadaljevanju odgovarjala na vprašanja zagovornika in nato še obdolženca. Izpovedbo oškodovanke je obdolženec prekinjal, vmes se je smejal, zaradi česar je bil večkrat s strani sodnice opozorjen na spoštovanje reda. Obdolženec je oškodovanki B. B. postavil več vprašanj, ki se niso nanašala na predmet obtožbe (list. št. 169 in 170). Na nekatera izmed njih je oškodovanka odgovorila (npr. na vprašanja, ali si je rezala žile, ali je kdaj rekla, da ga bo zaklala, ali mu je kdaj poslala posnetek, na katerem pleše v spodnjicah, ali ga je kdaj porezala z nožem). Pri tem je sodnica obdolženca opozarjala, da naj oškodovanki postavi vprašanja glede same zadeve. Ko pa je obdolženec oškodovanko vprašal, če je bila kdaj zaljubljena v njega, je sodnica vprašanje prepovedala, prav tako mu ni več dovolila postavljati nadaljnjih vprašanj. Takšno postopanje je bilo povsem utemeljeno, saj obdolženec oškodovanki ni postavil niti enega vprašanja, ki bi bilo povezano z zadevo ter pomembno za pravilno in zakonito odločitev, pač pa jo je, kljub opozorilom sodnice, spraševal o stvareh, ki niso materialnopravno relevantne, zaradi česar pritožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev določbe drugega odstavka 334. člena ZKP. Obdolženec pa je bil prav tako večino časa navzoč ob zaslišanju oškodovanke C. C. Pregled prepisa zvočnega posnetka namreč pokaže, da je bil obdolženec prisoten, ko je imenovana izpovedovala o bistvenih okoliščinah, ki se nanašajo na očitke iz obtožbe, obdolženec pa je med njenim zaslišanjem dajal pripombe ter ji zastavljal vprašanja, ki niso bila v zvezi z zadevo. Razen tega pa je bil obdolženčev odnos tudi do sodnice izrazito neprimeren, njegovo izražanje („sodnica spizdi; nihče ni nedotakljiv, kar je dokazano z mariborsko sodnico; misliš, da si jaka ali kaj“) pa presega mejo spoštljive komunikacije, ne samo v razpravni dvorani, temveč tudi sicer. Glede na vse navedeno, upoštevaje zlasti, da je bil obdolženec navzoč, ko sta oškodovanki izpovedovali o materialnopravno relevantnih dejstvih in da je obdolženec samovoljno večkrat zapustil razpravno dvorano med njunim zaslišanjem, pri tem pa očitno ni spoštoval reda na glavni obravnavi, pritožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev pravice do obrambe. Sodišče prve stopnje je namreč obdolžencu dalo zadostno in realno možnost, da bi bil ves čas navzoč pri zaslišanju oškodovank, vendar je s tem, ko je večkrat odšel iz razpravne dvorane, po mnenju pritožbenega sodišča prevzel nase nevarnost, da izjav oškodovank ne bo mogel v celoti preveriti. S svojimi ravnanji se je obdolženec očitno odpovedal procesnim jamstvom, zato ravnanju sodišča prve stopnje ni mogoče pripisati kršitve pravice do obrambe1 in s tem bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, medtem ko se prepisi zvočnih posnetkov ne vročajo po uradni dolžnosti, pač pa na utemeljeno zahtevo strank (šesti odstavek 314. člena ZKP), katere obramba ni podala.

6. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP pritožnik uveljavlja tudi z navajanji, da je sodišče prve stopnje kršilo obdolženčevo pravico do obrambe, ko je zavrnilo njegove dokazne predloge. Navedenih pritožbenih stališč ni mogoče sprejeti. S tem, ko je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlog obrambe po pridobitvi podatkov o naročniku telefonskih številk ter zaslišanju priče D. D. in vnovičnem zaslišanju oškodovanke C. C., kar je v točki 6 razlogov izpodbijane sodbe tehtno obrazložilo, namreč ni kršilo obdolženčeve pravice do obrambe. V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, mora pa ugoditi dokaznemu predlogu ter izvesti dokaz, če je le-ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je njegov obstoj ter pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče ni dolžno izvesti dokazov, če je izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.2 Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje, s katerimi je obrazložilo zavrnitev dokaznih predlogov. Sodišče prve stopnje je namreč imelo dovolj podlage za sprejeto odločitev v izvedenih dokazih, ki jih je v izpodbijani sodbi tudi pravilno povzelo in presodilo, zaradi česar izvedba navedenih dokaznih predlogov ne bi mogla privesti k drugačni odločitvi. Podatek o naročnikih v točki 6 razlogov izpodbijane sodbe navedenih telefonskih številk ni relevanten, saj je bistveno, kdo je s telefonskih številk pošiljal sporna sporočila, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov. Zagovornik je predlagal ponovno zaslišanje oškodovanke C. C., da bi pojasnila, zakaj je v zadnjih dneh pred glavno obravnavo dne 4. 6. 2021 odblokirala obdolženčevo številko na aplikaciji Viber, navedeno pa je brez vsakega pomena za razsojo v tej zadevi. Prav tako je nepotrebno zaslišanje priče D. D., ki bi naj povedal o odnosu med obdolžencem in oškodovanko B. B. v času njune zveze, saj se je o tej okoliščini prepričalo na podlagi podatkov iz spisa.

7. Kršitev kazenskega zakona pritožnik uveljavlja zgolj uvodoma, saj v nadaljevanju te kršitve ne obrazloži, niti ne navede, konkretno katero kršitev iz 372. člena ZKP ima v mislih. Slednje pa ni mogoče razbrati niti iz vsebine ostalih pritožbenih navedb. Da bi bila podana katera od kršitev kazenskega zakona v obdolženčevo škodo, na kar je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP), pa ni bilo ugotovljeno.

8. Pritožnik neutemeljeno graja pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženi A. A. storil v izreku prvostopenjske sodbe opisani kaznivi dejanji. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

9. Bistvo pritožbene obrazložitve je v nestrinjanju z dokazno oceno izpodbijane sodbe ter navajanju, da je sodišče prve stopnje nekritično verjelo izpovedbama oškodovank. S takšnimi pritožbenimi trditvami pa ni mogoče soglašati. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je bil obdolženec tisti, ki je oškodovankama B. B. in C. C. poslal SMS sporočila z grozilno vsebino, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, oškodovanki C. C. pa je grožnje izrekel še po telefonu, zaradi česar se je oškodovanka B. B. počutila prestrašeno in resno ogroženo, oškodovanka C. C. pa je bila v strahu zase in za svojo hčerko B. B. Sodišče prve stopnje je izpovedbi oškodovank pravilno ocenilo kot prepričljivi in verodostojni, le to pa je podkrepilo z razlogi, ki so logični in izkustveno sprejemljivi. Oškodovanki sta na glavni obravnavi bistvene okoliščine opisali jasno in podrobno, medtem ko pritožba s selektivnim izpostavljanjem posameznih delov njunih izpovedb ne more biti uspešna. Nenazadnje izpovedbi oškodovank dokazujejo listinski dokazi, katere je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo ter vrednostno ocenilo, z razlogi v tej smeri pa pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Oškodovanka B. B. je pojasnila, da je vsa sporna sporočila (list. št. od 8 do 20), ki so navedena v točki 1 izreka izpodbijane sodbe, prejela iz obdolženčeve osebne številke (ki jo obdolženec po lastnih navedbah še vedno uporablja - list. št. 163). Iz vsebine sporočil je razvidno, da se nanašajo na preteklo razmerje med obdolžencem in oškodovanko B. B., zaradi česar pritožbeno sodišče, kljub temu da na fotografijah ni izrecno navedene telefonske številke, kot to izpostavlja pritožba, ne dvomi, da jih je poslal obdolženec. Zaključki v tej smeri so dodatno utrjeni tudi s prepričljivo izpovedbo oškodovanke, da pozna obdolženčev slog in način pisanja ter njegovo izgovorjavo, saj je štiri leta, vsaj enkrat ali dvakrat tedensko prejemala njegova sporočila s takšno in podobno vsebino. Pritožbeno sodišče je tudi glede sporočil in klicev z grozilno vsebino na škodo oškodovanke C. C. prepričano, da so bila sporočila poslana oziroma klici opravljeni s strani obdolženca. Čeprav je šlo za tri različne telefonske številke, ni namreč nobenega dvoma, da jih je pri storitvi očitanega kaznivega dejanja uporabil obdolženec. Oškodovanki C. C. gre v celoti verjeti, da se je na klice iz neznanih številk odzvala, da bi ugotovila, če jo kliče obdolženec, katerega je nato prepoznala po glasu. Prepričljivo je tudi pojasnila, da dobro pozna obdolženčev način izražanja, njegov glas pa bi prepoznala, četudi bi rekel le eno besedo. Niti za trenutek ni podvomila, da so sporočila in klici od obdolženca, tudi iz vsebine groženj je jasno vidno, da gre za istega storilca. Pritožbeno sodišče kot pomembno okoliščino še izpostavlja, da se vsebina izrečenih groženj oškodovanki C. C. nanaša tudi na preteklo razmerje med obdolžencem in njeno hčerko B. B., zaradi česar ni nobenega dvoma, da so bile izrečene s strani obdolženca. Ob vsem navedenem se kot neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe, da oškodovanki ne trdita, da je sporočila z grožnjami pošiljal obdolženec. Zmotni pa so tudi pritožbeni pomisleki, da bi moralo biti v opisu očitanih kaznivih dejanj izrecno navedeno, s katerih telefonskih številk so bile posredovane grožnje, saj takšna okoliščina ni bistvena, zaradi česar tudi ni podana v tej zvezi uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje pa je v točki 19 razlogov izpodbijane sodbe tudi pravilno pojasnilo, da so izrečene grožnje resne ter objektivno zmožne povzročiti občutke ogroženosti, vznemirjenosti in strahu, česar pritožnik niti ne izpodbija.

10. Ker zagovornik tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo zoper sodbo v tem delu zavrniti kot neutemeljeno.

11. Odločbe o kazenski sankciji zagovornik ne graja. Ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije. Glede na splošna pravila za odmero kazni iz 49. člena KZ-1 je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo po vrsti in višini ustrezno kazensko sankcijo opozorilne narave, ki je nikakor ne gre spreminjati v njegovo korist. Pri tem je kot obteževalni okoliščini pravilno upoštevalo predhodno kaznovanost obdolženca zaradi kaznivega dejanja, storjenega na škodo iste oškodovanke (B. B.), in da grožnje večkrat ponavlja. Ker je obdolženec očitani kaznivi dejanji storil v času preizkusne dobe po sodbi Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu II K 43951/2019 z dne 12. 3. 2020, pravnomočni dne 9. 6. 2020, je sodišče prve stopnje v skladu z določbo četrtega odstavka 59. člena KZ-1 določeno kazen po tej sodbi obdolžencu pravilno upoštevalo in mu nato, upoštevaje kazni, ki sta bili določeni za obravnavani kaznivi dejanji, določilo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let. 12. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

13. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP. Glede na izid postopka je obdolženec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, pri čemer je bila sodna taksa odmerjena na podlagi tarifne št. 7122 v zvezi s tarifnima številkama 7113 in 71113 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah, upoštevaje premoženjske razmere obdolženca.

1 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 49979/2014-128 z dne 27. 10. 2016. 2 Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 19809/2016 z dne 5. 3. 2020.